Očitno nisem "njen" tožilec

V Sloveniji se preiskava deli na dva dela, na predkazenski postopek, ki ga opravlja policija pod nadzorom tožilstva, in na sodno preiskavo, ki jo opravi sodišče. V predkazenskem postopku pogosto ni mogoče priti do dovolj ključnih personalnih dokazov, ki bi utemeljevali znake kaznivih dejanj. Nekaterih dokazov v predkazenskem postopku niti ni mogoče pridobiti. V našem primeru so dokazi, ki smo jih zbrali v predkazenskem postopku, utemeljevali sum, da gre za več kaznivih dejanj goljufije, ki naj bi jih bili storili vodilni delavci Oriona, njihovi odvetniki, notarji in sodni cenilec. Sodišče je ugodilo zahtevi po preiskavi in na podlagi naših zahtev po razširitvi preiskave to tudi večkrat razširilo. Preiskava je bila opravljena za vsa kazniva dejanja dvojnih kupoprodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice. Utemeljenost suma, ki je potrebna za uvedbo preiskave, je veliko nižji dokazni standard od utemeljenosti suma, ki mora obstajati ob koncu preiskave za vložitev obtožnice. In v tem drugem delu postopka, v okviru sodne preiskave, nam prvotnega suma ni uspelo nadgraditi, da tako rečem. Nasprotno, na dan so prišli nekateri tehtni razbremenilni dokazi.

Dokazi, ki so govorili v prid akterjem afere Orion?

Glejte, na začetku preiskave je kazalo, da so oškodovanci, torej stranke Oriona, bili namenoma, naklepno zavedeni v zmoto glede bistvenih sestavin poslov, torej ogoljufani. Iz prvih poizvedb, tudi tistih, ki jih je opravila policija, je izhajalo, da niso vedeli, kakšne posle sklepajo, da so mislili, da so prišli po posojilo in bodo hišo zgolj zastavili v zavarovanje posojila, in da so šele pozneje izvedeli, da so hišo prodali Orionu. Med sodno preiskavo pa smo vsakega oškodovanca natančno zaslišali o tem, kaj je vedel in česa ne, ali je dobil določene informacije in kdaj jih je dobil, ali so podpisi na ključnih listinah njegovi, koliko časa je imel na razpolago za pregled te listine in podobno. Preiskali smo vse ključne okoliščine, na podlagi katerih lahko dokažemo obstoj ali neobstoj goljufije. Na podlagi teh dokazov, v povezavi z zagovori obdolžencev in listinsko dokumentacijo, ni mogoče več vztrajati pri trditvi, da oškodovanci niso vedeli, v kaj se spuščajo.

Laično mnenje je ves čas bilo, da kdor gre k oderuhu po posojilo, že ve, zakaj ...

Gre za dve skupini oškodovancev. V eni so bili oškodovanci, za katere lahko po opravljeni preiskavi utemeljeno trdim, da so točno vedeli, kakšen posel sklepajo, in so se zavedali vseh okoliščin. V drugi skupini pa so takšni, ki sicer niso točno vedeli, v kaj se spuščajo, vendar razlogov za njihovo nevednost ni mogoče pripisati aktivnemu in naklepnemu delovanju obdolžencev. Oškodovancev iz takih ali drugačnih razlogov to preprosto ni zanimalo in so želeli čim prej denar, čim prej podpisati vse potrebno in oditi, ne da bi se ukvarjali s posledicami. Tu po mojem spet prihaja na dan značilnost Slovencev, ki se je kazala tudi v različnih drugih zadevah, raznih piramidnih igrah, denarnih verigah in podobno. Gre za lahkomiselnost, željo po hitrem zaslužku ne glede na pogoje, gre za nerealna pričakovanja, da bodo prišli do denarja na lahek način, kasneje bodo pa že kako ... Pa še nekaj je pomembno: stranke Oriona, vsaj večina, niso bili reveži, med njimi so bili podjetniki in "kvazipodjetniki" vseh vrst, lastniki nepremičnin večje in velike vrednosti, ki praviloma niso bili v eksistenčni stiski, ampak so se na Orion obračali predvsem zato, ker jim, razen lastništva nepremičnin, ni bilo treba izkazovati in dokazovati dejstev in izpolnjevanja pogojev, kakršne so za odobritev kreditov postavljale banke.

Sprva se je zdelo, da ste v primer verjeli, da ste bili prepričani o uspehu. Ste bili razočarani, ko so dokazi pokazali drugače?

Tudi v tem pogledu moja odločitev, glede na vse delo, ki sem ga vložil, ni bila lahka. Šlo je za tri leta dela. Je bila pa to po mojem mnenju edina pravilna odločitev, edina zakonita odločitev. Ob dokazih, ki so mi bili na voljo v trenutku odločitve, kot tožilec, ki mora ravnati zakonito in v skladu s svojo prisego, torej kadar je treba, tudi v korist obdolžencev, se nisem mogel odločiti drugače. Če bi v želji, da ugodim dnevni politiki ali pomirim kake duhove, nadaljeval pregon, čeprav sem bil prepričan, da obdolženci niso storili kaznivega dejanja, bi sam storil kaznivo dejanje.

Tak končni izid pa predvsem javnost takoj šteje za neuspeh tožilstva v tej zadevi.

Dejansko stanje je prav nasprotno. Prepričan sem, da gre v tem primeru za enega izmed običajnih in pravilnih načinov delovanja pravosodnega sistema in da v tej zadevi ni nič tako nenavadnega ali pretresljivega, da bi bilo treba biti plat zvona. Opravljena je bila celovita in natančna preiskava, ni ostalo le pri aferi ali škandalu brez pravnega epiloga. Seveda, težava se pojavi, kadar se zadeva že v začetku medijsko tako predimenzionira, kot se je Orion, če javnost obdolžence že vnaprej obsodi in če se potem na teh predpostavkah nabirajo politične točke ... Orion je bil pač ena izmed zadev, na katerih se je lomila tudi oblast leta 2004.

Generalna državna tožilka Barbara Brezigar se je vendarle hitro odzvala, v primeru Orion vam očita strokovno napako.

Ko sem videl prvo sporočilo za javnost urada generalne državne tožilke, sem bil neprijetno presenečen. Nanaša se namreč na revizijski pregled dela skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, katere član sem. Gre za notranje revizijske preglede, ki se opravljajo vsaka tri leta. Ta nadzor se je opravil, ko sem se že odločil, da odstopim od pregona, odločitve pa še nisem poslal sodišču. In na ugotovitve tega nadzorstvenega pregleda se sklicuje generalna državna tožilka. Sam se s temi ugotovitvami absolutno ne strinjam, kar sem podrobno pojasnil v ugovoru zoper ugotovitve pregleda. Na svoja pojasnila in ugovore nisem dobil nikakršnega vsebinskega odgovora. Revizija se na tožilstvu opravi tako, da se določi pregledovalec, ki zadevo pregleda in pripravi oceno tožilskega dela. Na to oceno ima tožilec možnost ugovora in pojasnil, o katerih pa potem odloča ista oseba. Sam sem ugovor in pojasnila podal, vsa pa so bila zavrnjena z enim stavkom in poročilo o mojem delu v tej zadevi je postalo dokončno. Drugega pravnega sredstva tožilec, katerega delo se pregleduje, nima.

Že iz postopka izhaja, da je takšen pregled namenjen notranji rabi.

Da, postopek ni zastavljen tako, da bi šlo za neki enakopraven odnos med pregledovalcem in pregledanim tožilcem. Poročila o nadzorstvenem pregledu so se doslej vedno obravnavala kot notranji, interni akti, ki so namenjeni izboljšanju dela tožilske stroke. Nikoli se niso uporabljala navzven, še najmanj za javno diskreditacijo tožilca. Če se ugotovitve iz takšnega poročila, zoper katerega nimam nobenega pravnega sredstva, da bi ga izpodbijal, uporabijo tako, da se vse breme za tožilsko institucijo neprijetne odločitve preloži na tožilca, ki je zadevo obravnaval, je to po mojem mnenju skrajno nenavadno. V zadevi Orion pač nisem ravnal v svojem imenu, ampak kot funkcionar Državnega tožilstva Republike Slovenije. Seveda sprejemam odgovornost za svoje strokovne odločitve, vendar očitati, da je v primeru Orion prišlo do odstopa od pregona zaradi strokovnih napak Boštjana Penka, presega meje profesionalnosti. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo, če bi, namesto da sem od pregona odstopil, vložil obtožnico. Bi ob povsem enakem vodenju te zadeve morda dobil pohvalo v revizijskem poročilu, bi bil pohvaljen, ker sem vladajoči politiki prinesel kup političnih točk?

Upravnega spora ne boste sprožili?

Ne vem. O svojih nadaljnjih korakih se bom še odločil. Na vsak način bom poskušal priti do strokovno utemeljene argumentacije za zavrnitev svojih ugovorov zoper opravljeno revizijo, ki je navsezadnje, vsaj formalno, pripeljala tudi do prenehanja mojega dela v skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Položaj zame ni enostaven. Imam kup odprtih zadev, predvsem s področja resnega gospodarskega kriminala, v katere sem v štirih letih vložil veliko dela, truda in znanja. Človek poskuša svoje delo opraviti čim bolje, po svoji vesti, po pravilih stroke, med delom ga nihče ne vpraša, ali potrebuje pomoč, nazadnje pa jih dobi po glavi.

Ste presenečeni nad dodatno kaznijo? Barbara Brezigar vas je kar izločila iz posebne tožilske skupine za pregon organiziranega kriminala.

Odločitev o tem je sprejel državnotožilski svet na njen predlog, ki je formalno temeljil na ugotovitvah revizije. Vse se je zgodilo v nekaj dneh in to kljub predlogu vodje skupine generalni tožilki, naj ponovno premisli o svojem predlogu oziroma odločitev vsaj zadrži. Iz mnenja vodje skupine izhaja, da sestavljajo primeri s področja gospodarskega kriminala in korupcije glavnino mojega dela, da sem se primerov kot tožilec vselej loteval z veliko vnemo in željo po uspehu in da sem pravnik širokih znanj, kot izvedenec priznan tudi v tujini. Sprašujem se, ali je takšno tudi mnenje mojega neposrednega vodje, magistra kazenskopravnih znanosti, ki je vsak dan spremljal moje delo. Kaj je torej resnični razlog za to, da se mi odvzame delo? Verjamem, da predsednica državnotožilskega sveta Barbara Brezigar, sočasno tudi predlagateljica moje odstranitve iz skupine, to ve veliko bolje od mene.

Ko že govoriva o strokovnih referencah, mar niste tudi kandidat za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice?

Tujina mi priznava strokovnost morda bolj kot domače okolje, še vedno sem redni ekspert številnih mednarodnih organizacij. Velikokrat me pokličejo, ko gre za sanacijo kakega tranzicijskega sistema, vzpostavljanje novih institucij, pisanje novih zakonov s področja korupcije in kazenskega prava. Tudi naša država, vse njene najvišje institucije so me nenazadnje potrdile kot primernega kandidata za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. S tem so potrdile, da imam zadostno strokovno in osebnostno znanje za ta položaj, ki pomeni eno najvišjih pravosodnih funkcij v Evropi in modernem in demokratičnem svetu nasploh. Ne vem pa, ali bi vse to zadostovalo za našo interno revizijo ...

Ste imeli med tem, ko ste se odločili za odstop od pregona, in formalno izjavo sodišču kak pogovor z vodilnimi na vrhovnem državnem tožilstvu?

Če ne bi bilo javne objave povzetka revizijskega pregleda in posledično moje odstranitve iz skupine, bi štel vse postopke za običajne. S svojo odločitvijo o odstopu od pregona sem najprej seznanil vodjo skupine, saj je na podlagi državnotožilskega reda za odstop od pregona v določeni zadevi potreben sopodpis vodje tožilstva v internem dnevniku.

... in podpis vodje Harija Furlana ste dobili?

Seveda sem ga dobil. Je pa ob priliki, ko sem pojasnil svojo odločitev, prišlo tudi do izmenjave strokovnih mnenj glede moje odločitve. Imamo namreč možnost kolegijskega obravnavanja zadev. Tudi drugi tožilci iz skupine so v tej zadevi povedali svoje mnenje, sedli smo skupaj in vnovič pretehtali zadevo, prav je, da se usedemo in pogovorimo. Gre za odločitev, ki ima težo in jo je vredno predebatirati čim večkrat. Odločitve pa, kot vidite, nisem spremenil.

Namigov, da spremenite odločitev, iz kroga sodelavcev Barbare Brezigar ni bilo?

Nihče mi ni neposredno rekel, naj odločitev spremenim. Sporno revizijsko poročilo sicer daje napotke v smeri drugovrstne odločitve, vendar napotki ostajajo v mejah neobvezujočega.

Slišati je bilo, da bi se lažje prišlo do dokazov, če bi bila pravna kvalifikacija drugačna.

Vsako dejanje je mogoče pravno opredeliti tako ali drugače. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ampak preiskuje historični dogodek. Tudi sam bi po opravljeni preiskavi, če bi ugotovil, da obstajajo znaki kakega drugega kaznivega dejanja, obdolžence preganjal za tisto dejanje. Vendar v tem konkretnem primeru po mojem strokovnem mnenju ni znakov kaznivega dejanja goljufije, niti znakov drugih kaznivih dejanj.

Kaj pa policija in kriminalisti, so dobro opravili svoje delo?

Policija je dobro in natančno opravila svoje delo in podala kazenske ovadbe in poročila, ki jim ni bilo kaj očitati. Kar se tiče preiskovanja v zadevi Orion, ga je tudi preiskovalna sodnica opravila zgledno. Pri Orionu sicer ni bil poseben problem v materiji, saj ni bila tako zapletena, da bi potrebovali kaka dodatna strokovna znanja za razumevanje zadeve. Ni namreč šlo za obliko posebno zapletenega gospodarskega kriminala, kot jih srečujemo v nekaterih drugih primerih.

Brezigarjeva je prav znana po tem, da javno in brez sence dvoma vedno zagovarja in zaščiti svoje tožilce, pri vas pa je storila povsem nasprotno.

Očitno torej nisem "njen" tožilec. Sicer pa bi mi vrhovno tožilstvo, če je menilo, da pregon ne teče v pravi smeri, lahko zadevo na podlagi zakona o državnem tožilstvu kadarkoli odvzelo in jo dodelilo drugemu tožilcu. Pa tega ni storilo. Očitno so menili, da delo opravljam dobro. Zakaj me generalna državna tožilka ni zaščitila, zakaj ni prevzela odgovornosti za ta postopek ali tega ni opredelila kot odgovornost institucije, ampak kot mojo osebno odgovornost, na to vam bo verjetno najlažje odgovorila sama.

Saj odgovor je znan, z zadevo Orion je sedanja vlada nabirala politične točke in vanjo polagala velike upe. Če krivde generalna državna tožilka ne bi prevalila na vas, bi bila deležna kritike politične opcije, ki ji pripada.

Na to lahko odgovorim le, da kot državni tožilec političnih želja ne morem izpolnjevati. Še posebej ne, če strokovne ugotovitve kažejo drugačno sliko. Sodišče je s svojimi postopki pokrilo vsa moja ravnanja, vse moje odločitve. Zato v tej luči govoriti o strokovnih napakah na moji strani niti ni logično.

Če bi špekulirali, bi lahko rekli, da se z Barbaro Brezigar ne marata?

Barbara Brezigar je generalna državna tožilka in dokler delam v instituciji, ki jo ona vodi, imam pač omejene možnosti, da se s temi zadevami soočim. Mogoče bi bilo vendar dobro, če bi se spomnila odnosov in svojega načina reševanja problemov v času, ko je tožilstvo še vodila Zdenka Cerar. Če se bo tega spomnila in začela zavedati, bo tudi nam, ki smo mogoče drugače misleči od nje, pustila, da delujemo v skladu s svojimi prepričanji in nazori. Kljub vsemu želim verjeti, da imava oba še vedno isti cilj: neodvisno, strokovno, apolitično delovanje državnega tožilstva v demokratični pravni in socialni državi.