18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Politika

Spomini Dobrice Ćosića

Kako si je Dobrica Ćosić zapomnil obisk Dimitrija Rupla in Franceta Bučarja*

Srbski pisatelj in akademik, »oče naroda« Dobrica Ćosič

Srbski pisatelj in akademik, »oče naroda« Dobrica Ćosič
© Vican Vicanović

*Iz knjige Lična istorija jednog doba, Piščevi zapisi, 1981–1991; besedilo je povzeto iz srbskega časopisa Večernje novosti

SLOVENCI SI ŽELIJO POMIRITVE

13. avgusta 1991

France Bučar, predsednik slovenske skupščine, mi je telefoniral in me strahoma povprašal, ali bi se bil z njim in z Dimitrijem Ruplom pripravljen pogovoriti o odnosih med Slovenijo in Srbijo. Namen pogovora naj bi bil, da »ponovno vzpostavimo sodelovanje in prijateljske odnose«. Odgovoril sem mu, da sem se z njim pripravljen pogovoriti, da pa zdaj nikakor nisem pristojen za takšen pogovor. Na Bučarjevo galantno vztrajanje, da sem prav jaz »ustrezna instanca« za to, sem privolil, da ju sprejem naslednjega dne ob štirih popoldne.

UDARNA PEST PROTISRBSKE KOALICIJE

14. avgusta 1991

Prispela sta z letalom. Pred hišo so se ustavili trije avtomobili, dva policijska za spremstvo in njun s spremljevalci. Varovala ju je zvezna služba za notranje zadeve. Božico sem poprosil, naj pred gostoma brzda svojo iskrenost. Bučar in Rupel sta bila vljudna in sta se smehljala. Sedli smo na teraso in začeli klepet ob kavi kot dobri stari znanci in prijatelji iz opozicije. Predstavila sta mi načrt, da bi Slovenija s Srbijo vzpostavila neposredne stike, pri tem pa naj bi vztrajala pri dosledni nevtralnosti v hrvaško-srbskem sporu, če bi jo Srbija podprla pri odcepitvi. Spomnil sem ju, da se Slovenija že dve desetletji sovražno vede do Srbije, če sploh ne omenjamo Kardeljevega protisrbstva in Kidričevega petletnega načrta. Slovenija je bila udarna pest »protisrbske koalicije«. S svojo nacionalno politiko in šovinizmom je razočarala srbski narod, zaradi česar bodo potrebna še desetletja, da bo slovenska odcepitvena vojna pozabljena, z njo pa tudi smrt 40 nemočnih vojakov in obtoževanje Srbije za napad na Slovenijo. Sprenevedala sta se, češ da je šlo za »prenapeteže« in »neumnosti«. Bučar je izrazil željo, da bi se to »pokopalo«, Rupel se ni opravičeval. Povedala sta, da sta k meni prišla s soglasjem in v dogovoru s Kučanom in z Drnovškom, in če bi se strinjal z njunimi stališči, bi z mojim posredovanjem šla še k Miloševiću. Rupel je pojasnil, da so politiko do Srbije primorani spremeniti, ker jim je Evropa pripravljena priznati samostojnost samo skupaj s Hrvaško, Hrvaška pa je obremenjena s Srbi in z vojno na svojem ozemlju. Bučar je dodal, da spremembo politike do Srbije »zahteva tudi javnost«. Toda bil sem prepričan, da jih v drugačno politiko silijo gospodarske koristi. Potem sta zrecitirala svoja izhodišča in predloge za novo politiko do Srbije. Zapisal sem jih v srbščini, Rupel v slovenščini. Rekel sem jima, da bom obvestil Miloševića in jima sporočil njegovo mnenje. Odšla sta po treh urah pogovora, zadovoljna. Skrbi sta preložila na moja pleča in moral sem se vplesti v politiko.

Skušal sem najti Miloševića. Bil je »nekje v Srbiji«. Sporočil mi je, da se načeloma strinja s pogovorom, da pa jim bo »mastno zaračunal vse, kar so naredili Srbiji«. Bučarju sem sporočil, naj v ponedeljek stopi v stik z Miloševićem.

Izhodišča za novo politiko Slovenije do Srbije, ki smo jih vsi trije podpisali kot nekakšen dogovor, so bila podobna sporazumom in dogovorom, kakršne so sklepali v Jugoslovanskem odboru med prvo svetovno vojno.

PREMETENA PONUDBA SLOVENCEV

Tudi s to pobudo so Slovenci dokazali, da so zelo sposobni in premeteni politiki. Temu malemu narodu je treba priznati nadarjenost za politiko, spretnost in prebrisanost, s katerimi je premagal Srbe in razdejal Jugoslavijo.

14. avgusta 1991

Besedilo izhodišč

1. Slovenija se ne bo vmešavala v notranje zadeve drugih narodov in v vprašanja notranjih meja, prav tako se pri reševanju jugoslovanske agonije ne bo postavljala na stran nobenega od jugoslovanskih narodov. Slovenija ne bo dovolila, da jo instrumentalizirajo v jugoslovanskih mednacionalnih sporih.

2. Slovenija se bo na podlagi nacionalnih interesov brez predsodkov in ne da bi jo vodila čustva dogovarjala s Srbijo o medsebojnih odnosih. Pri tem bo spoštovala odločilno vlogo Srbije pri reševanju jugoslovanskih razmer in pri usklajevanju slovenskih in srbskih interesov.

3. Slovenija meni, da je mogoče vprašanje srbsko-hrvaških odnosov rešiti samo na podlagi samoodločbe narodov, iz katere lahko izhajajo različne oblike samostojnosti.

4. Sloveniji se zdi realno in razumno, da se Srbija, Črna gora, Bosna in Hercegovina ter Makedonija povežejo v federacijo. Slovenija Hrvaški priznava pravico, da se opredeli do te federacije.

5. Slovenija se bo samostojno in suvereno opredeljevala do teh državnih subjektov. Pripravljena je dejavno sodelovati v procesu konstituiranja teh subjektov, če bi ti takšno sodelovanje želeli.

6. V skladu z navedenimi načeli želita Slovenija in Srbija vprašanja medsebojnih jugoslovanskih odnosov reševati brez posredovanja tujih dejavnikov, posebej še federacije.

Moj postskriptum k predlogu Srbsko-slovenskega sporazuma:

Tudi s to pobudo Slovenci dokazujejo, da so zelo sposobni in premeteni politiki. Temu malemu narodu je treba priznati nadarjenost za politiko, spretnost in prebrisanost, s katerimi je premagal Srbe in razdejal Jugoslavijo. Korošec, Kardelj, Kavčič, Dolanc, Kučan so ustvarili samostojno slovensko državo pod pokroviteljstvom Jugoslavije in znotraj utvare srbskega jugoslovanstva. Slovenski politiki so bili poleg Mačka, Tita in Bakarića najponosnejši in najuspešnejši jugoslovanski politiki po prvi svetovni vojni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.