Borut Mekina

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Politika

Doktrina šoka

Stresni testi so priprava na hitro privatizacijo in poceni razprodajo državnih bank

Za stresne teste je morala Banka Slovenije plačati več kot 20 milijonov evrov.  Na fotografiji demonstrativni zažig na demonstracijah v Ljubljani, 9. marca 2013.

Za stresne teste je morala Banka Slovenije plačati več kot 20 milijonov evrov. Na fotografiji demonstrativni zažig na demonstracijah v Ljubljani, 9. marca 2013.
© Miha Fras

Ta teden objavljeni rezultati stresnih testov so že četrti zapovrstjo v zadnjih štirih letih. Praktično vsako leto plačamo novo testiranje. Tokrat je moralo k nam priti ameriško podjetje iz New Yorka, pa nemško iz Münchna, potem so v Ljubljano prišli ocenjevalci iz štirih mednarodnih nepremičninskih družb. Ena skupina iz Los Angelesa, druga iz Seattla, tretja iz Chicaga, četrta iz New Yorka. In potem sta tukaj še dve revizijski hiši iz londonskega Cityja.

Zakaj je morala Banka Slovenije za teh 250 gostov, skupaj z letalskimi kartami, plačati več kot 20 milijonov evrov, da so »ročno« pregledali bilance osmih bank? Zakaj ni Evropska centralna banka enostavno prosila Banko Slovenije za potrebne številke, ko pa ima ta v svojih računalnikih kopije vseh pomembnejših kreditnih map in lahko velikost bančne luknje ažurira vsak teden? Zakaj so se morali gostje voziti po Sloveniji in si ogledovati zemljišča, hiše, naselja, namesto da bi jim vrednosti nepremičnin poslal Gurs? Zakaj ta izjemni trud in pozornost do »kapitala«, ki je »delo« ne bo nikoli deležno?

S finančnega ministrstva odgovarjajo, da smo svetovalce gostili zaradi Evropske komisije, ki je aprila poleg prodaje NKBM zahtevala tudi »neodvisen pregled kakovosti sredstev«. A »neodvisnega, zunanjega svetovalca«, ki bo objektivno in neobremenjeno izračunal globino bančne luknje v Sloveniji, domnevno brez vsakršne sprege z domačimi interesnimi skupinami, je lansko leto v imenu transparentnosti najel tudi tedanji finančni minister Janez Šušteršič. Tedaj so v Slovenijo prišli svetovalci iz londonskega podjetja European Resolution Capital Partners (ERC) oziroma iz njegovega hčerinskega podjetja Ovington, ki so za 2,5 milijona evrov pregledali poslovanje NLB, NKBM in Abanke Vipa. To domnevno ugledno podjetje naj bi priporočila Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), so razlagali javnosti. Podjetje naj bi imelo dolg seznam referenc, pa še izkušnje z ustanavljanjem slabih bank po Evropi. Kako se je končala ta »vaja«, kot temu pravijo finančni izvedenci?

Podjetje Ovington (ERC) ki je lani v Sloveniji opravljalo stresne teste, danes v Sloveniji že ustanavlja sklad: kupovati želi domnevno ničvredne slabe naložbe.

Posledice pregleda so bile kataklizmične. Tuji svetovalci so tedaj pogledali v finančno drobovje Slovenije, razgalili naj bi »bančni rop stoletja«, kot so se tedaj razpisali tragike željni mediji, domnevno naj bi ugotovili dokapitalizacijske potrebe v višini kar 3,5 milijarde evrov, za povrh vsega pa se je v javnosti pojavil še privoščljivo objavljen seznam 117 slovenskih podjetij v težavah. A poleg tega danes vemo še nekaj drugega. In sicer, da se omenjeno podjetje, ki je dobilo ekskluzivni dostop do poslovnih skrivnosti vseh pomembnejših slovenskih bank in podjetij, danes pospešeno pripravlja na naslednji veliki korak: na novo etapo v slovenski privatizaciji. Potem ko so preštudirali kakovost slovenskih kreditov in prispevali k dvigu javne histerije ter zgroženosti nad upravljanjem z državnim premoženjem, se v Ovingtonu danes za kulisami pripravljajo na preprodajo teh domnevno ničvrednih in nasedlih naložb. Drugače rečeno: včeraj so določili ceno, jutri pa nameravajo po tej ceni kupovati.

Podjetje Ovington namreč sodeluje z investicijsko družbo Triglav Naložbe pri ustanavljanju posebnega sklada, prek katerega bodo kupovali in prodajali slabe terjatve, med drugim tudi prek slabe banke, smo izvedeli. Predsednik uprave Triglava Naložb Stojan Nikolič, ki je pred tem ministru Šušteršiču tudi svetoval pri oblikovanju slabe banke, nam je sodelovanje s podjetjem Ovington potrdil. Sporočil nam je, da z njimi sodelujejo v »smeri iskanja novih naložbenih oblik« v skladu z že sprejeto strategijo podjetja, v smeri povečevanja »donosnosti kapitala«. Ko bo projekt dovolj daleč, pravi, bodo v skladu z zakonom o vsem obvestili javnost. Sporno pri tem že kar odkritem in brezsramnem sodelovanju ni zgolj navzkrižje interesov pri pregledu bančne aktive in morebitnih nakupih slabih terjatev, ampak tudi v tem, ker so bili v Ovingtonu eni izmed avtorjev celotne strategije. Sodelovali so tudi pri ustavljanju slabe banke. Kot nam je potrdila Sonja Kos, sekretarka sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije, so njihovi predstavniki sedeli nasproti sindikalistom v času pogajanj o referendumu o slabi banki, konec lanskega leta.

Kako je mogoče, da izvajalci stresnih testov v enem stavku rišejo kataklizmo, že v naslednjem pa se v navezi z domačimi interesnimi krogi pripravljajo na nakupe? Ta paradoks se je ponovil tudi ta teden. Lahko smo brali neimenovane bruseljske vire, ki so prek Reutersa sporočali, da utegne slovenska bančna luknja obsegati do pet milijard evrov, čeprav so lani slovenske uradne institucije, kot je Banka Slovenije, ocenile, da banke v državni lasti ne potrebujejo več od 1,4 milijarde evrov. Lahko smo spremljali sporočila bonitetne agencije Fitch, ki je ocenila, da bi Slovenija za dokapitalizacijo potrebovala kar 4,6 milijarde evrov. Že dan za tem pa je investicijska skupina Alta v Ljubljani organizirala izredno uspešno »investitorsko konferenco«, ki je privabila več kot 80 izbranih investitorjev, premierka Alenka Bratušek pa je z ministrom Čuferjem na svojih investitorskih konferencah v Nemčiji, Parizu, Moskvi in Milanu naletela na »presenetljivo« dober odziv. Skupaj smo v tem tednu našteli kar tri potencialne kupce ljubljanskega letališča, italijanskega, francoskega in na koncu še ruskega.

Stresni testi so poglobljen finančni pregled države pred razprodajo. Stresni testi so priprava javnosti na privatizacijo.

Kaj so torej stresni testi? Stresni testi niso nič drugega kot oblika poglobljenega finančnega pregleda države pred razprodajo, nekaj podobnega, kot so nedavno v Mercatorju izpeljali predstavniki Agrokorja. Stresni testi so priprava javnosti na privatizacijo, zato strašenje. Podjetja, ki so to leto opravila stresne teste in ta teden objavila svoja poročila, to so Oliver Wyman, Roland Berger in revizijske hiše Deloitte in Ernst & Young, so tudi podjetja, ki svetujejo investicijskim podjetjem pri njihovih nakupih. V pogodbi, ki jo je morala Banka Slovenije podpisati v časovni stiski, na podlagi »zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti« s podjetjem Oliver Wyman, in ki smo jo pridobili v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, piše, da lahko podjetje hkrati svetuje »različnim strankam, vključno tistim s potencialno različnimi interesi …«. Podjetje se sicer ob tem zavezuje k molčečnosti, toda verjetno jim ne gre popolnoma zaupati, še posebej, če vemo, da družba mati, to je Marsh & McLennan, posluje prek 105 podjetij v 20 različnih davčnih oazah.

Plačilo za izvedbo stresnih testov bo torej končalo v bančnih oazah ali pa recimo na Bermudih, kjer živi predsednik uprave omenjene multinacionalke. Starosta slovenskega bančnega sistema, profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Ivan Ribnikar, pravi, da se pri stresnih testih država »sleče«. Država se je torej slekla pred davčnimi oazami, ki so danes pojem finančne netransparentnosti. In pred kom še se je Slovenija morala pri teh testih razkazati? Štiri nepremičninska svetovalna podjetja, ki so pomagala pri ocenjevanju nepremičnin, to so bila Cushman & Wakefield, Jones Lang LaSalle, Colliers in CBRE, so predvsem investicijske hiše. Cushman & Wakefield je recimo podjetje v lasti družbe Exor, enega največjih italijanskih investicijskih skladov družine Agnelli, ki obvladuje 30 odstotkov Fiata. Slovenija se je dejansko gola razkazala potencialnim kupcem, ne pa revizorjem. In ta razlika je bistvena.

Dr. Dušan Mramor, profesor in bivši finančni minister o tem, zakaj je nastala bančna luknja: Predvideli smo, da se bodo z vstopom v evro obrestne mere znižale in zato bi bilo treba povečati varčevanje z novo varčevalno shemo. A tega prva Janševa vlada ni storila.

Dr. Dušan Mramor, profesor in bivši finančni minister o tem, zakaj je nastala bančna luknja: "Predvideli smo, da se bodo z vstopom v evro obrestne mere znižale in zato bi bilo treba povečati varčevanje z novo varčevalno shemo." A tega prva Janševa vlada ni storila.
© Borut Krajnc

Ni sicer dvoma, da slovenske banke potrebujejo dodatni kapital. Vse doslej znane uradne slovenske ocene so govorile o dokapitalizacijski potrebi tja do 1,5 milijarde evrov. A potencialni kupci premoženja imajo interes, da je omenjena luknja čim večja, da je tudi dokapitalizacija bank z javnim denarjem čim obsežnejša, saj je lahko potem tudi prodajna cena slabih terjatev, prenesenih na slabo banko, toliko nižja. Vse to, recimo temu prodaja slabih kreditov s pomočjo javne subvencije, pa se lahko uresniči, če stresne teste opravljajo kupci, maskirani v svetovalne in revizijske hiše. In deloma gre prav zato: »Smisel tega procesa ni nič drugega kot privatizacija,« pravi Ribnikar, ki ne pozabi dodati, da gre za veliko »lumparijo«, da je proces dejansko netransparenten, da interesnih povezav ne poznamo in da želi očitno »prek ovinka vlada napraviti tisto, kar od nje zahteva Bruselj. To pa je privatizacija«. V tej luči, dodaja Ribnikar, je treba interpretirati tudi številna drastična opozorila različnih interesnih skupin, ki bančno luknjo napihujejo.

Kljub pomirjujočim tonom centralne banke in vlade, češ da je obseg dokapitalizacije, ki so ga razkrili stresni testi, majhen, pa je vendarle več kot dovolj indicev, da je vrednost napihnjena. Bistveni element slovenskih slabih terjatev so zastavljene nepremičnine. Kar 80 odstotkov kreditnega portfelja NLB je recimo zavarovanega z nepremičninami, znano pa je tudi, da je za kreditni krč in bančno luknjo v pretežni meri kriv propad gradbeništva. Potrebo po čim večji javni dokapitalizaciji je mogoče v Sloveniji doseči le tako, da se nepremičnine ocenijo čim nižje. Najbolj normalno bi verjetno bilo, če bi revizorji uporabili modele in izračune geodetske uprave, toda Aleš Seliškar, vodja geodetske uprave, nam je odgovoril, da pri njih prošnje za pomoč niso dobili. Zato pa je toliko bolj verjeten zapis, ki sta ga ta teden objavila ekonomista dr. Igor Masten in dr. Jože P. Damjan o tem, kako naj bi z metodo »drive by«, torej iz mimo vozečega avtomobila, najeti študenti ocenjevali vrednost nepremičnin. Tako, je zapisal Masten, da so v enem od primerov 160 novo zgrajenih stanovanj na slovenski obali ocenili na celih 600 tisoč evrov oziroma 3750 evrov za stanovanje.

V aktualnih stresnih testih so Slovenijo »slekli«. V imenu transparentnosti jo je sleklo podjetje, ki se skriva po davčnih oazah in katere direktor posluje z Bermudov.

Sicer pa verjetno ni dvoma, da je celoten proces t. i. uravnoteževanja makroekonomske slike, ki ga nadzoruje Evropska komisija, v znamenju privatizacije. Že aprila letos je Evropska komisija v prvem poročilu o makroekonomskih neravnotežjih od Slovenije zahtevala, naj »hitro nadaljuje s privatizacijo NKBM ter pripravi časovni načrt za umik iz ostalih bank«. S finančnega ministrstva so tedaj odgovorili, da Slovenija ni »naklonjena privatizaciji državnih deležev v bankah za vsako ceno«. A 19. novembra letos je Evropska komisija v zadnjem poročilu že zapisala, da glede privatizacije NKBM in drugih bank »potencialni investitorji čakajo na rezultat stresnih testov in prenos slabih terjatev na slabo banko«. Rezultat stresnih testov bodo predvidljivo spremljali predvsem pozivi k prodaji. A pripraviti se je treba na argumente. K prodaji bank bodo pozivali »zaradi tajkunskih kreditov«, »zaradi nesposobnega upravljanja«, »zaradi prevelikih vplivov lobijev in politike na bančni sistem«. To je gotovo res. A če perspektivo obrnemo: Propad Vegrada je skorajda izključno povezan z malverzacijskim poslovnim modelom avstrijske banke Hypo in tudi nadškofija Maribor je neposredne dolgove v 90 odstotkih sklenila z avstrijskimi bankami. Dvorec Betnava je bil zastavljen pri banki Unicredit. Danes niso zgolj »državni« bankirji osumljeni kaznivih dejanj in negospodarnega ravnanja.

Davčna oaza – Bermudi, kjer je sedež korporacije Marsh & McLennan, lastnice podjetja Oliver Wyman, ki je v Sloveniji opravljalo stresne teste. Njeni svetovalci so v Španiji zaslužili 350 evrov na uro.

Davčna oaza – Bermudi, kjer je sedež korporacije Marsh & McLennan, lastnice podjetja Oliver Wyman, ki je v Sloveniji opravljalo stresne teste. Njeni svetovalci so v Španiji zaslužili 350 evrov na uro.

Dejanski krivec za bančno luknjo niso zgolj državne banke. Verjetno najpomembnejši krivec za bančno luknjo v Sloveniji je politika, ki se ob vstopu v območje evra zavestno ni pravilno odzvala na ogromno ponudbo poceni denarja. Profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Dušan Mramor in finančni minister, ki je javne finance vodil pred tem obdobjem, pravi, da je bila to politika »danas je fešta, sutra je neče više biti«. Prva Janševa vlada je za dodani dve milijardi zadolžila Dars, dolg do domačih bank so zamenjali za tuj dolg, s čimer so državne banke naenkrat prejele milijarde evrov, ki so jih morale ponuditi v obliki kreditov. Tako se je obseg zadolženosti podjetij in prebivalstva od leta 2004 dvignil z 12,8 milijarde evrov na 33,5 milijarde evrov leta 2008. Slovenija je imela najhitrejšo rast kreditov v Evropi. V času visoke gospodarske rasti so druge države imele presežke, tedanja vlada pa je imela visok primanjkljaj v tekočem delu proračuna, ki ga je pokrivala s prodajo državnega premoženja.

V 360-stranskem primopredajnem poročilu, pravi Mramor, je finančno ministrstvo skupaj z Banko Slovenije, ki jo je tedaj vodil Mitja Gaspari, analiziralo tveganja in ukrepe pred vstopom v evro. »Predvideli smo, da se bodo z vstopom v evro obrestne mere znižale in bi bilo treba povečati varčevanje z novo varčevalno shemo,« se spominja Mramor. A se teh priporočil prva Janševa vlada ni držala. Pa ne zaradi nevednosti, Mitja Gaspari poudarja, da so tedaj mnogi mladi ekonomisti in politiki, med njimi tudi Šušteršič, zatrjevali, »da je finančno poglabljanje, torej povečevanje deleža kreditov v BDP-ju, naraven proces, ki ga ni treba omejevati«. V tej norosti, v tej izjemni blaznosti, pa so se državne banke odrezale še presenetljivo dobro. Drži, da so dale mnogo preveč slabo zavarovanih kreditov. A kot poudarja bivši član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) Marko Golob, je bilo v letih 2004–2008 pri tujih bankah v Sloveniji razmerje med danimi krediti in depoziti med 1 : 2 in 1 : 2,5, kar pomeni, da so tuje banke dale tudi po 2,5-krat več kreditov, kot so imele depozitov. Medtem ko je bilo to razmerje pri NLB 1 : 1,3 in NKBM 1 : 1,7. Ko je nastopila kriza, so tuje banke nenadoma odrezale kreditiranje, domače, sistemske banke pa naj bi s tem sesule gospodarstvo.

Starosta slovenskega bančnega sistema, dr. Ivan Ribnikar, o stresnih testih: »Pri stresnih testih se državo sleče ... smisel tega procesa ni nič drugega kot privatizacija.«

Starosta slovenskega bančnega sistema, dr. Ivan Ribnikar, o stresnih testih: »Pri stresnih testih se državo sleče ... smisel tega procesa ni nič drugega kot privatizacija.«
© Miha Fras

A ni se treba čuditi „norim“ politikam med leti 2004 in 2008, ko pa imamo danes pred očmi istovrstno „norost,“ - in tako kot takrat tudi zdaj mižimo in nočemo videti, kaj se dogaja. Slovenija je danes še vedno narisana kot evropski bolnik. Evropska komisija potiska Slovenijo v privatizacijo, saj naj bi imela Slovenija preveč državnih podjetij in prevelik delež državnih bank. A v resnici je Slovenija preveč podobna zahodnoevropskim državam. V zahodni Evropi je tržni delež domačih bank okrog 75-odstoten (v Švici ima npr. vsak kanton banko v svoji lasti), v novi Evropi pa domače banke in zavarovalnice predstavljajo le 24 odstotkov trga. Slovenska vlada pa to tezo, da mora postati Slovenija bolj „vzhodnoevropska,“ vse bolj nekritično upošteva. A najstarejša nemška banka Berenberg je ta mesec objavila poročilo o finančnem stanju v državah EU, kjer je presenetljivo ugotovila, da je država, »ki bi naj domnevno prejela naslednjo pomoč po Cipru in ki se še vedno sooča z najvišjimi stroški posojil v evroobmočju,« Slovenija, paradoksalno »najbolj odporna proti finančnim šokom«. Poleg razmeroma nizke zadolžitve ima Slovenija enega najvišjih presežkov plačilne bilance in relativno najmanjši bančni sektor v EU. In to prav zato, ker Slovenija ni razprodala svojega gospodarstva tako kot mnoge druge vzhodnoevropske države, ki so se med krizo spopadale s prevelikimi odlivi kapitala.

Znana kanadska avtorica Naomi Klein se je v svojem bestselerju Doktrina šoka leta 2009 vprašala, kako je sploh mogoče, da ljudje včasih sprejmejo povsem očitno nore ideje. Zakaj utegnemo že ta teden obupati, se odpovedati prej skupnemu premoženju, celo državnim bankam, ko pa je očitno, da so zasebne prispevale tako malo k splošnemu razvoju? Njen odgovor je bil, da so takšni ukrepi možni le v trenutkih, ko racionalno mišljenje ni mogoče, ko so ljudje prestrašeni in dezorientirani zaradi krize. In zgolj zato smo letos izvedli četrte stresne teste zapovrstjo. Če ti ne bodo pomagali, Evropska centralna banka naslednje leto že načrtuje novo ofenzivo. In da, od septembra je uradni svetovalec Evropske centralne banke pri projektu stresnih testov podjetje Oliver Wyman. Z direktorjem na Bermudih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Rudi Kropivnik, Ljubljana

    Doktrina šoka

    Borut Mekina je zelo nazorno prikazal potek stresnih testov v bankah in probleme, ki se pojavljajo v zvezi s tem. Ob načinu izvajanja testov in ob ceni, ki jo je morala Slovenija za to plačati, se postavlja vprašanje ali res ni moglo biti drugače in ceneje. Zato bi bilo prav, da bi pristojni organ(i) izdelal(i) poročilo o samem poteku pogajanj slovenskih predstavnikov z EU pred začetkom izvajanja stresnih in med... Več