Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Politika  |  Intervju

»Nikoli več ne bom režiral državne proslave«

Mare Bulc

Režiser zadnje proslave ob osrednjem slovenskem kulturnem prazniku

V zadnjih izdihljajih 7. februarja, tik pred začetkom osrednjega slovenskega kulturnega praznika in tik po zaključku državne proslave, s katero smo ga vajeni obeleževati, je po spletu zaokrožila izjava režiserja te iste proslave, Mareta Bulca, ki je v naslednjih dneh dosegla visoko stopnjo viralnosti. V svoji poslanici je režiser gledalcem prešernega programa RTV SLO namreč sporočil, da so od njegove zamisli za proslavo ostale le kosti, meso pa je z njih izbrisala cenzura Upravnega odbora Prešernovega sklada, s prof. dr. Janezom Bogatajem na čelu. In kaj se je pravzaprav dogajalo?

Kdo je bil tisti, ki vam je preprečil uresničitev vaše izvirne zamisli? Kdo je bil vaš cenzor?

Vsekakor upravni odbor Prešernovega sklada. Morda pa še kdo od vodilnih na ministrstvu za kulturo, ki je pritiskal iz ozadja.

Katere so bile tiste stvari, ki so bile sporne oziroma za katere so si zaželeli, da jih na proslavi ne bi bilo?

Vaše vprašanje terja, da se zgodbe lotiva na koncu, a morda je bolj smiselno, da začneva na začetku. Zazvonil je telefon in članica upravnega odbora me je povabila k sodelovanju kot režiserja. Sprva sem malo okleval, nato pa sem privolil. Do 30. novembra sem imel teden dni časa, da sem pripravil koncept proslave. Takrat je bila namreč seja, na kateri so odločali o tem, ali bova jaz in moj koncept izbrana.

Zakaj ste se odločili sodelovati?

Ker nisem še nikoli režiral državne proslave, ker sem verjel, da jih zanima moj avtorski koncept, in zato, ker je moja življenjska situacija taka, da mi je honorar čisto koristil, čeprav je danes menda vsaj pol manjši, kot je bil včasih. Morda sem naiven, a res sem verjel, da od mene pričakujejo avtorsko delo, vsaj kar se tiče umetniškega dela proslave – v protokolarnem so elementi tako ali tako določeni vnaprej. Na predstavitvi 30. novembra sem predstavil koncept, ki je vključeval jedro proslave: pet različnih jezikovnih priredb sedme kitice Zdravljice, avtorsko skladbo reperja Mihe Blažiča - N’toka, prav tako navdihnjeno z Zdravljico, in grob opis scenografije, ki je takrat še predvidevala video posnetek, ki bi predstavljal množico ljudi, ki hodijo in lahko simbolizirajo begunce, kulturnike, brezposelne, gibanje množice. To je bil razmeroma odprt koncept, v katerem še ni bilo imen večine nastopajočih. V enem tednu nečesa zelo konkretnega pač ne moreš pripraviti. S to predstavitvijo je bila prva faza končana. Takoj so me izglasovali, potrdili in Upravni odbor Prešernovega sklada mi je že takoj predstavil svoje mnenje, da gre za proslavo, ki bo drugačna, ampak zelo zanimivo zasnovana. Iz sobe so me napotili z lepimi željami. V naslednji fazi je Upravni odbor Prešernovega sklada čakal na rešitve, na podrobnejši scenarij. V tem času nisem bil v stiku z njimi, temveč s službo za državne proslave na ministrstvu za kulturo. Služba je odlična, ima veliko izkušenj, pomagajo ti, opozarjajo na protokolarne zadeve, dajejo koristne informacije, hkrati pa te priganjajo. Na enem od sestankov smo začeli debatirati o scenski rešitvi, ki sva jo najprej razvijala s scenografinjo Petro Veber. Na nek način sva hotela vključiti žico – našo "tehnično oviro". Ne banalno, estetizirano, a jasno. Lahko bi bila ena do stranskih zaves, ali pa bi tvorila napis … Že na uradniški ravni je ta ideja sprožila plaz burnih reakcij. Večkrat mi je bilo povedano, da mi sicer lahko nadaljujemo s to idejo, ampak bo tako ali tako cenzurirana.

Na ministrstvu so anticipirali, da bi imel z žico na odru težave upravni odbor?

Ni bilo rečeno, kdo bi imel težave s tem, rečeno je bilo samo, da zapravljamo čas, da bomo vložili ogromno dela v prazno. To je prva točka, na kateri sem pomislil na odstop. Petra se je odločila, da se tega ne gre. Sam sem se odločil, da bom nadaljeval. Bili smo nekje v decembru. Rekel sem si, da bom vztrajal zaradi drugih, ki sem jih povabil, in zato, ker druge vsebine (še) niso problematizirali. Med tem smo se z nagrajenci že pričeli dogovarjati za intervjuje, nastopajoči glasbeniki so pričeli ustvarjati svoje komade, N’toko je pričel pisati avtorko besedilo za svoj komad ... Na tej točki nihče od nas ni imel podpisane pogodbe. Vse, kar smo imeli, je bil sklep o imenovanju mene za režiserja.

Ste ministrstvo na to opozorili?

Seveda. Ves čas sem spraševal, oni pa so odgovarjali, da morajo najprej videti končni scenarij. Delati tedne brez pogodbe vedno vključuje slutnjo male grožnje. A ta grožnja ni bila nič proti temu, kar se je potem dejansko zgodilo. Prišel je namreč torek, 12. januar, in z njim je prišla elektronska pošta s kratkim sklepom upravnega odbora, da sem kot režiser razrešen.

Kdo je v imenu upravnega odbora sprejel odločitev o moji razrešitvi? Je kdo pritiskal na gospoda Bogataja? Sklep o razrešitvi je poslala tajnica upravnega odbora, ki verjetno ni kriva ničesar.

S kakšno obrazložitvijo?

Brez kakršnekoli razlage. Klical sem jih, skušal dobiti kakršenkoli odgovor. Nič. Nihče ni vedel ničesar. Ker poznam eno od članic odbora, sem poklical tudi njo. Kljub temu da je upravni odbor tisti, ki je ta sklep podpisal, o tem ni vedela ničesar. Tudi naslednja članica, na katero sem se obrnil, ni vedela, da so me razrešili. Tisto jutro, ko so me razrešili, sem imel ravno sestanek z Nadeždo Tokarevo, eno od dveh nastopajočih, ki si ju je za izvajalki njegove skladbe zaželel Prešernov nagrajenec, skladatelj, gospod Ivo Petrić. Sporočilo je prišlo ravno ob začetku najinega sestanka, zato sem ji moral razložiti, da se je sicer dobila na sestanku z režiserjem, od tega trenutka dalje pa sva lahko zgolj še na privatni kavi. Nemudoma sem ustavil vsa dela pri proslavi, celotno mašinerijo. Ustavil sem filmski sektor, kostumografski sektor, vse. Skratka: 12. januarja smo bili vsi brez pogodb, jaz sem dobil odpoved brez obrazložitve in vsi soustvarjalci so me začenjali spraševati, kaj zdaj. Delali smo od 30. novembra, jaz še kak teden več, poldrugi mesec kasneje pa nismo vedeli, kaj zdaj. Pustili so nas čakati čakati štiriindvajset ur, potem pa sem naslednje jutro dobil pismo z opravičilom gospoda dr. Bogataja, v katerem je pisalo, da je prišlo do napake, šuma v komunikaciji na ministrstvu, in da je vse v redu.

Odločitev o vaši razrešitvi je torej sprejelo ministrstvo za kulturo?

Uradno ga je sprejel Upravni odbor Prešernovega sklada. A ključno vprašanje je: kdo je v imenu upravnega odbora sprejel odločitev o moji razrešitvi? Je kdo pritiskal na gospoda Bogataja? Sklep o razrešitvi je poslala tajnica upravnega odbora, ki ni kriva ničesar. Predvidevam, da ji je to naročil dr. Bogataj. Kdo pa je to naročil njemu? Se je odločil sam? Odgovora na to vprašanje nimam. Videti je, da gre za avtoritarno odločitev, ki ni bila sprejeta z glasovanjem članov upravnega odbora.

Če se vrnem nazaj k zgodbi: ko je prišlo obvestilo, da je vse v redu, zaradi nejasne formulacije nisem natanko vedel, kaj pomeni. Ali to pomeni, da je v redu, da nimam več režijskega mandata ali da ga spet imam? Na svoje dodatno vprašanje sem dobil zagotovilo, da sem še oziroma spet režiser, a da imam v petek, 15. januarja, zagovor na seji Upravnega odbora Prešernovega sklada, kjer moram zagovarjati natančen končni scenarij. Tisti petek, dobre tri tedne pred proslavo, sem jim scenarij tudi dostavil, edina stvar, ki je v njem manjkala, je bilo besedilo N’tokove avtorske pesmi. Dan prej sva govorila o tem, kako napreduje, in povedal je, da besedila še ne more dati iz rok, saj še ni dokončano. Če bi takrat vedel, kaj se bo na petkovi seji zgodilo, bi ga prosil, naj predloži karkoli, samo da bodo imeli člani odbora neko predstavo o tem, kaj nastaja. A takih stvari pač ne moreš vedeti vnaprej. In potem je prišel petek. In z njim seja. In nekaj ur kasneje še cenzorski mejl.

Na seji sem predstavil scenarij in govorili smo predvsem o izvedbi sedme kitice Zdravljice v tujih jezikih. Sploh en član upravnega odbora je ta del scenarija zelo problematiziral. Govorili pa smo tudi o novi scenografski rešitvi, ki ni bila več delo Petre Veber, temveč moje, in je bila vezana le še na videoprojekcijo, ki bi vključevala portrete nagrajencev, in slovenski grb v črno-beli varianti, viden skozi celotno proslavo, in nič drugega. Zdaj mi očitajo, čeprav tega na seji ni izpostavil nihče, da je bil naš predlog grba v nasprotju z zakonom. To seveda ni res. Eden od članov upravnega odbora je bil na seji navdušen, saj je slovenskih simbolov po njihovem v družbi nasploh premalo, drugi je trdil, da naš grb s črno-belo barvo banaliziramo, nihče pa ni dejal, da je naš predlog zakonsko sporen. Tudi, ko je nekaj ur po seji prispel pisni cenzorski ukaz glede grba, je bil ta zelo skop, a jasen: grb naj bo uporabljen na začetku proslave, pred izvedbo himne in med njo, in to v barvni različici. Vse ostale projekcije grba je bilo treba izločiti in nadomestiti s portreti dr. Franceta Prešerna iz izbrane knjige. Torej, cenzorji so menili, da je slovenskega grba v moje predlogu proslave preveč, ne premalo.

Prispevka Mihe Blažiča - N'toka na tisti seji ni problematiziral nihče. Vsaj ne, dokler sem bil sam prisoten. Pa so me nekaj ur po seji kljub temu obvestili, da smo v veliki časovni stiski (čeprav je bilo do proslave še več kot tri tedne), zato se besedilo N'tokove pesmi črta iz scenarija. Če bi mi na seji rekli, da besedilo nujno potrebujejo, ker bodo nastopajočega sicer izločili, bi Miho nemudoma poklical in mu rekel, naj pošlje, kar ima. Ali pa bi jih prepričal, naj podaljšajo rok za tri dni, do ponedeljka. Tako pa je v petek popoldne na moj elektronski naslov priromal le sklep, ki je določal preprosto to, da se N'toko izloči zaradi časovne stiske, njegova avtorska točka pa nadomesti z izvedbo recitacije celotne Zdravljice v izvedbi profesionalne igralke ali igralca. N'toko ven, Prešeren not. Predlagali so Pio Zemljič, ki je bila takrat še aktualna nagrajenka Prešernovega sklada, vendar njene izbire niso pogojevali. No, od vseh njihovih sklepov v tistem cenzorskem obvestilu se mi je ta zdel edini smiseln. Seveda ne glede tega, da bi N'toka zamenjala Zdravljica, temveč v delu, ko so predlagali Pio, ki jo tudi sam zelo cenim.

Nikoli niso poskušali prepovedati katerega od drugih nastopajočih, čeprav je bilo na seji problematizirano dejstvo, da bodo sedmo kitico Zdravljice izvajali v tujih jezikih. Z argumentom, češ, kateri drugi narod pa bi na svoji državni proslavi kakšnemu Slovencu ponudil priložnost za nastop. In koga so oni izbrisali iz proslave? N'toka, ki bi edini posebej za to priložnost napisal avtorsko besedilo v slovenskem jeziku. Paradoks?

Po vsem teh letošnjih posegih bi bila res potrebna širša razprava o pristojnostih Upravnega odbora Prešernovega sklada. V njihovem statutu piše, da ta organ "sodeluje pri oblikovanju programa proslave v počastitev slovenskega kulturnega praznika in pri izborui slavnostnega govornika". Kaj ta formulacija pravzaprav pomeni: da sodelujejo pri oblikovanju programa ali proslavo soustvarjajo? So soavtorji? So sorežiserji? Vsekakor so bili doslej tisti, ki so imeli pooblastila, da potrdijo scenarij proslave.

Ne pa tudi, da se vanj, potem ko je že napisan, lahko vmešavajo?

Če že najamejo zunanjega režiserja in mu zaupajo mandat, da prinese koncept, da pripravi koncept in našpiše scenarij, mu morajo, če seveda ne krši zakona, pustiti tudi, da ga izpelje. Pripravljeni morajo biti pogoltniti tudi kritične tone, se soočiti s satiro, računati na avtorski angažma avtorja, ki so ga najeli. Če pa ima Upravni odbor Prešernovega sklada ves čas v mislih neko generično, neproblematično proslavo, naj ne kliče režiserjev in režiserk ter ne naroča njihovih avtorskih konceptov.

Ne nazadnje tisti, ki izbira režiserja proslave, verjetno nekaj ve o njegovem delu in ve, kaj pričakovati.

Ne bi se spuščal v špekulacijo, ali so člani upravnega odbora poznali moje delo. Nekateri gotovo, drugi pa ne nujno.

A so se bili dolžni pozanimati o tem, dokler je bil še čas.

Glede na njihove odzive, predvsem na odzive predsednika upravnega odbora prof. dr. Bogataja, ki me je poslal eksperimentirat v alternativna gledališča in na ulico, se lahko vprašam le, ali delitve na umetnost, ki je ali ni primerna za proslave, pomenijo tudi, da Katarina Stegnar, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, ne sodi na tako proslavo in celo ne bi smela dobiti nagrade, ker je vse življenje delala v alternativnem gledališču. Še več: umetnost kot taka na tovrstnih proslavah nima česa iskati, razen, če je popolnoma benigna. Kar pa seveda pomeni, da ni več umetnost.

Upravnemu odboru svetujem, da pripravi priročnik o tem, kako se naredi Prešernova proslava, v katerem bodo zelo natančno opisane vse faze, od priprav in nastopajočih do zadnje točke programa. Potem naj ta pravilnik, da bo z gotovostjo držal, uzakoni državni zbor, nakar naj uradniki sami izpeljejo proslavo. Proslave bodo tako druga drugi čim bolj podobne, da nas slučajno ne bi presenetile, razrvale.

To, da si s Prešernovo proslavo gradimo Potemkinove vasi, da si pripovedujemo le pravljice z lepimi konci in se eden pred drugim pretvarjamo, da živimo v idealni družbi, pa je izredno problematično. In zelo daleč od dejstva, da na tej isti proslavi najboljšim umetnikom podeljujemo nagrade, saj ti umetniki ne delajo umetnosti, katere namen bi bil biti všečna politikom, posedenih v prvih vrstah.

In nato smo biti 12. januarja brez pogodb, jaz sem dobil odpoved brez razlage, ustavil vse priprave in vsi so me začenjali spraševati, kaj zdaj. Delali smo od 30. novembra.

Kako to, da po tej famozni seji 15. januarja projekta niste zapustili?

Še vedno smo bili brez pogodb. Še vedno smo imeli vsi ustvarjalci proslave na voljo samo sklep z dne 30. novembra, da sem režiser, sklep z dne 12. januarja, da nisem več režiser, sklep z dne 13. januarja, da sem spet režiser, in sklep z dne 15. januarja, da sta N’toko in črno-beli grb cenzurirana in so v scenariju čisto konkretni predlogi, s kom oziroma čim naj ju zamenjamo. Vedeti morate, da smo do takrat že posneli sedem obsežnih intervjujev z nagrajenci,da smo grobo zmontirali ves ta material, v kar je bilo vloženo ogromno dela, da so tudi glasbeniki delali na polno, da je preteklo ogromno debat z njimi o njihovih pesmih in še več z n'tokom o tem, kakšen komad bi lepo zaključil serijo tujejezičnih različic Zdravljice, da tega, koliko časa sem pisal scenarij in se pripravljal na intervjuje z nagrajenci niti ne omenjam. Odtehtala je vsebina. Razmišljal sem takole: jedra moje ideje, zaradi katerega sem bil kot režiser verjetno sploh sprejet, se niso dotaknili, čeprav so ga problematizirali. Dopustili so tudi komentar časa v portretih nagrajencev. Do te faze še nihče ni poskušal pregledovati teh portretov, čeprav se je tudi ta zahteva pojavila kasneje. Glasbeniki so bili že v zaključni fazi del. Kaj naj jim rečem? Kaj naj rečem vsem soustvarjalcem? Lahko bi jih poklical in jim sporočil, da odstopam, oni pa naj se – brez pogodb – znajdejo sami. Ali pa bi jim rekel, naj upajo, da bo mogoče kdo drug moj koncept izpeljal do konca. Torej, kot vidite, sem tehtal in tuhtal. Kaj pa vem, morda bi bilo bolje takrat odstopiti, itzi v medije, razložiti vsem, kaj se dogaja ... Ne vem.

Zato ste izbrali varianto volk sit, koza cela: iz odgovornosti do nastopajočih ste reč izpeljali do konca, nato pa zakuhali škandal.

Odločil sem se, da bom nadaljeval. Kolega filmski režiser Tomaž Gorkič, ki je režiral videoportrete, je tisto petkovo popoldne rekel, da take šole ne bomo deležni več nikoli v življenju, čeprav gre vse narobe in neskončno pritiskajo na nas. Da si bomo to zapomnili za zmeraj. Po 15. januarju smo začeli natančno upoštevati, kar nam je bilo naročeno. Sam sem še isti dan klical N’toka in mu rekel, da ne vem, kaj naj naredim. Razumel je situacijo, mi dal "odvezo". In sprejel sem oziroma skupaj sva sprejela odločitev, da nadaljujemo brez njega. Še danes imam slabo vest. Težave sem imel tudi z zahtevanimi Prešernovimi portreti. Nisem vedel, kaj naj z njimi, kako jih umestiti v proslavo. No, vsaj Pio sem z veseljem poklical, vsaj njo so mi "dali", ki jo poznam in katere igralsko predanost spoštujem.

Takrat sem si rekel, da me pravzaprav zanima, do kod upravni odbor in ministrstvo za kulturo nameravata. Pa poglejmio, sem si mislil. Naslednji teden so začeli zahtevati, da jim pošljemo grobe materiale tega, kar so nagrajenci povedali v intervjujih. Čakali smo, ali bo problematičen kakšen film, predvsem zadnji, ki je bil kolaž izjav, tudi kritičnih. Bo tudi to postalo problem? Ne, videi so šli naprej brez komentarja. Niso pa se zadržali pri naslednji točki, ki jo imenujem »cvetka«. Moj scenarij ni predvideval nikakršnega cvetja. Ne maram cvetličnih aranžmajev na proslavah in mislim, da v črno-belo podobo odra, kakršno sem si zamislil, cvetje ne sodi. Nakar so me nekaj dni pred proslavo v službi za državne proslave na ministrstvu vprašali, ali so me že obvestili glede cvetja. Ko sem jih vprašal, o kakšnem cvetju je govor in kdo naj bi me o tem obvestil, so rekli, da me bodo že poklicali. Nato sem prejel klic prof. dr. Bogataja. Ko je spregovoril, nisem vedel, ali bi se začel smejati ali jokati, ali se to res dogaja ali gre za prizor iz kakšne absurdne drame. Pogovor se je namreč odvil takole: Bogataj me je obvestil, da kliče zaradi cvetja. Povedal sem mu, da moj scenarij cvetja ne predvideva, on pa je na to odvrnil, da prav zato kliče. Cvetje namreč mora biti. Še enkrat sem poudaril, da cvetja dva meseca ni bilo v nobenih načrtih in scenarijih. On pa, da cvetje preprosto mora biti. Okej, sem rekel, vaše sporočilo je torej, da se ostalim sklepom pridruži še ta, da cvetje mora biti. »Zakaj pa me potem sploh kličete,« sem vprašal. »Da poveste, katero vrsto cvetja bi radi imeli,« je odgovoril.

In kaj ste izbrali?

Rekel sem mu, da se očitno ne razumeva. Da jaz cvetja nočem in naj si ga, če cvetje že mora biti, izbere tisti, ki si cvetja želi. A pogovor se je nadaljeval. Bogataj si je namreč zelo želel, da bi jaz odločil o vrsti cvetja na proslavi. Tako sem na koncu rekel: »Velja. Če moram izbirati jaz, bi prosil za 100 do 200 črnih tulipanov.« Nasmejal se je in rekel, da bo moje želje posredoval naprej. Ne vem sicer, komu. Tistemu, ki je zahteval cvetje, ali uradnikom. Vsekakor je naslednji dan prišlo do novega sestanka v službi za državne proslave, kjer so mi med drugim razložili, da je gospod Bogataj prenesel mojo željo glede cvetja. »Res?« sem vprašal. »Kakšna pa je ta želja bila?« »Nekaj nevtralnega,« so rekli. In potem je prišlo tisto pinki cvetje, ki ste ga lahko videli na proslavi in to je bilo to. Češnjica na torti absurda. To bi bil jagodni izbor anekdot, bila pa je še cela kopica drobnarij, ki jih rajši ne bom omenjal.

Na kateri točki pa ste se odločili, da boste dali izjavo, ki smo jo po proslavi lahko slišali na RTV SLO?

Napisal sem jo na dan prireditve dopoldne, ker smo naredili tako preprosto proslavo, da je vaja, ki je bila predvidena za nedeljo dopoldne, odpadla, saj smo bili dan prej dovolj učinkoviti. Tako smo se v nedeljo v Cankarjevem domu zbrali šele ob dvanajstih in sem imel dopoldne čas. Misli zanjo sem nabiral že nekaj časa, do zadnjega pa nisem vedel, ali bi jo sploh podal.

Bogataj me je obvestil, da kliče zaradi cvetja. Povedal sem mu, da moj scenarij cvetja ne predvideva, on pa je odvrnil, da prav zato kliče. Cvetje namreč mora biti.

Kaj je na koncu odločilo?

Moj ključni pomislek je bil, da kradem žaromete nagrajencem, kar je v resnici največji problem mojega dejanja. Dejstvo je, da naslednji dan to ne bi bila več novica. A na koncu je odločilo to, da verjamem, da to, kar se je dogajalo meni in moji ekipi, ne sme iti mimo neopaženo. Konstantna ponižanja, avtoritarna odpoved delovnega razmerja (če se delu brez pogodbe tako sploh reče), cenzorski moment Upravnega odbora Prešernovega sklada, njihov občutek poklicanosti, da so prav oni tisti, ki vedo, kakšen mora biti umetniški del državne proslave, logika "pravilne umetnosti", ki je edina lahko prisotna in razen nje ne more biti druge, in to, da ti ljudje ne zgolj vedo, kakšna je pravilna umetniška rešitev, ampak ti jo tudi vsilijo, hkrati pa te ves čas držijo v šahu brez podpisanih pogodb, dokler ne privoliš v vse njihove pogoje. Mimogrede, ko sem jih prosil, ali mi lahko izročijo vsaj pismo o nameri, so mi na ministrstvu odvrnili, da bom tako ali tako dobil pogodbo. Pomembno se mi je zdelo, da ta zgodba pride v javnost. Zaradi ljudi, ki bodo to počeli v prihodnjih letih, zaradi ustvarjalcev, ki so odpadli, in tistih, s katerimi smo vso stvar izpeljali do konca. Vsi nastopajoči sodelavci so bili vezani direktno name, na režiserja, na mojo "ne-pogodbo", zato sem ves čas s sabo nosil težo ne samo svojega, marveč tudi njihovih angažmajev. Ljudje pogosto rečejo, da bi se v nekaterih situacijah, če bi se ponovile, odločili enako, kot so se. Sam zase tega ne morem trditi. Nikoli več ne bom režiral nobene državne proslave. Upam, da se ne bom najedel zarečenega kruha.

Kako učinkovita subverzivna gesta sploh lahko je državna proslava?

Subverzivno je, kot vse kaže, že zgolj pomisliti na to, da bi bila državna proslava lahko drugačna od tistega, kar od nje pričakuje Upravni odbor Prešernovega sklada. Ob tem, da se njihova pričakovanja izoblikujejo šele na podlagi tistega, kar vidijo in naknadno prepoznajo kot neustrezno. Že to, kar je od programa ostalo, je očitno na nekatere delovalo zelo subverzivno, na druge zelo čustveno, nekateri so celo jokali. Nekatere pa je vse skupaj zelo razjezilo. Druge sem po koncu proslave razjezil jaz. In tudi te - oboje - razumem oziroma si jih vsaj lahko predstavljam. Kot je rekel gospod Partljič v video intervjuju, ki smo ga posneli z njim: tudi negativne like je treba razumeti. Tudi njim se je moralo v življenju zgoditi nekaj, da so danes to, kar so.Da so takšni, kakršni so.

ZDRAVLJICA – 7. kitica

© Matej Pušnik

Neka žive svi narodi
što dočekati žele dan
da, kud god sunce ide
sa svijeta razdor bude izgnan
i slobodan
nek je svak
a susjed, brat,
ne vrag

Prevedel in uglasbil Damir Avdić

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.