Vesna Teržan

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Družba

Meglice Versaillesa

Vrtnar, ki je nehote povzročil padec ministra za finance

Drevoredi in voda so obvladovali strukturo Le Nôtrovih čarobnih vrtov v Versaillesu.

Drevoredi in voda so obvladovali strukturo Le Nôtrovih čarobnih vrtov v Versaillesu.
© Ana Kučan

Ob dveh ponoči 17. avgusta 1661, ko se je Ludvik XIV. namenil vrniti domov z obiska na gradu Vaux-le-Vicomte jugovzhodno od Pariza, kjer so mu priredili velik sprejem ob odprtju grajskih vrtov, se je razbesnela strahovita nevihta in strela je ubila dva konja. Mladega kralja, štel je 23 let, je razganjalo od zavisti, kajti park in vrtovi, ki jih je André Le Nôtre ob gradu Vaux-le-Vicomte ustvaril za finančnega ministra, markiza in vikonta Nikolasa Fouqueta, so bili čarobni, bili so nekaj še ne videnega. Takšno lepoto ustvarjene pokrajine je kralj doživel kot svoje ponižanje. Njegov Versailles ni imel niti vode, kaj šele, da bi imel kanale, vodnjake, brzice. Vse to ga je strašno mučilo tiste nemirne noči in v besu se je odločil, da bo uničil finančnega ministra.

Dramatik in basnopisec La Fontaine je takrat v pismu prijatelju zapisal: »Nisem si mislil, da je bil temu odnosu usojen tako tragičen in usmiljenja vreden konec. /.../ Ministra za finance so aretirali in kralj je ves divji nanj, tako zelo, da trdi, da ima v rokah dokaze, zaradi katerih bo visel.« Kraljeva zavist zaradi lepote vrtov je bila tako velika, da je stlačil ministra v zapor in ga oropal. Iz Fouquetovega gradu so odpeljali slike, knjige, tapiserije, kipe ... in že jeseni istega leta je vsa skupina, ki je gradila grad Vaux in ustvarila njegovo lepoto, z Le Nôtrom na čelu, že delala v Versaillesu. Kot je zapisal avtor knjige Portret srečnega človeka – André Le Nôtre (1613–1700) Erik Orsenna, je Le Nôtre gramatiko svoje vrtne umetnosti ustvaril v Vauxu. To je bilo njegovo prvo veliko naročilo, pri katerem je bil svoboden, lahko je udejanjil svojo vizijo. Vsa njegova poznejša dela so bila le komentar prvega – Vauxa. V Versaillesu je spremenil merilo, v Chantillyju je temeljiteje izrabil vodo, v Saint-Cloudu se je prilagodil kompleksnosti lege kraja. Toda izhodišče vseh teh variacij je bila njegova edinstvena stvaritev v Vauxu, meni Orsenna, ki je knjigo spisal z vso spretnostjo vrhunskega pisatelja.

Erik Orsenna (1947) je akademik, profesor mednarodnih financ in ekonomije, pisatelj in v letih 1995–2001 je bil predsednik Versajske visoke šole za krajinsko arhitekturo. Vsaj šest let je občudoval Le Nôtrovo delo. V knjigi predstavi zgodovinske okoliščine in dogodke iz 16. in 17. stoletja ter družinsko drevo Le Nôtrovih, saj so bili ti kraljevi vrtnarji kar dve stoletji. André Le Nôtre je bil izredno nadarjen mladenič in je nihal med slikarstvom in vrtnarstvom. A v 17. stoletju se otroci niso smeli odločati v nasprotju z družinsko tradicijo. Rodil se je ob velikem vrtu, ki ga je urejal oče, hodil je v dobre šole, se izpopolnjeval v louvrskih obrtnih in umetniških delavnicah – v galerijah ob reki Seni, kjer so se zbirali prvovrstni obrtniki, slikarji, kiparji, graverji, inženirji, znanstveniki, pisatelji ... in podirali »zidove med duhom in roko«, med umetnostjo, vednostjo in veščino. Vse je bilo enakovredno in se je dopolnjevalo. To je bilo ozračje in okolje, ki je zaznamovalo Le Nôtrovo osebnost.

Pripoved o Le Nôtru je odlično prevedena, lepo se bere in prevajalka Zoja Skušek je avtorjevim opombam dodala še svoje. Dobro je premislila, kaj je treba povprečnemu poznavalcu francoske zgodovine in kulture dodatno razložiti. Prevod spremlja strokovno besedilo Ane Kučan, profesorice krajinske arhitekture in tudi prakticirajoče krajinske arhitektke. Opozorila je, da opredelitev Le Nôtra za vrtnarja danes ne velja več. Krajinski arhitekt bi bil zanj ustreznejši izraz. Ni bil le izurjen vrtnar, ampak predvsem odličen poznavalec botanike, inženirskih in arhitekturnih znanj, matematike, optike in Evklidove geometrije; bil je na tekočem z dosežki znanosti in tehnike svojega časa. Aleje je širil, da bi pretental učinek perspektive, uporabil terase, mamil pogled, ga zavajal, menjal perspektive, z drevoredi ritmiziral pogled, dal vodnim površinam vlogo zrcal, da bi odsev sonca, oblakov in drevja očaral kraljevi pogled. Le Nôtre in sodelavci so se z vrhunsko vrtno umetnostjo nevede povezali z brezsramno politično propagando Sončnega kralja, Ludvika XIV. »Le kateri vrt je še tako političen?« se sprašuje Orsenna in najde odgovor na Kitajskem 18. stoletja, v letnih palačah Yiheyuan in Yuanmingyuan mandžurskega cesarja Quianlonga. »Torej lahko razumemo, zakaj Kitajci prezirajo vse parke na svetu razen versajskega.«

Drevoredi in voda so obvladovali strukturo Le Nôtrovih čarobnih vrtov/parkov. Ob tem ni nepomemben podatek, da je bilo 17. stoletje naravnost zaljubljeno v vodo, kot ugotavlja Orsenna in duhovito opiše, kako se v Le Nôtrovih vrtovih geometrija in geografija ves čas pogajata.

V versajskem parku je torej veliko vode, zato je pogosto zavit v meglo. Temu razpoloženju sledi oprema knjige z melanholičnimi fotografijami Versaillesa v meglicah, ki jih je posnela Ana Kučan. Portret srečnega človeka – André Le Nôtre je tudi na pogled lepa knjiga, ne le vsebinsko. Izdala jo je založba *cf.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.