
Grega Repovž
-
V knjigi 'Najlepša leta' Simone de Beauvoir opisuje občutje Francije, pa tudi Evrope, leta 1935. Na kaj se pripravlja Hitler, ni bilo več nobenega dvoma, sploh potem, ko je ponovno uvedel obvezno vojaščino. Tudi zato je Francija – glede na prejšnjo politiko po letu 1917 – presenetljivo podpisala pakt z ZSSR, kar je povzročilo, da so se tudi francoske notranjepolitične razmere nenadoma in močno pomirile. Takole piše de Beauvoirjeva: »Naenkrat se je zrušila pregrada, ki je ločevala malomeščane od socialističnih in komunističnih delavcev. Časopisi vseh ali skoraj vseh barv so začeli objavljati dobronamerne reportaže o Moskvi in mogočni Rdeči armadi. Na okrajnih volitvah so uspehi komunistov pripomogli, da sta se z njimi zbližali dve levičarski stranki. Zdelo se je, da je mir dokončno zagotovljen. Hitler je bil zaverovan v svojo veličino in spustil se je v oboroževalno tekmo, o kateri je večina domnevala, da bo gospodarsko uničila Nemčijo. Ujeta med ZSSR in Francijo ta ni imela nobene možnosti, da bi vojno dobila. To je Hitler vedel in vsakdo je mislil, da pač ne more biti tako nor, da bi izčrpano deželo pognal v brezupno pustolovščino, nemško ljudstvo mu vsekakor ne bi hotelo slediti. Levica se je zato odločila, da bo zmago proslavila z obsežno prireditvijo. Pripravljalni komite je za 14. julij organiziral tako slovesno praznovanje, kakršnega še ni bilo.«
-
Na Mladini smo se s premislekom odločili, da v zadnji številki pred predsedniškimi volitvami na intervju povabimo bivšega predsednika republike Milana Kučana, starosto slovenske politike. Z jasnim namenom: pokazati, kaj je predsedniška govorica, kaj je suverena govorica, kaj so izdelana in premišljena mnenja, kaj so vprašanja, ki si jih postavljajo državniki. In dejansko je v tem smislu intervju pretresljiv: ker spomni na čase, ko so se tudi politiki neke majhne države drznili postavljati za neke postulate in postavljati vprašanja in razmisleke o svetu, ne le o plotovih drobnih malih skrbi. Na tem je bila ta država zgrajena, na tej državniški moči.
-
20. 10. 2017 | Politika
Nekaj deset ur pred dnevom predsedniških volitev se namreč zdi že vse pretežno odločeno. Že v prvem krogu bo najverjetneje zmagal Borut Pahor, objavljajo mediji, sledil mu bo Marjan Šarec, za tretje mesto pa se potegujeta kandidatka SDS Romana Tomc, poslanka evropskega parlamenta, in Ljudmila Novak, sicer predsednica stranke NSi. Vendar pa so prav volitve predsednika republike tista preizkušnja za javnomnenjske agencije, ki se pogosto pokaže kot tvegana. Volivci ne volijo stranke, ampak predsednika, do te funkcije imajo drugačen odnos, manj zvest in tudi manj stabilen.
-
Grega Repovž | foto: Borut Krajnc
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Politika
Volilna abstinenca je resna stvar. Ko so bile pred dobrim mesecem volitve v Nemčiji, so bili nemški časopisi polni oglasov, v katerih so znani pisatelji, filozofi, politiki in drugi ugledni intelektualci pozivali k udeležbi na volitvah. Za kampanje – bilo jih je več, podpisniki pa so prihajali iz celotnega političnega spektra – so se odločili iz zavedanja, kot je pisalo v enem izmed (plačanih) oglasov, da umik v volilno abstinenco pomeni manjšo demokratičnost odločanja, da krni demokracijo, in predvsem – ker je voliti pravica, ki si je ne gre kar odvzeti. Lahko so izbire slabe, kompromisne, a abstinenca pomeni le eno: da se odločanju odpoveš in ga prepustiš komu drugemu. A kaj jih je skrbelo? Da bi volilna udeležba padla pod 70 odstotkov. Udeležba je namreč pomembna, kaže zrelost in moč demokracije. Na koncu je volilo 76 odstotkov volivcev, s čimer Nemci niso bili zadovoljni. Pri nas so razmere resnejše: zadnjih predsedniških volitev leta 2012 se je namreč v drugem krogu udeležilo le 42 odstotkov volivcev. To je skrb zbujajoč podatek. In to besedilo je poziv k udeležbi na volitvah.
-
Kot strela z jasnega je ta teden Slovence presenetil star podatek, večkrat objavljen tudi že v Mladini, da kar dve tretjini Dunajčanov živi v subvencioniranih stanovanjih. A TV Slovenija je treba biti hvaležen za ponovitev tega podatka – nekatere stvari nas namreč vedno znova presenetijo. Velja se na primer spomniti škandala v družbi Volkswagen, ko so ameriške nadzorne institucije razkrile, da je družba prikazovala nižje vsebnosti škodljivih izpustov, kot jih imajo njegovi dizelski avti v resnici. In takrat je mimogrede v slovensko javnost prišel tudi podatek, da so polovico članov upravnega odbora Volkswagna izbrali delavci – pri nas pa dejstvo, da morajo v delniških družbah le eno tretjino članov zasedati zaposleni, radi predstavljamo kot ostanek socializma.
-
Do volitev je še 16 dni – čez dobra dva tedna bomo torej izbirali predsednika republike. Po ustavi naj bi šlo za osebo, ki ima toliko moralne avtoritete, da zna poseči v družbeno dogajanje kljub odsotnosti dejanske politične moči. Za resno izpolnjevanje te vloge je treba imeti integriteto, ugled, karizmo – drugače je pač to bolj protokolarna funkcija, razen ko gre za imenovanja in predloge. Spoštovan predsednik lahko usmerja družbo, se odzove, ko ta zaide, in včasih tudi resno zareže vanjo. Prihodnje leto bodo volitve v državni zbor – in predsednik z močjo in karizmo lahko vpliva tudi na to, kakšna koalicija vodi vlado.
-
Le eni levi stranki v Evropi danes uspeva rasti, prav mogočno rasti – britanskim laburistom. Zmaga na volitvah se jim je zgolj izmuznila. Prekleto čudno, da rastejo prav laburisti. Gre dejansko za staro socialdemokratsko stranko, za stranko, ki je greh – tretjo pot, pot v neoliberalizem, blairizem – pripeljala na levico. Gre torej za stranko, ki bi morala že zaradi zgodovinske pravičnosti končati na smetišču zgodovine. Še huje, stranke na zmagovitem pohodu ne vodi neki kot da neoporečni novi obraz, noben novolevičar, ampak dolgoletni poslanec, recimo mu kar stari obraz, ki pri tem zvesto ponavlja stare postulate levičarske, socialistične politike. Vse, kar počne Jeremy Corbyn, je globoko narobe, če bi poslušali domnevne leve razmišljevalce pri nas in po svetu, ki pa hkrati seveda ne morejo skriti navdušenja nad njegovim uspehom. Njegov uspeh je njihova zagata.
-
28. 9. 2017 | Politika
Izjava tednika Mladina v primeru dr. Karmen Erjavec
Karmen Erjavec je v svojih člankih med drugim kot sogovornike navajala tudi novinarje in urednike tednika Mladina. V enem od člankov, »Slovenski novinarji in občinstva o uporabah Twitterja«, je med drugim trdila, da se je pogovarjala s petimi novinarji in uredniki Mladine: glavnim urednikom, zunanjepolitičnim urednikom, notranjepolitičnim urednikom, zunanjepolitičnim novinarjem in notranjepolitičnim novinarjem.
-
Naj takoj odgovorimo na vprašanje iz naslova: če bi bil Ahmad, bi ga danes vsi imeli tako radi kot Gorana. Nobene razlike ne bi bilo. Tako kot imajo Nemci radi nogometaša Mesuta Özila.
-
»Magna je izjemno ugledna mednarodna korporacija, ki lahko promovira Slovenijo za tuje vlagatelje ter domače vlagatelje, ker se lahko na tem primeru pokaže, da znamo hitro reagirati.«
— Predstavnik GZS in foruma tujih investitorjev pri GZS Goran Novković -
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Politika
Če bi Marjan Šarec kandidaturo za predsednika republike napovedal leta 2012, pa čeprav z današnjo politično kilometrino in izkušnjami, verjetno ne bi zbral niti potrebnih 5000 glasov za vložitev kandidature. Leta 2012 je bila namreč predsedniška funkcija dojeta kot izrazito resna, rezervirana za prvokategornike. V prvem krogu so tako dejansko nastopili le trije kandidati: Borut Pahor, Danilo Türk in Milan Zver. Vsi trije so bili profesionalni državni politiki, drugi v tekmo niti vstopiti niso mogli. Zakaj ima danes župan Kamnika, po izobrazbi profesionalni igralec in nekdanji imitator, drugo najvišjo podporo, in prehiteva vse strankarske kandidate kot za šalo? Ne gre kazati s prstom na Boruta Pahorja. Najprej velja vstopiti v naše dnevne sobe.
-
Javna podpora SD in tiha podpora SDS vnovični kandidaturi Boruta Pahorja odpirata več vprašanj o teh dveh strankah in njuni dejanski naravi kot pa o predsedniku in vnovičnem kandidatu. Kdor bo namreč od daleč pogledal, bo kljub pomembnim razlikam v vzorcih političnega delovanja zaznal, da sta si stranki neverjetno podobni. In njune podobnosti nič ne razkriva bolj kot prav odnos do Pahorja.
-
Milojka Kolar Celarc je ministrica resorja, znotraj katerega se sicer ne obrne največ sredstev, se jih pa skozi javne razpise in sistem financiranja zdravstva razdeli največ. Lobiji so izredno močni in politične stranke ter mediji so izrazito prepredeni s temi interesi – ne nazadnje tudi Mladina in z njo povezana podjetja dobivajo po glavi zato, ker Mladina izmed vseh medijev v državi praktično edina zagovarja, da je treba demontirati lažni zavarovalniški sistem (tako imenovano dodatno zavarovanje). To je namreč dejansko le obvod javnega denarja, od katerega si posredniki – tri zavarovalnice – že desetletja vzamejo vsako leto svoj odstotek, saj plačila in pogajanja na strateški in odločevalni ravni vodi zavod za zdravstveno zavarovanje. Njim je prepuščena le smetana, nanje ne padajo nobena resna tveganja.
-
Vse nadaljnje vrstice bodo utemeljitev grobega naslova.
-
Pa nas je res kaj šokiralo, ko smo gledali marširati bele fante in moške po ulicah Charlottesvilla? Kaj pa? Morda le to, da so bili na kupu res predvsem beli postavni moški. Ja, rasizem je zagatna stvar. Ko začneš izbirati, hitro nihče ni več dober. Najprej ni dober temnopolti, Mehičan, nato Jud (ki je vsega kriv), potem tudi Čeh in Slovenec, čez nekaj dni pa tudi majhen in debel, da o ženskah ne govorimo – v tem svetu so te pač doma in občudujoče kimajo.
-
Razumnemu človeku se zdi prav neverjetno nazadovanje, ki ga v zadnjih letih doživljajo zahodne družbe na področju ženskih pravic. Vpogled v medije v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja bi razkril neprimerno svobodnejšo obravnavo žensk in ženske seksualnosti, kot ga izkazuje današnji neokonservativni svet. Golota in osvobojenost družbenih spon sta bila nekaj, kar se je zdelo za vedno izbojevana bitka – nekaj, o čemer nikoli več ne bomo razpravljali. Družbe so se sicer nato počasi lotile vprašanj dejanske enakopravnosti žensk v družbi in dejanske enakopravnosti do danes še nobena družba ni res dosegla. Kljub temu da je bila evropska družba progresivna in napredna, še danes evropski in nacionalni parlamenti sprejemajo zakonodajo, ki zapoveduje izenačevanje položaja žensk s položajem moških – pri čemer se največja razlika kaže še vedno pri višini plač.
-
Prihaja Kelly? Vse kaže, da res. Medtem ko je ves svet analiziral, kaj pomeni imenovanje upokojenega generala Johna Kellyja za ministra za domovinsko varnost za prihodnjo ameriško in svetovno politiko, je Slovenija izvedela, da k nam za ameriško veleposlanico verjetno prihaja Kelly – Kelly Roberts, hotelirka. Nekateri so zdaj kar malo užaljeni, češ, je to raven obravnave Slovenije, mar si ne zaslužimo resnega diplomata s strani ZDA, zakaj za prvo diplomatko v državi postavlja Trump hotelirko? No, se kdo to res upa reči Trumpu – hotelirju?
-
Janez Drnovšek ni bil velik mislec, bil pa je moder človek. Okoli sebe je zbral močne sodelavce, med sabo celo konfliktne, različne, a res razmišljujoče ljudi. Malo namenoma, malo pa po srečnem spletu okoliščin: v slovensko politiko se je namreč po beograjski izkušnji v kolektivnem predsedstvu vrnil tako, da je naredil koalicijo s takratno liberalno demokracijo, LDS. In tam je bilo zbranih veliko res pametnih ljudi iz časa, ko je bila to še ZSMS, zveza socialistične mladine. Brez ZSMS verjetno ne bi bilo demokratičnega preloma ne v Sloveniji ne v Jugoslaviji, bila je pomemben del mozaika, ki je to omogočil, morda celo najpomembnejši – pri čemer pa ne pomeni, da bi se kaj lahko zgodilo brez drugih, od novorevijašev do samih komunistov.
-
V začetku letošnjega leta sem bil na nekem mednarodnem srečanju v tujini. Tja sem prišel po naključju, na pol inkognito, ker pa je šlo za srečanje na najvišji ravni, je bil na njem tudi predstavnik Slovenije. Gospod je sicer znanec ministra Karla Erjavca in je postal predstavnik slovenske države po politični liniji. Žal ne morem povedati, za koga je šlo, ker bi s tem izdal tudi, kje sem bil, in seveda človeka, ki me je na to srečanje skozi stranska vrata povabil – da si v živo ogledam usposobljenost slovenske diplomacije. Znanec je uslužbenec slovenske diplomacije in mu tega ne bi zlahka oprostili. A bila je pač priložnost, da mi pokaže, da šale o slovenskih političnih diplomatih dejansko to niso.
-
Zgodba je neverjetna. Pred štirimi leti so prebivalci v polmeru desetih kilometrov okoli Nuklearne elektrarne Krško po pošti prejeli kupone, s katerimi so lahko v lekarnah brezplačno prevzeli tabletke kalijevega jodida. Z zaužitjem tabletk namreč ščitnico zapolnimo z neškodljivim jodom in tako preprečimo, da bi se nanjo vezal radioaktivni jod, ki se praviloma sprošča ob jedrskih nesrečah. A do letošnjega leta je po podatkih Uprave za zaščito in reševanje tablete prevzela le dobra petina od približno 20 tisoč upravičencev. Res malo je bilo treba storiti, samo v lekarno bi šli – in kljub temu tega ni storila velika večina ljudi.
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Politika
Zdelo se je, da smo priča nekemu premiku, premiku v glavah. Da je po letih državljanskih in civilnih pobud kritika globalizacije dosegla tudi politične elite. Že ko je prišla napoved, da se bo nemška kanclerka Angela Merkel udeležila sklicanega srečanja nevladnih organizacij C20, ki je potekalo prav tako v Hamburgu, vendar že 18. in 19. junija, je bilo to razumljeno kot znak razuma. A še presenetljivejše so bile njene izjave na samem srečanju. Merklova je tam dejala, da v središču gospodarske politike ne sme biti več »preprosto le rast«, temveč »trajnostna, vključevalna rast«. Odprtost trgov je pridobitev, vendar je dodala: »Pri globalizaciji ni nič popolno.«
-
Šele postavitev makete bodočega spomenika žrtvam vseh vojn, predvsem pa očiščenje in ureditev prostora na robu ljubljanskega Kongresnega trga, kjer naj bi stal, sta pokazala dejansko dimenzijo projekta, ki ga je sicer leta 2013 naročilo ministrstvo za delo, njegova podlaga pa je zakon o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn iz leta 2009. Spomenik še zdaleč ne bo simbolen. A ne bomo se vtikali v samo idejno rešitev. Velikost, dimenzija je stvar naročnika.
-
Vsi poznamo zgodbe okorelih kadilcev (alkoholikov …), ki so se zaklinjali, da nikoli ne bodo nehali kaditi, da bodo umrli s cigareto v ustih, da je to njihov življenjski slog, to so oni – raje živijo kratko, a zares, kot da bi postali eden od tistih ljudi, ki se vsak dan brigajo za svoj vrtiček in stanovanje ter neomadeževano karoserijo avtomobila. Do tistega dne, ko so stopili iz ambulante s kakšno smrtno diagnozo: nenadoma so vsi njihovi veliki nazori zgrmeli na tla in popolnoma brez težav niso prižgali niti zadnje cigarete. Ker so se nenadoma zavedeli, da od tega trenutka pač šteje vsak dan, vsaka ura – in da bi neizmerno radi še naprej živeli, da jim je življenje neprimerno pomembnejše od domnevnega užitka, ki jim ga je zagotavljala cigareta. Ja, tako pač je: vse je drugače, ko dobiš diagnozo, ko ti napovejo, koliko dni še imaš.
-
Čeprav je zgornji citat nekaj, kar je bilo v zadnjih letih napisano in objavljeno že v vseh medijih, nekaj, česar se zaveda celotna država, da namreč danes prek statusa s. p. poteka predvsem izkoriščanje ljudi, je vse drugače od trenutka, ko to postane tudi uradni pogled vlade. In to se je zdaj zgodilo. Ne samo to: vlada se je očitno začela zavedati, da je država na dolgi rok seveda ne le davčno, ampak tudi širše na slabšem. Odvisna razmerja ali raje jih poimenujmo živčna delovna razmerja pomenijo na dolgi rok, da del prebivalstva živi v izrednih razmerah, ko nimajo urejenega statusa niti ko zbolijo, nikoli pa ne vedo, kdaj bodo izgubili pogodbo o delu, ter da so vsa podjetja, ki se ne gredo izigravanja, seveda v slabšem položaju, so manj konkurenčna.
-
Od uvedbe enotnega plačnega sistema v slovenskem javnem sektorju je preteklo že skoraj deset let. Leta 2008 je tik pred volitvami – z vsaj blago računico, da bo to vplivalo na izid volitev – takratna vlada sprejela nov plačni sistem ministra Gregorja Viranta, ki je povišal velik del plač v javnem sektorju, hkrati pa v dolgoletno nemilost in revščino pahnil tiste, ki so bili za politiko dovolj nepomembni, za katere politiki ne takrat ne kasneje ni bilo res mar – čistilke, kuharice, tajnice, pomočnice vzgojiteljic, hišnike in druge, ki opravljajo poklice s plačnega dna. Nobena vlada ni odpravila teh krivic, ne Pahorjeva, ne naslednja Janševa, ne vlada Alenke Bratušek in tudi sedanja Cerarjeva prav na tej točki zavlačuje in menca.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Družba
Ob petkih so mesta in vasi polna dostavnikov. Potekajo priprave na vsakotedenski običaj, kombiji ves dan vozijo od skladišč do odjemalcev. Prav zato, ker je petek. Zagotoviti je treba zadostne količine alkohola, spet namreč prihaja vikend. Alkohol je zakonita droga. Dovoljena droga. Le dovolj star moraš biti – da ga lahko kupiš.
-
Ljubljana potrebuje močan Maribor
Mesto napol. Maribor ima vse, kar imajo veliki, a skoraj vse to, zaradi česar naj bi bilo dejansko močno in relevantno mesto, ima le napol. Oziroma le zato, ker se je nekoč reklo, da Maribor to mora imeti, da so se umirile lokalne frustracije – in nič več kot to. Maribor ima sicer univerzo, a ta je zgolj napol resna univerza, prijazno rečeno, le slab približek nečemu, kar bi univerza morala biti – in to velja za vse njene članice. Je kakšna izmed fakultet v Mariboru res najboljša v Sloveniji? Ali na kakšno fakulteto v Mariboru po vseh teh letih hodijo študenti iz vse Slovenije, ker je pač tako izstopajoča? Enako velja za mariborski klinični center. Je sicer klinični center, a pravi klinični center je v Sloveniji samo eden, najboljše kadre ima ljubljanski klinični center.
-
V državi, ki je tako zelo nagnjena k avtorasizmu in slikanju lastne usode in navad kot najslabših vsaj na celini, če ne celo na svetu, je seveda novica, da smo v nečem izpostavljeni kot izrazito dobri, popolnoma spregledana. Pa čeprav smo hkrati dežela, kjer se – ne glede na to, da si je ta slogan prilastila ena politična opcija – vsi izkazujejo v zaklinjanju, da nam gre v prvi vrsti za otroke. Če bi šlo za raziskavo konkurenčnosti, bi bila to v marsikaterem mediju prva novica. Poptevejev foksnjuz novičar Uroš Slak bi imel verjetno vklop kar v živo z doseženega mesta na lestvici konkurenčnosti – sploh če bi nazadovali.
-
Vlada si zasluži pohvalo. Ravna modro, pokončno in že druge družbe s seznama nekdanje predsednice vlade Alenke Bratušek in guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca iz leta 2013 ne želi po nizki ceni spustiti iz rok. Najprej je taktično izpeljala čisto resen poskus prodaje Telekoma – in ko ni dosegla spodobne cene in spodobnega kupca, je s pogajanji in tudi pogojevanjem kupcu, naj prevzame tudi tveganja, ki izhajajo iz preteklih let poslovanja Telekoma, dosegla, da do prodaje ni prišlo. In čisto nihče iz evropske komisije vladi ni mogel očitati, da ni storila čisto vsega, da bi našla verodostojnega kupca Telekoma, ki bi bil za nacionalnega telekomunikacijskega operaterja pripravljen plačati spodobno ceno.
-
Ob odločitvi višjega sodišča, da mora Igor Bavčar zaradi malverzacij pri prevzemanju Istrabenza v zapor, se odpira več vprašanj in tem, kot jih zapira domnevno zadoščenje, ker je »končno eden od njih končal za zapahi«. Najprej velja opraviti z zadoščenjem samim: Bavčar še zdaleč ni prvi izmed pomembnih direktorjev, ki je končal v zaporu. Pred njim so sodišča tja napotila že Bineta Kordeža, Hildo Tovšak in tudi Boška Šrota.