Grega Repovž

Grega Repovž

18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Prihodnost bo moja

Pa nas je res kaj šokiralo, ko smo gledali marširati bele fante in moške po ulicah Charlottesvilla? Kaj pa? Morda le to, da so bili na kupu res predvsem beli postavni moški. Ja, rasizem je zagatna stvar. Ko začneš izbirati, hitro nihče ni več dober. Najprej ni dober temnopolti, Mehičan, nato Jud (ki je vsega kriv), potem tudi Čeh in Slovenec, čez nekaj dni pa tudi majhen in debel, da o ženskah ne govorimo – v tem svetu so te pač doma in občudujoče kimajo.

Kot anekdoto se velja spomniti preteklih številnih poskusov slovenskih neonacijev, skinov itd., da bi se včlanili v nemške ali britanske rasistične zveze, klube in stranke – vedno znova so šokirani izvedeli, da jih neonacisti in skini nočejo videti v svojih vrstah. Ja, morda imajo (občasno) radi izdajo, ampak z izdajalci se pa nikakor ne družijo, ampak jih napoleonsko z gnusom prezirajo. Seveda imajo radi ob sebi enega »dobrega« temnopoltega ali geja – forma šteje. Sam si rad predstavljam izraz nemškega neonacista, ko dobi prošnjo »slovenskih kolegov« za pridružitev njegovi organizaciji – on pač ne misli, da so to kolegi, ampak razlog obstoja njegove organizacije. Še bolj kot temni in poševnooki ga namreč skrbijo prav ti, ki so mu podobni – začenši z Judi. Vidim ga, kako odpre nadvse prijazno in ponižno pisanje, debelo gleda, ne more verjeti, z glavo stresa – ker je to pač zanj višek nesramnosti, ki si jo čefur (pač, to smo tudi Slovenci v njegovih očeh) lahko privošči.

In Evropa in njene države? Molčali smo, ko je v to smer zakorakala Madžarska, molčali smo, ko je korakati začela Poljska, molčali, ko je Erdogan etnično in rasistično očistil celotno državo. Male države so tiho, ker so premajhne, pravi politika, in bi jih to gospodarsko preveč prizadelo. No, velike države pravijo, da so prevelike in bi jih seveda toliko bolj prizadelo. Česar seveda nismo še nikoli v zgodovini slišali. Kot ne bi bili argumenti, zakaj ne gre jeziti Adolfa Hitlerja, identični. Pač, Nemčija je prepomemben gospodarski partner, komaj smo oživili sodelovanje po veliki vojni (takrat še ni veljala za prvo), je govorila vsa Evropa. Argumenti so pač vedno enaki, dokler ni prepozno.

In tako toleriramo Evropejci svoje male Trumpe in prvega še posebej. Medtem ko so ljudje, ki jim je Trump dal »upanje v boljši jutri«, marširali po Charlottesvillu, so po Ljubljani »marširali« republikanski senatorji. Ki jim ni nihče zaprl vrat, ki jim ni nihče rekel, da podpirajo razraščanje in s strani državnega poglavarja spodbujeni rasizem, da brez njih Trumpa ne bi bilo, zatorej adijo in vrnite se, ko ne boste več podpirali tega etnicizma. No, slovenska politika je raje neuradno dala vedeti, da bomo veseli Trumpovega obiska v Sloveniji. Glede na to, kako stvari stojijo, sicer ni izključeno, da bo kaj kmalu prišel: ker bo pač doma potreboval potrditev, da je povsod in vedno zaželen. Tudi Erdogan rad pride.

A naj se zdi še tako neverjetno, danes Američani, ki pa so zavezani sodobnemu pojmovanju vključujočih in demokratičnih družb, potrebujejo podporo tujine, podporo svojemu boju, hočejo slišati, da se borijo tudi v našem imenu. Ker dejansko se, tudi za nas gre. Spomniti se velja, kako smo bili v Sloveniji veseli vsakega tujega glasu podpore boju zoper avtoritarno vlado Janeza Janše, kako pomembna je bila ta mednarodna potrditev stališč in kako zelo je na drugi strani to prizadelo Janšo. Pač, tovrstni tipi so najprej nečimrni. Kar je seveda dvorezno: maščevanje ne uide. Zato imajo seveda prav politiki, ko trdijo, da bo »Ne« Trumpu za njihova gospodarstva boleč. Seveda bo. Zato je treba gledati v prihodnost: tisto, kar namreč ponuja razrast trumpizma, je za gospodarstvo neprimerno bolj boleče in bolečina bo trajala neprimerno dlje. Po takih odklonih so se zahodne družbe vedno dolgo pobirale, povojna obdobja štejejo neprimerno več let. Če se bo namreč ameriška razgradnja nadaljevala v tem tempu, bomo kmalu priča resnejšim spopadom, resnejšim konfliktom. In v takih časih gospodarstvo resno obstane.

Z rasizmom je križ. Kar spomnimo se begunske krize, ko je tudi v Sloveniji postalo sprejemljivo, da si selektivno rasističen. Križ z rasizmom je pač v njegovi enostavnosti: rasist si ali pa nisi. In to je zagata. Če bi si danes vrteli posnetke izjav slovenskih politikov, s premierom Mirom Cerarjem vred, bi hitro našli stavke, ki so zelo blizu vzklikom na ulicah Charlottesvilla. A če si hočete predstavljati vzdušje, si zavrtite posnetke slovenskih protibegunskih demonstracij v Šenčurju. Pri čemer so stališča na tem shodu obsodile skoraj vse slovenske stranke. Seveda, razen stranke, ki je to organizirala in katere predsednik nas tudi poskuša prepričati, da smo Slovenci dejansko neka praskandinavska rasa. In ja, ta stranka vodi na vseh lestvicah – kar navajamo le zato, da se ne bi kdo pustil zapeljati zgražanju nad Američani, ki podpirajo Trumpa in marširajo po Charlottesvillu.

Ali kot je v svojem aforizmu zapisal slikar Arjan Pregl: »Svet gre en korak nazaj, nato pa dva koraka nazaj.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.