Irena Matko Lukan: »Vedno povedane drugače«

Prejšnjo nedeljo se je iztekel letošnji pripovedovalski festival, ki že trinajst let združuje tiste, ki radi pripovedujejo, in tiste, ki radi poslušajo pripovedi iz različnih ljudskih izročil. Zgodbe so bile tudi tokrat nabrane z vseh vetrov, pripovedovalci prav tako - nekateri so nagovarjali otroke, drugi odrasle, nekateri so bili zelo izkušeni, drugi so pripovedovali prvič.
Eden od vrhuncev festivala je bila nedvomno prireditev Pobrano na kup, ki je v petek zvečer napolnila Štihovo dvorano Cankarjevega doma. Na njej je nastopilo deset pripovedovalcev z različnimi zgodbami, od bohinjske do romunske, prvič pa smo lahko slišali tudi pripovedovalce z druge strani meje, iz Benečije in avstrijske Koroške. Slednjo je zastopal Gabriel Lipuš, ki je povedal eno od ljudskih zgodb, ki jih je v njihovih krajih pred desetletji popisal ter zbral pisatelj in etnograf Vinko Möderndorfer, sicer ded istoimenskega režiserja ter glasbene in gledališke ustvarjalke Vite Mavrič. Mavričeva, ki je bila tisti večer tudi sama pripovedovalka, je poslušalcem med drugim predstavila presunljivo (resnično) pripoved o tem, kako je ded, ki mu po vojni niso želeli objaviti zbirke pripovedi, ker naj ne bi bile skladne s tedanjim režimom, za vsako spisal posebno »opravičilo«. Za eno najbolj znanih slovenskih pravljic, Mojco Pokrajculjo, je denimo napisal, da je primerna za objavo zato, ker pravzaprav govori o spoštovanju do dela, saj Mojca trkajoče v hišo spusti šele potem, ko dokažejo, da poznajo ročne spretnosti.
Ljudskih pripovedi danes ne preganjajo več. Nasprotno, očitno imajo vse več privržencev, ti pa so pripravljeni tudi sami sodelovati pri vzpostavljanju čim bolj pravljičnega poslušalskega vzdušja. Ko je zadnji petkov pripovedovalec Boštjan Napotnik - Napo občinstvo zaprosil, naj se, preden bo začel pripovedovati, premiga in v dvorani pričara vzdušje nogometnega prvenstva v Južnoafriški republiki, je dvorana dvignila roke in naredila nekaj valov. Napo upravičeno velja za enega naših najboljših pripovedovalcev, obenem pa sodi med tiste, ki ljudske zgodbe več kot spretno tkejo v sodobni kontekst. Tokrat je občinstvu čisto mimogrede razložil denimo definicijo bobovnjaka, obrobnega predmeta, ki se je namesto fig pojavil v popotnem prtu enega od nastopajočih junakov v njegovi zgodbi. Razlage te besede ni našel v SSKJ-ju, temveč na Googlu, kjer pa se je prvi zadetek, ki besedo povezuje s Slavkom Bobovnikom, izkazal kot povsem zgrešen. Bobovnjak so namreč zajčji iztrebki.
Pripovedovalski festival pripravljajo Anja Štefan, Alenka Veler in Irena Matko Lukan, tri navdušenke nad to govorno veščino, ki so obenem z njo vsaka na svoj način povezane tudi poklicno. Vse tri so se takoj po festivalu udeležile sejma za založnike otroške literature v Bologni, a Ireno, ki je od leta 1999 urednica revij Ciciban in Cicido ter ima tudi zato redno vpogled v ljudske pripovedi, nam je vseeno uspelo povprašati, v čem je čar pripovedovanja in poslušanja ljudskih zgodb.

Primarij Matjaž Lunaček, specialist psihiater

Primarij Matjaž Lunaček, dr. med., je specialist psihiater, ki se je med letoma 1994 in 2006 psihoanalitično izobraževal v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije (Societa psicoanalitica Italiana). Ukvarja se s psihoanalitično prakso in aplikacijo psihoanalize na področjih litereature in vzgoje. Leta 1996 je skupaj s psihologinjo Renato Bačer ustanovil Psihoanalitični vrtec. Objavlja članke s psihoanalitično vsebino, v centru njegovega interesa pa je teorija gonov. Slednje smo razumljivo postavili v središče našega pogovora, dotaknili pa smo se tudi pojavov, ki zadnje čase cepijo slovensko javnost in dajejo krila sovražnemu govoru vseh vrst, barv in oblik: od pretirane ljubezni do živali do patološkega sovraštva do istospolno usmerjenih. Od družbene prisile starševstva do nizke ravni komunikacije v slovenski družbi. Od tradicionalne družine do problematičnih seksualnosti. In nenazadnje, od kratkosti generacijskega spomina do nezavednega, ki tudi Slovence determinira bolj, kot bi si upali priznati.

Če bi razmišljal o odhodu, bi bil videti kot izdajalec

Čeprav je Janko Goršek ob imenovanju za generalnega direktorja policije veljal za popolnoma apolitičnega kandidata, ni več daleč čas, ko bo v delu javnosti obveljal za orodje v rokah Katarine Kresal, kot je Barbara Brezigar orodje v rokah Janeza Janše. Sam vseskozi trdi, da deluje zgolj na podlagi strokovnih odločitev.

Wolfgang Wodarg

Eden izmed ljudi, ki skušajo priti stvari do dna, predvsem pa pripomoči k temu, da se kaj takega ne bi ponovilo, je dr. Wolfgang Wodarg, ki je januarja, takrat je bil predsednik odbora za zdravstvo skupščine Sveta Evrope v odhajanju, odredil preiskavo o vplivu farmacevtske industrije na Svetovno zdravstveno organizacijo. Dr. Wodarg je nemški zdravnik s podiplomsko izobrazbo iz interne medicine, epidemiologije, pnevmologije, javnega zdravstva itd. Dolga leta je bil dejaven v zdravniški zbornici in je vodil javni zdravstveni inštitut. Med letoma 1994 in 2009 je bil poslanec socialnih demokratov (SPD) v nemškem zveznem parlamentu bundestagu. Od leta 1998 do januarja 2010 je bil tudi član skupščine Sveta Evrope, v kateri je med drugim prevzel vodenje odbora za zdravstvo. Kljub izteku mandata dr. Wodarg ostaja v skupščini Sveta Evrope kot častni član in pomaga voditi preiskavo, ki jo je sprožil.

Milan Kučan, siva eminenca slovenske politike

Četudi se je umaknil iz politike, ga politika vsake toliko časa pokliče nazaj. Po eni strani ga kliče levica, ki si želi močnega voditelja, po drugi strani ga nazaj, na politično prizorišče, vedno znova postavi desnica, ki vidi v njem središče široke in globoke mreže, ki sega v komunistično preteklost. V zadnjih mesecih je teh klicev z desnice in levice več. Očitno, kot meni tudi Milan Kučan, bivši predsednik države, je čas res prelomen.

Hamo in Gal: »Nekaj enako mislečih. To je vse, kar imaš.«

Pevec, kitarist in pisec besedil Hamo - Matevž Šalehar - se je javnosti prvič predstavil s skupino Babewatch. Je frontman bluesovske skupine Tribute 2 love, ki je februarja v Ortobaru posnela unplugged album s konceptom »Vsi posnetki The Bootleg so na voljo brezplačno za slehernega ljubitelja dobre glasbe«.
Gal Gjurin, večinstrumentalist, pevec in skladatelj, ki je zahtevnejšim glasbenim sladokuscem poznan že dobro desetletje kot vodja zasedb Olivija ter Gal in Galeristi, pa je lani izdal prvi samostojni album Srce, ki je - vključno z besedili - avtorsko delo. Glasbenika sta združila moči v komadu Črni konji čez nebo, ki je na EMI osvojil peto mesto, znanilci apokalipse pa s tem še zdaleč niso končali pohoda čez slovensko glasbeno nebo.
Gal: »Ti nevrotik!« Hamo: »Ti ekscentrik,« to so prasketajoče opazke, ki si jih vihravo izrekata glasbenika, medtem ko jima iz oči sije srce, ki upa in ve ..., kot sporočata v zadnji skupni pesmi, Črni konji čez nebo, projektu, ki je med drugim tudi na letošnji EMI prevetril upe mnogih, ki mislijo, da vedo, kaj je srce glasbe. Za Mladino razkrivata, kako (pre)živeti, če ne ješ rumenjakov, ampak raje ustvarjaš po svojih originalnih receptih.

Matevž Krivic, borec za človekove pravice

Matevža Krivica je v mladosti zmotila krilatica, “da ni mogoče nič storiti”. Njegova disidentska pot se je začela z bojem proti odpravi gimnazij, nato je delo nadaljeval v različnih forumih za varstvo človekovih pravic. Iz javnega življenja je poniknil po službeni dolžnosti, ko je postal ustavni sodnik, nato se je z vso težo vrnil na prizorišče kot borec za pravice izbrisanih, sedaj pa je zagovornik pravic azilantov. Doslej si je prislužil že veliko etiket: da je legalist, so trdili eni, celo “Don Kihot” poštenja, kot naj bi ga bil že v osemdesetih letih označil Jaša Zlobec. Ta teden je Krivic praznoval enega od svojih uspehov, ko je država po dolgih letih končno uresničila odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih.

Roman Kuhar: »Pravi moški niti nočem biti«

> Že konec 90. let se je kazal trend normalizacije homoseksualnosti, vendar če pomislim na zadnji Cukjatijev nastop v državnem zboru, bo moja teza zelo hitro padla. Medikalizacija in vprašanje, ali je homoseksualnost bolezen, sta značilna za 70. leta. Že v zgodnjih 80. letih tega v medijih ni bilo več. No, imamo pa leto 2010 in razlage, kako homoseksualnost na stara leta izzveni.

Drago Kos: »Tožilstvo nekaterih zadev sploh ne procesira, ampak samo arhivira.«

Nekdanji kriminalist in aktualni predsednik protikorupcijske komisije je pred dnevi kot največji problem v Sloveniji ta hip izpostavil razmere na tožilstvu. Zdaj pojasnjuje, v čem ali v kom je največji problem in zakaj.

Filozof dr. Boris Vezjak: "Paranoja je zmagala, razum je izgubil"

> Nima. Vaše vprašanje izžareva neko zadržanost do vprašanja politične paranoje. Sam pa mislim, da ji v njeni resnosti sploh nismo kos. Poleg tega jo moramo nujno ločiti od konspiracizma. Prva je patološka in nevarna, je tudi širši pojem, teorije zarot pa so lahko socialno sprejemljive in nedolžne.

Od A do Ž Tomaža Lavriča

A zzardo D'Amore - Jedrnat in duhovit gangsterski triler iz leta 1994, kriminalka po motivih igralniške afere Hit, v kateri mafijcem obraze posodijo najvidnejši predstavniki takratne slovenske politične scene, s pokojnim Janezom Drnovškom na čelu. B osanske basni - Riba, Kača, Muha, Ptica, Pes, Svinja, Mačka, Mazga, osem naslovov osmih Bosanskih basni, osmih zgodb, ki o vojni povejo več, kot boste kdajkoli...

Bjørn Lomborg, skeptični okoljevarstvenik

Dr. Bjørn Lomborg je človek, ki redkokoga pusti hladnega. 45-letni Danec, doktor političnih znanosti, je avtor ene najbolj kontroverznih knjig zadnjih desetletij z naslovom Skeptični okoljevarstvenik (angl. Sceptical Environmentalist). V njej je leta 2001 podvomil o splošno sprejetih vtisih o stanju in razvoju svetovnih problemov, od povečevanja lakote do izginjanja naftnih rezerv in podnebnih sprememb, ter s pomočjo analize statističnih podatkov pokazal, da so številni problemi prenapihnjeni in da se stanje na veliko področjih pravzaprav neprestano izboljšuje. Knjiga je naletela na burne odzive znanstvenikov, pri čemer so družboslovci Lomborga večinoma zagovarjali, naravoslovci pa kritizirali. Danski odbor za znanstveno nepoštenost, telo v okviru ministrstva za znanost, ga je obtožil zavajanja in napačne interpretacije podatkov. Vendar pa se je Lomborg pritožil in ministrstvo je odločitev odbora preklicalo, postopek pa se je na tej točki ustavil. Knjigo je Lomborg spisal v času, ko je bil zaposlen kot profesor statistike na Univerzi v Aarhusu. Leta 2002, leto po izidu knjige, ga je na novo izvoljeni danski premier Anders Fogh Rasmussen imenoval za direktorja novoustanovljenega inštituta za ocenjevanje okolja. Dve leti pozneje se je Lomborg odločil organizirati Koebenhavnski konsenz (angl. Copenhagen Consensus), projekt, v okviru katerega naj bi ugledni svetovni ekonomisti določali prednostne naloge pri reševanju svetovnih problemov. Na kratko, vprašali so jih: Kako lahko z omejenimi sredstvi storimo največ dobrega za svet? Sklep je bil, da se je daleč najbolj smiselno najprej spopasti s problemi tretjega sveta, kot so nalezljive bolezni in podhranjenost. Ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in s tem za boj proti podnebnim spremembam so se izkazali za daleč najmanj stroškovno učinkovite. Tudi to je Lomborga spodbudilo, da je leta 2007 objavil še eno knjigo, tokrat posvečeno izključno problematiki podnebnih sprememb. Naslovil jo je “Ohladite se” (angl. Cool It), v njej pa opozarja, da je trenutna strategija spopadanja s podnebnimi spremembami obsojena na neuspeh, da se moramo ustaviti in zadevo še enkrat dobro premisliti. Pri tem sicer vseskozi poudarja, da je segrevanje ozračja realen problem, ki ga je z izrabo fosilnih goriv v največji meri povzročil človek, zato ga ne gre uvrščati med tako imenovane klimatske skeptike, čeprav ga velikokrat tlačijo mednje. Lomborg svoje prispevke objavlja v številnih najbolj uglednih svetovnih časnikih, bil je gost Larryja Kinga na CNN-u, revija Time ga je leta 2004 uvrstila na seznam stotih najvplivnejših ljudi na svetu, britanski Guardian pa ga je leta 2008 imenoval za enega od petdesetih ljudi, ki bi lahko rešili svet.

Bogdan Osolnik, kulturni delavec, diplomat in publicist

Bogdan Osolnik se je rodil 13. maja 1920 v Borovnici, otroštvo pa je preživel v Kočevju in Novem mestu. Med 2. svetovno vojno je bil aktivist Osvobodilne fronte, član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Po osvoboditvi se je posvetil novinarstvu, kulturi ter diplomaciji. Sam pa pravi, da ga je opredelilo »tisto, kar ni bilo profesionalno, kar ni bilo institucionalizirano, intimni del moje osebnosti. To je kulturno delovanje«. Osolnik nam je pripovedoval svojo življenjsko zgodbo skozi svoje delovanje pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej, saj je s svojimi devetdesetimi leti zvesti pričevalec svojega časa.

Ni razlogov za dodatno zaposlovanje vojakov

> Že ko smo na vladi oblikovali skupni kadrovski načrt - spomnite se posnetka, ki je bil objavljen -, smo hoteli ustaviti rast zaposlovanja. Ministrstvo za obrambo je v svojem uniformiranem delu po programu predvidevalo celo dodatnih 900 zaposlitev glede na stanje zaposlenih v začetku leta 2009. Njihov argument je bil, da se v času visoke gospodarske rasti v zadnjih štirih letih vojaki, pa tudi policisti...

Katarina Kresal, notranja ministrica in predsednica LDS

Ravno v času pogovora z ministrico so v parlamentu vložili interpelacijo zoper njo. Že drugo. Pravi, da se je ne boji, da so obtožbe smešne, da je ponosna na to, kar dela. Tudi mreže je ne motijo, vsaj dokler vse poteka po zakoniti in pravni poti. Katarina Kresal vseskozi prisega na pravno državo in zato, tako pravi, je ob morebitni formalni obtožbi Kosove komisije za kaznivo dejanje zaradi najema stavbe ne bo treba pozivati k odstopu. A z najemom naj bi bilo vse v redu.

Dr. Jernej Pikalo: »Programski svet bi se moral bolj angažirati«

Dr. Jernej Pikalo je pred tednom dni postal novi predsednik programskega sveta RTV Slovenija, tistega 29-članskega organa, ki na nacionalki predstavlja javnost ter ki ima med drugim pomembno vlogo pri imenovanju generalnega direktorja in sprejemanju statuta RTV-hiše. Pikalo je profesor politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, v programskem svetu pa ni novinec, saj je bil njegov član že v prejšnjem sklicu. Na položaju predsednika je nasledil zgodovinarja dr. Staneta Grando.

Dr. Ciril Ribičič, bivši ustavni sodnik in profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

Ciril Ribičič je tisti bivši ustavni sodnik, ki mu je desnica najbolj očitala političnost, hkrati pa je bil v tem času verjetno najglasnejši in najbolj konsistenten zagovornik človekovih pravic na ustavnem sodišču. Med devetletnim mandatom je napisal več kot sto ločenih mnenj, zdaj pa piše knjigo o največjih razočaranjih in najpogumnejših odločitvah ustavnega sodišča v tem času, ki bo izšla v zbirki Koda Študentske založbe.

Primož Ekart

Primož Ekart je eden tistih igralcev, ki se uspešno selijo in se vživijo v vsak gledališki žanr; odigral je več kot sto vlog v gledališču in na filmu. Morda je neke vrste teatrski nomad. Pravzaprav je igral skoraj v vseh slovenskih gledališčih - v Mestnem gledališču Ptuj, v Drami SNG Maribor pa v Pandur Theatru, v Prešernovem gledališču Kranj, v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, v Gledališču Koper, v Slovenskem mladinskem gledališču, v SNG Drami Ljubljana, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, v Gledališču Ane Monro, v Lutkovnem gledališču Jože Pengov, v Špasteatru, Teatru 55; igral je tudi v televizijski nanizanki TV Dober dan in v Naši mali kliniki, v filmih - od vloge Josipa Vidmarja v Vetru v mreži Filipa Robarja Dorina, Pavlina v filmu Do konca in naprej Jureta Pervanje, v filmu Ekspres, ekspres Igorja Šterka, Igorja v sobi 408 Martina Turka in tako naprej. Pravi, da je prilagodljiv do neke stopnje, a hkrati samosvoj. Kadar se ne spusti v gledališko avanturo z drugimi režiserji, sam izbere dramsko besedilo, ga zrežira in odigra v produkciji svoje hiše Imaginarni in koprodukciji tistih institucij, ki jih trenutni Ekartov projekt pač zanima. Odličen je v tako zahtevnih predstavah, kot je Achternbuscheva Ella ob sijajni Štefki Drolc, druga zahtevna in težka vloga je zgodba o transvestitu, ki je preživel nacizem tretjega rajha in totalitarizem nekdanje Vzhodne Nemčije - monodrama Poročena s seboj, ki jo je v Cankarjevem domu odigral že več kot 30-krat. Vztraja v samostojnem poklicu in prav zaradi te svobode (ki je morda tudi navidezna svoboda, pa vendar svoboda) in svojega nomadstva je pravi sogovornik, ko gre za vprašanje, v kakšni kondiciji je slovensko gledališče.

Lidija Gajski, zdravnica in avtorica knjige Zdravila ali zgodba o prevari

Hrvaška zdravnica Lidija Gajski je lani, po več letih raziskovanja, objavila provokativno knjigo Zdravila ali zgodba o prevari, v kateri razkriva prevare farmacevtske industrije, hkrati pa ostro kritizira zdravnike in politike, ki se tej industriji brez pomisleka udinjajo. V knjigi z anatomsko natančnostjo analizira pojave v sodobni medicini, od širjenja definicije bolezni, proizvodnje novih patoloških stanj do komercializacije medicinske znanosti, kar vse prispeva k podražitvi zdravstva. Lidija Gajski je specialistka interne medicine in članica hrvaškega bioetičnega združenja. Zaposlena je v zdravstvenem domu v Zagrebu.

Goran Brankovič, generalni direktor Slovenskih železnic

Jubilejni deseti direktor Slovenskih železnic od osamosvojitve. Izbran je bil med 15 kandidati, ki so se prijavili na razpis. Petinštiridesetletnik v gospodarstvu ni novinec. Bil je direktor Gostinskega podjetja Ljubljana, dva meseca je vodil Terme Čatež, bil je pomočnik predsednika uprave družbe Sinfonika v času, ko je ta dokončno potonila. Bil je član več nadzornih svetov, od Slovenijalesa do Palome. O Slovenskih železnicah govori samozavestno, vendar hkrati še vedno opozarja na krhkost in ranljivost sistema, ki se lahko brez nadaljnjih sanacijskih ukrepov in vnovične krepitve gospodarstva kaj hitro znajde na robu.

Poduk iz Finske

Kari Rantama je drugi najpomembnejši policist na Finskem, strokovnjak za gospodarski kriminal, ki je za povrh vsega vpleten v primer Patria. Kot opisuje v intervjuju je pomagal pri težki vzpostaviti stikov med preiskovalnimi organi v obeh državah. Kasneje, ko se je zaupanje vzpostavilo, pa je pomagal slovenski policiji z nasveti pri vzpostavitvi nedavno odprtega Nacionalnega preiskovalnega urada, na katerega otvoritev je tudi prišel v Ljubljano.

Ciril Zlobec, književnik

Ciril Zlobec, slovenski pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik, nekdanji politik, se je rodil 4. julija 1925 v Ponikvah na Krasu. Po osnovni šoli je kot semeniščnik obiskoval gimnazijo v Gorici in Kopru in bil iz nje leta 1941 izključen, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenščini in da so nekatere med njimi celo ljubezensko obarvane. Leta 1942 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, postal aktivist OF, po konfinaciji in kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Po vojni je dokončal študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se nato ob rednem delu posvetil pesnjenju in prevajanju. Od leta 1985 je član SAZU. Leta 1990 je postal član predsedstva Republike Slovenije. Za svoje književno delo je prejel že več nagrad, med drugim Tomšičevo (1956), Prešernovo (1982), Župančičevo (1976) in Veronikino nagrado. Uporništvo je bilo za Zlobca, najprej proti fašizmu in nacizmu, pozneje pa proti nedemokratičnim družbenim pojavom, vseskozi njegova moralnoetična drža. Navkljub zavedanju, da nam lahko »zvestoba samemu sebi življenje usodno zaplete«. Pregovorna kraška kljubovalna trma je vseskozi karakterna lastnost danes klenega 85-letnega pesnika Cirila Zlobca. Zato je pravi sogovornik za uvod v našo serijo pogovorov z ljudmi, rojenimi pred 2. svetovno vojno, pričami tegob, strasti in zanosa v usodnih dogajanjih prejšnjega stoletja.

Tomi Ahonen: »S SMS-sporočili lahko molzemo tudi krave«

Tomi Ahonen je tisti Finec, ki odlično pozna trende v mobilni telefoniji. Je tisti, ki najverjetneje največ ve o povezovanju mobilnih telefonov z drugimi mediji, oglaševanjem, bančništvom, s socialnim mreženjem in z navidezno resničnostjo. Podatke, tudi statistične, dobesedno stresa iz rokava. Nekateri mu pravijo guru, drugače pa je svetovalec številnih podjetij in vlad ter motivacijski govorec. Je pisec več knjižnih uspešnic, predava po vsem svetu, tudi na oxfordski univerzi. Zadnja štiri leta živi v Hongkongu, a je vseprisoten, tudi zato, ker redno bloga in twitta. V Sloveniji je bil že nekajkrat, tokrat so ga povabili organizatorji serije dogodkov Mobile Monday Slovenija. Pogovarjala sva se jutro po predavanju v ljubljanski Kiberpipi in v žepu je imel dva telefona, blackberryja in nokio.

dr. Srna Mandič, sociologinja o obdavčitvi nepremičnin

Vlada naj bi maja obravnavala dolgo pričakovani predlog zakona o davku na nepremičnine, državni zbor pa naj bi ga sprejel najpozneje do oktobra. Poleg tega bodo lastniki nepremičnin v prihodnjih mesecih na dom dobili obvestilo o vrednosti svojih nepremičnin, na katero se bodo lahko pritožili, ta vrednost pa bo podlaga za novi davek, ki naj bi ga predvidoma uvedli prihodnje leto. Zakaj je davek na nepremičnine koristen instrument prostorske politike in katere so ključne napake stanovanjske politike, ki jih je oblast zagrešila v času tranzicije, smo se pogovarjali s sociologinjo izr. prof. dr. Srno Mandič, predstojnico Centra za proučevanje družbene blaginje in predavateljico na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Domačijski način dela na ljubljanskem tožilstvu

Pravosodni nadzor, ki ga je na ljubljanskem okrožnem tožilstvu odredil pravosodni minister Aleš Zalar, je razkril, da tožilci vendarle niso tako samostojni, kot trdi generalna državna tožilka Barbara Brezigar. Minister zagotavlja, da bo z obveznimi navodili in novelo tožilske zakonodaje tožilcem vrnil samostojnost, ki jim jo zagotavlja ustava. Morebitna menjava na čelu tožilstva bo zgolj bonus.

Igor Šoltes: »Nikakor nismo zahtevali neizvedljivih ukrepov.«

> To je lahko subjektivno mnenje. Računsko sodišče mora skladno z zakonom, v primerih, ko revidiranec popravljalnih ukrepov v pomembnem delu ne izvede zadovoljivo, to šteti kot hudo kršitev obveznosti dobrega poslovanja in vložiti poziv za začetek postopka za razrešitev odgovorne osebe. Glede občutka o pretiranem odzivu lahko torej rečemo samo to, da računsko sodišče ne ravna po posameznih občutkih, ampak po...

Matjaž Hanžek, strateg

Pod vodstvom Matjaža Hanžka je skupina, v kateri sodelujejo še Marta Gregorčič, Lučka Kajfež - Bogataj, Lev Kreft, Ana Murn, Dušan Plut, Tine Stanovnik, Jožef Školč in Jože Trontelj, konec decembra predstavila svoj programsko-strateški tekst z naslovom »Kam po krizi«, v katerem so poskušali začrtati drugačno strategijo razvoja Slovenije. Če smo zahtevali novo vizijo, tretjo pot, nov družbeni konsenz, kakorkoli že imenujemo vizijo, ki jo levica išče zadnjih 20 let, smo jo sedaj dobili. Ideja je dejansko avantgardistična, čeprav bi se verjetno z njo strinjale tudi konservativne sile v Vatikanu. Njihov slogan je: Opustimo BDP. Kako verjeten je scenarij, da to idejo posvoji tudi uradna politika?

Dr. Robert Kroflič, teoretik vzgoje

Profesor dr. Robert Kroflič, predsednik slovenskega pedagoškega društva, je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani zaposlen na Katedri za pedagogiko in andragogiko, kjer se ukvarja z najosnovnejšimi vprašanji vzgoje: z avtoriteto, s cilji vzgoje in izobraževanja, z značilnostmi učenja, s kurikularno teorijo ... Vzgoja je sicer večno vprašanje, še posebej zanimivo pa je sedaj, ko v Sloveniji nastaja t. i. Lukšičeva Bela knjiga oziroma že četrti “ideološki” poskus reforme vzgoje in izobraževanja, ki očitno trpi zaradi krize smisla in avtoritete. Ravno to pa je Krofličevo “domače” področje. Ali naj otroke spet primemo malce trše?

Dr. Alenka Švab, sociologinja

Vlada je v parlamentarno proceduro poslala novi družinski zakonik. Čeprav ta obsega kar okoli 300 členov in prinaša številne novosti, od prepovedi nasilja nad otroki do prenosa nekaterih pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča, se je razprava v javnosti osredotočila zgolj na dve točki: na redefinicijo družine in družinske pravice, ki jih prinaša istospolnim. O teh spremembah in tudi o tem, kaj je pravzaprav značilno za sodobne družine, smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Alenko Švab, ki predava na koprski Fakulteti za humanistične študije in ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Med drugim se ukvarja s študijami spolov, sociologijo družin in zasebnosti, družinsko politiko, vsakdanjim življenjem ter gejevskimi in lezbičnimi študijami. Morda ni nepomembno izpostaviti, da ima moža in dve hčerki, a kot sama pravi, je njena družina “tradicionalna” zgolj po videzu in nikakor ne tudi po svoji vsebini.

Borut Pahor, predsednik vlade

Predsednik vlade Borut Pahor ima prav. Ni se spremenil, takšen je, kot je bil: je pa danes predsednik vlade in zato so nekateri njegovi nastopi bolj presenetljivi. Pahor pravi, da ga padanje priljubljenosti ne skrbi. Pogovor je potekal v ponedeljek popoldan. Pahor govori o letu 2010, o tem, da zdaj vsaj vemo, kaj nas čaka, o geopolitičnih premikih v svetu in katastrofi v Koebenhavnu, o tem, da je od Janše pričakoval več kot pozive na ulice in trge, ker da zmore več, o tem, da lahko Slovenija kadarkoli umakne vojake iz Afganistana, in ne nazadnje o tem, da se bosta s Karlom Erjavcem pogovorila, ali lahko še naprej opravlja funkcijo ministra.