Koristna, a šibka

Janko Lorenci

18. 7. 2025  |  Mladina 29  |  Kolumna

Za Levico se je referendumska kolobocija razpletla ugodno – ostala je pri nasprotovanju oboroževanju in Natu, z delno izjemo Svobode edina ni igrala različnih vlog in morda je sprožila vsaj površno razpravo o nas in orožju. Tako si utegne pridobiti nekaj volivcev, saj bo zunanja politika najbrž ostala pomemben del tematike na volitvah čez slabo leto. Takrat bo njen tekmec tudi Miha Kordiš, ki je stranko zapustil in, zanimivo, glasoval proti referendumu.

Trenja med bolj pragmatično in bolj radikalno strujo so v Levici tradicija in eden od dejavnikov, ki stranki manjšajo podporo. Če bi Levica ostala zunaj oblastne sfere, kot zahteva »čista« struja, bi morda dosegla desetodstotno ali celo višjo volilno podporo, spremenila pa nič. Meščeva pragmatična pot je nekaj prinesla; ostaja pri socializmu, a ga ne poudarja, namesto na ideologijo pa stavi na projekte, ki jih vodijo njeni ministri. Preobražanje stranke seveda prinaša negotovosti z identiteto in bega potencialne volivce. Toliko bolj, ker je vstop v oblastno sfero Levico, po poslanski moči najšibkejšo članico koalicije, obsodil na kompromise in oddaljevanje od načel. Nikjer v Evropi, ki se polagoma preveša na desno, ni lahko biti socialist.

Stranka pa je šibka tudi zaradi lastnih slabosti. Od nekdaj je (predvsem zaradi radikalnejše struje) kadrovsko zaprta, odvisna od ljubljanskega volilnega telesa, slabo terensko zasidrana. Meščev krog je prevladoval, a zanemarjal strankino bazo. Hkrati je Levica praviloma žrtev taktičnega glasovanja; marsikateri volivec v želji, da prepreči Janšev vzpon na oblast, glasuje za vsakokrat najmočnejši novi obraz, navadno torej za liberalca, ki bolj ali manj zagovarja status quo.

Vso levico na Zahodu in tudi Levico muči klasično vprašanje, koga nagovarjati. Socialdemokratske in sorodne stranke tradicionalno govorijo v imenu delavskega razreda. A ta pojem je postal meglen, hkrati pa pripadniki tega sloja v glavnem volijo desne, tudi skrajno desne politike (v Ameriki Trumpa, pri nas Janšo itd.). Kakorkoli, tu je paradoks, da našo najmanj socialno stranko (SDS) včasih voli največ volivcev, Levica, ki v osnovi najbolj dela v korist navadnega državljana, pa se tolče za obstanek v parlamentu. Na delavski razred se v svoji kritiki kapitalizma vedno sklicuje tudi Kordiševa linija. Sociolog Cas Mudde misli, da levosredinske stranke progresivne volivce tako izgubljajo, pridobijo pa si komaj kakega volivca, ki mu dvorijo. To najbrž vsaj deloma velja tudi za Slovenijo.

Kljub vsem križem in težavam je Levica v bistvu uspešna stranka. Njen vpliv v Golobovi koaliciji bistveno presega njeno formalno, poslansko moč. Je tudi stranka z največjo integriteto, saj je med etabliranimi strankami edine ne pretresajo afere. Tudi se najdosledneje drži nekaterih svojih tradicionalnih usmeritev, na primer skepse do jedrske energije, Nata in oboroževanja. To niso modna stališča. Je tudi naša najbolj socialno usmerjena – torej za navadne ljudi – koristna stranka. S svojo mešanico pragmatičnosti in alternativnosti razbija propagando, da je vse socialno že socialistično. Njeno zbliževanje z Vesno je logično – socialnost in zelenost gresta skupaj. Hkrati bo stranki pomagalo nadomestiti izgubo volivcev, ki jo utegne prinesti Kordišev izstop.

V bistvu je Levica v majhnem vesolju naše etablirane politike še najbolj verodostojna, načelna, predvidljiva in k ljudem obrnjena stranka. Njeno volilno šibkost si je pravzaprav težko razložiti. Poleg že omenjenih razlogov (notranja trenja, taktično glasovanje, slaba terenska zasidranost, prisila, ki majhne stranke žene v kompromise) je dežurna tarča mnogih ostrostrelcev. Upokojeni komunist Janša jo zmerja za komunistično, SD vidi v njej tekmico, medijem, v glavnem v zasebnih rokah, zbuja socializem primordialno grozo, za gospodarska združenja je glavni krivec za domnevno previsoko obdavčenost. Skratka, ves tisti obširni pogon, ki je bolj ali manj prežet z neoliberalnimi dogmami, jo na vse mogoče načine diskreditira, nekaj te propagande pa se je zasidralo tudi v sistematično bombardiranih ljudskih glavah.

Pod črto: Levica je na slabšem glasu, kot si zasluži. Med vsemi parlamentarnimi strankami je še najbližja politiki socialnosti (ni je brez dobrih javnih služb, omogočenih z ustreznimi davki), mirovnosti (diplomacija namesto militarizma in vojn) in zelenosti, nezdružljive s primatom kapitala namesto politike. Brez take politike ni znosne prihodnosti. A svet se z Zahodom vred suče v nasprotno smer. To kaotično pogrezanje, nevarno za demokracijo, mir in okolje, lahko ta čas ustavita le trdno zavezništvo in ustrezna politika leve sredine – levice, socialdemokratov in liberalcev. To ne zagotavlja premagovanja statusa quo, ga pa vsaj za silo ohranja. Stvari se globalno obračajo tako slabo, da je že to kar veliko.

Levica, edini politični ostanek alternativnosti pri nas, je v takih razmerah še bolj potrebna. Kdor misli, da ji gre zaupati, naj prihodnjič ne voli taktično.