Obvezno služenje vojaščine?

Janko Lorenci

25. 7. 2025  |  Mladina 30  |  Kolumna

Dve sosedi (Avstrija, Hrvaška) sta uvedli obvezno služenje vojaškega roka, še nekaj takih držav pa je raztresenih drugje po Evropi, zlasti severni. Bi to nepriljubljeno, deloma celo osovraženo obveznost utegnili znova uvesti tudi v Sloveniji? To je mogoče že zdaj – če bi razglasili vojno stanje. A te nevarnosti za zdaj na srečo ni.

Vprašanje obvezne vojaščine je postalo aktualno v strupenem ozračju burnega oboroževanja, sesuvanja mednarodnih pravil in vojn zadnjih nekaj let. Svet očitno postaja konfliktnejši in nevarnejši. Slovenijo načeloma varuje troje – lastna vojska, Nato in EU. Naša poklicna vojska je majhna, ima stalne kadrovske težave, od predsednikov države pa praviloma dobiva slabe ocene. Sicer pa je prirejena za potrebe Nata, našega kolektivnega obrambnega ščita.

Z njim pa je križ, zlasti odkar z njim po mili volji razpolaga Trump in z njegovo pomočjo izsiljuje in drži v pokorščini Unijo. Trump je že večkrat nakazal, da Amerika EU ob (ruskem) napadu ne bi branila. Vsekakor je nepredvidljiv, tak pa je torej tudi naš natovski ščit. Ki je hkrati namenjen le obrambi članic pred napadom kake nečlanice pakta.

Tu nastopi naša težava. Slovenije ne bo napadla Rusija, ima pa tri sosede (Madžarsko, Avstrijo, Italijo), ki imajo do nje ozemeljske skomine. Ta grožnja ni akutna, lahko pa taka postane, če bi se Nato in EU, osnovno jamstvo naše suverenosti in varnosti, pošteno razrahljala. Ta čas sta oba na slabi poti. Nato je, kot rečeno, Trumpovo orodje, za Ameriko (in Rusijo) pa je močna, trdno povezana evropska skupnost motnja. Trump jo slabi tudi tako, da ji vsiljuje daleč pretirano oboroževanje. To krči socialno državo in krepi skrajno desnico, praviloma nacionalistično in nasprotnico vitalne, strnjene Unije.

Skratka, naša z zunanjimi kolektivnimi institucijami zaščitena varnost je potencialno resno ogrožena. Za zdaj nas Nato, tudi tak, kakršen je, posredno vendarle varuje; dokler se skupaj z EU vsaj v besedah drži deklariranih načel, si je težko predstavljati, da bi ena članica teh dveh organizacij napadla drugo. A trendi so, kot rečeno, slabi, naša varnost pa se v splošni histeriji, negotovosti in kaosu krči.

Če so vsi trije njeni dejavniki vprašljivi, se gre ozreti po dodatnih varnostnih varovalih.

Na Nato in EU resno ne moremo vplivati. Lahko pa okrepimo lastno obrambo. Ena od možnosti za to je obvezna vojaščina, pri nas odpravljena leta 2004, ko smo se včlanili v Nato. Naša desnica, zlasti SDS, se zavzema za ponovno uvedbo naborništva, leva sredina pa je v koalicijski sporazum zapisala, da ima naborništvo slabe ekonomske učinke, krši individualno svobodo, moti izobraževanje in delovne procese in zmanjšuje kakovost vojske. Toda to nasprotovanje obvezni vojaščini plahni; o tem govorijo strateški papirji obrambnega ministrstva, ki naborništvo dopuščajo, izrecno pa ga je podprl tudi prejšnji obrambni minister Šarec.

Pri ponovni uvedbi obvezne vojaščine ne bi manjkalo dilem. Ena od težav je slaba demografska slika, upadanje rodnosti in s tem potencialnih nabornikov. Naklonjenost naborništvu je pičla, kandidatov za prostovoljno služenje malo, za uvajanje novega sistema bi bila potrebna čas in prilagoditev poklicne vojske, stroški pa bi bili visoki.

Po drugi strani splošna vojaška obveznost ne bi bila tako primitivno JLA-jevska kot nekoč. V Evropi obstajajo različni, gibki sistemi, ki nabornikom ponujajo ugodnosti, omogočajo družbeno koristno delo namesto vojaščine, poznajo vojaško obveznost žensk itd. Tako služenje vojske imajo tudi dostojne države (Švedska, Danska, Norveška …). Stroške naborništva pa je prav tako mogoče kompenzirati s spremembami v vojski.

Ponovna uvedba naborništva bi bila za Slovenijo svojevrsten stres. Vendar se zdi, da bi bil družbeni in celo politični konsenz o tem morda dosegljiv. To kažejo spremembe v odnosu ljudstva do oboroževanja in večja naklonjenost naborništvu v delu leve sredine. Sicer pa to ni ne desna ne leva tema, ampak nacionalna.

Ne navijamo za obvezno vojaščino, smo pa za razpravo o njej. Absolutno nasprotujemo divjemu oboroževanju, propagandi o veliki ogroženosti Evrope zaradi Rusije, paničarjenju, da bo jutri svetovna vojna ali da bo Madžarska prihodnji torek anektirala Prekmurje, Italija Primorsko, Avstrija pa Štajersko. Toda scela je položaj tudi za nas slabši in nevarnejši, kot je bil.

Brutalni trumpovski novorek, strahote ukrajinske vojne in izraelskega genocida na temnem ozadju vrste drugih kriz uvajajo v svetovno realnost novo okrutnost, novo agresivnost, nove grožnje. Realisti jih upoštevajo, se jim prilagajajo in iščejo alternative povsod, tudi na varnostnem področju. Ena takih mogočih alternativ je naborništvo, prilagojeno naši specifiki. Do neke razumne stopnje vojaško izurjeno prebivalstvo, ki je že pokazalo, da v sili prime za orožje, odvrača zunanje grožnje vsaj tako učinkovito kot majhna poklicna vojska.

Temelj vsake varnosti pa je uspešna, vsaj za silo solidarna družba. Žal zdaj niso časi za zbogom, orožje.