Realnost, ki jo živim

V slabi polovici leta se je svet zasukal, pa ne le zaradi epidemije. Ta je sicer zadostna zoprnija, s katero se moramo spoprijemati, a huje je, kar politika uveljavlja zadnje mesece. Sicer se je pripravljalo že desetletja, že od začetka obstoja države, a smo bili prenaivni, da bi opazili, kam potujemo. Dovolili smo, da je sistem razpadal poltiho, in nismo se zganili, zdaj pa se na tej podlagi v državi dan za dnem gradi nekaj, kar imenujemo janšizem. Ta si nekatere lastnosti deli z zgodnjima fašizmom in nacizmom, v polju umetnosti na primer poskuša najvitalnejši, živi, kritični del umetnosti prikazati kot ’kulturo smrti’, nekakšno sodobno verzijo Entartete Kunst.

Finale tridesetletne vojne

Leta 1618 je »praška defenestracija«, ko so češki protestanti skozi okno gradu na Hradčanih vrgli svetovalce habsburškega monarha, sprožila grozljivo 30-letno vojno v Evropi. Med njo so milijoni prebivalcev umirali ne le zaradi vojaških spopadov, ampak tudi zaradi epidemij (zlasti kuge), množične lakote in lova na čarovnice. Vojna se je končala po 30 letih z vestfalskim mirom in novo evropsko ureditvijo, ki je med drugim tudi univerzalizirala načelo augsburškega verskega miru iz leta 1555 »cuius regio – eius religio« (čigar dežela – tega vera).