Marcel Štefančič jr.

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

Pleme

Plemja, 2014
Miroslav Slabošpicki

Molk je zlato.

Če bi radi videli filmski unikat, potem si poglejte ukrajinsko Pleme, v katerem govorijo, a ne slišite niti besede, ker so vsi gluhonemi. Zato tudi ne veste, kako je komu ime, še toliko bolj, ker podnapisov ni.

Jezika gluhonemih, v katerem se sporazumevajo, niso namreč nikjer podnaslavljali. Toda to je film, v katerem besed ne pogrešate – in v katerem kljub dolgim, statičnim kadrom nihče ne sliši krikov. V dvorani boste slišali le svoje krike. Osmega potnika so propagirali s sloganom: V vesolju nihče ne sliši vaših krikov! In internat za gluhoneme, samozadostni mizantropski mehanizem, v katerem se odvrti Pleme, je takšno hardcore vesolje, polno razlogov za kričanje, kar izkusi najstnik (Grigorij Fesenko), sicer glavni junak, ko mu vrstniška tolpa takoj po prihodu zapleni vse “premoženje”, toda to je le intonacija sunkovitih, brutalnih, zelo ekspresivnih preizkušenj, ki ga čakajo. Da bi preživel to srhljivo, ekstremno, ledeno, povsem deregulirano politiko podrejanja, ki ne trpi ugovora (tu ne rečeš tega, kar misliš, ampak to, kar hočeš reči, res le misliš), se priključi tolpi, ki bolečine ne sliši, se en passant prelevi v zvodnika, ki prodaja dve gluhonemi sošolki, celo maščuje se, očitno misleč, da te to, česar ne slišiš, ne ubije. Pleme je film, ki sta ga brata Dardenne sanjala, a sta se vedno prehitro ustavila, prepričana, da sta šla že itak predaleč. Nista šla. Miroslav Slabošpicki, ukrajinski Gaspar Noé, gre dlje (seks v živo, abortus v živo, eksekucija tako rekoč v živo ipd.), kot da bi hotel videti, kako daleč je mogoče. Če greš dovolj daleč, si tako precizen, da je prevod odveč. Pleme je nemi film, ki da glas temu, česar je v filmih vse premalo – filmu.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.