Marcel Štefančič jr.

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

Bela ptica v metežu

White Bird in a Blizzard, 2014
Gregg Araki

Krive so zvezde.

Ko Kat (Shailene Woodley) dopolni 17 let, ko se torej prelevi v meso in hormone, njena mati (Eva Green) na lepem izgine. Brez besed. Ni je več. Policija je brez idej: je jemala kakšne tablete? Nič posebnega, to se dogaja – ženske izginjajo. Izparijo – kot sen.

Toda Kat, zapuščena, odtujena, disonantna, mučeniška, recesijska, eksperimentalna outsiderka, ki diši po mladosti iz prejšnjih Arakijevih filmov (Living End, Doom Generation, Nowhere ipd.), se vendarle sprašuje: whodunit? Kdo je kriv, da je mati “odšla”? Je kriva ona sama, Kat, ker jo je prelevila v mater? Je kriv oče (Christopher Meloni), dolgočasni patriarh, ker jo je ustalil, zajezil in privezal v sterilno, represivno predmestno kuhinjo? So krive kičaste fifties reklame, ker so ji v glavo vbijale lik idealne ameriške gospodinje, predane domu, redu, loščenju in čistoči? Jasno, njeno devištvo en passant izgine kot njena mati. Bela ptica v metežu, splet stoične nostalgije in melodramatičnega nihilizma, je zgodba o dveh ženskah – o materi, ki nima nobenega razloga, da bi bila to, kar je postala, in hčerki, ki se boji, da bo postala to, kar njena mati ni hotela biti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.