Adriana Lisboa: Simfonija v belem

Brazilska pripovednica Adriana Lisboa zgodbo o sestrah, njunih razhajanjih in srečevanjih splete okoli enega od njunih zadnjih srečanj, ko je tisto, kar ju je razdruževalo, že nekako ugaslo in odmrlo. Njuno skupno otroštvo in razselitev, velike skrivnosti, ki se kažejo v vrsti odvisnosti, obiskovanju klinike za razstrupitev in sledeh tapetniškega noža na zapestjih ene od njiju, pri drugi pa v muhavem odnosu do partnerjev in srepem pogledu, ki se šele z leti ublaži – vse to popisuje na preskok, nekronološko. Pravzaprav iz trenutka, ko se vse reši in ni več skrivnosti, prehajamo v čase skupnega odraščanja in se prestavimo na pomembne postaje v njunem življenju. Logika je asociacijska, tako ob branju bežimo na vse čase in včasih malo traja, da ugotovimo, v katerem segmentu razkrivanja zgodbe smo.

Svetlana Slapšak: Antična miturgija

Resda v neobičajni formi, pred leksikonski del je postavljen uvod, v katerem avtorica uperi puščice zoper krščansko prisvajanje antike in vpelje koncept miturgija. Toda v geselskem delu ga potem bolj ali manj opusti, saj tam ne prinaša sistematične zgodovine recepcije oziroma preoblikovanja antičnih mitov.

Alec S. Patrić: Črna skala, belo mesto

Srednjeevropski humor iz sedemdesetih in osemdesetih let se je obilo pasel na neprimernem obravnavanju akademikov. Pri Bohumilu Hrabalu v Prebučni samoti se recimo smetarji menijo o dragih monografijah, saj so vsi profesorji, ki v nemilosti pometajo in delajo na papirnih deponijah. Zdaj, v tem krasnem novem tisočletju brez socialistične represije, se akademiki udinjajo kot bolniški strežniki. O njih beremo v Jergovićevih Psih na jezeru. Podobno je v prvencu Aleca S. Patrića, kjer Jovana, nekdanjega sarajevskega profesorja književnosti, pri delu v bolnišnici doleti privilegij. Med prvimi se seznani z grafiti, ki jih storilec umetelno izrezuje v trupla, žge v menzne krožnike, vodomate polni z maščobjem, pridobljenim z liposukcijo – vse zelo artificielno, v zapletenih mešanih tehnikah. Nad maščomatom bi moralo pisati Izvor vrste, sporoči storilec, vmes zasledimo oftalmološke tablice v obliki vizualne poezije. Slutimo nekoga iz bližine ali iz preteklosti, pesniškega genija, ki je stal na robu prepada in je storil nujni korak naprej.

Renata Salecl: Tek na mestu

Serija malce preoblikovanih kolumn, ki jih je filozofinja objavljala v Sobotni prilogi Dela. Natančneje – esejev. Saj so stkani skozi miselne obrate, ki razgradijo samoumevnosti v delce absurdov in prepoznanih manipulacij. Vzemimo himno jemanja vitaminov in prehranskih dodatkov, ki ji zoperstavi dejstvo, da se v ZDA 20 tisoč ljudi na leto znajde na urgenci prav zaradi uživanja teh »čudežnih« substanc. Renata Salecl akademske polemike vešče prevede v laični jezik, a ne z namenom dociranja, temveč kot orodje, s katerim misli moderna verovanja. O prehranjevanju, delu, lenobi, revščini, čiščenju telesa in odnosov, vlogi kocke pri odločitvah, užitka v transgresiji et cetera. A striktno skozi perspektive dominantnih idej, ki jih bo vešče ironizirala in kazala njihov nesmisel (gluten, pesticidi, prehranska industrija, neverodostojni napisi na vrečkicah hrane, tabletomanija), ne bo pa zavzela enostavnega gledišča, da je najzanesljivejša pot do zdrave hrane, da jo pač sam pridelaš.

Elif Shafak: Čast

Prejšnji roman turške, vendar po širini in rezidencah kozmopolitske pisateljice Elif Shafak Štirideset pravil ljubezni – nekakšna sufijska uspešnica z instantnimi nasveti za duhovnost, kjer čas usojenega srečanja med skoraj kristološko pojavo ter pesnikom in modrecem Rumijem odmerjajo aforizmi – je med prebiranjem na plaži zbujal zanimanje za Bližnji vzhod. Tokratni roman je drugačen, Čast pripelje zgodbo o družini s kurdskega območja Turčije v Anglijo in je zato bližje kakšnemu Rushdiejevemu Klovnu Šalimarju. Tudi tam se pomeša tradicija, ki zahteva čast in čistost celo v okoljih, ki so to že prerasla: glavni zaplet je umor matere zaradi prešuštva. Umor mora, spodbujen od sorodnikov in ob odsotnem očetu, opraviti najstarejši sin. Tako se mu vsaj zdi, čeprav se njegovi ortodoksiji potem vsi, tudi tisti, za katere je mislil, da ga k dejanju spodbujajo, čudijo in ga bolj ali manj tiho obsojajo.

Stefan Zweig: Neznankino pismo

Leta 1922 je nemški pisatelj objavil neznankino pismo na 12 straneh, a stoletje potem še vedno izhajajo ponatisi in prevodi, snemajo filme (tudi v Mongoliji), uprizorili so celo opero.

Ian McEwan: Cementni vrt

Uveljavljenega in popularnega britanskega pripovednika Iana McEwana smo že brali in si ga zapomnili predvsem po romanu V imenu otroka, v katerem literarno premišlja o ugovoru vesti: sodnica dobi primer fanta, ki ga starši in verski starešine na podlagi starih spisov, ki omenjajo, da je v krvi duša, prepričujejo, naj zavrne transfuzijo. Sodnica se zanj zavzame, poudari njegovo pravico ne le do vere, temveč do vsega tistega, kar ga čaka po polnoletnosti, vendar poba zaradi ljubezenskega nesporazuma zatrmari in upošteva napotke starejših.

Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

Banalizacija virtuoza med predavatelji, katerega zvočni posnetki nastopov na Collège de France so po 40 letih še vedno pojem predavateljske erudicije v formi šarmantnih obratov? Seveda, še več, avtor za polje knjige vzame francosko intelektualno sceno sedemdesetih, kjer ironizira še druge velikane, kot so bili Foucault, Althusser, Sollers, Kristeva, Derrida, Deleuze in Lacan. Znamenito French Theory, ki je zasedla ameriške univerze, in Ecovo Bologno. Skratka, imitira njihove pogovore, spopade, predstavlja njihove teorije v formi za telebane, slika študentsko vzdušje v času, ko je bil študij kult, ko se je hodilo na predavanja dve uri prej, da si sploh dobil prosto mesto v predavalnici. Obenem pa sega v predsedniški spopad Giscard vs. Mitterrand, kjer se slednji dokoplje do čudežnega orožja sedme funkcije jezika (neznani Jakobson), ki omogoči, da bi lahko v katerikoli situaciji kogarkoli prepričali, da naredi karkoli. Pred tem z enako vivisekcijo kot pri teoretikih razčleni tudi intelektualni think tank francoske levice in desnice.

Javier Cercas: Motiv

V uspešnem in nagrajenem romanu Vojaki Salamine, ki je že preveden v slovenščino, v Kataloniji živeči pripovednik Javier Cercas piše o nekdanjem vojaku, ki je med drugo svetovno vojno osvajal utrdbe v Severni Afriki in ga ima za vzor človeka, ki – podobno kot peščica Grkov pred Perzijci – brani celotno civilizacijo. Na drugi strani te heroične zgodbe je poskus rekonstrukcije biografske epizode protofrankista, enega prvih s strankarsko knjižico in dvornega pesnika, ki ga ceni falanga. O njem pripovedovalec zasledi podatek, da so ga med begom na nedoločljivi meji med vojskama zajeli republikanci, vendar ga je eden od njih iz neznanih razlogov izpustil. Cercas se obilo popase na špekulacijah o tem, ali je njegov prav na bolañovski način najdeni prijatelj ta isti vojak – drzen, kadar je treba poskrbeti za kulturo in demokracijo, ter spravljiv in spoštljiv do človeškega življenja, kadar je to ogroženo.

Carin Bondar: Seks v svetu narave

Shematični naslovi poglavij niso obetavni: lajdre, monogamija, poteši se sam, spolno nadlegovanje, zloraba otrok in podobno jemljejo za okvir človeške teme, ki jim gre poiskati samo še vzporednice pri drugih bitjih. Toda že takoj presenečenje – avtorica sledi stvari sami in tako predstavlja nedoumljive moduse seksualnosti in bitke za preživetje. Samica ribe denimo, ki vali v ustih in nabere spermo štirih samcev. Pri mladičih jastreba je znan Kajnov sindrom, morski psi pa gredo še korak naprej: samica nosi številna oplojena jajčeca, a prvi izlegli zarodek se pogosti z vsem sorodstvom. Samec med insekti prinese izvoljenki darilo v obliki slastnega prigrizka; medtem ko se ona sladka, on zadovoljno ejakulira vanjo. Bolehen čriček, ki ima z bakterijsko okužbo malo šans proti postavnim vrstnikom, bo pretental prirodo – energijo bo vložil v živahno pesem, ne pa v spermo; rezultat bo bolj kilav plod. Samec vešče ne bo pri kopulaciji predal le genov, temveč tudi peptide, ki blokirajo feromone pri samici, tako da postane neprivlačna za druge. Glavoč, ki je zamudil paritev in pride drugi na vrsto, izkoristi varovalno substanco ejakulata predhodnika in vanjo izstreli hitrejše semenčice. Pri nekaterih vrstah samice zbirajo seme v spermateko, v kateri ima prednost tisti, ki prinese prispevek zadnji.

Marica Bodrožić: Češnjevina

Če zareže v staro babičino mizo iz češnjevine, potem se bodo kot ostružki pojavili njeni spomini, se zdi pripovedovalki, ki je tudi tokrat ne smemo enačiti z avtorico. Teh spominov je potem za celo knjigo. Miza, s katero se seli med evropskimi prestolnicami, postane skoraj fetišistični objekt, ki omogoča to pisanje in mu daje širšo časovno perspektivo, tako rekoč nadih nadčasnosti spominov in premišljevanj. Te razporedi po dnevih prihoda v Berlin, na trajanje enega tedna, kar sugerira neko dokončnost in zaključenost.

Andrijan Lah: Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih

Koliko jih je bilo? Štiriinšestdeset jih je izbrskal avtor, ki je odprl doslej zatajeno temo. Seveda se je kaj pisalo o posameznikih, a ne v izčrpnem leksikonskem obsegu. Pri nekaterih so leksikoni celo zamolčali dobo zapora, nekateri drugi so bili izbrisani iz kolektivnega spomina, spet nekateri so sami molčali, in seveda preostala peščica, ki je golgoto spremenila v literaturo.

Yu Hua: Živeti

Yu Hua, kitajski pripovednik, je v tem menda zanj neobičajnem romanu poskušal pisati od znotraj. S pripovedjo se je torej skušal čim bolj približati optiki in govoru malega in navadnega človeka, le da njegov pripovedovalec to pozicijo prezvijači: pri nabiranju folklornega in etnografskega gradiva posluša ostarelega, pa vendar humorja polnega možaka z volom, enako ostarelim, kot je sam, s katerim se obupno mučita na polju. Prisluhne, kot številnim prej, njegovi zgodbi, in ta je slej ko prej žalostna. Starcu so pomrli vsi, oba otroka, žena, vnuk, zet, vsi, ki jih je imel rad, in poleg vola mu je ostalo samo nekaj sprijaznjenosti in trmasto oklepanje življenja.

Andrej Perko: Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene pričakala v negližeju

Od kod izvira srž problemov? Psihiater Robert Skynner je nekoč napisal knjigo Družine in kako v njih preživeti, Perko pa je zadevo modificiral in postavil terapevtsko skupino kot novo družino, skozi katero se posamezniki osvobajajo spon, ki so jih hendikepirale v odraščanju. Da bi se človek znebil patoloških pečatov primarne družine, potrebuje tri do štiri leta samospreminjanja. Ker ima toliko dela sam s seboj, ni več radoveden do sveta. Za pot je zato nujna nadpovprečna aktivnost. Gre torej za kreacijo novega človeka. Ta nastaja skozi tek, branje, pisanje, diskutiranje o prebranem, dialog z javnim priznanjem stiske, družabno planinarjenje … Knjiga je pisana v uveljavljeni formi teoretskih uvidov in osebnih zgodb, ki ponazarjajo korake sprememb pri posamezniku. Bralec malce pogreša pogled onkraj, se pravi pripovedi »ozdravljenih«, ki zapustijo terapevtsko skupino in v drugo zakorakajo na svojo pot.

Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve

Druga zbirka kratkih zgodb Jedrt Lapuh Maležič je na sledi prvi, vsaj glede pripovedne lege; v prvencu Težkomentalci se je z obilo distance in humorja lotevala psihiatrije, ki je vsaj do konca osemdesetih let veljala za eno stebrnih represivnih ustanov. O zlorabah in neučinkovitosti so pisali fantje, ki so se tja odzvijačili med služenjem vojaščine, in literarni zagovorniki uporabnikov po sili. Težkomentalci pa ne, pišejo, kot da iz osebne izkušnje, vendar duhovito, in nanizajo različne portrete, ki jih Amber, taglavna, sreča med hospitalizacijo, posmeje pa se tudi lastnemu pretiravanju in zmaknjeni percepciji.

Aleš Berger: Arles, večkrat

Zapisanih v žanru krokijev in beležk. Ki jih omogoča obilje časa; avtor je tam preživel skupaj skoraj leto. To ni potopis, niso krajevni utripi, so priložnosti zaživeti mesec, dva ali tri v Arlesu. Ki postane drugi dom tujca, ki nenehno opazuje.

Winfried Georg Sebald: Saturnovi prstani: angleško potovanje

Pisatelj nemškega rodu Sebald naredi za vzhodno angleško obalo, Norfolk in Suffolk, podobno, kot je Claudio Magris nekako ob istem času, sredi devetdesetih let, naredil za Donavo, ko se je spuščal od izvira do delte. Popiše kraje in zgodovino in ljudi, na pohajkovanju se srečuje s posebneži, ki se na regijo in njene zamolčane skrivnosti spoznajo, in potem je potovanje včasih bolj popis in katalogizacija zgodovinskih znamenitosti kot pretikanje skozi krajino.

Igor Omerza: Boris Pahor – V žrelu Udbe

Avtorju posamezni kritiki očitajo, da je nekritično obravnaval arhive tajne policije. A kaj to pomeni? Da materialov, ki jih je našel, ne bi smel objavljati, ne da bi poprej vsakega posebej preveril. Poskusimo jim dati prav. Toda s tem sprejmemo implikacijo, da bi moral Omerza namesto te napisati povsem drugačno knjigo. Poleg dolgotrajnega brskanja po arhivih bi moral vse podatke še enkrat, če ne kar večkrat, preveriti. Kar ima zelo neprijetno predpostavko, da udbovskim arhivom ne smemo verjeti. S tem pa stopimo v absurd: partijski vrh, od Kardelja navzdol, ki je jemal udbovska poročila kot najbolj verodostojne informacije, na podlagi katerih je ukrepal, je Udba vseskozi zavajala in z njim manipulirala!??

Siobhan Dowd: Cesta utehe

Siobhan Dowd, irsko pripovednico, smo že brali, recimo njen roman Barjanski otrok o otroški mumiji, najdeni v irskem barju, ki si jo preiskovalci podajajo, ko vidijo, da je čisto prestara, da bi še bilo vredno iskati storilce. Imamo pa tudi zgodbo mladega najditelja, ki ga pestijo številne težave in še malo kolaborantski je zraven: vsi drugi navijajo za Bobbyja Sandersa in Irine gladovalce, on se druži s sovražnikom, angleškim vojakom.

Julian Barnes: Hrumenje časa

Tu sicer ni bilo kaj dosti pisati, vse je napravila že življenjska ironija velikega skladatelja, s katero je preživljal komunizem.

Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Tsukuru, kakršnega spoznamo 20-letnega na začetku romana, si želi predvsem umreti, ker so ga iz njemu neznanih razlogov kar naenkrat in brez razlage zavrgli najboljši prijatelji. Vendar poigravanja z mislijo na samomor in s splošnim razpoloženjem podložene tanatologije niti ne poskuša realizirati, plemenita depresivnost in nedejavnost mu povsem zadoščata. Dokler se ne izvleče in mu že povsem odraslemu in uspešnemu v podjetju za načrtovanje železniških postaj – utirjenost oziroma vse, povezano s tiri, je Tsukurujeva obsesija in poslanstvo – dekle, ki mu veliko pomeni in se odloči narediti za zvezo vse, ne svetuje, naj prijatelje obišče in se z njimi pomeni. Ker ga preteklost ovira in je nespontan in komaj še človeški, si mislimo.

Drago Jančar: In ljubezen tudi

Začetek je fulminanten: zbližujeta se hči zdravnika in oficir SS. Slednji dobi človeški obraz, je Mariborčan nemškega rodu, ki je v tridesetih odšel v Reich in se zdaj zmagovito vrnil, na ulici pa ga prepozna dekle, ki jo je nekoč na smučanju pobral iz snega. Nemogoče srečanje: on nemški übermensch, ona s fantom v partizanih, toda … Avtorju je uspel magični prijem, da zgodba dobesedno posesa v branje. A potem iz ljubezenskega prestopi v zgodovinski roman, kjer nastopajo partizani, raztrganci, vermani, kmetje, prebežniki iz nemške vojske, čistke in eksekucije med uporniki, taborišča, zapori … Poskus ljubezni se pojavi še enkrat, dvakrat, ko človeška bližina preseže ideološko. In vsakič onemi. V vojni so človeški odnosi nemogoči.

Meta Osredkar: Zločin v Stari fužini

Potem ko v Šmihelski vasi z bormašino ubijejo župnika, se tam predstavljena ekipa strokovnjakov za kriminal znajde na triatlonu, na katerem med bruhanjem in ob pričah omahne eden izmed favoritov. Kos, njegov pes in psiholog Edi s policijske postaje Nova vas pri Igu so tam zato, ker imajo na tekmi svojega dirkalnega konja, Simona, ki postane trojanski in oni z njim insajderji. Vse se namreč dogaja okoli apartmajev Alpski svišč, kjer počitnikujejo žrtev in osumljenci, ali vsaj v bližini. Oni pa medtem, ko navijajo za svojega, ki bo garal na triatlonu, razrešujejo mračne skrivnosti zastrupitve.

Frantz Fanon: Črna koža, bele maske

A pozor, to je knjiga, v kateri je nujno pogledati leto izida – 1952.

Mathias Enard: Alkohol in nostalgija

Francosko-ruskega prijateljstva se francoski pisatelj Mathias Enard, sicer poznan orientalist in strokovnjak za Bližnji vzhod, ki brez dlake na jeziku govori o splošnem opustošenju po verižno sproženih vojnah v regiji, loti povsem drugače od recimo Andreia Makina, in tudi v nasprotni smeri. Ta se osredotoči na pobeg iz sovjetskega vsakdana v francosko omiko, čeprav najprej klošarsko, Enard pa na kulturnikov ljubezenski pobeg v sodobno rusko jebo, napol klošarsko.

Oliver Sacks: Noga, na katero se opreš

Angleški nevrolog in avtor številnih pronicljivih književnih del je napisal tudi knjigo o svoji tragiki. Začne se kot herojska zgodba, ko se plazi z dvema rokama in nožno desnico, medtem ko noro bolečo levico vleče za seboj. Nekako mu uspe, da ga najdejo domačini, sledi pot v zdravniške roke in uspešna operacija. Mišice so prišite, živci povezani, zdravniki zadovoljni, le pacient ne čuti noge. Nobeno povelje mišici ne učinkuje, ni vzgiba, ki bi v nogi karkoli sprožil. Amputiranec pri živem telesu!

Ivana Sajko: Ljubezenski roman

Ivana Sajko, ki smo jo poznali predvsem po dramah – nekaj jih je bilo uprizorjenih tudi pri nas –, je na Hrvaškem ena vodilnih v žanru. Tokrat seveda izpisuje nekakšen kontra-ljubič. Namesto silne strasti je že na začetku nekaj fertilno rizičnega in pijanskega počitniškega plažnega mečkanja, ki je cilj in obče mesto tolažniške veje plažne literature. Vendar je ljubavna vznesenost pri Sajkovi samo uvodni kontrapunkt vsemu, kar sledi, in to je sugestivno popisana preživetvena jeba para z otrokom, narejenim pod avgustovskimi zvezdami ob morju, ko se zdi tudi nemogoče mogoče, dokler med nosečnostjo in po njej ne postanejo nemogoče stvari spet še bolj nemogoče.

Peter Skoberne: Skriti biseri Slovenije

Če je Napoleonov most delo gradbenikov, je most nad potokom Kožbajšček urezala narava. Šum na Nemiljščici ni le vodni hrušč, ampak desetine metrov padajočih voda, medtem ko je Kosca široko slapišče, kjer voda le mezi po mahovni podlagi, Sedelnikov slap čudo, ker pada po črnih kamninah, slap Ubijavnik pa … Velunja peč je deset metrov visoka odprtina v skalovju, Velb v Kamniški Beli pa ni ne okno ne most, temveč obok.

Jan van Mersbergen: Zadnji pobeg

Ko si enkrat brezposeln, odpadejo vse skrbi, da te bodo vrgli iz službe. Se pa pojavijo nove, povezane recimo z obupom pri iskanju nove službe, pa občutek brezsmiselnosti in zavrženosti, a predvsem pridobiš veliko prostega časa, ki ga je treba z nečim zapolniti. Pripovedovalec v Zadnjem pobegu je ob nogiranju najprej zmeden, vendar kmalu najde zgled in mu začne slediti. Takrat se začne njegova rehabilitacija.

Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali

Toda ta totalni princip ga je spravil v drobne bivanjske težave. Ga srečaš, izmenjaš nekaj besed – in končaš v tekstu, zabavno izmenjujeta domislice v pismih, in že te pričaka vprašanje, ali lahko vajino korespondenco vključi v kratke zgodbe. Postal je knjiga, ki biva v podobi Branka Gradišnika. Sam pripoveduje, da ga prijatelji in znanci, ki nastopajo v prigodah, terjajo, da z njimi podeli honorar od knjige. A tokrat mu je uspelo, da jih je prelisičil. Za glavne junake je izbral koloradske hrošče, klopa, škorca, muho, pajke, pikapolonice, slona, mačke, pse, šoje in drugo zverjad. Seveda ni zamenjal stila in začel pisati o živalskem svetu kot Fran Erjavec. Še vedno je mojster ironiziranja medosebnih konfliktov, histeričnih spopadov in drobnih srečanj, za katere udeleženec sploh ni vedel, da je z njimi sprožil psihodramo; izjemno poglavje Yosemitske doline je napisano tako, da se pred vami odvije filmski prizor z Woodyjem Allenom v glavni vlogi.