Matej Bogataj

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Knjiga

Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico

Prevod Klarisa Jovanović. Modrijan (Bralec, 118), Ljubljana, 2018 318 str., 17,90 €

+ + + +

Nore in divje

Roman o ženskem prijateljstvu in zagatnih odzivih na evropsko politično stvarnost grške pripovednice Amande Mihalopulu (1966) raste iz travmatičnih spominov: pripovedovalka še po tem, ko se z materjo v Grčijo vrne iz Nigerije, medtem ko oče ostaja v Afriki, zaposlen v naftni družbi, riše votline in si zbaše v usta kakšno kobilico. V otroštvu je bila namreč izpostavljena nasilju, vendar to uspešno potlačuje, in tudi bralci šele proti koncu izvemo za podrobnosti njene afriške epizode, ki sproža neutemeljen občutek krivde.

Krivda je podlaga za več pobalinščin, ki jih ušpičita s prijateljico Anno, koketno zapeljivko, ki se po materinem zgledu navdušuje nad socialno revolucijo; skupaj citirajo francosko teorijo o(b) študentskih protestih, poskušajo nekaj tega udejanjiti tudi na atenskih ulicah in z angažirano umetnostjo pozivajo k spremembam. Ko se pripovedovalka odloči za slikarstvo, najprej opravi s strahovi, potem pa mobilizira apatične meščane: s kolaži, z akcijami, v katerih zganjajo kraval na vlakih ali zasedejo mestno četrt, namenjeno rušenju, in naredijo prehode med hišami, da te s prebivalci zaživijo skupaj in ne ločeno. Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je razvojni roman o dozorevanju in iskanju: punci sta živahni in izstopajoči, tudi ekscentrični, tujstvo pa ju zbliža ter oddalji od vrstnikov. Ne vseh, posebej so jima pri srcu razni revolucionarji, s katerimi neskončno debatirajo o klasikih anarhizma, bojnih sloganih s konca šestdesetih let, Sartru in francoskih teoretikih – ne vedno istih, ker se moda menja. Pravzaprav se že zgodaj pojavijo nasprotja, Anna je bolj pragmatična in se ji vmes tudi zazdi, da bi bilo sistem lažje načeti od znotraj. Recimo s postavljanjem kičastih zgradb, ob katerih bi se v njih nastanjenim in delujočim obrnil želodec; zaradi kičeraja bi ugledali svoj bedni potrošniški položaj, spregledali brezsmiselni materializem in s tem odpravili odtujitev. Seveda se Anna zato bogato poroči in sploh trpi v blaginji elit, še pred tem pa si nekreativno prisvoji nekaj fantov. Nasploh je odnos poln solz, sentimentov in skrivaj sklenjenih zavezništev. Vse poteka pred kuliso razrednega boja: enkrat so to ulične akcije, drugič pisanje parol, razpravljanje o tem, katera od ortodoksij je edina prava, in tako dalje. Vse do velikega dogodka, v katerem pade strel in razkrije nesposobnost policije, Mihalopulova pa ob tem navaja različne grške medije – morda apokrifno in je vse samo pripovedna strategija –, ki se ob smrti aktivistke bolj kot z izgubljenim življenjem ukvarjajo z modrovanjem o uporni mladini. Seveda: eni so za, drugi govorijo o huliganstvu in pozivajo k redu in trdi roki, oboji pa veselo zlorabljajo žrtev.

Amanda Mihalopulu

Amanda Mihalopulu

Ob koncu se roman, ki vodi pripoved skozi retrospektivo in spomine, ki jih sproži Annina hči, razprši. Že prej poliperspektiven dobi (psevdo)dokumentaren in sentimentalen konec, ki pa ni brez upanja za prihodnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.