Fjodor M. Dostojevski: Ponižani in razžaljeni

Nanj me je napeljal Bukowski. V delu On Writing je ta kultni outsider literature – ki je častil boga alkohola in hkrati zaničeval jalove literarne zvezde modernosti – v dilemi med steklenico in knjigo segel po avtorju, ki ve, kaj je življenje in zna o njem pisati. In dejansko. Uvodna slika starca, ki nonšalantno vstopi v peterburško slaščičarno s psom, sede za mizo, ne da bi kaj naročil, nato pa tri ure bolšči v klientelo, uroči slaščičarja, goste, bralce in glavnega junaka, ki na starčevo smrt postavi poltisočstranski roman. Čeravno ga komparativisti ne štejejo med prve tri mojstrovine Dostojevskega, je še vedno sposoben bralca za nekaj dni prikleniti nase.

Isaac Bashevis Singer: Moč teme: izbrane zgodbe

Isaac Bashevis Singer (1902– 1991) je bil na Poljskem rojeni literarni nobelovec judovskega rodu in eden temeljnih piscev v jidišu. V knjigi Moč teme, ki v branje ponuja izbor njegove kratke proze, vidimo, kako spretno je mešal stare hasidske bajke in legende z življenjem v moderni državi, kamor njegovi liki prebegnejo ali se zatečejo pred preganjanjem ali po holokavstu.

Saša Babič: Beseda ni konj

Posebne besedne formule delovnih vzklikov, pozdravov, kletvic, zmerljivk, pregovorov, ugank, zagovorov in folklornih molitev. Druži jih magična moč besed, ko zgolj z izrekanjem dosegamo učinke. Ali se jih vsaj nadejamo. Stari Slovenci so se vrst pri zdravnikih rešili z zagovori proti zobobolu, kačjemu piku, zvinu, kugi; etnologi so zbrali pravi korpus o ljudski medicini. Kjer ni bilo besed, je bila vsaj ideja – za vsako bolezen raste zdravilna rastlina. Čarobni obrazci so odganjali tatove, Turke, demone iz obsedenca, nevihte, bolezni živali, znane kletvice pa so preganjale zoprnike: vrag te vzemi etc.

Laurent Mauvignier: Moški

Roman francoskega pripovednika Laurenta Mauvignierja uvede portret: Bernard, neznanokdaj poimenovan Žerjavica, od življenja in obrobnosti dodobra zdelan, prinese darilo na praznovanje sestrinega rojstnega dne, dragoceno broško. Odziv vseh, ki ga poznajo, ki poznajo njegovo popivanje, njegovo nesolidnost in osamljenost, ki si jo deli s psi v kolibi na robu družbe, je, da je broško ali denar ukradel. To ga razjezi in razžalosti in spije malo več in gre težit prvemu Arabcu, ki se je priselil, na dom. Njegov bratranec, ki ga enako kot drugi tudi sam ne mara, pa ne razumemo čisto vzrokov, se nato ukvarja s tem, ali mora Bernarda pred ovadbo zaradi nasilništva, motenja posesti ali česa tretjega obvarovati in ali ga sploh lahko.

Andrea Wulf: Iznajdba narave

Naravoslovec in raziskovalec, ki je preplezal Ande tedaj, ko večina še vedela ni, da obstajajo, ki je s čolnom mesece preiskoval in kartiral porečje Orinoka, ki je proučeval možnosti izkopavanja rud v daljni Sibiriji, ki je na potovanja jemal zaboje instrumentov (mikroskop, teleskop, kompas, nihajna ura …), s katerimi je določal zemljepisno širino in celotna območja umeščal na svetovni zemljevid, ki je povezal rastlinske vrste na različnih koncih sveta v enoten red, ki je bil skorajda sinonim za pojem zemeljskega magnetizma, ki je nasprotoval suženjstvu, ki je ugotavljal, kako kolonializem monokulture, kot je indigo, siromaši zemljo in iz domačinov ustvarja reveže, ki je postavljal temelje ekologije in sobivanja z naravo. Po njem je poimenovanih 300 rastlin in 100 živali, na pogovor z njim so hiteli kralji, cesarice, ministri, tudi ameriški predsednik Jefferson, revolucionar Bolivar, pesnika Goethe in Puškin, ob njem je onemel veliki Darwin.

Magdalena Tulli: Italijanski salonarji

Motnja, leta 2015 prevedeni roman poljske pisateljice Magdalene Tulli (1955), pripoveduje o naenkrat nastali in nejasni begunski situaciji, v mesto naplavljenih in odzivih domačih, ki so do prišlekov bolj ali manj naravnost nestrpni in bi se jih radi znebili. Organizirajo se v mestne straže in obrambne falange, kolaborirajo ... Zdaj, po prebrani zbirki kratkih zgodb Italijanski salonarji, krizo s prišleki vidimo tudi v luči preteklega preganjanja in pogromov, ne le presvetljeno s sodobnimi migracijami in odpori. V zbirki novel je Tullijeva, predstavnica druge generacije po holokavstu, konkretnejša, popisuje odraščanje v Ljudski republiki Poljski. Detektira pa tudi do vsega tujega in predvsem judovskega globoko ukoreninjeno sumničavo atmosfero, ki ji je izpostavljena odraščajnica.

Alexander Rabinowitch: Boljševiki prihajajo na oblast: revolucija leta 1917 v Petrogradu

Sin ruskega emigranta, v katerega dom v ZDA je zahajal tudi sam Kerenski (ruski premier, ki ga je odnesla oktobrska revolucija), je bil profesor zgodovine in je konec sedemdesetih let objavil knjigo, v kateri je seciral načrt in izvedbo epohalnega preobrata. Bravši arhive in boljševistične časnike je poudaril disperznost boljševistične stranke, ki nikakor ni bila monolit. Še manj orodje v Leninovih rokah. Njegovih člankov boljševistični tisk kdaj sploh ni objavil, vrh partije pa je denimo ignoriral njegov pisni odstop. Kdor je verjel, da je bila revolucija spontani vzgib ljudstva, je v zmoti, saj se je v prvi vrsti dogodila v vojaških enotah okoli Petrograda, ki so jih sistematično zasedli in prevzeli boljševiki in potem formalno izpeljali vojaški puč, ki je bil kajpak nadgrajen in integriran v Leninovi teoriji revolucije.

Joanna Bator: Peščena gora

Peščena gora je ime blokovskega naselja, ki zraste po drugi vojni ob rudarskem mestu v Poljski dodeljeni regiji, ki so jo Nemci zapustili, čeprav ne vsi in ne vsi brez pritiskov. V tem čebelnjaku spremljamo več generacij, vse do najmlajše, za katero ukoreninjenost in pripadnost nista več daljni in nedosegljivi cilj in obet, temveč postopno vse bolj mora, iz katere se hoče umakniti, čim dlje in čim prej.

Peter Jančič: »Fake news« – Lažnive novice

Petindvajset let je bil eden osrednjih političnih novinarjev, potem pa ga je sredi dneva ekipa Stojana Petriča preprosto odpustila. Ne le njega, več deset, celo več kot sto jih je izgubilo službo. A med njimi je Jančič edini, ki je osebne izkušnje objavil v knjigi in jih osmislil tudi iz perspektive korektnega poročanja. Ko je konec prejšnjega desetletja pod pritiskom odstopil s položaja odgovornega urednika, je imel časnik tolikšno naklado, kot jo imajo danes skupaj Večer, Delo in Dnevnik. To daje še dodatno kredibilnost njegovim kritičnim zapisom. V njih izrisuje konkretne osebe v konkretnih situacijah, pri čemer ohranja faktografski credo – istega urednika predstavi v njegovi propagandni vnemi, a mu v drugem primeru zapiše tudi pohvalo o profesionalnih standardih, novinarko, s katere pisanjem se ne strinja, vseeno brani pred preganjanjem tožilstva. Skozi njegovo pisanje pa se kristalizira tudi novejša zgodovina časnikarstva.

Neil Jordan: Utopljeni detektiv

Irski filmar in pisatelj Neil Jordan tudi tokrat postavlja pred bralca izgubljenca, luzerja, ki je preveč plemenit, da ne bi deloval sebi v škodo. Podobno kot njegovi zbegani in rahlo melanholični junaki v knjigi Sončni zahod z morsko pošastjo ali v filmu Igra solz, kjer glavni iz severnoirske organizacije IRA od britanskega vojaka, ki ga likvidirajo, »podeduje« ljubezen do »transe«. Zdi se, da Jordan tudi v tem romanu uporabi recept proti kolcanju; to mora pač preskočiti na koga drugega in tokrat se mu kot naslednja žrtev kar sam ponuja sodelavec, s katerim ga je prevarala žena.

Guadalupe Nettel: Telo, v katerem sem se rodila

Avtoričine Bodljikave zgodbe so govorile o različnih specializantih na področju spolnosti, ki so v polnosti razvili svoj fetišizem in se ukvarjajo z najbolj nemogočimi in obsesivnimi praksami, se samoskrunijo, recimo po lasišču, zalezujejo, se razkazujejo, vohajo do skrajnih mej vzdraženosti in vonju sledijo do konca in naprej; imajo vse, kar imajo veliki, zato pa prignano do roba. Od avtobiografskega romana mehiške avtorice, ki živi (tudi) v Franciji in piše v francoščini, smo tako pričakovali vse polno drastičnosti in pikantne izpovednosti, posebej še, če je v naslovu dela telo.

Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del

O čem je pripovedovala: o zatajeni zgodovini spolnih praks, higiene in drugih vsakdanjih drobcih, ki so jih izpovedale babice in prababice iz odročnih krajev gorenjskega podeželja. Druga knjiga je podobna in hkrati zelo drugačna. Temelji na posnetih pogovorih, le da ne govori več samo o oddaljenih časih in kmečkem življu. Poleg pripovedi babic, najstarejša je bila letnik 1923, hčera, so tu tudi izpovedi povsem modernih vnukinj, najmlajša je letnik 1997.

Enrique Vila-Matas: Dublineska

Že naslov romana katalonskega pripovednika Enriqueja Vila-Matasa (1948) Dublineska prefriganemu bralcu potegne na velike irske literate, ki so zaznamovali prejšnje stoletje, na Jamesa Joycea in njegove Dublinčane in morda na prijatelja Samuela Becketta. Res gre za roman o smrti Gutenbergove dobe, ta nastopi po smrti avtorja, ki so jo oznanjali francoski literarni kritiki z Rolandom Barthesom na čelu, za roman o smrti romana in o prehodu v novo, digitalno obdobje.

Anton Komat: Zemlja voda seme

Tu ne gre za slog življenja, kot je veselje do narave, pridelovanje zelenjave in potikanje po ekotržnicah. V igri je pogum za noro, nesprejemljivo in zasmehovano, ko se človek poda proč od avtomatizma potrošništva in ujetosti v medijsko-družabni svet, ki poleg mode diktira celo vsebine sreče in načine preživljanja prostega časa. Duhovni aristokrat je izviren in radoveden, predvsem pa samosvoje svoboden. Fukuoka je to prostost izpeljal iz miniaturnega vrta, na katerem si posameznik pridela toliko hrane, da se mu ni treba udinjati v duhamornih službah, Komat pa je delo vrtnarjenja preoblikoval v metafiziko, natančneje – v svetovni nazor.

Manuel Baixauli: Peto nadstropje

Tokrat hiša s petim nadstropjem ni pravzaprav trinadstropna, kot je bila pri Ruplu in Dolencu, temveč gre za štirinadstropni Sanatorij, v katerem okreva pisatelj B. po šesttedenski popolni otrplosti zaradi skrivnostne in slabo raziskane bolezni, zaradi katere sliši vse in še več. Šumu bolnišnice se, negiben in čuječen, ne more izmakniti. Najvišje, peto nadstropje zgradbe, ki se ne vidi na fotografijah in ki ga tudi sicer ne vidi vsak, nadstavba, tako rekoč, ga mika, tako da se s to enigmo ukvarja tudi po okrevanju.

Gabriel Garcia Marquez: S poti po Vzhodni Evropi

Pogled prek železne zavese je imel še na začetku šestdesetih let status čuda, ki ga je Marquez v polni obliki predstavil nekaj let kasneje v romanu Sto let samote v okolju Latinske Amerike. Tokrat torej popiše Vzhodno Nemčijo, Poljsko, Češkoslovaško, Sovjetsko zvezo in Madžarsko. Ne v kasnejši maniri T. G. Asha, ki je bil podkovan v poznavanju politike in idej disidentskega vzhoda, ampak kot potopisec.

Jonathan Franzen: Čistost

Tokrat ameriški pisatelj Jonathan Franzen (1959) v romanu z umazano vodo ni zlil iz banjice tudi dojenčka; dete se je izgubilo, ker ga je pomočil v preveč vode. Sicer je poskrbel za medbesedilni okvir, ki naj bi držal skupaj nabrkljanko človeških usod – hči, Pip oziroma Purity, Čistost, išče očeta, kar je seveda napoved odisejade, pri tem pa je njeno potovanje skozi življenje, medijske in umetniške krajine bolj tavanje in izgubljanje kot razvoj(ni roman).

Frank Furedi: Moč branja

Alberto Manguel je napisal Zgodovino branja iz perspektive knjig in bralcev, Frank Furedi pa je Moč branja razbiral iz umeščenosti bralnih učinkov v družbi.

Lukas Bärfuss: Koala

Ko pisatelja kmalu po literarnem večeru v rojstnem švicarskem mestu – tam se z bratom zadnjič srečata in se ta odpelje v temo, ne pa tudi v pozabljenje, sam pa odkolovrati do hotela in zjutraj zmačkan čim hitreje in čim dlje stran – doleti vest o bratovem samomoru, se mu kar naenkrat odpre.

Vladimir Iljič Lenin: Država in revolucija in drugi spisi iz leta 1917

Po Stalinovi smrti in obračunu s stalinizmom se je po vzhodu Evrope, tudi po Jugoslaviji, razširil pogled, da je Lenin začrtal svetlo pot komunizma, ki pa jo je diskreditiral njegov samozvani naslednik. Kakšen je bil torej izvorni Leninov plan?

Muriel Barbery: Življenje vilinov

V prejšnjem romanu, Eleganci ježa, je francoska pisateljica Muriel Barbery pisala o hišnici, ki prikriva svojo izobraženost. Ta samoukinja in zasilna kantovka mimogrede napade fenomenologijo in še kaj iz filozofije in opravi s tem, skupaj z dvanajstletnico, ki ima močna samomorilna nagnjenja, pa se potem lotita družbe in njene zlaganosti z dveh izločenih pozicij, od spodaj in z obrobja.

Noam Chomsky: Kdo vlada svetu

In vsakič je to miselni izziv. Mož, ki je pred šestdesetimi leti napisal Sintaktične strukture in v hipu postal prvo ime svetovne lingvistike, je zadnjega pol stoletja opuščal jezikoslovje in postal osrednji politični mislec. Dosleden samemu sebi, zakaj po njem je intelektualec dolžan, da svojih znanj o manipulacijah oblasti ne deli le v predavalnicah, ampak jih širi tudi množicam.

Sarival Sosič: Starec in jaz

Od prvega do zadnjega stavka v hlastnem dolgem dihu izpisan pripovedni tok romana Starec in jaz asociacijsko povezuje in oblikuje zgodbo o intenzivnem druženju mentorja in učenca. Tega, v začetku srednješolsko zbeganega, starec nekako posvoji in mu z neizmerno disciplino, ki je temelj njunega odnosa, v hitrem kurzu približa glasbo do te mere, da se ne samo pobere iz adolescentskega blodenja, temveč tudi uspešno začne kariero z vpisom na glasbeno akademijo.

Eric Hazan: Zapiski o okupaciji

Desetletje staro čtivo o vsakdanjem življenju Palestincev pod izraelsko okupacijo se zdi zastarelo. Življenje se je pač vmes v marsičem spremenilo. Seveda, toda Hazan je ustvaril redko antropološko sliko dejanskosti. V njej sistematično daje besedo stotini sogovornikov, ki izpovedujejo svoje zgodbe, obenem pa je izdelal kartografsko sliko dežele, ki podira ustaljene predstave. Izrael je postavil zid med matično deželo in anektiranimi palestinskimi teritoriji. To je znano in svetovno kritizirano. Toda tudi znotraj in okoli posameznih mest je zgradil serijo zidov, s čimer je postavil na glavo življenje domačinov.

Evald Flisar: Dekleta, ki se jih spomnim

Že v kakšnem prejšnjem besedilu Evalda Flisarja je bila na preizkušnji možnost avtentičnosti bivanja. V tragikomediji Kaj pa Leonardo, recimo, naslovni junak z okvarjenimi možgani v hipu, ko se osvobodi kompulzivnih vlog, s katerimi se odziva na nemogoče stanje sveta, spet zdrsne v repetitivnost in mehaničnost. Podobnikov najdemo cel kup tudi v Flisarjevih romanih, ljudi z lažnimi identitetami, ponarejenimi spomini, preskakujočo identiteto ali nezmožnostjo, da bi se zanesli na svoje spomine ali jih izrazili. Zdi se, da je maska, persona, tisto temeljno, kar omogoča razvoj in preobrazbo njegovih oseb v dramatiki, romani pa ponujajo premislek o možnosti avtentičnosti na podlagi mitskega potovanja, tako da so vsi Flisarjevi romani odisejade.

Daniel Miller: Potrošnja in njene posledice

Reklame običajno razumemo kot proces globalizacije, ki nekje iz biznis centra posname promocijske filme in jih potem prevedene vsiljuje po različnih koncih sveta. Avtor proučuje Trinidad, v katerem pa zapazi, da se tam oglaševalci skušajo približati domačinom tako, da ustvarjajo reklamne filme na podlagi lokalnih tradicij, da torej paradoksalno podpirajo domače kulturne vzorce.

Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

Francoski pisatelj Laurent Binet je poskušal v prejšnjem romanu HHhH kar najverneje, čeprav s precej simpatije do izvršiteljev, popisati dogodke, povezane z atentatom na t. i. praškega klavca Reinharda Heindricha leta 1942. Pod drobnogled je vzel delovanje iz Anglije prispelih komandosov, njihovo akcijo in še bolj čakanje, pa tudi represalije, ki so sledile smrti vestnega in sposobnega izvrševalca holokavsta. Potem ko je »rešil« judovsko vprašanje na Češkoslovaškem, bi moral namreč uspešno delo nadaljevati v Franciji, pa so se mu zgodili slovaški padalci.

Cirila Toplak: European Continentalism

Začetek kajpak v antiki, vsaj s pojmom Evrope in politično tvorbo rimskega imperija, nato dominacija krščanstva, a šele l. 1766 vznikne termin evropska civilizacija. Nato mimobežnici Napoleona, a tudi Hitlerja, ki je bitko pri Stalingradu skupaj z evropskimi legionarji vodil kot spopad za Evropo, ter na koncu formiranje Evropske unije. Knjiga poleg širokega spektra referenc prinaša tri manj poznana dejstva. Daljnosežnost političnih misli filozofov, zgodovinarjev in literatov, kot so Montesquieu, Michelet, Mazzini in Herder, serijo neuspešnih evroasociacij v prvih desetletjih 20. stoletja in vlogo ZDA. Montesquieu je postavil kulturne razlike med Evropo in Azijo namesto na fizičnih pojavnostih in klimatskih posebnostih na temeljih dinamizma in obsesije z delovnimi aktivnostmi. Med drugim je tudi pojasnil, zakaj je bil tedanji francoski kralj osvajalsko uspešnejši od španskega navzlic bogastvu španskega zlata; bojevitost svojih poveljnikov je namreč spodbujal z neskončnim arzenalom ničevosti – podeljeval jim je plemiške nazive in privilegije.

Pavel Sanajev: Pokopljite me za šprajc

Roman Pokopljite me za šprajc je zagonetni naslov dobil po infantilni želji otroka, da bi skrit in neviden še po smrti – s katero mu obilno grozijo, zaradi česar grožnje o njeni vseprisotnosti jemlje zares – oprezal za odsotno materjo, ki je privolila v to, da ga je stara mati mrcvarila.

Irvin D. Yalom: Darilo terapije

Psihiatri običajno pišejo knjige, v katerih na primerih pacientov predstavljajo smisel in učinke terapije. Yalom je stvar obrnil: z varne distance opazovalca je prestopil v prvo osebo – kaj počne terapevt na seansi s pacientom? In potem premišljuje o svoji praksi in početju svojih kolegov. Ne gre za ekshibicionista, mož je zaslužni profesor psihiatrije na univerzi v Stanfordu, s pol stoletja prakse in številnimi knjigami, avtor modela eksistencialne psihoterapije. Njegova knjiga hodi po robu, saj namesto distance poantira bližino s pacientom, ki ga vzame kot sopotnika. Odpira vprašanje, zakaj mora tudi sam kaj povedati o svojem življenju, v čem je smisel, da kdaj obišče pacienta, o trenutkih, ko je pacient postal terapevt terapevtu, predvsem pa o nevarnostih in neuspešnosti terapij, od transfernih pasti in seksa naprej. Ali ko denimo pacient uživa v terapiji, ki jo vzame za nadomestek življenja, ne pa za šolo življenja, kar v biznis usmerjeni terapevti s pridom izkoriščajo. In spregovori o meji: če delaš več kot 40 ur na teden, boš kot terapevt padel v osamljenost in zanemaril svoje odnose. Preprosto – pregoreli terapevt pomeni zgrešeno terapijo. Gleda v duhu ekosofije, ki jo je prestavil v psihosofijo.