Masanobu Fukuoka: Revolucija ene slamice

Fukuoka, ki je postavil temelje permakulture, se je gledavši bujno rastje v gozdu, ki raste samo od sebe, zamislil: zakaj mora kmet štihati in globoko obdelovati zemljo, če hoče, da mu njiva dobro rodi? In skozi leta je nato utemeljil svoje kmetovanje na polaganju slame, ki tvori humus s pomočjo rastlinskih korenin in podzemeljskih živalic.

Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj

Avtobiografija Aleksandra Hemona, ki je šel v Ameriko, ker je dobil štipendijo, in ostal tam, ker na sarajevsko postajo niso več vozili vlaki, starši so odšli z zadnjim iz mesta, se začne s prvim spominom, ko poskuša iz ljubosumja zadaviti mlajšo sestro, dojenčico, in v hipu spozna, da jo ima rad. Sledijo običajne postaje na poti uspešnega (ameriškega) pisatelja, raziskovanje korenin, v tem primeru judovskih v Ukrajini (Projekt Lazar), odraščanje v Sarajevu, mestu brez zasebnosti, kjer si izpostavljen vsem, če poskušaš furati drugačnost, mestu, ki so ga preplavili slabi pesniki in nacionalisti obenem, mestu, ki je Hemonu socialno in urbanistično umerilo in ukrojilo podobo vseh naslednjih prehodnih domov. Kako zelo provizoričnih, kaže že naslov njegovega romana Nowhere Man, spisanega enako avtobiografsko, o nabiranju prispevkov za Greenpeace; tava po Chicagu in se prepušča urbani osamljenosti.

Brina Vogelnik & Janez Dovč: Pomladne sanje

Ko sta vsestranska umetnica Brina Vogelnik in harmonikar, skladatelj in multiinstrumentalist Janez Dovč na Ljubljanskem gradu prvič predstavila svoje avtorske pesmi, je bilo kmalu jasno, da se bo sodelovanje med njima nadaljevalo. Sad tega je zdaj izrazito intimen album, na katerem se Vogelnikova izkaže kot dobra tekstopiska in interpretka ljubezenskih pesmi, Dovč pa poskrbi za instrumentalno plat in odlične aranžmaje. Plošček Pomladne sanje prihaja v najboljšem možnem času – na samem začetku pomladi, z namenom, da nas z nežnimi melodijami prestavi v toplejši letni čas, novemu življenju, novim ljubeznim in novi lepoti naproti.

Johnny Cash: Out Among the Stars

Globoki glas Amerike Johnny Cash se je na začetku osemdesetih let močno trudil, tudi z načrtnim snemanjem samoironičnih posnetkov, prekiniti pogodbo z velikanko Columbio, za katero je rekel, da ga zapostavlja. In ironično, prav pri tej založbi so prav iz tega časa izbrskali še neobjavljene posnetke in jih zapakirali v album, ki se začne s prepoznavnim mračnim countryjem z besedili o težkem življenju malega človeka na ameriških ulicah. A v nadaljevanju vse le ni tako navdušujoče, saj sledi paket nežnejših, celo optimističnih balad, za katere bi težko rekli, da štrlijo iz ustaljenih obrazcev lahkotnejše veje žanra. Manjkajoči košček sestavljanke, dokument črnega glasbenega obdobja moža v črnem.

Thievery Corporation: Saudade

Priljubljeni downtempo dvojec se s sedmim albumom vrača h koreninam – bossa novi. Izročilo Antonia Carlosa Jobima, Gal Coste in somišljenikov ameriškemu dvojcu pomagajo ujeti številni sodelujoči glasbeniki, med drugim brazilski tolkalci in ena od pevk sorodne zasedbe Nouvelle Vague. Toda drugače od francoskega kolektiva in preteklih plošč Thievery Corporation tokrat ostane bolj zvest izvirnemu brazilskemu izročilu, hkrati pa mu še vedno uspe ohraniti tudi lasten značaj. V elegantno ukrojenem spoju akustičnih aranžmajev in subtilne studijske manipulacije mojstrsko ujame naslovni motiv »saudade«, v prevodu hrepenenja po nečem izgubljenem, ta pa botruje zapeljivemu melanholičnemu razpoloženju. Poletno.

Ti: Vidimo se!

Se še spomnite beograjskega tria Petrol, ene izmed opaznejših skupin tako imenovane nove srbske scene?

Razcepljeni

Bliža se konec sveta – najstniki se že sortirajo. V Razcepljenih, sicer bolj reciklaži Iger lakote kot Somraka, se sortirajo po talentih in vrlinah. Če si najstnik v distopičnem Chicagu, potem lahko sodiš le v enega izmed petih razredov novega kastnega sistema. En človek – en talent. To je urejen, rigiden, konformističen, standardiziran svet, v katerem test odloči, kam sodiš – in tega, kar si, potem ne moreš spremeniti. Ker pa Tris (Shailene Woodley) po svojih talentih in vrlinah sodi v vseh pet razredov (zlahka je tako mati Tereza kot Spiderman), postane tako nevarna, da jo skuša tiranska Kate Winslet odstraniti. Kvazinacistični svet, v katerega vstopa Tris, ni le metafora odraslih, ki najstnike silijo v prilagoditev in žrtvovanje talentov, ampak tudi metafora sodobnega kapitalizma, ki človeku, od katerega terja le en robotski talent, ne pusti, da bi se premaknil.

Don Jon

Ni pravilnega seksa, učijo filmi. Spomnite se le Sramote – ali pa Nimfomanke. Eden izmed partnerjev vedno preveč uživa. Na eni strani je vedno preveč užitka. In nikoli ne vemo, kdo – kateri izmed partnerjev – zares uživa. Jacques Lacan bi rekel, da “ni spolnega razmerja”.

Abeceda

Erwin Wagenhofer se je v dokuju Mi hranimo svet spraševal, kako to, da gre toliko hrane v nič, v dokuju Denar sveta grobar pa, kako to, da gre v nič toliko denarja. V Abecedi se sprašuje: kako to, da gre v nič toliko izobrazbe?

Stotnik Amerika – Zimski vojak

Zimski vojak, neskončni popkorn, kar poka od akcijskih ringelšpilov, turbulentnih pregonov, gikovskih igračk, stripovskih hvalnic svobodi, mežikanja topikam dneva (ameriška brezpilotna letala, globalno prisluškovanje, Kijev kot del Rusije), matinejske predvidljivosti, patriotskih iger in neposredne nevarnosti, ki jo predstavlja ruski bionični “Zimski vojak”, tako da Stotnik Amerika (Chris Evans), superjunaški supervojak z nindžaželvjim superščitom, stripovska transfiguracija Edwarda Snowdna, in njegov marvelski entourage – Črna vdova (Scarlett Johansson), Sokol (Anthony Mackie) in Nick Fury (Samuel L. Jackson) – dobita misijo nemogoče, ki jo je Hollywood vzel tako resno, da je režijo prepustil režiserjema komedij, Robertu Redfordu, ki je kot Kondor anticipiral Stotnika Ameriko (v dobrem in zlu, heh), pa omogočil, da po dolgih letih spet igra v megahitu.

Noe

Bog je bil kot filmar – ker s prvo verzijo svojega scenarija ni bil zadovoljen, jo je vrgel v smeti. Svoj scenarij je začel z Adamom in Evo, potem pa ugotovil, da bo to preslab film, zato ga je začel še enkrat – z Noetom (Russell Crowe), Setovim potomcem, ki dobi božji “signal”, da naj zgradi orjaško barko ter reši svojo družino in po en par vsake živalske vrste (kje so dinozavri?), preostalo človeštvo pa prepusti vesoljnemu potopu, sicer maščevanju strašnega, krutega, sadističnega Boga.

Natan Esku, vizualni umetnik

Zadnjih nekaj tednov se je po Centru urbane kulture Kino Šiška potikal črn pes. Opaziti ga je bilo na slikah, skulpturah, fasadi. V gobcu je kazal krvoločne zobe, a v njegovi robustni, štirioglati pojavi je bilo vseeno nekaj dobrodušnega, humornega, otroškega.