Miran Potrč: Klic k razumu

Knjiga, ki veliko obeta, najmanj, da razkrije metode delovanja parlamentarne politike v dveh različnih režimih. Od memoarov pač pričakujemo, da prinesejo slike zakulisja in spopadov, ki so bili javnosti prikriti.

Michal Viewegh: Mafija v Pragi

Lobist, ki hoče prestopiti in je varovana priča – vendar varovanje z vrha umaknejo, ker bodo takoj za mafijci v govnu politiki –, ima hčer, ki je dolgo ni videl. In skrite obremenilne dokumente, dobesedno v skrinji.

Adult Jazz: Gist Is

Kaj se zgodi, ko se zberejo štirje mladci iz Leedsa in v domačem studiu posnamejo zavidanja vreden albumski prvenec pri svoji založbi in s svojimi sredstvi? Zgodi se še en triumf ideologije »naredi sam«, tako navzoče na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta, sedaj pa se vrača z vsemi dobrotami, ki jih je prinesel tehnološki napredek. Toda Adult Jazz ni skupina, ki glasbeni izraz gradi na dosežkih polpretekle zgodovine popularne glasbe, temveč bend, ki izhodiščno pop formo komadov postavi na glavo s pogostimi prehodi in obrati, v katerih prevladujejo eksperimentalni vokali, kitare in nenavadni ritmi po zgledu skupine Dirty Projectors ali kake poznejše stvaritve zasedbe Talk Talk, vendar z drznejšo držo. Obetavno.

Različni izvajalci: Klubski maraton 14

Klubski maraton je eden najpomembnejših podpornih stebrov mlajših izvajalcev pri nas. Ne samo na margini in ne toliko zaradi promocijskih strategij ali omogočanja studijskih mešetarjenj. Pomembneje je, da izbrani bendi, laptopkarji in samotarji dobijo terenske izkušnje, saj jih Maraton porine v klubovje širom po državici. Decentralizirano, na kar dvaindvajset lokacij! Letošnji izbor izvajalcev je primeren: Koala Voice, Your Gay Thoughts, Skeletonium, 12, Akami, HillbillyWithAChainsaw. Šest imen, šest popolnoma različnih slogov. Od kitarskega dratanja do elektronskih slogomešalcev in bizarnega kantavtorstva. In kaj je skupna točka izbranih? Ni je. Razen tega, da so vsi pravilna odločitev. Nekaj se le premika.

https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/playlists/48317671&auto_play=false&hide_related=false&show_comments=true&show_user=true&show_reposts=false&visual=true

Jozef Van Wissem/SQÜRL: Only Lovers Left Alive

Življenje vampirjev je danes bolj samotno kot kadarkoli prej. Vampir režiserja Jima Jarmuscha iz njegovega zadnjega filma Večna ljubimca si noči krajša z ustvarjanjem bluesovskega drona, kulise za opustošeni Detroit, fetišistično zbira stare kitare in redke inštrumente, si v kakšni zakotni ulici Tangierja ogleda koncert eterične maroške pevke ter iz spomina privleče še kakšen baročni in transilvanski zvočni okras. Ko se na vse skupaj prilepijo še slike, meja med filmom in glasbo izgine, Jarmusch pa s svojim bendom SQÜRL in sodelavcem, nizozemskim minimalistom Van Wissmom v Cannesu mimogrede pobaše nagrado za najboljši soundtrack. Jim Jarmusch, aktivni udeleženec newyorške punk scene s konca sedemdesetih let, je vedno dobro razumel vlogo filmske glasbe.

Tricky: Adrian Thaws

Trickyja ali v najnovejšem primeru Adriana Thawsa (to je njegovo pravo ime) dobro poznajo vsi ljubitelji trip hopa, glasbenega žanra, ki se je na začetku devetdesetih let pojavil v britanskem Bristolu in pozneje postavil temelje za razvoj številnih elektronskih žanrov. Umetniška klika, ki je takrat delovala v bristolskem umetniškem kolektivu The Wild Bunch Soundsystem, nam je predstavila Massive Attack, hkrati pa tudi Trickyja, ki se je po nekaj letih odločil za samostojno glasbeno kariero.

Moje poletje v Provansi

Ko Jean Reno zagleda svoje tri vnuke, ki jih – zaradi starih družinskih zamer – ni še nikoli videl, ga v trenutku mine vsa medgeneracijska solidarnost, toda ko na njegov obraz sede led, veste, da ga bo takoj stopilo provansalsko sonce, kajti Provansa vedno reši vse probleme, kar ve vsakdo, ki je kdaj videl dobre stare filme Marcela Pagnola. Moje poletje v Provansi je peresno lahka počitniška komedija, v kateri so druge priložnosti dobrodošle, v kateri že štikli, ki bobnijo s soundtracka, povedo vse (tu lahko ostaneš “Forever Young”, ko “sije sonce, so vsi srečni”, magari ko že “trkajo na nebeška vrata”, le “sonce spusti vase” ipd.), v kateri modernosti še niso odkrili in v kateri bi Renojev gluhonemi vnuk čudežno spregovoril, če ne bi bil tam le zato, da bi se lahko film začel s štiklom Sounds of Silence (via Simon & Garfunkel).

Čarovnija v mesečini

Woody Allen vedno izgleda kot vernik, ki je izgubil vero v Boga, zato je zadnji, ki bi verjel v nadnaravne reči, toda do zdaj je režiral že 44 filmov, kar pomeni, da ima zelo močno vero v iluzije, iluzionizem, čarovnije ipd., potemtakem v vse tisto, kar filme drži skupaj. Čarovnija v mesečini, postavljena v dvajseta leta prejšnjega stoletja, je film o iluzionistu, klubskem čarodeju, ciničnem mizantropu, ki je izgubil vero v iluzije, iluzionizem in čarovnije.

Mesto greha: Ženska za umret

Če bi Ameriko po islamističnih obglavljenjih ameriških reporterjev preplavila taka patriotska histerija, kot jo je po 11. septembru 2001, potem Mesta greha 2 zdajle po svetu ne bi vrteli v integralni, ampak v porezani, cenzurirani verziji: film se namreč začne z obglavljenjem – bad guy z nožem zareže v vrat, ki kar eksplodira. Ta prizor bi letel ven.

Alabama Monroe

Težko boste našli film, ki bi popisoval ljubezensko kalvarijo dveh bolj protislovnih bitij, kot sta Elise (Veerle Baetens) in Didier (Johan Heldenbergh), zakonca iz flamske prikolice, člana belgijskega bluegrass benda, toda Elise in Didier nista le v protislovju drug z drugim, ampak tudi sama s sabo.

Dalija Sega, oblikovalka nakita

Skoraj čisto vsi kosi njenega nakita pripovedujejo zgodbe. No, prstančki Silver Pop, ki jih je mogoče nositi samostojno ali po več skupaj, so le lepi prstančki. V drugih pa se skrivajo konkretne izkušnje, globoka občutja. So vseh odtenkov, od skrajno pozitivnih do negativnih.