Elementi

Joseph Losey je leta 1948 posnel Fanta z zelenimi lasmi, v katerem malemu Petru (Dean Stockwell), obritoglavi vojni siroti, nenadoma zrastejo zeleni lasje. Skuša si jih umiti, toda zelena barva noče in noče stran, tako da fant povsod štrli ven – zeleni lasje mu življenje zagrenijo in zakomplicirajo, prelevijo ga v izobčenca, v tarčo šikaniranj, ogovarjanj, šovinizma in nestrpnosti. V Elementih, Pixarjevi animaciji, pa v Element City – okej, Ameriko – imigrira zakonski par z gorečimi lasmi. Ja, z večnim ognjem v laseh. Na uradu za priseljevanje – na »Ellis Islandu« – jima sicer spremenijo ime (Útrí dár ì Bùrdì in Fâsh ì Síddèr postaneta Bernie in Cinder Lumen), toda lasje jima še vedno gorijo. Zato jima vsi tisti, ki so se v ta metropolis priselili pred njima (in ki so v nasprotju z njima narejeni bodisi iz vode, drevja ali oblakov), zaloputajo vrata.

Raj za norce

Chance (Peter Sellers), preprost vrtnar, ki v Ashbyjevi satiri Dobrodošli, Mr. Chance po izgonu iz »gospodarjeve« hiše pristane najprej na cesti in potem v Beli hiši, v all-star Raju za norce mutira v preprostega, nemega, regresivnega mentalnega pacienta (Charlie Day), ki po izgonu iz psihiatrične bolnišnice pristane najprej na cesti in potem v Hollywoodu, kjer njegove motnje v duševnem razvoju razumejo kot vrhunec igralske Metode – Chance je rešil Belo hišo, Latte Pronto, ki zamenja zblojenega, zapitega, kretenskega igralca, pa reši Hollywood in postane globalni zvezdnik.

Misija Kandahar

Nedavno smo videli Ritchiejev film The Covenant, v katerem je skušal ameriški oficir (Jake Gyllenhaal) zbežati iz Afganistana – brez vdanega, požrtvovalnega prevajalca (Dar Salim) mu ne bi uspelo. V Misiji Kandahar pa skuša iz Afganistana zbežati Tom Harris (Gerard Butler), britanski tajni agent – jasno, s pomočjo vdanega, požrtvovalnega prevajalca (Navid Negahban). The Covenant kanalizira Polja smrti, Misija Kandahar pa Siriano, saj dela vse, da bi izgledala kompleksno, kot geopolitični puzzle, kot križišče interesov talibanov, pakistanskega režima, iranskih frakcij, podružnic Islamske države, zahodnih obveščevalnih agencij (MI6, CIA), plačancev, žvižgačev, vohunov, teroristov, operativcev in karizmatičnega motorista (Ali Fazal), ki skuša Harrisa ujeti in ga prodati na črnem trgu, kar bi neskončno užalostilo njegovo najstniško hčerko, ki si – podobno kot Butlerjeva hčerka v Nevarnem letu – želi le eno: da bi čim prej videla svojega očeta. Le zakaj ne?

Punca za vse

Tipična romantična komedija gre takole: fant in dekle se za potrebe kakšnega družinskega shoda pretvarjata, da hodita, da sta par, da sta zaljubljena – in potem se res zaljubita. Bolj ko se pretvarjata, bolj je vse skupaj zares. Nekaj takega se zgodi v Punci za vse. Jennifer Lawrence igra neodvisno, energično in impulzivno dekle, ki se noče vezati (dokaz: dejtanje naglo prelevi v ghosting) in ki ji ne gre (dokaz: dela kot natakarica, a voziti mora tudi za Uber), zato se odzove na oglas premožnih zakoncev, ki iščeta punco za njunega asocialnega, tesnobnega, deviškega, aseksualnega sina (Andrew Barth Feldman), najstnika generacije Z – pred odhodom na Princeton naj bi mu s »trdim dejtanjem« dvignila samozavest. Ja, pretvarjati se mora, da ji je všeč in da se je vanj zaljubila in da z njim fuka iz ljubezni, ne pa zaradi nagrade (buick!), ki jo čaka. Vprašanje je le, ali lahko dobi oboje – avto in ljubezen.

Cesária Évora / Rada je pila, kadila in pela, vse, kar je imela, je vedno delila z drugimi

Cesária Évora – Billie Holiday Zelenortskih otokov (ali Aretha Franklin Zelenortskih otokov, če hočete) – je bila, slišimo v tem portugalskem dokuju, »glas sušnega območja«, »bosonoga diva«, »kraljica morne« in »antizvezda«.

To je eden izmed najšokantnih prizorov leta

Na tleh, pred kopalno kadjo, ostane le avionček modre barve. Igrača. Zraven, v kadi, je truplo. Malemu Keitaju (Tetta Shimada), prvaku v igranju Othella, je med stopanjem po kadi zdrsnilo, z glavo je treščil ob kad in utonil. Vse se odvrti nepričakovano, sunkovito, srdito, nepovratno. To je eden izmed najšokantnih prizorov leta – pa čeravno Keitajeve smrti ne vidimo. Nihče ničesar ne vidi. Niti ničesar ne sliši.

Vesna Vončina / Igralka, ki ji lutke ponujajo možnost neskončnega izraza in učenja

S tremi premierami v pretekli sezoni Lutkovnega gledališča Maribor – s predstavami Želodkova skrivnost, Alma in Prismuknjene zgodbe – je za igralko Vesno Vončina (1980) intenzivno leto. Zlasti je navdušila v poetični predstavi po motivih življenja Alme Karlin, kjer je zgolj s svojo lučko, kovčkom in minimalističnimi, a prefinjenimi papirnatimi rekviziti, predvsem pa s prepričljivo igro in animacijo, občinstvo popeljala v čarobni svet naše velike popotnice in pisateljice.

Janelle Monáe: The Age of Pleasure

Četrta plošča ameriške r&b dive, ki smo jo doslej poznali predvsem po ambicioznih, sofisticirano zapakiranih in afrofuturistično koncipiranih izdajah, je veličastna oda posteljnim ekscesom – dionizično slavje nebrzdanega hedonizma in seksualnega gona, ki pa se zaradi čutnih vokalov ter prefinjeno erotičnih verzov spretno izogne oholemu opevanju telesnih užitkov. Njen poželjivi preplet r&b-ja, afrobeata, reggaeja in soula se napaja iz dediščine glamuroznega seksapila Grace Jones, ki jo ob imenih à la Sister Nancy in Seun Kuti tudi gosti na plošči. Kratek in sladek »feel good« album za vroče poletne dneve in večere, zaradi katerega se ne boste mogli izogniti misli na seks.

Shekuza: FLOORCUTS EP

Vročica sestavljanja in vijačenja modularnih synthov je močno prizadela tudi naše kraje. Eden dejavnejših tovrstnih brkljačev je Shekuza, sicer bolj znan kot član skupine Moveknowledgement in dvojca Warhorse, ki je svojo nezgrešljivo naklonjenost trši 4/4 špuri končno zgnetel v samostojno, čisto pravo techno zver. FLOORCUTS je nedvoumno in neposredno klubsko orodje pometanja plesišča, a svoj osnovni namen tudi hudo presega, saj se prav vsi od štirih stilsko temačno enotnih posnetkov izognejo pasti tračnice monotonosti. Shekuza z občutkom in brez predaha počasi stopnjuje pritisk do končne centrifuge neizprosnega bičanja. Osupljivo oprijemljivo.

King Gizzard& the Lizard Wizard: PetroDragonic Apocalypse

Ko približno dvakrat ali trikrat, včasih pa celo petkrat na leto opazimo napoved nove plošče avstralskega seksteta, se lahko vprašamo le: »Kaj bodo ušpičili tokrat?« Virtuozni eklektiki so namreč v trinajstih letih delovanja pokrili tako široko paleto žanrov, da je nemogoče predvideti, v katero smer bodo zavili na naslednjem koraku. Pred štirimi leti, kar je v Gizzardovem merilu vsaj desetletje, so se preizkusili v trash metalu, ki ga zdaj – v še bolj svojevrstni, tehnično kompleksni in rahlo hudomušni, na trenutke skorajda spinaltapovsko parodični maniri – raziskujejo na 24. studijskem albumu. Ta je epska zbirka še bolj epskih komadov o zmajih, čarovnikih in drugih srednjeveško-fantazijskih stvorih, na kateri so ojačevalci vselej naviti do enajstke.

Queens Of The Stone Age: In Times New Roman…

Težko verjamem, da je od razprodanega koncerta vplivne ameriške alter/stoner rock zasedbe v Križankah v sklopu promocije njihove nesporne mojstrovine ...Like Clockwork (2013) minilo že skoraj desetletje. Nedvomno je bil to nastop za v zgodovinski arhiv ljubljanskih koncertov, ki zadnja leta ob zaskrbljujočem pomanjkanju gostovanj bendov tega kova ostaja brez omembe vrednih novih vnosov. Še vedno provokativni frontman Josh Homme, ki se je moral ob različnih priložnostih zagovarjati zaradi zlorabe drog in alkohola, napadanja fotografinj in domnevnega družinskega nasilja, je leta 2017 z bendom predstavil stadionsko ambiciozni in plesno razpoloženi album Villains, na katerem je pustil pečat pop producent Mark Ronson, kar nekaterim fenom pričakovano ni bilo všeč. Trilogijo plošč za založbo Matador zdaj zaokrožuje z novim albumom, ki predstavlja ponoven zasuk proti bluesovsko razpoloženim in puščavsko zaprašenim Queensom.

Mauro Corona: Dvajset veselih in ena žalostna 

Za Homerjem so še naslednji dve tisočletji in več po Balkanu krožili potujoči pevci, rapsodi, ki so peli in pripovedovali fascinantne zgodbe, zaradi katerih so jih gostitelji izdatno gostili. Ta poklic je medtem izumrl, zgodbe pa nam odtlej prinašajo filmi, televizije in spleti.

John Williams: Klavčev Prehod

Roman Klavčev Prehod je vestern, sodi v žanr, ki se posveča osvajanju in podrejanju nove celine, sporom s staroselci in obvladovanju neugodnih naravnih danosti ter spopadanju z atmosferilijami. Običajno je podobno spodbuden kot brodolomna avantura Robinsona Crusoeja, ki je, obdarjen z umom in pridnostjo, na samotnem otoku ne le preživel, temveč tudi obogatel. Le da ameriški pisatelj John Williams (1922–1994) žanr subvertira, in sicer tako, da ga prižene do roba in čez, namesto bogatenja in uresničitve ameriškega sna so na koncu kupi odrtih trupel, katerih kosti bodo pobelile krajino in bodo v opomin prihodnjim rodovom. Ob tem spremenjeni, tudi poškodovani moški, ki so vsemu temu pričevali.

White Men Can’t Jump

Jeremy (Jack Harlow) sreča Kamal (Sinqua Walls). Oba sta prvaka losangeleške ležernosti in nonšalance. Oba sta nekdanja košarkarska upa. Oba sta zavozila. Oba sta prepirljiva. Oba skušata preživeti z igro – z ulično košarko in blefom. Podobno kot Paul Newman v Hustlerju se pretvarjata, da ne znata, da sta luzerja in bebca, da bosta lahek plen – in tako obirata prave bebce. Vsak človek je trg. Vsak človek je niša. Vsakega je mogoče izžeti – monetizirati. Skupaj sta »dream team«.

Influencer

Fotogenična vplivnica (Emily Tennant) pride na Tajsko, da bi instagramirala svoja razkošna »eksotična« doživetja, toda ker jo zaročenec (Rory J. Saper) bojkotira, se nanjo prilepi komunikativna, osvobojena, posesivna turistka (Cassandra Naud), dekle z orjaškim materinim znamenjem na obrazu. To znamenje – skoraj »škrlatno« – je tako veliko, tako neatraktivno in tako nefotogenično, da ne bo nikoli ne vplivnica ne zbiralka všečkov in fenov, njen resentiment pa je toksičnejši od moške toksičnosti. Ja, resentiment jo prelevi v predatorko.