Intervju / Katarina Meden: "Vzrok za tišino je predvsem strah, navsezadnje pa tudi nestrokovnost."

Ta teden je izšla knjiga Prodano življenje, v kateri je predstavljena zgodba 22-letne Rominje Valentine, ki je poleg nasilja v družini trpela tudi zaradi izbrisa in je bila s poroko prodana. Kako razširjena je problematika prisilnih porok?

Problematika ni prisotna le v romskih skupnostih. S prisilnimi porokami, ki se dogajajo na zahodu Evrope, sem se prvič seznanila leta 2002, ko mi je o tem pripovedovala Turkinja, ki živi v Franciji. Dekleta iz Turčije zvabijo na zahod in potem so zaprte v družini, so sužnje družine. Nekaj let pozneje so mi v Avstriji pripovedovali o migrantskih družinah, ki se v Bosno vračajo brez 13 ali 14 let starih deklic. Gre torej za velik problem, o katerem zunaj govorijo že dlje časa.

Obstajajo ocene, koliko takšnih porok je pri nas?

Od konca leta 2009 smo zabeležili pet porok. Da je vpleten tudi denar, smo prvič izvedeli leta 2010. Sicer pa se je od leta 2004 v naselje, kjer delujemo, priselilo osem mladoletnih deklet iz drugih jugoslovanskih republik, ki so se sem primožile. Naj opozorim, da se podatki nanašajo le na območje Ljubljane, kjer delujemo.

Odprlo se je vprašanje prodaje deklic in nasilja nad otroki, pri čemer ste izrecno opozorili na molk pristojnih ustanov, ko zaznajo nasilje nad romskimi otroki. Zakaj tišina?

Menim, da je vzrok za tišino predvsem strah, navsezadnje pa tudi nestrokovnost, ki se kaže tudi v tem, da strokovni socialni delavec, ki naj bi zaščitil neko nedolžno bitje, ob prihodu v družino najprej sebi v bran pove, kje je izvedel za težave znotraj družine. Nekateri centri za socialno delo so seznanjeni s porokami mladoletnih deklet. Koliko so vedeli za to, da gre za prisilne poroke, ne vem, vedo pa, da gre za mladoletne deklice.

Kakšen je vaš način delovanja pri družinah in kakšni so odzivi staršev?

Ob rednem delu z otroki začneš vstopati tudi v družino. Nikoli ne žugamo staršem, ki delajo napake. Srečevali smo se z nasiljem v družini. Tega smo se lotevali počasi, s pogovori, in bili tudi precej uspešni, srečevali smo se z delom otrok. S pogovori smo bili uspešni in dosegli smo, da če so že ljudje beračili, tega niso počeli skupaj z otroki. Ker smo delali z dekleti, mlajšimi od 13 let, za prisilne poroke do leta 2010 nismo vedeli. Nekako smo upali, da to ni mogoče.

Kje se zatika pri preprečevanju in posredovanju pri prisilnih porokah?

Institucije vedno opozorimo na to. Pravih odzivov ni. Večinoma se odgovornost prelaga z ene institucije na drugo, reševanje problemov pa se ne premakne nikamor. To je problematično zato, ker tisti, ki izvaja nasilna dejanja, dobi potrditev, da dela pravilno in da se mu ne more nič zgoditi. To je spodbuda preostalim, da to lahko počnejo. Žrtve pa se zapirajo in ne spregovorijo o tem. Verjetno pa so po tem, ko se sproži takšna problematika, deležne dodatnega fizičnega in psihičnega nasilja.