Marjan Horvat

7. 2. 2013  |  Politika  |  Upor

Srđa Popović: »Ste na Balkanu in na Balkanu smo ljudje kreativni«

Kaj svetuje slovenskim protestnikom Srđa Popović, guru srbskega Otpora in »profesor« nenasilnega uporništva

Srđa Popović ob grafitu »Slotera Nika za predsednika!«, ki je evidentno nagovarjal k rušenju tedanjega predsednika Miloševića

Srđa Popović ob grafitu »Slotera Nika za predsednika!«, ki je evidentno nagovarjal k rušenju tedanjega predsednika Miloševića
© Matjaž Tančič

Srbski Otpor, civilnodružbeno gibanje mladih, je samo v dveh letih z nenasilnimi, a domiselnimi in provokativnimi protestniškimi akcijami uspelo 5. oktobra 2000 izriniti z oblasti srbskega vodjo Slobodana Miloševića. Otpor je leta 1998 ustanovila majhna skupinica študentov, ki se je odločila oblikovati širše politično gibanje, ki bi izvajalo nenehen pritisk na Miloševičevo oblast s končnim ciljem – odhod z oblasti.

Sprva so bili pripadniki gibanja le študentje Beograjske univerze, po Natovem bombardiranju ZRJ pa je preraslo v širše politično gibanje. S širitvijo gibanja pa so prihajali za njegovo delovanje tudi ameriški dolarji, kar je omogočilo Otporu organizacijo z računalniki opremljene pisarne v Beogradu in financiranje svojih protestniških kampanj. Člani Otpora so sicer zanikali, da bi jih financirala CIA, na spletu pa so kot donatorke omenjene organizacije National Endowment for Democracy in US Agency for International Development. V svoji najbolj znani kampanji je Otpor septembra 2000 s poldrugim milijonom transparentov z obrazom Miloševiča in podpisom »Gotov je« učinkovito pripomogel k padcu njegovega režima. Na svojem vrhuncu je imelo gibanje več kot 70.000 aktivistov. Po padcu Miloševića se je skupina preoblikovala v politično stranko, ki pa leta 2003 ni uspela prestopiti parlamentarnega praga, v naslednjem letu pa se je stopila z Demokratsko stranko, ki jo vodil donedavni predsednik Srbije Boris Tadić.

Eden izmed medijsko najbolj prepoznavnih obrazov gibanja je Srđa Popović, avtor večine akcij, s katerimi so v Otporu načenjali Miloševičev režim. Po odhodu Miloševiča z oblasti, oktobra 2000, je postal poslanec Demokratske stranke v srbskem parlamentu in svetovalec za okolje v vladi premiera Zorana Đinđića. Istočasno je ustanovil nevladno organizacijo Zelena pest, ki si jo je zamislil kot »ekološko gibanje«. Upal je, da se bo privlačnost Otpora odrazila in razvila v okoljevarstveno zavest. Toda kmalu je opustil to misel. Leta 2003 pa je skupaj s sodelavci v Otporu ustanovil Canvas (Centre for Applied Non Violent Actions and Strategies), ki se ukvarja s promocijo nenasilnih akcij v bojih za človekove pravice in demokracijo. Leta 2006 je skupaj s sodelavci v Otporu izdal knjigo Nenasilni boj: 50 ključnih točk, ki je nekakšen vodnik za nenasilni boj, Canvas pa se je uveljavil širše v svetu kot nekakšna »Univerza za revolucije«, Popović pa kot »profesor revolucije«. Člani Otpora naj bi »učili« delanje revolucije in pomagali pri njenem nastanku v Gruziji, Ukrajini, Belorusiji, Albaniji, Rusiji, Kirgizistanu, Palestini, Burmi in Uzbekistanu, svetovali pa naj bi tudi vodjem protestov v Egiptu. Popović pa še danes na delavnicah predava o tej tematiki na najbolj prestižnih zahodnih univerzah, med drugim tudi na ameriški Columbii. Leta 2011 ga je revija Foreign Policy uvrstila na seznam stotih najpomembnejših globalnih mislecev, ker je posredno in neposredno navdahnil egiptovsko revolucijo. Februarja 2012 pa ga je revija Wired uvrstila na seznam petdeset ljudi, ki bodo spremenili svet. V teh vročih političnih dneh je bil Popović v Sloveniji. Gostil ga je Srbski kulturni center Danilo Kiš, pogovore pa je imel v Mariboru in v Ljubljani. Čudil se je, da so se »Slovenci, ki so miren, poslušen in organiziran narod odpravili na ulice« in presodil, da »zdaj, ko sem prišel sem, vidim, da vam številke ne manjkajo, manjka vam koordinacija«.

Srđa Popović opozarja, da tudi njim v Otporu ni bilo lahko, čeprav se danes zdi, da je šlo za premočrtno pot, brez napak, s katero so na koncu zlomili Miloševićev režim. »Ni nam bilo lahko. Čeprav je bil naš cilj morda bolj jasen, imeli smo pač Miloševića, in zlahka je bilo proti njemu usmeriti protest, v Sloveniji in tudi drugod po svetu pa je drugače, ker gre za bolj kompleksne cilje in metode.« Sam sicer loči med gibanji v demokratičnih državah in v diktaturah. Po njegovem se v nedemokratičnih državah, kot je bila tudi Miloševićeva Srbija ali Mubarakov Egipt, bojujete najprej proti strahu. »Ta strah je zrak, ki ga dihajo diktatorji,« pravi Popović. Treba pa se je nehati bati. Gre za spreminjanje mentalitete v boju za spremembe. »Ko se znebite strahu po številnih aretacijah, se sami sebi zdite junak,« pojasnjuje Popović. Ko pa pridete v to fazo, represija več ne deluje na vas. Ko ni več strahu, se stvari radikalno spremenijo.

V demokratičnih državah, tudi v Sloveniji, pa je po njegovem mnenju glavni problem apatija. Gre za države, kjer so ljudje dolgo živeli v miru, potem pa se nenadoma zbudijo in ugotovijo, da je nekdo njihova življenja zakockal. Da jim je nekdo ukradel prihodnost. In to je tisto, kar vodi v proteste, ne pa ideologije in delitve med levimi in desnimi političnimi opcijami. »Aktivizma torej ne manjka, ljudje so ogorčeni, manjka pa pravih načinov, kako to izraziti in obdržati interes za upor,« pravi Popović. Svetuje, naj se protestniki učijo tudi iz njihovih napak. »Pozimi v obdobju 1996/1997 smo sto sedem dni protestirali v Beogradu in v dvaindvajsetih drugih mestih. Prosim vas, ne delajte tega. Ljudje ne morejo jesti pet dni zaporedoma iste hrane, kaj šele, da bi obiskovali iste proteste več kot pet ali šest dni. Vedno si je treba izmisliti nekaj novega.« V njihovi knjigi, ki je objavljena na spletu, so zato nanizali 198 načinov nenasilnega boja. Ob branju pa se zagotovo porodi še deset novih idej. Na primer. Leta 1997 so ugotovili, da je treba proteste preseliti v vsak dom. Kako? Ljudi so pozivali naj v času Dnevnika na državni televiziji, ki je bila takrat ena sama Miloševićeva propaganda, odidejo na balkone in začnejo v znak protesta zganjati hrup z razbijanjem po loncih in vrtenjem glasne glasbe. Sodelovalo je na sto tisoče ljudi. Ko zmanjšate tveganje, pojasnjuje Popović, da bodo ljudje aretirani, se številke protestnikov takoj povzpnejo. S takšnimi strategijami, ko lahko ljudje storijo nekaj malega in tako sodelujejo v gibanju, se to širi in tudi apatija izginja. »Bodite kreativni. Ste na Balkanu in na Balkanu smo ljudje kreativni!«

Popovič navaja tudi druge podobne uporniške akcije, ki so jih izvajali pripadniki Otpora. Najprej so začeli z grafiti, saj je bilo to poceni in vsak je lahko sodeloval. Tako so dobili ljudje vtis, da gre za množično gibanje in ne le enajst posameznikov. »Pot proti cilju vodi preko majhnih zmag. To je tako kot študij, ko moraš opraviti trideset izpitov, da bi na koncu dobil diplomo. Morda ne zveni prav vznemirljivo toda aktivistični boj je prav to: izbereš bitko, za katero se ti zdi, da jo lahko dobiš; jo dobiš, razglasiš zmago in se umakneš.« Delati je treba z glavo, pravi Popovič, da ne storiš napake, kot so jo študenti na trgu Nebeškega miru v letu 1989, ko so protestniki prezgodaj zahtevali spremembo družbenega sistema, oblast pa je nanje poslala tanke. Treba je – kot pravi Popovič – akcije tempirati, korak za korakom, in hkrati premisliti kaj je mogoče z določeno akcijo doseči. V Otporu so veliko delali tudi na humorju in provokaciji. »Že tako in tako Srbi nismo preveč politično korekten narod. Stalno smo med črnim humorjem in Letečim cirkusom Montya Pythona. In še ponosni smo na to.« Z akcijami je treba spraviti oblasti v dilemo. Če bo vzel, mu bo žal, če ne bo, mu bo tudi žal. Eno izmed takšnih akcij, ki je ostala Popovića v spominu, so napravili na Knez Mihajlovi ulici, v samem središču Beograda. Na to ulico so postavili sod, nanj pa prilepili Miloševićevo sliko in zraven postavili palico. In obiskovalci so mlatili sod, Popovič in kolegi pa so zraven v baru pili kavo. »Nato je prišla policija, in se spraševala ali naj aretirajo mularijo, ki je razbijala po sodu ali pa nas, ki smo bili samo opazujoči. In kaj so napravili? Aretirali so sod! To je bil najboljši dan za vsakega fotoreporterja v Srbiji. Vsaj urednik je dejal: Počakajte z naslovnico.« Takšne akcije »laughtivizma« po Popovićvem mnenju dokazujejo, da je mogoče z majhnimi stvarmi napraviti odmevne korake. O njih se je tudi sam učil iz knjige Johna Jacksona Small Acts of Resistance, kjer je navedenih dvesto primerov iz različnih držav, kako so ljudje z majhnimi stvarmi uspeli nekaj doseči v boju za človekove pravice, za pravice žensk, ne samo v diktaturah, ampak tudi v drugih sistemih.

VPPKueDVNCQ

Avtor: narayann911

Po njegovem je pomembna tudi zavest pripadnosti nekemu gibanju. V tem se gibanje loči od protestov že na vizualni ravni. Za podobo iz Woodstocka, glasbenega festivala, bo vsaj študent že na prvi pogled vedel, da gre za protivojno gibanje. Če pa pokaže fotografijo z demonstracij proti vojni v Iraku, pa bo vedel, da gre za proteste.« Gibanje pomeni enotnost glede skupne ideje in ciljev. Vse, ki so bili na Woodstocku, je združevala ideja proti vojni, svobodna ljubezen in svoboda. Tudi ljudi, ki so bili v osemdesetih letih zbrani okrog Mladine, je združevala in poenotila skupna ideja. Gre torej za sistem vrednot. Pripadnik ekološkega gibanja bo ugasnil luč, ko bo šel iz sobe, enako bom »ravnal tudi sam, ali kakšen drugi neznanec, ki ima podoben sistem vrednot.«

O enotnosti gibanja v današnji Sloveniji pa je treba po Popovićevem mnenju misliti na treh ravneh. Najprej je treba določiti cilje. »Pade vlada in kaj potem? … V Srbiji smo se vedno šalili, kaj naj storimo potem, ko pridejo marsovci in odnesejo Miloševiča. Dobro, najprej pokličeš Mulderja in Scully in dobiš še eno epizodo X-Files… Toda kaj se zgodi dan potem? Kako naj bi izgledala država v kateri bi radi živeli? Kaj imajo skupnega ljudje v Mariboru, v Ljubljani, upokojenci in študenti, kako široka je ta platforma neke nove Slovenije, ki si jo želite?« Popović pravi, da so v Otporu imeli zelo jasne cilje. Že leta 1998 so se zavedali, da mora biti najnižji skupni imenovalec med ljudmi, ki so želeli spremembe, pot v Evropsko unijo, svoboda govora, javne besede in mir s sosedi. To je bila platforma na kateri so gradili svoj boj. Najprej s študenti, nato z opozicijo, nato z vsem prebivalstvom. Ustvarili so enotnost gibanja. Druga raven je enotnost strategije. »Učili smo se osem let. Zavedali smo se denimo, da rejting Miloševiču pada in da izgublja glasove. Toda še vedno nam je manjkalo vsaj 300.000 glasov, da bi izgubil na volitvah. Spraševali smo se, kdo ne glasuje. Mladi, ki so apatični, odmaknjeni od politike. Zato smo organizirali privlačno kampanjo, da bi pridobili njihove glasove. Vedeli smo, da Milošević krade glasove. Zato smo organizirali na voliščih po dva nadzornika. In če bo vseeno kradel? Jasno nam je bilo, da bomo začeli s stavko v tem primeru. S stavko bi blokirali državo za vsaj deset dni. Vse to smo načrtovali. In ko je prišel 5. oktober smo bili pripravljeni. Tudi vojske Milošević več ni mogel poklicati, saj smo z generali že mi pili kavo.«

Jasno jim je bilo tudi, da se po koncu akcije mora nekdo pojaviti na terasi mestne skupščine in povedati ljudem, naj se umirijo, ker so zmagali. Miloševićevi socialisti so bili prisiljeni razpisati parlamentarne volitve na katerih je zmagala opozicija. »Ne glede na to, kakšne politike imamo danes, pa so naši cilji uresničeni. Ostajamo na evropski poti, nihče ne duši medijev, in nikomur ne pade na pamet, da bi kradel glasove na volitvah.«

Srđa Popović meni, da morajo tudi slovenski protestniki slediti takšnim strategijam, če hočejo biti v svojem boju uspešni. Morajo graditi enotnost v ideji, enotnost v strategiji in imeti skupno identiteto, ki mora biti vidna tudi na protestih. Toda sam – vsaj kolikor je razbrati iz njegovih besed – ne razume povsem za kaj v Sloveniji gre. Da si ljudje ne prizadevajo le odstraniti vladajoče politične elite, ampak skušajo vzpostaviti sistem, ki bo slonel tudi na novih oblikah demokracije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.