Brez gospodarske aktivnosti ni mogoče odplačati dolgov. Možen je le položaj novodobnega suženjstva.

Evropska unija je obsedena s fiskalnimi pravili. Čemu so fiskalna pravila sploh potrebna, če se jih ne držimo, ali so res vsi narodi sposobni samoomejevanja, pa tudi, zakaj je finančna strogost v času gospodarske depresije nerazumna – o tem s prof. Nevenom Borakom, strateškim analitikom Banke Slovenije, nekdanjim direktorjem Agencije za trg vrednostnih papirjev in soavtorjem knjige Fiskalna pravila.

Kako daleč v zgodovino sega fiskalno pravilo, ki naj bi državam pomagalo učinkoviteje zmanjševati zadolženost?

Fiskalno pravilo je namenjeno predvsem zmanjšanju možnosti za preveliko zadolževanje držav. V splošnejši obliki ga najdemo že v Stari zavezi, ki pravi, da je boljše biti posojilodajalec kot posojilojemalec. Ali pa v Koranu, ki prepoveduje obrestno mero, pojav, povezan z dolgom oz. kreditom. V ozadju je stvarna izkušnja, ki se je v svetih knjigah prelevila v socialno filozofijo ohranjanja osebne, pozneje pa tudi državne svobode in suverenosti. Svarilo pred zadolženostjo se v tistih časih ni nanašalo na države, temveč na navadne ljudi – obrtnike, kmete, trgovce, ki so se zaradi najemanja posojil znašli v težavah. Zadolževanje držav spremljamo od renesanse, kot doktrina pa se je fiskalno pravilo oblikovalo v času liberalnega kapitalizma.