Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Ekonomija  |  Intervju

Brez gospodarske aktivnosti ni mogoče odplačati dolgov. Možen je le položaj novodobnega suženjstva.

Neven Borak: »Zahtevati uravnotežen proračun sredi najhujše krize je neumnost.«

ekonomist in zgodovinar

Evropska unija je obsedena s fiskalnimi pravili. Čemu so fiskalna pravila sploh potrebna, če se jih ne držimo, ali so res vsi narodi sposobni samoomejevanja, pa tudi, zakaj je finančna strogost v času gospodarske depresije nerazumna – o tem s prof. Nevenom Borakom, strateškim analitikom Banke Slovenije, nekdanjim direktorjem Agencije za trg vrednostnih papirjev in soavtorjem knjige Fiskalna pravila.

Kako daleč v zgodovino sega fiskalno pravilo, ki naj bi državam pomagalo učinkoviteje zmanjševati zadolženost?

Fiskalno pravilo je namenjeno predvsem zmanjšanju možnosti za preveliko zadolževanje držav. V splošnejši obliki ga najdemo že v Stari zavezi, ki pravi, da je boljše biti posojilodajalec kot posojilojemalec. Ali pa v Koranu, ki prepoveduje obrestno mero, pojav, povezan z dolgom oz. kreditom. V ozadju je stvarna izkušnja, ki se je v svetih knjigah prelevila v socialno filozofijo ohranjanja osebne, pozneje pa tudi državne svobode in suverenosti. Svarilo pred zadolženostjo se v tistih časih ni nanašalo na države, temveč na navadne ljudi – obrtnike, kmete, trgovce, ki so se zaradi najemanja posojil znašli v težavah. Zadolževanje držav spremljamo od renesanse, kot doktrina pa se je fiskalno pravilo oblikovalo v času liberalnega kapitalizma.

Po svetopisemski logiki naj bi dolgove odpustili vsakih sedem let. V krizi smo peto leto, torej moramo počakati še dve leti, nato pa vse dolgove odpustiti ...

Sveto pismo govori o preurejanju upniško-dolžniških razmerij, to pa je sestavni del vsakega reševanja krize. V današnjem besednjaku govorimo o prispevku zasebnega sektorja k reševanju prezadolženosti. Nimamo opravka z običajno recesijo, pri kateri gre samo za oddaljevanje ali približevanje povprečni stopnji gospodarske rasti. Opraviti imamo s stanjem, bolj podobnem geografskemu in psihološkemu pojmovanju depresije – ko dolgo in globoko padaš in dolgo tavaš na dnu, preden se začneš dvigovati. Brez gospodarske aktivnosti ni mogoče odplačati dolgov. Možen je le položaj novodobnega suženjstva, izgube poslovne in državne suverenosti, v katerem ne govorimo več o oderuški obrestni meri, temveč o zahtevani stopnji donosa!

Edina pot iz zadolženosti je torej dvig rasti ali pa odpis dolgov.

Iz zadolženosti je mogoče izstopiti s temeljito prerazdelitvijo dolgov in terjatev. Jugoslavija je po drugi svetovni vojni izvedla denarno reformo, s katero je povsem na novo razdelila pravice in obveznosti. Tudi Nemčija je takrat izvedla denarno reformo, načrtovali so jo Američani, njen namen pa je bil, da se očistijo bilance stanja in se Nemcem da priložnost, da na novo zadihajo. Američani so Nemcem po vojni pomagali z dvema programoma, da so se razbremenili neznosnih obveznosti reparacije.

Očitno se Nemci iz te lekcije niso nič naučili.

Zgodovina nič ne uči. Kaznuje pa tiste, ki je ne poznajo. Saj se tudi drugi nismo nič naučili. Zanimivo vprašanje je, zakaj ves čas padamo v past pretiranega zadolževanja. Kaj nas žene k takšnemu optimizmu, da smo se vedno znova pripravljeni zadolževati in ne pomisliti, da se lahko zalomi?

Ali ni dolg imanenten kapitalizmu? Italijanski filozof Maurizio Lazzarato v knjigi Proizvajanje zadolženega človeka pravi, da se dolg umešča v samo jedro neoliberalnega projekta.

Dolgovi in prezadolženost so starejši od kapitalizma in neoliberalnega projekta. O tem ne priča samo zgodovina, ampak tudi Shakespeare in Goethe. Z njimi so se ukvarjali stari Babilonci, antični Grki in rimski cesarji. Edina razlika med tedanjim in današnjim pristopom je, da si je človeštvo medtem izmislilo centralno banko in finančno ministrstvo kot orodji za pomoč pri razdolžitvi. Rimski cesar, na primer, je bil vladar, centralni bankir in finančni minister v eni osebi, razlike med javno in zasebno blagajno ni bilo. Dolgove je odplačeval s denarjem, do katerega je prišel z davki, ropanjem in vojnim plenom.

Naši poslanci so zgrešili namen fiskalnega pravila in mu podtaknili vlogo kazenske ekspedicije.

Kako si razlagate, da so se finančni trgi tako blago odzvali na blokado proračunskega zakona v ameriškem kongresu, zaradi katere je onemogočeno normalno financiranje vladnih dejavnosti?

Eden od treh letošnjih nobelovcev za ekonomijo je nagrado dobil za teorijo, po kateri trgov ni mogoče premagati. Očitno republikanci tega ne vedo. Trgi vedo, da svetovni denarni sistem temelji na državnem dolgu, da je denar v resnici dolg, in da bo v boju za proračun prej ali slej prišlo do popuščanja, saj bi bile sicer posledice prevelike. Mimogrede, Clinton je bil v zadnjih 40 letih edini ameriški predsednik, ki je za seboj pustil izravnan proračun. V minus so ga spravili republikanci s financiranjem vojn in z davčno reformo v korist bogatih. Z zmanjševanjem zveznih prihodkov in s povečevanje zveznih odhodkov so ustvarili primanjkljaj, ki ga lahko rešujejo samo tako, da nenehno dvigujejo limit zadolženosti.

Na predstavitvi knjige ste dejali, da je bila Slovenija pri zapisu fiskalnega pravila v ustavo bolj papeška od papeža. Niti Nemčija kot pobudnica zamisli o ustavni omejitvi zadolževanja ni bila tako restriktivna. Pa tudi Švica ne.

Ko so Švicarji v ustavo zapisali fiskalno pravilo, so določili prehodno obdobje, v katerem se mora zmanjšati primanjkljaj. Točno so določili, za koliko milijonov frankov na leto in do kdaj se mora znižati. Šele po prehodnem obdobju je možen prehod na pravila. Pri nas pa so v ustavo zapisali, da fiskalno pravilo začne veljati že leta 2015! Nemci, ki so ustavo nazadnje spremenili leta 2010, so predvideli njegovo uveljavitev leta 2015, vendar pod pogojem, da se v obdobju 2011–2015 strukturni primanjkljaj iz leta 2010 enakomerno zmanjšuje od leta 2011 dalje. Žal so naši poslanci zgrešili namen fiskalnega pravila in mu podtaknili vlogo kazenske ekspedicije. Njegov namen je povečati proračunsko disciplino, vendar šele, ko izideš iz postopka presežnega primanjkljaja oziroma po nemškem vzoru, ko se razmere normalizirajo. Pot do normalizacije pa se imenuje fiskalna konsolidacija. Zahtevati uravnotežen proračun sredi najhujše krize je neumnost. Ta cilj se lahko doseže brez pravila, z umorom socialne države ali kar države, tega pa komisarji še ne zahtevajo.

Je bil sploh potreben zapis fiskalnega pravila v ustavo ali bi zadoščalo, da bi ga zapisali v zakon?

Ustavna sprememba ni bila potrebna. V trenutku, ko se mednarodna pogodba ratificira v parlamentu, avtomatično postane del našega pravnega reda, nad katerim bedi tudi ustavno sodišče. Z ratifikacijo t. i. fiskalnega pakta smo fiskalnemu pravilu že dali potrebno ustavno pravno težo. Z nadaljnjimi predpisi bi ga morali operacionalizirati.

Presenetljivo, da je imela Slovenija že pred osamosvojitvijo, torej že v času socializma, v svoji proračunski ureditvi zlato fiskalno pravilo.

Tedanja proračunska ureditev ni bila nič slabša od tega, kar danes terja Pakt za stabilnost in rast. Socialistična ureditev je bila za tiste čase zelo napredna, povsem v skladu s tendencami v Nemčiji in Angliji, saj je dovoljevala zadolževanje republiškega proračuna le za investicije, kar je najbolj žlahtno tolmačenje zlatega pravila, ter prepovedovala zadolževanje za tekočo porabo, dovoljevala je primanjkljaj zaradi nepredvidenih dogodkov. Imela pa je tudi korekcijski mehanizem, ki je slonel na oblikovanju in vzdrževanju proračunske rezerve.

Proračuni bivše države so bili natančno takšni, kot jih želi neoliberalizem: vitka država, ki iz proračuna plačuje samo sodnike, policiste in čuvaje v zaporih.

Pa smo se takrat tega pravila držali? Je bila Slovenija manj zadolžena kot danes?

Seveda. Jugoslavije ni odnesla proračunska nedisciplina. Proračuni bivše države so bili zgledni. Pravzaprav so bili natančno takšni, kot jih želi neoliberalizem: vitka država, ki iz proračuna plačuje samo sodnike, policiste in čuvaje v zaporih. Vse ostalo se je financiralo prek samoupravnih interesnih skupnosti, ki pa niso imele povsem prostih rok, saj se niso smele zadolževati. Težave so izbruhnile po letu 1980 zaradi krize tujih dolgov. Takrat se je v reševanje vključila Narodna banka Jugoslavije, tako da je odkupovala bančne luknje. V sodobnem žargonu bi temu rekli, da izvajala t. i. količinsko popuščanje ali nestandardne ukrepe. Sledila je nauku iz Goethejevega Fausta.

Torej je vendarle šlo za pretirano zadolženost.

Ja, vendar za pretirano zadolženost podjetij in bank, ne države. Tako kot danes: najprej so nastali dolgovi podjetij in bank, nato pa tudi dolg države. V Jugoslaviji je država pod pritiskom tujih upnikov morala prevzemati dolgove podjetij in bank. Končni učinek pritiskov pariškega in londonskega kluba ter Mednarodnega denarnega sklada – to je bil naš tedanji trojček, z njimi smo se pogajali glede reprogramiranja in refinanciranja dolgov – je bil, da je Jugoslavija sprejela zakon o popolni socializaciji dolgov. To so nam vsilili tuji upniki. Isti mehanizem se zdaj vrača skozi delovanje evropskih institucij, kjer gre tudi za socializacijo dolgov. Rešujemo upniške države, Nemčijo, Nizozemsko, Finsko, najtrdnejše zagovornice varčevalnih programov.

Danes imamo pandemijo fiskalnih pravil. Prvi so jih vpeljali Nemci, nato pa so jih vsilili še vsem ostalim.

Nemški pritisk je treba gledati tudi iz tega zornega kota, da bolj ko pritiskajo na druge države, bolj jim znižujejo bonitetno oceno. Denarja, ki išče naložbe, je vedno veliko, tudi v krizi. Če ustvarijo strah pred Grki, Španci, Portugalci, Slovenci ... gre ta denar naravnost v nemško gospodarstvo. Tu ni naključij, gre za prefinjeno igro politike in ekonomije. Nemške socialdemokrate si bomo zapomnili po reformah, ki so bile potrebne za sanacijo posledic nemške združitve in menjave zahodne z vzhodno marko po tečaju ena proti ena. Te reforme so sedanji kanclerki omogočile jahanje doktrine varčevanja in zavzemanja za več Evrope z čim manjšimi nemškimi stroški zanjo.

Zakaj pa so fiskalna pravila sploh prišla v maastrichtsko pogodbo?

Zaradi Nemcev in njihovega pogleda na ekonomsko politiko. V skladu z ordoliberalno doktrino so verjeli, da centralna banka nikoli ne sme priti v položaj, da bi reševala državo zaradi njenih fiskalnih napak. Izhod so videli v omejitvi primanjkljaja na tri odstotke BDP-ja in javnega dolga na 60 odstotkov BDP-ja. Toda ko so Nemci in Francozi prekršili pravilo in bi Evropska komisija proti obema državama morala uvesti postopek, sta postopek blokirali. Posledica je bila, da so obdobje, ko je treba doseči tri odstotke, razvlekli na več let, spremenili pa so tudi definicijo pojma primanjkljaja. Pravila so prilagodili potrebi dveh vplivnih članic.

Je EU katero od držav sploh že kaznovala zaradi kršitve pravil?

Koliko vem, ne. Danes bi bilo to celo absurdno. EU je fiskalna pravila uvedla ob predpostavki, da bodo ciklična gibanja šla samo navzgor oziroma da bo šlo za cikle gospodarske rasti in ne za klasične gospodarske cikle, da bo ves čas prevladovala gospodarska rast in bo torej sistem prilagoditve deloval tako, da se bo samodejno prilagajal nihanjem v rasti. Niso pa predvideli situacije, v kateri ne samo, da ni rasti, temveč nekaj let traja nazadovanje. V tako hudi krizi, kot je sedanja, ta ureditev ne pije vode. Fiskalno pravilo in kriza ne gresta skupaj.

V knjigi ste se izognili opredeljevanju za fiskalna pravila ali proti njim. Pa vendarle, kakšni so argumenti proti? Meni se zdi dober argument nezanesljivost napovedi Evropske komisije. Obstaja kup različnih pristopov za izračunavanje primanjkljaja. Po eni metodi je država tako rekoč v zadnjih izdihljajih, po drugi ji gre dobro ...

Fiskalna pravila je treba dojemati z določeno mero skepse, rezerve in zdravega razuma. Nobena metoda ne more nadomestiti preudarnega pogleda, dobronamerne in odgovorne politike. Vedno znova se vračamo k vprašanju, ali so nosilci politične in gospodarske oblasti dovolj razsodni, da znajo krmariti državo. Skozi fiskalno pravilo in logiko definiranja primanjkljaja se spet vpeljuje prepričanje, da je ekonomska politika sposobna finega uravnavanja. To pa je v glavnem velika zmota. Če bi bili sposobni napovedati vzpone in padce, bi morali biti sposobni tudi takoj delovati tako, da se ne zgodijo. Vendar tukaj nimamo opravka z bibavico.

Fiskalna pravila zahtevajo določeno stopnjo samoomejevanja. Pa so samoomejevanja res sposobni vsi narodi? Grčija denimo nenehno krši omejitve, zaradi česar ni prvič pod protektoratom.

Načeloma s samoomejevanjem ni nič narobe. Fiskalna pravila so svarilo, da tako ne gre več naprej. Kakšna svarila so še na mizi? Majhna, izvozno naravnana država, ki je močno odvisna od tujega trga in se ji hitro stara prebivalstvo, mora varčevati. To mora početi, prvič, z zavestnim izvajanjem politike proračunskih presežkov, zato da akumulira rezerve, ki jih bo potrebovala zaradi staranja prebivalstva, in, drugič, z večanjem produktivnosti dela.

Slovenija pa je ravnala prav nasprotno.

Res je. To nas pelje tudi v politični razmislek o tem, kakšen volilni sistem lahko zagotavlja gospodarsko stabilnosti.

Bi bile naše javne finance danes v kaj boljšem položaju, če bi prva Janševa vlada v času rekordne gospodarske rasti ustvarila občuten proračunski presežek, namesto da je še spodbujala zadolževanje in izvedla davčno reformo?

Leta 2007, na vrhuncu gospodarskega razcveta, se je v Sloveniji razvnela burna debata o enotni davčni stopnji, ki so jo vsilili mladoekonomisti. Takratni finančni minister Bajuk ni bil zagovornik te zamisli. V enem od pogovorov mi je dejal, da je ideja o reformi davčnega sistema namenjena izključno zmagi na naslednjih volitvah. Bajuku je uvedbo enotne davčne stopnje uspelo preprečiti, vendar je bila to Pirova zmaga. Namesto tega je vlada uvedla bolj umirjeno davčno reformo, ki jo je pripravil Marko Kranjec. Toda ta reforma je bila izvedena v popolnoma napačnem trenutku, ko bi morala vlada ustvarjati proračunski presežek zato, da bi imela rezervo za hude čase, ne pa da se je na vrhuncu gospodarske rasti odločila za splošno znižanje davkov. Po izračunih ministrstva za finance je ta reforma na letni ravni odnesla 900 milijonov evrov prejemkov, ki bi bili krvavo potrebni v prvih dveh letih krize. Če te reforme ne bi bilo, bi bil danes naš javni dolg manjši. Zato so mladoekonomisti lahko hvaležni Kranjcu.

Vsi vladni ukrepi za uravnoteženje proračuna pomenijo le prerazporejanje sredstev, nikjer pa ni ukrepov za zagon rasti. Se vam to ne zdi problematično?

Razvojna naravnanost proračuna je floskula, ki se vleče že iz Jugoslavije. Ne morem je razumeti drugače kot bojni krik vseh tistih prisesancev, ki bi radi dobili denar iz proračuna, namesto da bi ga poiskali na trgu. Po vstopu v EU so naša podjetja in banke plavali v denarju. Imeli so torej dovolj sredstev, da bi jih uporabili razvojno. Kakšni so rezultati, vemo. Vsak mora stopiti korak nazaj in najprej počistiti pri sebi. Zagon gospodarske aktivnosti ni posledica samo enega dejavnika. Tu pomembno vlogo igra tudi psihologija. Danes nihče nikomur nič več ne verjame. Prežeti smo s črnogledostjo. Kako boste s črnogledimi ljudmi karkoli poganjali? Ljudje potrebujejo voditelje, ki jim bodo dvignili samozavest, ki bodo pokazali smer in jim bodo ljudje verjeli, kajti samo v tem primeru bodo pripravljeni zategniti pas.

 

Je res smiselno še bolj zategniti pas, ko pa imamo vrsto dokazov, da ta pristop ne deluje?

Generalno gledano to drži. Ampak bodimo realni. Slovenija ni Nemčija. Več lahko zapravljamo samo, če se bolj zadolžimo. Primanjkuje nam gospodarske rasti, ki bi nam omogočala odplačilo dolgov. Poleg tega isti ukrepi pri malih in velikih državah ne vodijo nujno do enakih učinkov. Porast porabe v Nemčiji bi bila za nas morda koristnejša, kot da razmišljamo, kje bi dobili še eno milijardo, da bi lahko povečali domačo porabo. Nekatere raziskave celo kažejo, da nam nič več ne pomaga povečanje nemškega uvoza, saj mu ne uspemo slediti s svojim izvozom. To nas vodi nazaj v zgodbo o konkurenčni sposobnosti in stroškovni učinkovitosti.

Torej mislite, da bi morali vendarle zaprositi za pomoč?

Prošnja za pomoč se mi zdi smiselna pri sanaciji bančnega sistema, ker te rane dokazano ne znamo zaceliti, in pri sanaciji podjetij. Nisem sicer prepričan, da je banke res treba prodati, bi jih pa bilo treba pretresti od vrha do dal. Vse, ne samo državne.

V EU je bilo že v obdobju 1999–2007, torej še pred krizo, 45 kršitev maastrichtskih fiskalnih pravil. Od leta 2008 do danes je v postopkih presežnega primanjkljaja 20 držav, tudi Slovenija. Edini državi, ki nikoli nista bili v postopkih, sta Švedska in Estonija. Kako jima je uspelo?

Švedska je edina država, ki je v zadnjih 80 letih kazala željo po preudarnem ravnanju. Prva je na sebi preizkušala logiko vodenja proticiklične gospodarske politike. Razvila je prepričanje, da je treba proračunsko politiko uporabiti kot aktivno sredstvo za boj proti brezposelnosti. To pomeni, da je treba takrat, ko gre gospodarstvo proti depresiji, iz predala potegniti investicijske načrte, ki so pripravljeni za to, da se aktivirajo, ko primanjkuje zasebnega povpraševanja.

Kar ne pomeni, da Švedska ni zadolžena.

Seveda ne. Je pa lep primer, kako uspešno kombinirati analizo položaja in vpliv ekonomistov. Švedski ekonomisti niso delovali le kot teoretiki, pač pa tudi kot oblikovalci javnega mnenja in kot politiki. Sedeli so v vladah in parlamentu. Za tisto, kar so zagovarjali, so prevzemali politično odgovornost, ne pa tako kot pri nas, ko ekonomisti dogajanje komentirajo le prek blogov.

Mnogi ugledni ekonomisti trdijo, da Evropska centralna banka namenja prevelik poudarek boju zoper inflacijo. In da bi bila v tako hudi recesiji višja inflacija ne samo dopustna, temveč celo zaželena, saj bi se države prej rešile bremena dolgov.

To je njen zakonski cilj. Ne smemo pa pozabiti, da je svojo moč začela uporabljati že v času Tricheta s programom odkupa državnih vrednostnih papirjev in da se pod predsednikom Draghijem vse bolj spopada s krizo. Zaznala je, da transmisijski mehanizmi denarne politike ne delujejo enako v obdobju zloma in v normalnih obdobjih. Vse ključne svetovne centralne banke, od ECB do ameriške, britanske in japonske centralne banke, vodijo politike nestandardnih ukrepov. To ne pomeni, da so se odpovedale cilju nizke inflacije, ampak le, da denarno politiko uporabljajo tudi za druge cilje. Ameriška centralna banka je bila najbolj jasna. Rekla je: ni čas, da nas skrbi inflacija, ker nas ne ogroža, in tudi ni videti, da bi se razbohotila, tisto, česar se moramo bati in s čimer se moramo spopasti, je rast brezposelnosti. Šla je celo tako daleč, da ni odkupovala samo vrednostnih papirjev držav, temveč tudi zasebne vrednostne papirje. ECB tega uradno še ne počne. Vse to je seveda zgolj igra kupovanja časa, igra časovnih razmejitev. Na koncu bodo morali priznati, da luknje ni mogoče zakrpati drugače kot z dogovorom, koliko bo kdo prispeval. Za zdaj si samo podajajo vroč kostanj in ustvarjajo lažen vtis, da so problemi rešeni.

Nemški pritisk je treba gledati tudi iz tega zornega kota, da bolj ko pritiskajo na druge države, bolj jim znižujejo bonitetno oceno.

Kje vidite izhod za Slovenijo?

Naša prva naloga je, da prenehamo z mazohističnim samoobračunavanjem, v ozračju ga je toliko, da je težko ne biti nor. Dejansko nas je vse zapustila pamet. V evropskem merilu je naš problem zanemarljiv. Še vedno se uvrščamo med manj zadolžene države. Slovenija ne bo zamajala Evrope. Lahko pa smo prav zato, ker politično ne pomenimo nič, poskusni zajčki, ne samo za stresne teste v bankah, tudi za kaj drugega. O tem, da smo poskusni zajčki, je pisal tudi britanski The Economist. Ne razumem, kako je mogoče, da isti ljudje, ki so Slovenijo po osamosvojitvi potegnili iz krize, tega niso sposobni ponoviti danes. Kako je mogoče, da so spregledali, kaj se okoli njih dogaja in kako se na krizo odzivajo druge države? Ker so se preveč obirali, je Slovenija v začetku krize zamudila sveženj bruseljskih usmeritev, ki je državam članicam na stežaj odprl možnost za državno pomoč.

Druge države so to možnost s pridom izkoristile, da so dokapitalizirale svoje banke in podjetja.

Tako je. Bruselj je dal jasno vedeti, da denarne pomoči, ki jo bodo države dale v svoj bančni in gospodarski sektor, v omejenem časovnem obdobju ne bodo šteli za državno pomoč. Do tega odpustka je prišlo zaradi pritiska velikih držav, ki so se takoj spoprijele s problemi in so tudi vsaj približno vedele, kako se bodo z njimi spopadle, potrebovale so le še rahljanje pravnega okvira. Namesto da bi jih posnemali, smo dopustili, da je ta vlak peljal mimo. Ko smo se le odločili ukrepati, pa se nam je pomoč bankam in podjetjem že štela v javnofinančni primanjkljaj, saj je Bruselj medtem zaostril pravila. Pa bi bilo treba tako malo. Zadoščalo bi, če bi posnemali Nemčijo. Nemška vlada je reševala svoje deželne banke, pri čemer te niso bile nič manjši problem, kot sta NLB in NKBM.

Z omahovanjem smo si občutno podražili izhod iz krize.

Absolutno. Zdaj moramo plačati za vse tisto, kar nismo naredili od leta 2008. Majhna država se mora prilagajati, ne more pričakovati, da se bo okolje prilagajalo njej.

Absurdno je, da vlada že mesece mečka z zakonom, ki bi omogočil sistemsko razdolžitev podjetij, ves ta čas pa podjetja množično propadajo.

Ideja o sistemski razdolžitvi je nastala v Banki Slovenije. Veliko pogovorov je bilo na to temo, z različnimi akterji, vendar pa nikoli nismo prišli do definicije, kaj sistemska razdolžitev sploh je. Če ni že na začetku jasno, kaj si pod tem pojmom predstavljamo, je pisanje zakona loterija.

Kako pa vi razumete sistemsko razdolžitev?

Kot skupek ukrepov, ki bodo hkrati ščitili dolžnike in upnike. Sistemsko pomeni, da se nekaj naredi naenkrat, s čim manj koraki in na čim večji populaciji. Koncept, ki nastaja zdaj, pa gre po moji sodbi v nasprotno smer. Zahteva ogromno zelo sposobnih pravnikov, finančnikov, revizorjev, računovodij, ki bodo znali izpeljati postopke na sodišču in bodo podjetjem pomagali pri finančnem prestrukturiranju. Poglejte, kako enostavno smo ovrednotili nepremičnine! Naš interes ne more biti uničevanje podjetij. Vendar stečajni postopki v Sloveniji pomenijo točno to – uničevanje podjetij. Za ekonomista je stečaj možnost, da se obstoječe prvine poslovnega procesa drugače kombinirajo, ne pa da se podjetje razproda in delavci vržejo na cesto. Stečaj ni tako boleč, če sta vanj vključena dva odstotka celotne populacije. Je pa zelo boleč, če lahko zaradi sistemske krize katerokoli podjetje že jutri konča v stečaju. Komu boste to premoženje razprodali? Kam boste dali ljudi? Nas ni zadela fizična nesreča. Ljudje so živi, stroji so celi, stavbe stojijo. Naloga menedžmenta je, da pripravi programe, zažene stroje in zaposli delavce. Stroji in delavci niso povzročili krize. Sindikati javnega sektorja imajo prav, ko trdijo, da niso izzvali krize. Vsa javna razprava po izbruhu krize je bila usmerjena v demoniziranje javnega sektorja. Tako ni mogoče graditi zavezništva za izhod iz krize.

EU se vse bolj nagiba k federalizmu. Pa je federalizem res orodje, ki bi preprečevalo krize?

Ni. Mogoče pa ponuja boljše orodje za spopadanje s krizo. ZDA so se kot federalna država takoj odzvale na krizo. Pozabile so na ideološke floskule in pragmatično uporabile fiskalne in monetarne ukrepe. Res pa je, da se ZDA na tak način ne bi mogle odzvati, če bi bile organizirane kot EU. Evropska izkušnja je zelo podobna jugoslovanski, Jože Mencinger tu upravičeno vleče vzporednice. Hiba jugoslovanske defederalizacije je bila spoznana zdavnaj, predvsem glede odprave mehanizmov, ki bi omogočili vodenje potrebne politike v recesiji ali krizi. Nekdanja jugoslovanska ustava se v gospodarskem pogledu ni bistveno razlikovala od evropske. Tudi jugoslovanske institucije niso bile dosti drugačne, na voljo so imele prav tako malo instrumentov za vodenje proticiklične politike, kot jih ima EU. Fiskalni federalizem ni zagotovilo fiskalne preudarnosti. Nemci so potrebovali fiskalno pravilo tudi zato, da bi omejili fiskalno neodgovornost svojih lastnih zveznih dežel. Institucionalne ureditve, ki bi varovala pred krizo, ni. Pomembno je, kako se te, ki so na voljo, nanjo odzovejo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.