Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Ekonomija  |  Intervju

»Tako kot kmet ne proda zemlje, prodaja pa vse, kar na njej pridela, tudi država ne more prodati prav vsega.«

Stojan Petrič

gospodarstvenik

Koncern Kolektor, ki ga že dve desetletji vodi Stojan Petrič, je eden od zmagovalcev gospodarske krize. Je učbeniški primer, kako se mora podjetje razvijati, da ostane konkurenčno na globalnih trgih. Kolektor je v zadnjih petih letih kljub gospodarski krizi podvojil promet in občutno znižal zadolženost, tako da je danes med najmanj zadolženimi slovenskimi podjetji. Ima dovolj lastnega kapitala, da lahko prevzema konkurenčna podjetja in še naprej raste. Petrič je bil v času Pahorjeve vlade član nadzornega sveta NLB, pred tem je bil nadzornik v Abanki, v času vlade Alenke Bratušek pa je vodil strateški svet za gospodarstvo.

Ste res izstopili iz Foruma 21?

Ne, še sem član. V Kolektor, takrat še TKI, sem prišel pred štiridesetimi leti, in kljub priložnostim za boljši zaslužek, ki sem jih imel, sem do danes ostal tu, v Idriji. To pove vse. Če ne obstaja močan razlog, ne spreminjam svojih odločitev.

Ste zagovornik vitke države, prostega trga in čim manjšega vtikanja države. Ali se vam zdi, da je zlasti v času krize država dolžna intervenirati?

Odločam se za socialno družbo in tako tudi že vseh dvajset let vodim koncern. Vedno pa zahtevam doslednost in najprej rezultate, šele potem tudi delitev – v tem pogledu sem manj socialen. Ne pristajam na popravljanje napak in sploh na napake, čeprav jih sprejemam, če so objektivne. Brez vitke države in vitkega podjetja ni uspeha. Ne zdi se mi potrebnih šestnajst ministrstev, za vodenje Slovenije jih zadostuje manj kot deset. Področja znotraj ministrstev pa naj pokrivajo državni sekretarji, tudi teh ne sme biti več kot štirje. Tako kot podjetje je tudi državo lažje voditi, če je ekipa na vrhu manjša. Na kolegijih koncerna nas je navzočih le deset, če bi nas bilo več, bi bilo odločitve težje sprejemati. Predvsem pa mislim, da se država s svojimi strankami in kadrovsko politiko ne bi smela vtikati v podjetja. Zagovarjam stališče, da so menedžerji državnih podjetij lahko samo tisti, ki niso člani nobene politične stranke in tudi ne simpatizirajo s takšno ali drugačno opcijo.

Kaj pa neposredna državna pomoč podjetjem, je ta potrebna?

Podjetja se morajo preživeti sama, zato ne podpiram državnih subvencij oziroma nepovratnih sredstev, vloženih v slabo vodeno in upravljano podjetje. Še zlasti pa nasprotujem subvencioniranju podjetij, ki so jih njihovi menedžerji in lastniki brezglavo zadolžili. Če bo država tem lastnikom in menedžerjem dajala kredite in nepovratna sredstva, bodo še naprej delali stare napake. Dosedanje lastnike je treba hitro razlastiti in v podjetja nastaviti nove uprave. Tu ima ključno vlogo država, kajti v tem procesu sodelujejo državne banke in državna slaba banka. Kako to delajo Nemci in Američani? V dveh, treh mesecih prezadolženemu podjetju poiščejo novega lastnika, ki nato takoj zamenja menedžment. Junija smo izvedeli, da je naš največji nemški konkurent močno zadolžen. Že dobra dva meseca pozneje pa smo dobili informacijo, da v to podjetje vstopa nov lastnik, ki prevzema tudi njegovo vodenje. Pri nas se ti procesi vlečejo dolgo tudi zato, ker se stalno računa ali na kreditiranje bank ali na pomoč države. Z lobiranjem pri osebnih prijateljih v bankah se skuša priti do dodatnega denarja. Nujno je, da fantje, ki so podjetja prezadolžili, odkrito priznajo svoje grehe in se umaknejo.

Bi morala vlada Alenke Bratušek več narediti za zagon gospodarstva?

Vlada Alenke Bratušek je prišla samo na pol poti. Resda je sanirala bančni sistem, vendar je to premalo za zagon gospodarstva. Narediti je treba naslednji korak, to pa je prestrukturiranje prezadolženega gospodarstva. Kar je težka naloga, ki jo vlada in banke zaradi neznanja, pa tudi zaradi prijateljskih vezi med bančnimi uslužbenci in vodstvi prezadolženih podjetij odlagajo. Banke bi morale znotraj svojega sistema oblikovati posebne oddelke, kjer bi zaposlile pet do deset ljudi, ki se spoznajo na industrijo. To ne bi smeli bančniki, temveč inženirji in tržniki. Ti bi morali začeti spremljati svoje kliente, podjetja s slabšo bonitetno oceno, ki se morajo prestrukturirati. Nato bi morale banke terjatve pretvoriti v kapital podjetij ter tako postati večinske lastnice podjetij in v ta podjetja nastaviti nove uprave. Vendar novih uprav ne bi smele pripeljali od zunaj, ljudi bi morale poiskati v samem podjetju, na drugem in tretjem nivoju menedžmenta. Nato bi morale nastaviti še nadzornike. Če se banke med seboj ne morejo poenotiti o konceptu reševanja podjetij, naj večje banke upnice odkupijo terjatve manjših upnic in jih izrinejo, zato da se bodo lažje poenotile. Dokler bodo banke gledale vsaka le na lastne interese, se prestrukturiranje podjetij ne bo premaknilo z mrtve točke.

Slovenija je v 90. letih veljala za balkansko Švico. Smo vse tedanje obete zapravili?

Mislim, da smo se v zadnjih dvajsetih letih preveč ukvarjali s privatizacijo. Kolektor je s privatizacijo končal do leta 1995, od tu naprej smo se posvetili razvoju in trženju. Na gospodarskem področju smo kar za nekaj desetletij zamudili status balkanske Švice. Priložnost smo zapravili v času pregrevanja gospodarstva, ko smo ob že tako visoki gospodarski rasti še dodatno vbrizgavali kredite v gospodarstvo. Denar smo najemali v tujini, doma pa smo ga porabili za napačne poslovne odločitve, na primer za investicije v nepremičnine, prevzeme na zahodnem Balkanu, osebno potrošnjo. Po letu 2009 pa se nismo dovolj hitro odzvali na krizo.

 

Bi morala država pogumneje vlagati v infrastrukturne projekte?

Z vlaganji v infrastrukturo bi število brezposelnih lahko zmanjšali za 40 tisoč. Prvi večji projekt bi lahko bila gradnja hidroelektrarn na srednji Savi – ta projekt bi takoj prinesel deset tisoč novih delovnih mest. Tu je največja ovira Natura 2000 in pa apetiti okoliških županov. Vlada bi morala izbrati deset projektov in jih nato v dveh ali treh letih uresničiti. Če se namreč lotiš reševanja vseh težav hkrati, ne rešiš nobene, ker jih je enostavno preveč.

V času prve Janševe vlade, leta 2005, ste zasloveli z idejo o izločitvi polurne malice z delovnika, po izbruhu krize pa ste vlado pozvali k dodatni zadolžitvi v višini milijarde evrov, ki bi jih usmerili v podjetja. Iz neoliberalca ste se prelevili v keynesijanca.

Moje predloge je treba postaviti v kontekst časa. K dodatni zadolžitvi države sem pozval, ko se je napovedovala kriza in je v podjetjih prišlo do močnega padca naročil. Treba je bilo vzpostaviti možnosti za ohranjanje pozitivnega vzdušja v slovenskem gospodarstvu. Zato sem predlagal, da si država izposodi milijardo evrov in jo v obliki povratne pomoči nameni podjetjem, vendar samo tistim, ki imajo produkte z visoko dodano vrednostjo. Seveda bi morala del denarja zagotoviti tudi sama podjetja. Predlagal sem še, da se del izposojenega denarja nameni javni infrastrukturi, zato da bi spodbudili gradbeništvo in tako pred stečajem rešili vsaj eno od velikih gradbenih podjetij, v mislih sem imel Primorje. Vlada bi si sredstva takrat še lahko izposodila po razmeroma ugodni obrestni meri. Ampak takšno odločitev je treba sprejeti hitro. Pri nas pa je vladajoča politika preveč cincala, zaradi česar je zamudila ključni trenutek.

Brez vitke države in vitkega podjetja ni uspeha. Ne zdi se mi potrebnih šestnajst ministrstev, za vodenje Slovenije jih zadostuje manj kot deset.

Kaj ni krivično, da se vedno najprej varčuje pri delavcih, in to celo takrat, ko ni krize in ko podjetja ustvarjajo velike dobičke?

Zavedati se je treba, da je slovenska industrija delovno intenzivna, se pravi, da so stroški dela visoki, in da ustvarimo zelo malo visokotehnoloških produktov. V takšnem položaju se mora država odločiti: ali to industrijo še naprej ohranja pri življenju ali pa raje vlaga v drugačno proizvodnjo. To je zgodba Mure, pa tudi Preventa. Prevleke za avtomobilske sedeže, ki jih šiva Prevent, pač niso visokotehnološki produkt. Tekstilna industrija v Sloveniji ne more postati Armani, to obdobje smo zamudili. Če bi bila Mura v drugem ekonomskem okolju, na primer v Italiji, kjer je povpraševanje po produktih večje in kjer ima industrijsko oblikovanje boljši status, bi morda imela večjo možnost preživetja. Strinjam se, da delavci niso nič krivi. Ampak prav zato se mora država odločiti, ali je takšno industrijo smiselno ohranjati. Saj tudi Nemčija nima močne tekstilne industrije. Mura in Prevent ne moreta biti naša paradna konja.

Podjetje Pipistrel, ki izdeluje ultralahka letala, je napovedalo selitev svojega razvojnega oddelka in dela proizvodnje v Italijo. Gre za podjetje, ki ustvari enajst milijonov prometa in ki mu je država izdatno priskočila na pomoč. Se vam ne zdi, da se pretirava, ko se glede selitve tega podjetja zganja tak vik in krik?

Absolutno se strinjam, da se pretirava. Pipistrel ima sicer dober produkt, a je butičen. To ni industrija, ki bo Slovenijo dolgoročno rešila. Dolgoročno jo lahko rešijo podjetja z nekaj sto milijoni evrov letnega prometa, katerih nekajodstotna rast pomeni celotno Pipistrelovo letno proizvodnjo. Kolektor zaposluje kar 750 inženirjev, pa še to je premalo.

Je slovenska prihodnost še v industriji ali bi se morali usmeriti v storitve?

Slovenija je industrijska dežela, brez sklopa ukrepov za gospodarski razvoj ne bo napredka. Od storitev ne bomo živeli. Potrebujemo močno industrijo, njen zagon pa mora spodbujati tehnična elita v podjetjih, na univerzah in inštitutih. Dovolj bi bilo deset do petnajst podjetij, ki ustvarijo vsaj milijardo evrov letnega prometa in ki so okrog sebe sposobna organizirati dobaviteljsko verigo, vključno z raziskovalnimi inštituti oz. znanostjo, in globalnemu trgu ponuditi inovativne izdelke ali storitve. To bi bili naši vlečni konji. Koga vzame nemška kanclerka Merklova seboj, ko gre na Kitajsko? Deset ključnih nemških podjetij. Zakaj je pomembno, da imajo ta podjetja vsaj milijardo prometa? Ker šele pri milijardi nekaj pomeniš. Slovenija bi se morala usmeriti na nekaj ključnih področij, to so po mojem biotehnologija, farmacija, avtomobilska industrija, ekosistemi, klimatizacija, informacijsko-komunikacijska tehnologija, pametno omrežje, materiali in nanomateriali. Nacionalni interes bi moral biti gradnja prepoznavnih blagovnih znamk, ki z verigo vrednosti omogočajo visoko dodano vrednost, ta pa posledično zagotavlja nadpovprečne plače, donose in davke v državno blagajno. Ščititi moramo tiste blagovne znamke, ki smo jih že razvili. Nekaj res odličnih blagovnih znamk smo že zapravili, na primer Iskro, ki je zaposlovala 40 tisoč ljudi. Podjetja ne potrebujejo nepovratnih subvencij. Država bi naredila veliko več, če bi izobraževalni sistem prilagodila industriji, če bi omogočila industrijske parke, zato da bi podjetja zemljišča lahko najela po ugodni ceni, če bi ustvarila razmere za spodbudnejše nagrajevanje zaposlenih in če bi omogočila financiranje po takšnih obrestnih merah, kot jih imajo konkurenti.

Ali tudi vi, tako kot večina delodajalcev, mislite, da so pri nas stroški dela previsoki in da smo zaradi tega manj konkurenčni?

Glede na strukturo industrije v posameznih panogah so stroški dela previsoki. Te obremenitve izhajajo iz socialne države. V Sloveniji imamo nekatere socialne ugodnosti, ki jih v drugih državah nimajo. Posledica previsokih stroškov dela je izgubljanje delovnih mest. Kolektor ima v svojem okolju 10 do 15 odstotkov višje plače kot druga podjetja, naše plače so tudi višje od povprečja v panogi. Koliko vem, pri večini podjetij v Sloveniji ni tako, zato bo treba razmisliti tudi o rasti minimalne plače. Največja nevarnost je selitev programov v druge države zahodnega Balkana. Kolektor na primer seli proizvodnjo iz Nemčije v Slovenijo in iz Slovenije v Bosno in Srbijo, kjer so stroški dela nižji. Že zdaj imamo v Bosni zaposlenih 300 delavcev, gradimo pa tudi proizvodno halo blizu Novega Sada. Ko se sproži postopek preselitve, ga ni več mogoče ustaviti. Žal pa sindikati tega nočejo razumeti. Sklicevanje na krivdo delodajalcev je preteklost. Sedanjost pomeni sprejetje poslovne odločitve o selitvi proizvodnje, prihodnost pa izgubo nekvalificiranih in tudi kvalificiranih delovnih mest.

Podjetja se morajo preživeti sama, zato ne podpiram državnih subvencij oziroma nepovratnih sredstev, vloženih v slabo vodeno in upravljano podjetje.

Koalicijska pogodba po novem predvideva ukinitev zgornjega razreda dohodninske lestvice. Ali ni to celo radikalnejša rešitev od socialne kapice?

Sam sem bolj naklonjen socialni kapici, zdi se mi manj zapletena in bolj učinkovita rešitev od ukinitve zgornjega razreda dohodninske lestvice. Če družboslovci in sindikalisti mislijo, da bomo v Sloveniji živeli od tujega kapitala, je to zelo kratkoročen pogled, ki Slovenijo pelje nazaj, v čas bivše Jugoslavije. Motivacija je eden od osnovnih vzvodov napredka in ta je lahko materialna in nematerialna. Motivacije dolgoročno ne moreš graditi izključno na nematerialnih vzvodih. Razvoj slovenske industrije je odvisen od inženirjev in tržnikov in ti mi zagotavljajo, da največje davke na plačo plačujemo prav pri nas. Socialna kapica je standard, je pričakovanje v poslovnem okolju, zato jo je treba uvesti. Seveda je mogoče spremeniti tudi dohodninske razrede, vendar se je treba zavedati, da to lahko povzroči težave pri izplačevanju variabilnega dela plače. Izpad proračunskih prihodkov bi lahko nadomestili z davkom na nepremičnine, pa tudi z večjo učinkovitostjo javne uprave. Zavzemam se za absolutno zamrznitev zaposlovanja v javni upravi. To pomeni, da ne bi smeli nadomeščati niti tistih uslužbencev, ki se upokojijo. Polovico denarja, ki bi ga na ta način prihranili, bi namenil za stimulacijo stalno zaposlenih, preostalo pa bi šlo v proračun. Tako bi po naravni poti prišli do manjšega števila zaposlenih, pa še učinkovitost bi povečali in ljudje bi bili bolj zadovoljni, ker bi imeli višjo plačo.

Od kod miselnost, da bomo beg možganov iz naše države preprečili, če bomo razbremenili visoko kvalificirano delovno silo? Saj mladi izobraženci v tujino ne bežijo zaradi preobremenjenih plač, ampak zato, ker doma dela sploh ne dobijo.

V tujino gredo kadri s tehnično izobrazbo, kar je slabo, nisem pa še videl ali slišal, da bi šel kdo s fakultete za družbene vede, razen tistih s podiplomskim študijem. Za to, da mladi iz Slovenije odhajajo, je veliko vzrokov, med te pa spada tudi vprašanje ekonomske eksistence. Nedvomno je primarni vzrok za migracijo razpoložljivost dela oz. delovnih mest. Zato je toliko pomembnejše, katerim področjem da vlada prioriteto in kakšen socialni sistem imamo. Seveda pa se takoj za tem pojavi vprašanje višine dohodka, ki ga zaposleni dobi na svoj račun v primerjavi z obremenitvijo, ki jo čuti podjetje za tega zaposlenega. Podjetja, ki so večinoma vsa izpostavljena konkurenčnemu okolju, lahko v svoji strukturi cene upoštevajo tržno primerljive stroške dela. Logična posledica je, da je v primeru večje obremenitve bruto dohodka neto izkupiček za zaposlenega manjši, s tem pa je večji tudi interes po delu v okolju, kjer je omogočen boljši izkupiček.

Kolektor se je potegoval za nakup Cimosove družbe Litostroj Power, a so ga raje prodali češkemu kupcu. Zakaj mislite, da bi bilo v nacionalnem interesu, da bi to podjetje ostalo v domačem lastništvu?

Slovenija je ena redkih držav v svetu, ki je imela znanje za izdelavo celotnih hidroelektrarn z vsemi ključnimi tehnologijami in izdelki, z izjemo generatorja, ki ga izdeluje hrvaški Končar. Hidroelektrarna bi bila lahko najbolj kompleksen izdelek, ki bi ga bila Slovenija sposobna ponujati svetovnemu tržišču, izdelek, ki ustreza vsem trendom s področja zelene energije, izdelek, ki zahteva specifična tehnološka znanja in kompleksna projektna znanja. To je tudi izdelek, ki zahteva sodobne modele financiranja, kar bi bil lep izziv za naše banke. Hidroelektrarne kot produkt s svojo kompleksnostjo ponujajo odlične možnosti za sodelovanje z inštitucijami znanja, kot so univerze in razvojni inštituti.

Če se vam zdi nacionalni interes zdi tako pomemben, zakaj ste za Litostroj ponudili nižjo ceno od Čehov?

Sprva smo res ponudili nižjo ceno, ker so bili poslovni rezultati Litostroja nižji od tistih, ki jih je razkril skrbni pregled poslovanja. Toda naknadno smo ceno zvišali na 23 milijonov.

Ampak to ste storili, ko je bilo že prepozno.

Ni bilo prepozno. Še vedno nam bi Litostroj lahko prodali. Šlo je za vprašanje odločitve, kaj si Slovenija želi. Če je na voljo domači kapital, ali ni bizarno, da se podjetje proda tujcu? Kolektor bi lahko postal vodilno domače podjetje na področjih elektroenergetike in avtomobilske industrije, če bi nam dopustili prevzeti Litostroj in Letriko. Občutek imam, da nekomu v državi ni v interesu, da postanemo preveliki. Mogoče je v ozadju zavist, mogoče gre komu v nos, da je Kolektor uspešno podjetje. Drugače si tega ne znam razložiti.

Tudi pri prevzemu Letrike, ki sodi med najboljše slovenske dobavitelje industriji vozil, niste bili uspešni. Ste Letriko sploh resno nameravali prevzeti? Sprašujem vas zato, ker ste novembra lani od Hypo banke kupili 17 odstotkov Letrike po 15 evrov za delnico, nato ste z dodatnimi nakupi na borzi lastniški delež povečali na 20 odstotkov, pred kratkim pa ste celoten delež prodali nemški skupini Mahle po 67 evrov za delnico, se pravi, da ste v nekaj mesecih z Letriko zaslužili kar 14,3 milijona evrov ...

Manjšinsko lastništvo v podjetju nas ne zanima. Ali podjetje vodimo ali pa iz njega izstopimo. Naš namen je bil, da Letriko prevzamemo, in za to smo storili vse, kar smo lahko. V nezavezujoči ponudbi smo resda ponudili nizko ceno, a smo jo nato povečevali. Imamo pa tudi mi svoj limit, do katerega lahko gremo. Naša zadnja ponudba, 60 evrov za delnico, je bila za nas resnično visoka, in kar dolgo smo premišljevali, če sploh gremo tako visoko. Poleg tega je treba vedeti, da smo se pri tem prevzemu borili z močno konkurenco, nemška družba Mahle ima na voljo toliko gotovine, kolikor znaša celoten letni promet Kolektorja. Pa tudi uprava Letrike je bila bolj naklonjena nemškemu kupcu. Pozneje sem izvedel, da so se nas v Letriki bali, ker poznam vse družinske povezave znotraj Letrike. Ustrašili so se, da bomo ukrepali. Danes lahko povem, da nismo imeli namena ukrepati. Prodajo Letrike so sprožile Slovenska odškodninska družba, Modra zavarovalnica in banke. Ko sem tem fantom razložil, da se za nakup Letrike zanimamo, ker si želimo, da bi bila slovenska industrija močnejša pri nastopanju v tujini, mi je predstavnik odškodninske družbe rekel: »Imam sklep državnega zbora, da podjetje prodam in maksimiram finančni učinek, ostalo me ne zanima.« Oprostite, ampak ali je to industrijska politika neke resne države?

Nujno je, da fantje, ki so podjetja prezadolžili, odkrito priznajo svoje grehe in se umaknejo.

To je bolj politika vsesplošne razprodaje podjetij tujcem.

Tako je. Podpiram sicer končanje začete privatizacije 15 podjetij, ker bi bilo neresno, če bi po vseh aktivnostih naše vlade v tujini od prodaje teh podjetij odstopili. Ogrozili bi verodostojnost Slovenije. Nisem pa za prodajo tistih podjetij, ki jih lahko doma oplemenitimo z dodatnimi znanji, koncentracijo lastništva in povečanjem ponudbe v verigi vrednosti. O vseh nadaljnjih prodajah bi se morali v vladi pogovarjati ljudje, ki razumejo industrijo, to pa so predvsem inženirji in tržniki. Vprašati bi se morali, kje vidijo Slovenijo leta 2030 in katero industrijo nameravamo razvijati. Mladci v Sod, Modri zavarovalnici in bankah delajo veliko napako, ker zasledujejo izključno kratkoročne finančne učinke in slepo izpolnjujejo sklepe državnega zbora o prodaji 15 podjetij, ne razmišljajo pa nič o vsebini svojega dela.

Se strinjate, da bi vsaj infrastruktura ostala v državni lasti? Sprašujem, ker bi lahko delitev Telekoma Slovenije na infrastrukturni in storitveni del kupnino občutno znižala.

Nujno je, da se na novo analizira postopek nadaljnje privatizacije in da se upošteva, da bi infrastruktura ostala v državni lasti. Tako kot kmet ne proda zemlje, prodaja pa vse, kar na njej pridela, tudi država ne more prodati prav vsega. Ne verjamem, da bi Nemčija družbe z visokim tehnološkim znanjem v celoti prodala Francozom ali Britancem.

Pri nas je bilo v zadnjih letih neposrednih tujih naložb trikrat manj kot na Hrvaškem in devetkrat manj kot na Češkem in Madžarskem. Je razlog v tem, da so davki pri nas preveč nepredvidljivi?

Eden od razlogov je gotovo tudi ta, ni pa rečeno, da je najpomembnejši. Smo zbirokratizirana država, ki ima za podjetnike in poslovanje veliko omejitev. Ni tako pomembno, kako hitro lahko ustanovimo podjetje, pač pa, kako lahko podjetje posluje. Koliko dovoljenj mora pridobiti? Kako hitro jih lahko pridobi? Kakšne meddržavne sporazume ima sklenjene država? Ko mi investiramo v nova okolja, želimo vedeti, ali nam to okolje ponuja kakšne spodbude. Eden od osnovnih pogojev za investicijo v tujo deželo je stabilno ekonomsko, davčno in valutno okolje. Danes marže niso več tako visoke, vsak odstotek poslabšanja pogojev že vpliva na odločitev podjetja, ali bo kam investiralo ali ne.

 

Nameravate letos ali prihodnje leto poskusiti še s kakšnim prevzemom?

Koncern Kolektor je skozi celotno krizno obdobje finančno stabilen. V začetku krize smo sprejeli vrsto ukrepov, znižali smo plače, ustavili investiranje, omejili trošenje. Tako smo ohranili raven zadolženosti in ga potem od leta 2011 še izboljševali, in to kljub investicijam in prevzemom drugih podjetij. Kupili smo recimo Turboinštitut in podjetje Etra, ki izdeluje transformatorje.

Prav z Etro dokazujemo, da smo industrijsko podjetje. Kupili smo jo, ko je imela največji dobiček. Če bi bili finančni sklad, bi jo v petih letih izčrpali, nato pa ostanke prodali za drobiž. Ampak to ni naš cilj. Če želimo dolgoročno ostati v energetiki, moramo vlagati v močnejše transformatorje. Če ne bi kupili Etre, bi ta pristala v lasti Ukrajincev. Skupina Kolektor je lani ustvarila 473 milijonov evrov prihodkov in dosegla rekordnih 0,85 neto zadolženosti na EBITDA, se pravi, da smo skoraj brez dolgov, manj zadolžena od nas je le še Krka. Imamo dovolj lastnega kapitala za nadaljnje prevzeme, usmeriti pa se nameravamo na prevzemanje podjetij v tujini.

Kolektor in Hidria poslujeta v enakih razmerah, celo produkt imata podoben in delata za iste kupce. Zakaj vi nimate težav, Hidria pa je padla na dno in se je z bankami prisiljena pogajati o reprogramiranju posojil, zato da bi se izognila stečaju?

Odgovor je enostaven: kriv je pohlep. Vprašati se morate, kam je v zadnjih 22 letih izginilo premoženje lastnikov Hidrie oziroma družbe pooblaščenke H & R, ki je dejansko njena stoodstotna lastnica. Leta 1990 sta bili družbi Kolektor in Rotomatika (danes Hidria) vrednoteni na 23 milijonov nemških mark. Kakšna pa je njuna vrednost danes? Če uporabim poenostavljeno metodo ugotavljanja vrednosti podjetij, ki ga predstavlja petkratnik EBITDA, to je bruto dobiček iz poslovanja plus amortizacija, zmanjšan za neto dolg, potem je v letu 2012 vrednost koncerna Kolektor znašala 172,4 milijona evrov, vrednost Hidrie pa negativnih 21,3 milijona. Skupina Kolektor je v letih 1994–2012 ustvarila več kot 200 milijonov čistega dobička, iz katerega je svojim lastnikom izplačala za več kot 71 milijonov evrov dividend.

Prevleke za avtomobilske sedeže, ki jih šiva Prevent, pač niso visokotehnološki produkt. Tekstilna industrija v Sloveniji ne more postati Armani, to obdobje smo zamudili.

Zakaj pa ne bi prevzeli Hidrie, svoje glavne konkurentke v Sloveniji?

Hidria je imela lani resda veliko izgubo, vendar ima zdravo jedro, Rotomatiko in AET, ki sta kot proizvodni podjetji ujeti v holdinški sistem upravljanje Hidrie in H&S, ti pa sta prezadolženi. Zato sem dvema bankama upnicama ponudil odkup Hidrie za en evro, vendar pod pogojem, da ji banki odpišeta 50 milijonov evrov dolgov, Kolektor pa nase prevzame sto milijonov dolgov. Prepričan sem, da smo ta znesek bankama sposobni vrniti v petih letih. Toda dvomim, da bo Hidria v to rešitev privolila, ego jim tega ne bo dopustil, poleg tega si nas ne želijo za lastnika, saj bi lahko na dan prišle nepravilnosti, ki so posledica prevelike zadolženosti korporacije.

Kakšne nepravilnosti pa bo razkrila preiskava, ki jo proti vam vodi Nacionalni preiskovalni urad? Pod drobnogledom ste zaradi spornih okoliščin privatizacije Kolektorja, pa tudi zaradi prevzema podjetja Etra.

Ta zadeva je zrasla v glavi Hidrie. Saj niti ne skrivajo, da so oni tisti, ki so me ovadili. Zaradi tega smo že vložili kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi krive ovadbe, poleg tega smo na Nacionalni preiskovalni urad poslali tudi izčrpno poročilo. Niti družba Kolektor niti jaz sam nisva poslovala s partnerji iz Luksemburga, niti nisem povezan s podjetjema, ki imata sedež na Deviških otokih. Pomenljivo je, da doslej še nihče iz vodstva Kolektorja ni bil zaslišan ali vsaj vabljen na razgovor v zvezi z ovadbo. Če sploh obstaja kakšna preiskava proti meni, o kateri uradno sicer ničesar ne vem, potem je ta vsekakor neupravičena in nesmiselna. Lahko preverijo vse moje konte doma in v tujini ter tudi vse transakcijske račune vseh naših družb in ugotovili bodo, da ni bilo nobenega spornega nakazila.