Dr. Ljerka Bizilj

»Novinarji smo soodgovorni za situacijo, v kateri je Slovenija. Ker smo vsi pihali v isti rog. Ker smo gledali stran, ko so nam pobrali pol državnega bogastva. Nekateri so takšna dejanja celo podpirali.«

Ljerka Bizilj je najprej študirala primerjalno književnost, a je kar hitro, kot pravi, umaknila knjige in namesto njih v stanovanje postavila televizijo. Na televiziji je prvič delala leta 1973, šest let pozneje se je zaposlila. Takoj po osamosvojitvi je za nekaj časa medije zapustila in odšla v politiko; ker pa ni bila uspešna, se je na televizijo počasi vrnila. »Svet politike ni zame,« je dejala. Nedavno je postala direktorica Televizije Slovenije, otepa se političnih oznak, pravi, da jo zanima strokovnost. V novinarstvo bi rada vrnila znanje, poglobljeni pogled, pomembne teme in privlačne zgodbe.

Pot, po kateri ste postali direktorica televizije, je nenavadna. Najprej ste kandidirali za mesto generalnega direktorja, niste bili izvoljeni, zmagala je kasneje odpoklicana Nataša Pirc Musar, potem pa je v drugo zmagal Marko Filli, ki vas je jeseni predlagal za direktorico televizije. V enem izmed vmesnih glasovanj ste dobili celo nič glasov. Vse skupaj mi diši po dogovorjeni poroki. Se motim?

Sami veste, kako dolgo sem na televiziji – da sem vse svoje življenje namenila stroki. Nič drugega me ne zanima, ne zanima me, kdo je kaj rekel, ne zanimajo me govorice o tem, čigava naj bi bila. Vse to gre mimo mene.

Pri kadrovskih spopadih gre za interese, lobiranje, dogovarjanje.

Z nikomer se nisem dogovarjala ali trgovala. Niti najmanj. Nisem takšen človek. Je pa res, da RTV ni bila nikoli popolnoma neodvisna od politike. Takšni sta zakonodaja in sestava programskega sveta. V Sloveniji zelo težko uspeš, če si svojeglav; da uspe nekdo, ki zares nekaj ve in veliko zna, potrebuje veliko energije in znanja.

Konec osemdesetih je bila politika do medijev vedno bolj blaga, ko pa so prišli novi oblastniki, so si vpliv na medije predstavljali na tak način kot najbolj goreči komunisti.

Torej ste svojeglavi?

Imam se za svojeglavo, kar mi mnogi očitajo, a sama mislim, da je to kar dobro.

Ne morete me prepričati, da pri vaši izbiri vseeno ni bilo nekega dogovora, vsaj na ravni programskega sveta. Kako sami zaznavate politične interese v delovanju tega organa?

Na sejah programskega sveta sem prisotna zadnjih osem let. Res gre za različne interese, a zdi se mi, da je sedanja sestava mnogo manj razdeljena, kot so bile prejšnje. Poglejte, včeraj je predsednik programskega sveta Mitja Štular dobil 16 glasov, zanj so glasovali različni in, če že hočete, tako levi kot desni svetniki.

Zanimivo je, da ste omenili Štularja. Se vam zdi prav, da se šef programskega sveta nacionalne medijske hiše pojavlja na shodih v podporo nekemu politiku in govori o politični privatizaciji sodstva?

Ne komentiram.

Res ne?

Ne, ne komentiram.

Se spomnite vaše izjave o tem, da mora Janez Janša v zapor, če je kriv, ampak da mora biti njegova krivda 100-odstotno dokazana. Lahko bi rekli »vodotesna«.

Zadevo Patria je zelo dobro komentiral eden od t. i. levih, sredinsko-liberalnih politikov. Največji problem Janševe obsodbe je v tem, »da v njej ni prstnega odtisa«. Podobno pravijo tudi drugi. Recimo nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. In če on tako pravi, je zadeva vsaj problematična.

Tri različna sodišča razmišljajo drugače. Ali za to izjavo še vedno stojite?

Seveda, normalno, kdor koli je kriv, in če je to zares dokazano, mora v zapor. Ali Janez Janša ali Ljerka Bizilj.

Je prav, da v slovenskem parlamentu sedi poslanec, ki je pravnomočno obsojen?

Takšna je slovenska zakonodaja, prav bi bilo, da bi jo spremenili. A za zdaj velja, kakor pač velja.

Sprašujem vas kot dolgoletno novinarko in urednico, četudi ste zdaj v funkciji direktorice. Je prav, da javna medijska hiša v svoj program vabi pravnomočno obsojene politike? Ali ne bi morali prav javni mediji potegniti črto in reči: pravnomočno obsojenih politikov, dokler so pravno-formalno krivi, kot gostov ne vabimo v program. Poročamo o njih, a obsojeni politiki v osrednjih informativnih oddajah nimajo prostora.

Se strinjam, razen v primeru, ko ti posamezniki niso poslanci.

Ko povabite pravnomočno obsojenega politika v program, mu podate neko legitimnost.

Ustavno sodišče je Janši za zdaj vrnilo mandat in ga izpustilo iz zapora. Je predsednik največje opozicijske stranke in ne razumem, zakaj ga ne bi vabili v program. Dokler je bil v zaporu, oddaj v živo z njimi nismo delali.

Sklicujete se na pravne avtoritete. Dr. France Bučar je nedavno v intervjuju za Mladino dejal, da gre v primeru Janše za pravnomočno obsojenega politika in da res ne razume, kako pravne odločitve razumemo v Sloveniji.

Ponavljam, res gre za pravnomočno obsojenega politika, a ta isti človek je hkrati poslanec; dokler hodi vsak dan v službo in vodi opozicijsko stranko, se mi ne zdi potrebno, da bi mu na televiziji zaprli vrata.

Tudi sami ste bili nekoč v politiki. Ko je Dimitrij Rupel odšel za ljubljanskega župana, ste prevzeli njegov poslanski mandat, kasneje izstopili iz poslanskega kluba LDS, ustanovili stranko Slovenki forum, a leta 1996 niste uspeli priti v parlament. Na TV Sloveniji niste edini s politično epizodo. Takšni so Majda Širca, pa Janko Šopar, Mirjam Muženič … Se lahko nekdanji politik vrne v informativni program?

Takoj seveda ne, to ne bi bilo spodobno. A ko minejo leta, je situacija drugačna. Bistveno je, da je novinar profesionalec, in če dela dobro, kakovostno, je čisto vseeno, kaj je počel nekoč. Moja vizija je jasna, vedno je bila, tako v novinarstvu kot v politiki. Kar koli počnem, to počnem za ljudi, za državo, za vrednote. V letih 1990 in 1991 sem bila na televiziji v prvi bojni črti za demokracijo, potem pa sta se mi svet in vera v nov politični sistem podrla. Ko smo prišli v demokracijo, smo v naši hiši znova dobili cenzuro. Kolege urednike je bilo strah, da jih bodo novi oblastniki odstavljali. Tako nisem znala razmišljati, tako nisem znala ’delati’ novinarstva. Kritična distanca do politike zame velja, do vsake politike. Odšla sem v parlament, kjer pa sem hitro ugotovila, da je slovenska politika drugačna, kot sem si predstavljala. Nato sem se znova vrnila k medijem. Najprej sem odšla na nekdanji Radio glas Ljubljana, potem počasi nazaj na televizijo.

Bojan Traven je eden od boljših slovenskih raziskovalnih novinarjev, zelo bi me veselilo, če bi se vrnil na nacionalko.

Kakšna cenzura? Kakšna politika?

Četudi smo v demokraciji dobili novo politiko, je ta še naprej delala po starih kriterijih. Še več, konec osemdesetih je bila politika do medijev vedno bolj blaga, ko pa so prišli novi oblastniki, so si vpliv na medije predstavljali na tak način kot najbolj goreči komunisti.

Kako je s tem danes? So politični pritiski bolj subtilni? Interes oblasti je vedno enak.

Seveda je, a obstaja tudi bistvena razlika. Sama sem prepričana, da smo novinarji soodgovorni in sokrivi za situacijo, v kateri je Slovenija. Zelo soodgovorni. Pritiski pa so vedno samo tolikšni, kot si jih dovolimo.

Zakaj smo soodgovorni?

Ker tudi novinarji nismo pravi čas razbrali stvari, ki jih počne politika. Ker smo vsi pihali v isti rog. Ker smo gledali stran, ko so nam pobrali pol državnega bogastva. Nekateri so takšna dejanja celo podpirali. Novinarstvu manjka pravega profesionalizma, zelo hitro se zadovolji s površinskostjo, redki novinarski prispevki so zares poglobljeni. To je glavna naloga nacionalne medijske hiše. Mi nismo komercialni medij, nas plačujejo gledalci, njim smo odgovorni, oni od nas zahtevajo, da predstavimo ozadja zgodb, da znamo te zgodbe najti, da jih pripovedujemo na razumljiv in verodostojen način.

Gotovo. Ob resnih finančnih težavah ste kot odgovorna urednica uspeli postaviti tretji, parlamentarni televizijski program. Kako uspešni ste bili, je stvar presoje, vaš program so ustvarjali mladi novinarji, ki so jih politiki hitro zapeljali. Tretji program je bil zgolj prenašalec političnih interpretacij realnosti.

Morda se boste začudili, ampak z vami se strinjam. Nekega poglobljenega dela na tretjem prav gotovo ni bilo. A kolegi dajejo vse od sebe. Program ni bil takšen, kot bi si sama želela, a delali smo tako rekoč brez denarja. Zato si bom zdaj zelo prizadevala za dejavnejšo povezavo informativnega in parlamentarnega programa, rada bi izkoristila znanje, vire, kader informativnega programa, da bi skupaj delali več in bolje.

Oprostite, morda bom krivičen, parlamentarni kanal je velikokrat dišal po čistem, predvsem desnem političnem agitpropu.

Pristranski ste. Eden od levih politikov mi je nekoč dejal, da je bil sprva proti parlamentarnemu programu, potem pa je nekoč obležal doma in ugotovil, da gre za zelo soliden televizijski izdelek. Strinjam pa se s tem, da smo v parlamentarnem programu odprti za vse, vsem dajemo besedo. Kar je prav. Tudi če je moj pogled na svet liberalen, to še ne pomeni, da drugi ne sme povedati svojega mnenja. Je pa res, da t. i. desni politični pol tretji program označuje kot levo usmerjenega.

Tega nisem dejal, s tezo o odpiranju in različnosti se strinjam.

Upam, da se res.

Ne gre za to. Težava je, da so mnenja predstavljana kot enako relevantna, bodisi leva ali desna, strokovna ali nestrokovna, nobenega premisleka, brez prave uredniške presoje. Televizija in predvsem njen tretji program sta postala talca zakonske ideologije o uravnoteženem poročanju.

Nisem prepričana, da je to res težava. Parlamentarni program ima nalogo, da vabi različno misleče poslance.

… čakajte, ne more biti edino merilo, da ima vsak svoje stališče.

V informativnem programu je morda tega različnega, črno-belega političnega pogleda na neko problematiko preveč. Ko je predstavljena neka tema, bi jo morali bolj komentirati strokovnjaki in manj politiki. A žal je pri nas tudi stroka politično razdeljena. Ko bomo enkrat dosegli, da lahko rečemo pozitivno ali negativno besedo o levem in desnem hkrati, ne da bi s tem pridobili slabšalni predznak, bomo v državi, pa naj se to sliši zelo banalno, stopili korak naprej.

Mislim, da se nisva najbolje razumela, nekaj je navidezno uravnoteženo, drugo pa resnično pluralno poročanje. Gre za vprašanje vsebine.

Tako. V slovenskem medijskem poročanju zelo pogrešam primerjalni pogled. Recimo informacije o tem, kakšen je pokojninski sistem drugje, na Danskem, v Belgiji, v Švici, kako je tam s trgom dela, z javnim šolstvom. Preveč površinsko poročamo in s tem delamo veliko škodo sebi in državi. V novinarstvu je vedno manj preverjanja, velikokrat se piše na pamet, brez znanja.

Je v informativnem programu preveč politike?

Ni preveč politike, je pa preveč politikov. Naj ti nastopajo na parlamentarnem programu, v osrednjem informativnem programu pa naj novinarji, ki pokrivajo dogajanje v notranji politiki, poročajo bolj o vsebini političnih odločitev in ne toliko o parlamentarni procedurah in političnih preigravanjih. Naj poročajo, kakšna zakonodaja se sprejema, je dobra, je slaba, kakšna je ideja za njo, kaj bo prinesla, ne pa le o tem, kdo je kaj povedal in kako je glasovala kakšna stranka. To velja za vse medije in ne samo za našo novinarsko hišo.

V svojem programu, viziji razvoja Televizije Slovenije, ste med drugim zapisali, da je nacionalna medijska hiša včasih preveč senzacionalistična in rumena. Kaj ste imeli v mislih?

Tudi nam se kdaj zgodi, kakšen spodrsljaj. Potrebujemo bolj kredibilne zgodbe, ki pa morajo biti hkrati privlačne. Ravno to bi morala biti glavna razlika med nacionalnim in komercialnimi mediji. In, ponavljam se, bolj poglobljeno poročanje. Ko je prišla demokracija, smo v informativnem programu najprej ukinili komentarje in okrogle mize. Prav neverjetno, po svoje danes živimo v bolj omejenem okolju kot konec osemdesetih. Zelo mi je žal, da so v televizijskem informativnem programu znotraj dnevnih oddaj ukinili komentarje o notranjepolitičnem delovanju; imamo sicer še Utrip, ki je moj otrok, a to je premalo.

Pred nekaj leti ste v pismu programskemu svetu zapisali, »da je RTV zastarel organizacijski in programski trust, ki je ohranil organizacijo in delovne procese na ravni nekdanje družbene lastnine in sistema«. Zdaj ste eden izmed vrhov tega trusta. Kaj boste spremenili?

Veliko je idej, že kakšen mesec in pol delamo novo organizacijo televizije. Naša televizija je opremljena z najboljšo tehnologijo, a žal ji delovni procesi ne sledijo. Gre za drugačno, bolj logično organizacijo dela, povezavo uredništev, stanjšala se je meja med produkcijo in programom, a temu organizacije, produkcijskih procesov nismo prilagodili.

Nekatere je strah, da bodo novinarji tudi montažerji, da bodo v imenu racionalizacije opravljali druga, nenovinarska dela, kar naj bi se poznalo tudi v kakovosti.

Tisti, ki jih je tega strah, ne razumejo, kaj je danes televizija, kako bi morali danes delovati mediji. Nekoč smo imeli na televiziji v prvem nadstropju strojepiske, ki smo jim novinarji narekovali tekste, ker v hiši ni bilo dovolj pisalnih strojev. Potem so prišli računalniki, novinarji pa smo postali ’večopravilni’. Sprašujem vas, ali sem zdaj strojepiska, ker pišem svoje tekste? Sem zdaj montažerka, ker včasih grobo montiram prispevke? Seveda ne. Razvoj gre naprej, novinarska znanja moramo kombinirati. Seveda to ne pomeni, da so novinarji montažerji. Ti bodo ostali. Pripravljamo strategijo za novi »news center«, imamo že gradbeno dovoljenje, nova stavba naj bi bila zgrajena čez dve leti ali tri. V vmesnem času pa morajo uredništva postaviti novo organizacijsko informacijsko platformo. Veliko bi bilo treba spremeniti tudi pri produkcijskih normativih, ki so včasih postavljeni iz pozicije moči in ne strokovnosti …

Imate nekaj kolegov, ki ne delajo veliko?

To ste vi rekli.

Bivši direktor televizije Jože Možina nekaj let ni delal skorajda nič.

Kar je bilo nekoč, ni moja stvar, zdaj ima tedensko oddajo Pričevalci.

Jadranka Rebernik je pred dnevi postala v. d. urednica informativnega in parlamentarnega programa, vendar za to mesto ni bilo razpisa. Bo znova potreben, ko naj bi se oba programa dokončno združila?

Tega ne morem vedeti, računam pa, da bo delo dobro opravljala. Pri izboru urednikov sama favoritov nisem imela. Mladina je v prejšnji številki recimo pisala o tem, kdo je lahko glasoval in kdo ne, vendar vam zagotavljam, da s tem nisem imela ničesar. Pravila glasovanja je določala pravna služba in v to se nisem vtikala.

Se vam zdi imenovana urednica dobra, profesionalna izbira? V času vstaj je recimo v Utripu govorila o »poskusu likvidacije« tedanjega premiera Janše.

Tega ne poznam, a od nje pričakujem popolno profesionalnost in strokovnost. Prepričana sem, da bomo tako delali. Danes sem zadovoljna s temi dogovori, upam, da bo imenovana urednica dobro izpeljala zastavljene zadeve. Prej ste me spraševali o načrtih. V informativnem programu je treba ustanoviti preiskovalne skupine, ki bodo prispevale teme, ozadja, da bomo imeli v Odmevih, Dnevniku bolj poglobljene zgodbe. Dobro dela oddaja Tarča, a to ni dovolj, nekaj let stara ideja Lidije Hren o najmanj dveh posebnih ekipah raziskovalnih novinarjev se mi ne zdi slaba.

Bo informativni program dobil kakšno novo oddajo?

O tem ne bi mogla še ničesar reči, imamo novo odgovorno urednico in skupaj se bomo poglobili v delovanje informativnega programa.

Vedno znova se pojavijo zahteve o ukinitvi »nesprejemljivega, novo-levičarskega« Studia City. Kakšen je vaš pogled na to oddajo?

Res ima za nekatere takšen predznak, mislim pa, da ima sicer kar veliko pluralnih gostov. Sprašujem se, kakšni bi bili napadi in pritiski, če bi imeli oddajo s kakšnim drugačnim predznakom.

Oddaja Tarča je zamenjala prepirljiv format oddaje Uroša Slaka. Jo pogrešate?

O Urošu Slaku nisem razmišljala.

Kaj pa o Bojanu Travnu? Bil je vaš učenec.

Res je, Bojan Traven je pred več kot 20 leti začel pri meni v Studiu Luwigana. Pred časom je delal na trojki. Kolegi so bili z njim zelo zadovoljni, veliko ve, precej jim je pomagal, ima izkušnje in znanje.

Bi vas zanimala vrnitev Bojana Travna na nacionalko?

To bi me zelo veselilo.

Res? Bojan Traven je novinar in urednik, ki je izgubil nič koliko primerov na častnem novinarskem razsodišču, nedavno pa sta on in Planet TV kršila medijsko zakonodajo in etične zaveze pri objavi zgodbe o mariborskem ravnatelju. Sami govorite o etiki in profesionalnosti. Zakaj torej znova Traven?

Ne mislim, da bi bil Traven novinar ali urednik.

Gre za pravnomočno obsojenega politika, a ta isti človek je hkrati poslanec; dokler hodi vsak dan v službo in vodi opozicijsko stranko, se mi ne zdi potrebno, da bi mu na televiziji zaprli vrata.

Tehnični producent pa tudi ne, kajne?

Ne bom vam podrobno razlagala, Traven je eden od boljših slovenskih raziskovalnih novinarjev. Naj rečem le to, da ustanavljamo analitsko-razvojni oddelek, analizirali bomo vsako oddajo po strukturi in konceptu produkcijskih delovnih normativov ter se odločili, kako naprej. V takšnem oddelku bi si želela imeti sodelavce, kot je Bojan Traven.

Leta 1990, zelo daleč nazaj, ste v intervjuju za Mladino izjavili, da je tedanja Televizija Ljubljana premalo odločno reagirala ob pojavu demokratičnih vrenj v Sloveniji. Veliko novinarjev je bilo političnih delavcev, v službi oblasti …

Ne vsi, čas konec osemdesetih je bil po svoje bolj odprt, kot je današnji.

… se strinjam, rad bi preveril tole tezo: če je bil takrat velik del novinarjev v službi oblasti, je danes velik del v novinarjev v službi neke druge oblasti, ne točno določene politične skupine, ampak kapitalistične ideologije.

Kako to mislite?

Naj bom konkreten. Zakaj recimo vprašanja o prodaji državnega premoženja na televiziji velikokrat komentirajo posamezniki iz finančnih služb, ki imajo pri prodaji neposreden finančni interes? Zanima me vaše mnenje.

Morda imate prav. Te stvari, tudi izbiro gostov, bi lahko izboljšali s povečanjem strokovnosti in avtonomnosti novinarjev. Premalo smo strokovni! To je bistveno. Premalo vemo! Imamo premalo zrelih, strokovnih osebnosti. Poglejte si recimo kulturni program. Nekoč smo imeli Jožeta Hudečka, danes takšne persone, pa ne mislim nič slabega o ustvarjalcih kulturnega programa, žal ni. Gre za vprašanje ustrezne kadrovske politike. Zakaj se v osrednjem TV Dnevniku pojavljajo mladenke/mladci brez izkušenj in poročajo o zahtevnih temah? To je slabo zanje in slabo za televizijo, pri čemer seveda mladi niso nič krivi. V organizaciji dela bo treba spremeniti veliko stvari. Sicer pa vztrajam – mi ne delamo za politiko, mi delamo za gledalce, ki nas tudi financirajo. Če kdo misli drugače, naj se zaposli v politiki.

Zakaj na televiziji za opisovanje zadev v Grčiji uporabljate termine radikalna Siriza? Je to prav? Zakaj za Združeno levico takisto uporabljate termin, da gre za radikalno levo združenje?

Na to vam ne morem odgovoriti, vprašajte ustvarjalce informativnega programa. Ko se je Luka Mesec v enem tednu pojavil dvakrat, prvič na tretjem programu in drugič na parlamentarnem, so nam res očitali, da ga promoviramo.

Sicer ste direktorica televizije, neposredno ne odločate o uredniških in vsebinskih podrobnostih, a me vseeno zanima, imate veliko izkušenj. Zakaj je Siriza radikalna? Za SDS recimo nikoli ne rečete, da gre za radikalno stranko.

Ponavljam, obrnite se na informativni program.

V vašem programu se pojavlja veliko kritik javnega sektorja. Tudi tu me zanima vaše mnenje. Nedavno ste pri vprašanju o varčevanju v šolstvu objavili prispevek o zlorabah ukinjajoče se učne pomoči. S tem TV Slovenija spodbuja demagogijo o parazitskem javnem sektorju.

Ne strinjam se z očitkom o demagogiji. Treba je racionalizirati javni sektor, tudi delo naše medijske hiše, ki sodi v javni sektor, na žalost. Politika je javnem sektorju naredila veliko škode z linearnim varčevanjem. Poglejte, kako je zasnovan plačni sistem, kako so zavarovani nekateri in kako nekateri drugi ne morejo napredovati. Čista uravnilovka! Pri nas je na televiziji veliko garačev, ki dobro in kakovostno delajo, ampak tudi ti, če niso ustrezno nagrajeni, izgubljajo motivacijo. Kdo od sposobnih mladih pa bo še ostal v Sloveniji, če bo imel vseskozi zelo nizko plačo? Sama nisem zagovornica hitrega odpuščanja. Kolega s hrvaške radiotelevizije je recimo napovedal, da bo v štirih letih naredil boljši program in hkrati število delavcev zmanjšal s 3600 na 1500. Sama ne razmišljam na tak način, treba je poiskati rezerve in hkrati razmišljati tudi o tem, kako bi bolje nagrajevali zunanje sodelavce, tiste dobre in kakovostne. In še nekaj, v naslednjih tednih bomo prevetrili številke in pogledali, koliko denarja dajemo enim in koliko drugim oddajam, ponekod so razmerja popolnoma nelogična.

Ali ne bi raje naredili tako kot v Grčiji? Ukinili televizijo in jo postavili na novo?

Če se bomo dobro organizirali in izboljšali program, se nam kaj takega ne bo zgodilo. Dober program je najboljše zagotovilo, da tisti, ki pritiskajo na nas, ostanejo brez prave moči. Če ne bomo dobri, bo lahko vsakdo, po svoje celo legitimno, zahteval, da se zgodijo radikalna odpuščanja. Sama sem velikokrat neučakana, rada bi, da bi prišlo do sprememb čez noč. A to ni mogoče, televizija je velik organizem. Ampak če ne gre v eni noči, bo šlo pa v dveh ali treh. Moja zaveza je boljši, kakovostnejši televizijski program.