Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Ekonomija  |  Intervju

»Če bi se Kristus vrnil, bi bili Slovenci prvi, ki bi ga spet pribili na križ«

Bogomir Kos

bančnik

Bogomir Kos je eden od bolj izkušenih slovenskih bančnikov. V začetku devetdesetih let je vodil agencijo za sanacijo bank, nekakšno slabo banko, ki je od treh največjih slovenskih bank prevzela slaba posojila in jim v zameno dala obveznice z jamstvom države. To je bila po oceni tujih strokovnjakov do tedaj najuspešnejša sanacija bančnega sistema v svetu. Od leta 1993 do 1995 je bil namestnik guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja, nato je bil namestnik direktorja Združenje bank Slovenije, pa član uprave Abanke in nato svetovalec direktorja Klirinško-depotne družbe. V začetku 2007 se je zaposlil v Probanki, kjer je sprva vodil oddelek za upravljanje tveganj, od leta 2012 do likvidacije te banke pa je bil predsednik uprave. Zdaj je svetovalec vodstva KD Group. Prepričan je, da likvidacija Probanke ni bila potrebna, da bi se ji lahko izognili in da je Banka Slovenije pri likvidaciji vztrajala zaradi pritiskov iz Frankfurta.

V Sloveniji smo banke pred bankrotom z davkoplačevalskim denarjem prvič reševali kmalu po osamosvojitvi. Je bila agencija za sanacijo bank, ki je bila ustanovljena konec leta 1992, nekakšna slaba banka? Je mogoče potegniti vzporednico s sedanjo Družbo za upravljanje terjatev bank?

Koncept agencije za sanacijo bank je bil precej drugačen od sedanje slabe banke. Agencija je bila predvsem nadzorni organ, slabe banke pa so ostale v samih bankah. Tako so informacije o komitentih ostale pri bankah, niso jih izločili na zunanjo institucijo, ki bi odnos s strankami začenjala iz nule. Država je v 90. letih sicer reševala banke, vendar samo do določene mere. Del izterjave slabih posojil je prepustila bankam, zato da je s tem preprečila moralni hazard in da bankam ni dala potuhe. Šlo je za podoben pristop k sanaciji bank kot denimo v Španiji in ZDA, kjer se starim bankam ni dovolilo, da bi propadle, a so morale tudi banke same prispevati k uspehu sanacije. Agencija za sanacijo bank je predvsem nadzirala banke, ki so same opravile pretežni del rehabilitacije slabih terjatev, sedanja slaba banka pa z bankami nima nič. Ta razlika je pomembna. Pa še nekaj je očitno. V 90. letih nam ni šlo za to, da bi zgradili ogromno institucijo, pomembnejša je bila njena učinkovitost. Število zaposlenih na agenciji je bilo vsaj pol manjše, kot je v DUTB. Če bodo v DUTB obdržali tako visoke plače, kot so jih imeli doslej, sanacijska zgodba ne bo končana še sto let. Mimogrede, se vam ne zdi sramotno, da smo morali za vodenje DUTB uvoziti tujce? To izraža generalno nezaupanje celotnemu slovenskemu narodu.

Ljubljanska banka in Kreditna banka Maribor sta prišli pod nadzor agencije leta 1993, Komercialno banko Nova Gorica pa so leta 1995 pripojili h Kreditni banki Maribor. Med krediti treh bank je bilo kar 30 do 40 odstotkov slabih. Kaj je bil glavni razlog za tako slabo aktivo bank? To, da podjetja zaradi izgube jugoslovanskih trgov niso bila več sposobna vračati kreditov, ali bolj to, da so banke dajale kredite tudi podjetjem, ki jih ne bi bila sposobna vrniti niti v primeru, da ne bi prišlo do razpada Jugoslavije?

Gospodarstvo je živo tkivo. Lahko ga primerjamo s človeško kožo, ta sicer stalno odmira, a nas to ne pokonča. V vsakem gospodarstvu se naberejo slabe stvari, jih pa ne sme biti preveč, da jih je gospodarstvo še sposobno prebaviti. Znotraj Jugoslavije je bila Slovenija izredno velik izvoznik, kar pomeni, da je imela ogromno terjatev do ostalih republik. Ko je Jugoslavija začela hirati, kar se je zgodilo že kmalu po Titovi smrti, so se slabe terjatve začele kopičiti. Potem je v osemdesetih letih udarila še hiperinflacija, ki je imela prav tako hude posledice. Poleg tega je Jugoslavija ogromno gradila v državah v razvoju, v Libiji, Iraku ... Po razpadu Jugoslavije je tam ostal cel kup terjatev, ki jih je druga stran skušala odplačati čim kasneje. Simulacija, ki jo je naredil Velimir Bole, je pokazala, da je izguba jugoslovanskih trgov za Slovenijo pomenila enako hud udarec, kot če bi Kalifornijo bombardirali z atomskimi bombami. Takrat se je pokazalo, kako neverjetno odporno je slovensko gospodarstvo.

Sanacija v 90. letih je bila kar uspešna.

Bila je izjemno uspešna. Leta 1998, ko je bila sanacija že končana in sem bil že v Abanki, sem se udeležil letnega srečanja Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v Washingtonu. Ko sem se sprehajal po hodniku, me je po rami udaril Mario Blejer, takrat ekonomist Mednarodnega denarnega sklada, pozneje pa svetovalec britanskega guvernerja. Želel mi je čestitati. Pomislil sem: kako pa ve, da sem dobil službo v Abanki? Izkazalo se je, da mi želi čestitati za sanacijo. Dejal je, da je to bila najuspešnejša sanacija v dotedanji zgodovini. Tudi stroški sanacije so bili v 90. letih nižji, kot so danes. Neposredni stroški so znašali med sedem in osem odstotkov bruto domačega proizvoda Slovenije v letu 1993, sedanja sanacija pa je stala skoraj pet milijard evrov, to je približno 12 odstotkov bruto domačega proizvoda Slovenije. Bojim se, da končni izkupiček sedanje sanacije bank ne bo niti približno tako dober, kot je bil v devetdesetih.

Ali drži, da je bila izterjava posojil uspešnejša v primerih, ko so jo izvajale banke, same kot v primerih, ko jo je izvajala agencija? Kajti če to drži, potem sta bila ustanovitev DUTB in prenos večine slabih posojil nanjo velika neumnost ...

Takratna Kreditna banka Maribor je na agencijo prenesla samo tri večje terjatve, ves drobiž pa je ostal pri KBM, v njeni interni slabi banki. Izkupiček KBM je bil odličen, nazaj ji je uspelo dobiti več kot polovico terjatev. Pri Ljubljanski banki, ki je imela težje primere, je bil izkupiček slabši.

Če bodo v DUTB obdržali tako visoke plače, kot so jih imeli doslej, sanacijska zgodba ne bo končana še sto let.

S čim ste dosegli, da so bili bankirji v 90. letih tako aktivni?

Šlo je za srečen splet okoliščin. Kajti eno je, če se na hrib vzpenjaš, nekaj povsem drugega pa, če z njega sestopaš. V 90. letih smo se na hrib vzpenjali. Slovenija je postala samostojna država. Gospodarsko politiko je lažje voditi po velikih šokih. Takrat smo vsi precej bolj potrpežljivi. Potem pa se začnejo očitki, češ, sosed ima tak in tak avto, zakaj ga nimam še jaz? Naenkrat vsi hočemo vse, kar sproži težave. Leta 2007 smo dosegli vrh in vse je bilo pijano. Znano pa je, da se pri sestopu marsikdo potolče in da kdo celo podleže. V 90. letih so z roko v roki delovali ministrstvo za finance, ki ga je takrat vodil Mitja Gaspari, Banka Slovenije pod vodstvom Franceta Arharja in agencija za sanacijo bank. V ozadju vsega je bil ekonomist Velimir Bole, idejni oče koncepta sanacije. Banke smo s konkretnimi zavezami prisilili v aktivno delovanje. Bankirjem smo rekli: če želite obdržati visoke plače, morate izpolniti določene zaveze, na primer, v obdobju šestih mesecev morate toliko in toliko komitentov spraviti na to in to raven. Šlo je za metodo palice in korenčka. Takrat smo še bili suverena država. Centralna banka je v rokah še imela denarno politiko. Danes pa smo le še podružnica na obrobju. Ključne odločitve se sprejemajo v Frankfurtu in Bruslju. V 90. letih je bilo jasno, da so banke nujna infrastruktura države, zdaj pa tega zavedanja ni več. Komercialni mediji banke dojemajo kot visoko sofisticirane kriminalne združbe, ki samo iščejo priložnost, kako bi oropale ljudstvo, kar je seveda čista neumnost. V 90. letih je bilo jasno, da je treba reševati državo. Skupni interes je prevladal nad individualnim. Vse ključne institucije so delovale sinhrono. Danes je radikalno drugače. V neoliberalizmu je individuum najpomembnejši. Država je drugotnega pomena. Kreditni 'boom' v Sloveniji so začele tuje banke, zlasti Unicredit. Prišle so s takšnimi dumpinškimi cenami, da jim slovenske banke niso mogle konkurirati. Takrat so tuje banke v svoj portfelj zvabile veliko tedaj še prvovrstnih komitentov, tudi SCT, Primorje, Mercator in Merkur. Leta 2008, po padcu ameriške banke Lehman Brothers, pa so iz svojih central dobili nalog, da se morajo takoj potegniti s slovenskega trga, da morajo odtegniti kredite. Če takrat na njihovo mesto ne bi vstopile domače banke, bi že v prvih letih finančne krize zaradi likvidnostnih težav klecnila mnoga pomembna slovenska podjetja. Prav zaradi kriznih časov je dobro, da pomemben del bančnega sektorja ostane v domačem lastništvu. Obstaja pa še en zelo dober argument v prid domačemu lastništvu podjetij in bank. Danes imajo vse države v plačilni bilanci postavko, ki se ji reče »drugo«. Na tej postavki ima Slovenija trenutno nekaj več kot 500 milijonov. Gre za zadržane dobičke tujih lastnikov, ki lahko ta denar kadarkoli potegnejo ven. Če bi ga res potegnili, bi bil to hud udarec za državo. Če bomo prodali vse banke in podjetja, bo ta postavka narasla na milijardo in pol evrov. Ker tuji lastniki ta denar lahko kadarkoli potegnejo ven, to pomeni, da lahko Slovenija kadarkoli ostane brez lastne plačilne bilance. Finančni minister bi se te nevarnosti moral zavedati.

Po kakšni vrednosti so se slaba posojila v 90. letih prenesla na agencijo?

Po nominalni vrednosti, in to ne glede na kakovost posojil. Bilo ni nobenih striženj in nobenih diskontov. Gotovo se spomnite, kako so se izvajali stresni testi, ki so bili podlaga za državno dokapitalizacijo bank decembra leta 2013? Vrednost premoženja bank sta ocenjevali dve tuji družbi. Razlika med njunima izračunoma je bila več kot 50-odstotna, slovenski guverner pa je kot poslušni vojščak izbral višjo številko. Popolnoma drugače je ravnal guverner španske centralne banke. Ta je predstavnike obeh družb, ki sta vrednotili premoženje bank, poklical k sebi in jim rekel: ne želim igrati vloge arbitra, sami se med seboj dogovorite, katera od številk je prava. In tako so na koncu prišli do neke srednje vrednosti.

Obveznice, s katerimi je država v 90. letih zamenjala slabo aktivo bank, so bile vredne 958 milijonov evrov. Kako dolgo je trajalo, da je država nadomestila ta strošek?

Merskih enot, ki kažejo koristi bančne sanacije, je veliko. Če primerjate število brezposelnih, bruto domači proizvod države, standard prebivalstva ali pa prilive v državni proračun pred sanacijo in po njej, je razlika več kot očitna. Vsi našteti parametri so bili v letu 1997, po koncu sanacije, bistveno boljši kot v letu 1993.

Pomenljivo je, da so gradbena podjetja ob prvi sanaciji reševali, ob drugi sanaciji pa so jih pustili propasti.

Težava je, da se znotraj državotvornih odločitev, kot je sanacija nekega podjetja, ves čas iščejo politične točke. Politiko postavljajo nad državo, namesto da bi bila v službi države. Po izbruhu krize leta 2008 so bila v stečaj po nepotrebnem poslana številna podjetja. Lov na tajkune je postal pomembnejši od reševanja delovnih mest. Pri čemer so tajkunski krediti predstavljali samo tri odstotke vseh slabih kreditov. Poglejte Primorje. To podjetje je potrebovalo le okrog pet milijonov evrov posojil in za 30 milijonov evrov garancijskega potenciala, pri čemer je že imelo podpisane pogodbe v skupni vrednosti 350 milijonov. Ampak vsi so bili tako jezuitski, da se Primorju potrebni denar ni zagotovil, in šlo je v stečaj. Ironija je, da je ista banka, se pravi NLB, v roku enega leta Bosni plačala kar 40 milijonov jamstev za izvedbo dobrih del, saj Primorje, potem ko so ga zadavili, poslov ni moglo izvesti. Kje je tu logika? 35 milijonov evrov je vendar manj kot 40 milijonov! Posledica te kratkovidne politike je, da danes nimamo gradbenega podjetja, ki bi znalo graditi ceste.

Podjetja so šla v stečaj tudi ob prvi sanaciji.

Drži. Ampak hrbtenica gospodarstva je ostala. Vsa pomembnejša podjetja so se postavila na noge ali pa so na njihovem pogorišču zrasla nova, uspešna podjetja. To je pomembno. Kajti, kakšen smisel pa ima sanacija bank, če hkrati dopustiš, da podjetja množično propadejo? Komu bodo banke sploh še posojale? Poučen je primer Litostroja, ki je bil v 90. letih močno zadolžen. Ta dolg je zlasti močno bremenil bilanco Abanke. Kaj je banka storila? Potrpežljivo se je ukvarjala s krediti in po dvajsetih letih je vse dobila plačano. Obenem pa je dobila kar nekaj novih, verodostojnih strank, ki so nastale na pogorišču nekdanjega Litostroja. Je pa res, da je Abanka to počela pod bistveno drugačnim regulatorjem. Kaj takega danes preprosto ni mogoče, saj bi Abanko zadavili, razkosali in zažgali. Mednarodna bančna pravila so tako zaostrena, da banke nič več ne želijo prevzemati tveganj. Ampak bistvo bančništva je prav v tem, da banke namesto nekoga prevzamejo tveganje. Brez tega obstoj bank ni smiseln. Če bodo banke zahtevale stoodstotno zavarovanje, nihče ne bo pripravljen najeti kredita. Podatki kažejo, da krediti v Sloveniji še kar padajo, depoziti realnega sektorja in prebivalstva pa naraščajo. Tako se ustvarjajo razmere za nastanek internih bank, ki bodo druga drugi posojale denar, kar pa seveda pomeni, da bank z licenco kmalu ne bo nihče več potreboval.

Kako bi se moral na to nevarnost odzvati regulator?

Banka Slovenije bi morala omiliti kreditne standarde. V Sloveniji so kreditni standardi strožji od zahtev Evropske centralne banke. To ni presenetljivo, kajti Slovenci smo bili vedno bolj papeški od papeža. Če bi se Kristus vrnil, bi bili Slovenci prvi, ki bi ga spet pribili na križ.

Dokapitalizirane slovenske banke so se morale pri evropski komisiji zavezati, da bodo skrčile svoje poslovanje oziroma da ne bodo več rasle ...

Takšna zaveza je zunaj vsake zdrave pamet. Kajti to pomeni, da bolnega ozdraviš zato, da ga potem zdravega usmrtiš. Predsednik uprave SID banke v intervjuju za Sobotno prilogo govori, kako slovenska podjetja še vedno niso v stanju, da bi jih banke lahko kreditirale. Pri nas se stanje neke male trgovine na obrobju posplošuje na celotno narodno gospodarstvo. Podatki iz Gospodarskih gibanj pa kažejo, da stanje našega gospodarstva sploh ni tako slabo. Podjetja so se od začetka krize močno razdolžila, tako da so danes med manj zadolženimi v EU. Po solventnosti prebivalstva se uvrščamo celo med top tri države EU, kljub temu pa je kreditiranje prebivalstva še vedno izjemno šibko.

Je rast res pametno graditi na zadolževanju? Si res želimo, da se zdaj še prebivalci prezadolžijo, tako kot so se pred krizo prezadolžila mnoga podjetja?

Danes je popularna religija, ki kredite razglaša za največje zlo pod soncem, za nekaj, čemur se je treba na vsak način izogniti. Prav. Potem pa se vrnimo na blagovno menjavo! Ampak potem bomo ugotavljali, kako strašansko so se nam povečal stroški posredovanja. Potem bomo znoreli in ukinili transportni sektor, ker ga bomo razglasili za povsem neučinkovitega. Bomo na koncu tajkune iskali tako, da bomo obešali šoferje tovornjakov? Danes vsi, tudi najbolj neoliberalni ekonomisti, opozarjajo, da ni dobro, če gospodarska rast temelji le na izvozu. Najbolj zdrava rast je tista, ki temelji na domači potrošnji, to pa v veliki meri generira prebivalstvo.

Po velikem fiasku je previdnost bank razumljiva.

Treba se je vprašati, zakaj je do fiaska prišlo. Največje grehe v obdobju od 2007 do 2013 je naredila makroregulacija. Leta 2007 je ministrstvo za finance domači dolg zamenjalo za tujega, s čimer je v Slovenijo pritekla milijarda evrov deviz. Slovenija je dobila najboljšo bonitetno oceno AAA, banke pa so dobile dostop do neomejenih količin denarja in logično je, da so začele na veliko kreditirati. Krediti v gradbeništvu so rasli po kar 40-odstotni letni stopnji. Banka Slovenija je takšno kreditno ekspanzijo tolerirala, češ da moramo ravnati tržno. Nato pa je ista centralna banka že junija 2010 začela uveljavljati Basel III. Od poslovnih bank je zahtevala, da morajo imeti 80 odstotkov prvovrstnega kapitala. Da bi se banke prilagodile strogemu kriteriju, so močno zmanjšale kreditno dejavnost in nazaj začele vleči dane kredite. In katere kredite banka najlažje potegne nazaj? Dobre, se pravi tiste, ki se odplačujejo. Temu je v letu 2012, v času Janševe vlade, sledila še ena velika napaka, to je zakon o uravnoteženju javnih financ, s katerim so se v celoti porezali elementi za zdravo rast produkta, ki bi morala temeljiti na domači potrošnji. Morate vedeti, da je kreditna aktivnost v letu 2009 že začela rahlo rasti, potem pa je sledil ukrep Banke Slovenije, ki je rast zadušil. Če bi Slovenija že v letih 2010, 2011 in 2012 rasla po tri, štiri odstotke na leto, bi bilo ministru Mramorju danes veliko lažje doseči maastrichtske kriterije. Pa še en primer. Ko je Slovenija januarja 2007 vstopila v območje evra, so banke dobile seznam, katere obveznice tujih poslovnih bank so takšne, da jih lahko uporabijo kot jamstvo za kredite Evropske centralne banke. Na tem seznamu sta bili tudi dve islandski banki, obe takrat še z najboljšo bonitetno oceno. Komaj poldrugo leto pozneje pa sta šli obe islandski banki v stečaj. Probanka je zaradi tega izgubila 1,2 milijona evrov.

V Probanki ste se zaposlili v začetku leta 2007 kot vodja oddelka za upravljanje tveganj. Verjetno danes težko trdite, da ste to delo opravljali uspešno glede na to, da se je Probanka znala v resnih težavah zaradi radodarnega kreditiranja menedžerskih prevzemov, od Merkurja, Pivovarne Laško, Viator & Vektorja do podjetij v lasti Tomaža Ročnika, brata nekdanje predsednice uprave Probanke Romane Pajenk.

V takratnih makroekonomskih razmerah so bile odločitve popolnoma korektne. Če bi bil vedež in bi vedel, kam se bo zapeljala Slovenija, bi se odločal drugače. Ampak mislim, da je bilo takrat zelo težko verjeti, da bo oblast tako dosledno delovala v lastno škodo. Nihče na svet ne pride vseved in vsak lahko kdaj dela napake. Priznam, da bi danes sprejel drugačne odločitve. Poleg tega je treba upoštevati, da je makroregulacija bistveno bolj prizadela Probanko kot pa na primer NLB. Probanka je bila namreč prva, ki se je morala podrediti zahtevi regulatorja o 80-odstotnem prvovrstnem kapitalu. Probanka je imela daleč najboljšo računalniško podporo med vsemi bankami v Sloveniji, tako dobro, da bi nanjo lahko priklopili štirikrat večjo banko, kot je bila Probanka. Zakaj je to pomembno? Trdili smo, da računalniška podpora povečuje vrednost bančne aktive, vendar Banka Slovenije v našo razlago ni privolila. Če bi, bi Probanka lažje zadostila kapitalskim zahtevam regulatorja. So pa še drugi primeri. Paradoksalno je, da danes DUTB uporablja prav računalniško podporo Probanke. Sto ljudi v Probanki zdaj dela za DUTB. Pa še nekaj. Tako revizorji kot Banka Slovenije so od leta 2012 do likvidacije Probanke trdili, da je treba Pivovarno Laško vrednotiti po ceni delnice na borzi, ta pa je takrat znašala komaj dobra dva evra. Takšno stališče je bilo absurdno, kajti treba je vedeti, da je bila vrednost delnice določena na podlagi transakcij na borzi, teh pa je bilo komaj za 30 tisoč evrov na mesec. Naložba Probanke v Pivovarni Laško je bila vredna 18 milijonov, toda zaradi prenizkega vrednotenja delnice je Probanka izgubila kar 16 milijonov evrov kapitala. Sledila je likvidacija. Leto dni pozneje pa je Heineken za delnico Pivovarne Laško odštel 24 evrov.

Danes je popularna religija, ki kredite razglaša za največje zlo pod soncem, za nekaj, čemur se je treba na vsak način izogniti. Prav. Potem pa se vrnimo na blagovno menjavo!

Zakaj ste leta 2012, ko je bilo že jasno, da je Probanka v resnih težavah, prevzeli njeno vodenje?

Nisem se ponujal sam, prosili so me v Banki Slovenije. S takratno ekipo smo pripravili načrt, po katerem bi nam Banka Slovenije dala čas do konca leta 2016. Vendar so nas zavrnili. Pa ne le to. Mesec dni pozneje so nam poslali odločbo, v kateri so še dodatno zaostrili kapitalske zahteve. Namesto prvotnih 80 odstotkov prvovrstnega kapitala bi morala Probanka imeti kar 90 odstotkov prvovrstnega kapitala. Tako ostrih zahtev nobena banka ne bi bila sposobna preživeti.

Mislite, da bi se bilo likvidaciji Probanke mogoče izogniti?

Absolutno!

Priznati morate, da je bil položaj resen. Avgusta 2012 je imela Probanka 108,5 milijona evrov slabih kreditov, kar je pomenilo skoraj 15 odstotkov vseh kreditov nebančnemu sektorju in skoraj 20 milijonov evrov več, kot je imela ob polletju 2012 knjigovodskega kapitala.

Gre za vprašanje kreditnih standardov, kdaj se kredit šteje za slabega. Banka Slovenije vse kredite, ki zamujajo več kot 90 dni, šteje za slabe. Podjetje ima lahko tri kredite, in četudi z odplačevanjem zamuja le pri enem kreditu, se mu tudi ostala dva štejeta za slaba. Prav zato smo skušali doseči dogovor, po katerem bi se Probanka zavezala, do kdaj bo izterjala terjatve, hkrati pa bi se zavezala, do kdaj in kako bo izpolnila vse regulatorne zahteve. Probanka je najbolj od vsega potrebovala čas. V začetku septembra 2013 smo imeli organizirana dva sestanka s potencialnimi vlagatelji. Vsak normalen regulator bi počakal vsaj toliko, da bi videl, ali se iz teh dogovorov kaj izcimi. Banka Slovenije pa nam te priložnosti ni dala. Likvidacijo banke je začela 6. septembra 2013, čeprav se je rok, do katerega se je Probanka morala kapitalsko okrepiti, iztekel šele 30. septembra 2013.

Je šlo v ozadju likvidacije Probanke in Faktor banke za pritisk Evropske centralne banke po zmanjšanju bančnega sektorja v Sloveniji, s čimer bi se odprl prostor za tuje banke?

Nedvomno. Ne verjamem v naključja. Tik pred uvedbo likvidacije je ekonomist Igor Masten v intervjuju izjavil, da je treba Probanko in Faktor banko spraviti s trga, ker da sta problematični. Posledica te izjave je bil ogromen odliv depozitov s Faktor banke, in to predvsem odliva depozitov realnega sektorja, kjer ne gre samo za nekaj tisoč evrov, ampak za veliko višje zneske. Pomenljivo je, da Probanka proti koncu mandata finančnega ministra Janeza Šušteršiča ni dobila niti enega evra iz likvidnostnih presežkov države, čeprav je na avkciji ponudila zelo konkurenčne pogoje. Prezrta je bila tudi, ko je ministrstvo za finance prevzel Uroš Čufar. Pa še nekaj. Oktobra 2012 je v plačilo zapadlo za osem milijonov evrov obveznic Probanke. Med bankirji se je špekuliralo, da Probanki ne bo uspelo nabrati denarja, zato so bili toliko bolj presenečeni, ko je Probanki uspelo plačati vse do zadnjega centa. Če bi Probanka preživela do kvantitativnega sproščanja, bi jo danes prosili, naj vzame denar. Hočem reči, da je zelo tanka meja med tem, da si v grabnu ali pa v ministrskem fotelju. Probanka in Faktor banka sta bili kolateralna škoda tega, da sta nam Bruselj in Frankfurt dovolila, da smo svoj denar lahko porabili za dokapitalizacijo bank.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.