Vasja Jager

6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Družba

Strašni novi svet

Zakaj je tako težko razumeti družbo, v kateri ženske niso le opomba pod črto, in zakaj je to revolucionarno dejanje

Boj za pravice žensk, za zmanjševanje diskriminacije je boj za boljšo družbo. (na fotografiji: manifestacije ob 8. marcu)

Boj za pravice žensk, za zmanjševanje diskriminacije je boj za boljšo družbo. (na fotografiji: manifestacije ob 8. marcu)
© Borut Krajnc

Sedaj že znameniti sklep številka 41 je senat ljubljanske Filozofske fakultete sprejel konec aprila. Z njim je določil, da bo fakulteta prihodnja tri leta v internih pravilnikih za označevanje spola uporabljala ženski slovnični spol namesto moškega, kot je bilo v navadi doslej. Četudi gre na prvi pogled za dokaj obskurno potezo, so burni odzivi pokazali, da je Filozofska fakulteta z njo v resnici posegla v samo jedro sedanje družbene strukture. S polemiko o novih pravilnikih pa se je Slovenija končno vključila v globalni proces pretresanja temeljnih kategorij, iz katerih izhajajo neenakosti, s katerimi sodobnega človeka omejuje kapitalizem.

Filozofska fakulteta v Ljubljani je med najstarejšimi takšnimi ustanovami v Sloveniji; njen začetek se časovno ujema z ustanovitvijo prve slovenske univerze leta 1919. Vse od takrat so bili njeni pravilniki pisani izključno za moški spol. Dokler ni po skoraj stoletju ena od profesoric na seji senata na glas vprašala, zakaj mora biti, ker je ženska, v internih aktih fakultete nagovorjena zgolj kot opomba pod črto. Senat se je odzval z ustanovitvijo delovne skupine, ki je po besedah dekana Romana Kuharja omogočala »soočenje socioloških in jezikoslovnih pogledov«. Sprememba torej ni bila sprejeta brez tehtnega premisleka, prav tako ne brez ustreznega razloga. Kljub temu je sprožila vrsto burnih, bolj ali manj negativnih odzivov. Konservativni mediji so se razpisali o domnevni zaroti levičarjev in LGBT-skupnosti, dekan Kuhar pa je po elektronski pošti prejel grožnje s smrtjo.

V prispevku Janez Novak, študentka slovenščine je ugledni in pronicljivi jezikoslovec Kozma Ahačič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša potezo senata Filozofske fakultete označil za »enega najbolj avtoritarnih jezikovnih ukrepov v zadnjih desetletjih, če ne stoletjih«, vodstvu pa očital nepoznavanje slovenščine in zakonitosti njenega razvoja. Tri tedne kasneje je anatemo podprla ena izmed osrednjih slovenskih institucij s tega področja, Komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU). Izjavo, s katero je njen predsednik, pesnik Boris A. Novak, obsodil sklep 41, so podprli vsi člani razen slovenistke Monike Kalin Golob in ekonomista Jožeta Mencingerja, Ivan Bratko in Matija Gogala se o njej nista izrekla. Novak je v dopisu opozoril, da se »ne igrajmo neodgovorno z jezikom, da se ne bi jezik poigral z nami in nas pustil neme in zgrožene pred nerazumljivim, neizrekljivim, neobvladljivim obličjem sveta«. Prav v tej izjavi se skriva bistvo odpora proti potezi Filozofske fakultete.

Govorica kapitalizma

Oznake spolne identitete spadajo med osnovne kategorije, ki si jih je kapitalizem izmislil, da je z njimi upravičil nadvlado svojih elit. Kot je pojasnil francoski filozof Michel Foucault, so imele povsem pragmatičen namen – omogočiti porajajočim se kapitalističnim nacionalnim državam načrtovanje rasti prebivalstva. Proces se je končal v 19. stoletju, ko je družba po Foucaultu dokončno »oblikovala celoten sistem za opredeljevanje ’prave’ spolnosti«. Tako je bila vzpostavljena množica prepovedi in zapovedi, ki danes sestavljajo kategorije družbenega spola. Z njimi je kapitalizem natančno določil, kaj je užitek, kako si ga zagotoviti in s kom, kakšno oblačenje in govorjenje je primerno za kateri spol in kam ju umeščati v družbeni hierarhiji.

Nobenega dvoma ne more biti, da je ženska nasilno odrinjena na obrobje sodobne kapitalistične družbe. Težava s sedanjim jezikom je, da še zmeraj ne le odraža, temveč tudi ustvarja te razlike.

Družbeni spol je postal eden od ključnih mehanizmov, s katerimi kapitalizem upravičuje izkoriščanje šibkejših. In ženske so po sedaj uveljavljeni definiciji že v izhodišču »šibkejši« spol, nad katerim sistem izvaja ali pa vsaj dopušča fizično in ekonomsko nasilje. Raziskovalci Agencije EU za temeljne pravice (FRA) so leta 2014 na podlagi pogovorov z več kot 42 tisoč ženskami iz 28 evropskih držav ugotovili, da je vsaka tretja po 15. letu doživela fizični oziroma spolni napad. Vsaka 20. je bila posiljena. Več kot petina jih je bila žrtev hudega nasilja v partnerski zvezi. Tudi na ekonomskem področju zapovedi družbenega spola ustvarjajo številne krivice. Po podatkih statističnega urada je stopnja tveganja revščine za ženske 15,2-odstotna, kar je za skoraj tri odstotke več kot pri moških. Na trgu dela so izrazito diskriminirane, višje- in visokošolsko izobražene ženske na mesec v povprečju zaslužijo 450 evrov bruto manj od moških s primerljivo izobrazbo. Samo tretjino menedžerskih položajev v EU zasedajo ženske.

Sklep senata Filozofske fakultete o občutljiv rabi jezika v pravnih aktih

Sklep senata Filozofske fakultete o občutljiv rabi jezika v pravnih aktih

Skratka, nobenega dvoma ne more biti, da je ženska nasilno odrinjena na obrobje sodobne kapitalistične družbe. Težava s sedanjim jezikom je, da še zmeraj ne le odraža, temveč tudi ustvarja te razlike. Ženski družbeni spol je opredeljen z izrazi, kot so čustvena, nestabilna, ranljiva, materinska, krhka, potrpežljiva, vztrajna, pohlevna ... Ženska, ki izstopi iz tega okvira, bo skoraj zagotovo kaznovana bodisi z ekonomskim bodisi s fizičnim nasiljem, če ne kar z obojim. Toda s tehnološkim, znanstvenim in ekonomskim napredkom je prišel čas za redefinicijo ali pa kar odpravo preživetih in krivičnih kategorij družbenega spola.

Začetek konca

Proces nastajanja novega miselnega okvira je jasno viden v gibanjih, kot je #JazTudi, in iz delovanja množice feminističnih in LGBT-organizacij, ki si prizadevajo za odpravo diskriminacije na podlagi predpisanega družbenega spola. Ta gibanja se že desetletja zavzemajo za posodobitev zastarelega kapitalističnega koda. Počasi, a zanesljivo novo stvarnost priznavajo tudi institucije. Že leta 1987 je Unesco izdal smernice za oblikovanje jezika, ki ne izključuje žensk in ženskih poimenovanj in jih obravnava enakovredno z moškimi. Tri leta kasneje je odbor ministrov in ministric pri Svetu Evrope sprejel priporočila za odpravo seksistične rabe jezika. V Sloveniji je prva javna razprava na to temo potekala leta 1995.

Prvi oprijemljivi dokument smo dobili leta 2010, ko je antropologinja Renata Šribar v imenu Komisije za ženske v znanosti oblikovala Interne smernice za spolno občutljivo rabo jezika. Med drugim je predlagala, da bi se praviloma izogibali rabi generičnega moškega spola, povečali rabo množinskih samostalnikov – »delavstvo« namesto »delavci« – in zapisovali obe sedaj uveljavljeni spolno zaznamovani obliki, kadar označujemo osebe – primer takšne rabe je zapis »bralke in bralci«. Leta 2013 je raziskovalka za vladno službo za zakonodajo pripravila še dokument Spolno občutljiva raba jezika skozi usmeritve Nomotehničnih smernic.

»Brez najmanjše težave«

Del njenih predlogov je zajet tudi v smernicah za vključujoče komuniciranje, ki jih je Svet EU za Slovenijo letos izdal v sklopu vseevropskega projekta, s katerim naj bi pospešili posodabljanje evropskih jezikov. V besedilu so razložili, da želijo s potezo prispevati k zmanjšanju diskriminacije: »Z uporabo spolno nevtralnega in nepristranskega jezika lahko opustimo zastarele predstave o moških, ženskah, osebah z oviranostmi in drugih družbenih skupinah.« Smernice je za Svet Evrope pripravila neformalna strokovna skupina za spolno vključujočo rabo jezika, ki sta jo lani ustanovila sektor za enake možnosti pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter slovenski prevajalski oddelek direktorata za prevajanje pri evropski komisiji.

S povzdignjenjem ženskega spola v jeziku se sicer odpravljajo stara nepravična razmerja, obenem pa lahko nastajajo nova. Zato je smiselno, da so to začasne rešitve.

V praksi pa je doslej največji korak storila ljubljanska Fakulteta za socialno delo, ki je prva med slovenskimi fakultetami pravilnike posodobila – a to je storila že pred več kot desetletjem. Sedanja dekanja Vesna Leskovšek, ki je v ustanovo prišla leta 2003, pravi, da se je senat za spremembo odločil, ker je na fakulteti pač več žensk. Zato so jim prilagodili pravilnike in jih preprosto zapisali v ženskem spolu. »Moram reči, da se je poteza izkazala za upravičeno. Nikoli nismo imeli niti najmanjše težave. Danes tudi kolegi po elektronski pošti sem in tja že komunicirajo v ženskem spolu, pa se nihče ne razburja.«

Sklep senata Fakultete za družbene vede, ki je podprl Filozofsko fakulteto in se zavezal, da bodo podobno prakso uporabljali tudi na Fakulteti za družbene vede

Sklep senata Fakultete za družbene vede, ki je podprl Filozofsko fakulteto in se zavezal, da bodo podobno prakso uporabljali tudi na Fakulteti za družbene vede

V grobem imamo v Sloveniji torej dva sklopa razmišljanja o tem, kako preseči zastarele jezikovne opredelitve družbenih spolov in razmerij med njimi. Prvi je povzdignjenje ženskega spola v prevladujoči nezaznamovani spol, kar pomeni zamenjavo dominantnih položajev v izražanju. Drugi je izražen že v smernicah Renate Šribar iz leta 2010 in sedaj še Sveta Evrope, ki priporočajo očiščenje jezika seksističnih prvin ter podrobnejšo opredelitev zakonitosti jezikovne rabe. Zato je razumljivo, da raziskovalka nad spremembo pravilnika Filozofske fakultete ni navdušena, saj jo razume kot prevzemanje izkoriščevalskih vzorcev patriarhata. »Mišljenje znotraj kategoričnih nasprotij je lahko pripomoček refleksije, nikoli pa ne zajame vseh življenjskih praks in ne vodi k družbenim izboljšavam,« je dejala za Večer.

Pomisleki Renate Šribar se deloma ujemajo s svarili filozofa Slavoja Žižka glede globalne redefinicije spolnih identitet. Čeprav je Žižek gibanja za enakopravnost spolov že pred časom nedvoumno označil za »epohalno spremembo, veliko prebujanje, novo poglavje v zgodovini enakosti«, je v isti sapi opozoril na nevarnost delitev, ki bi lahko izhajale iz novih kategorij. Z oblikovanjem dodatnih opredelitev, s katerimi skušajo napredna gibanja zajeti vse vidike človekove spolnosti, se po Žižku razlike še poglabljajo, skupnost pa deli na vedno manjše fragmente. Namesto tega predlaga, da bi poskušali napetosti odpraviti bodisi s posodobitvijo in razširitvijo uveljavljenih spolnih kategorij bodisi s popolno odpravo teh.

Med stroko in voljo

Čeprav so se na Fakulteti za socialno delo spremenjeni pravilniki izkazali za jasne in uporabne, Vesna Leskovšek pritrjuje Renati Šribar, da še niso celovita rešitev zapletenih jezikovnih razmerij. »Ti ukrepi so lahko le prvi korak, ki vodi v širšo javno razpravo glede vključujoče rabe jezika. Po mojem mnenju so smernice Renate Šribar in Sveta Evrope zelo dobre. Vsekakor je treba paziti, da ne ponovimo krivic patriarhata.« S povzdignjenjem ženskega spola v jeziku se sicer odpravljajo stara nepravična razmerja, hkrati pa lahko nastajajo nova. Zato je smiselno, da gre za začasne rešitve; to je prepoznal tudi senat Filozofske fakultete, zato je trajanje sklepa 41 omejil na tri leta.

Sedanje obdobje je obdobje prehoda, ki ga je italijanski filozof Antonio Gramsci opisal kot »čas pošasti«. In za elite starega reda so ljudje, ki jih ni mogoče umestiti v okvire tradicionalnih spolnih vlog, točno to – pošasti, ki jih je treba iztrebiti, da bi spet vzpostavili »normalnost«.

Bolj zadržana je Vesna Leskovšek do strokovnih pomislekov, navedenih v javnih dopisih Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU in Kozma Ahačiča. Kritiki naj ne bi bili mišljeni kot apriorno nasprotovanje posodobitvi jezika, temveč kot svarila pred poenostavljenimi rešitvami. Toda Vesna Leskovšek poudarja, da je »zanimivo, kako se dvigne prah vsakič, ko začnemo krepiti položaj ženskega spola v jeziku. Nobeden od kritikov pa ne pomisli, da bi pisal javna pisma in izjave zaradi dominacije moškega spola. Argumenti Kozma Ahačiča v Delu se mi bolj kot strokovni zdijo predvsem politični.«

Jezikoslovec je sicer v omenjenem besedilu med drugim opozoril, da »umetno poseganje v že ustaljene jezikovne vzorce namreč ni enako dopolnjevanju že ustaljenih jezikovnih vzorcev. Ob tem se lahko spomnimo na primer uvajanja ženskih oblik poimenovanj za poklice, denimo direktorica, ki so ob uvedbi naletela na posmehovanje in dvom, a so se obdržala in ustalila, saj so sledila naravi slovenske slovnice. Ni torej vsak takšen poseg v jezik obsojen na propad.« Boris A. Novak pa je v imenu večine članov Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU v javni izjavi pozval, naj raje, kakor da povzdigujemo en spol nad drugega, »izkoristimo te primerjalne prednosti slovenščine in uveljavimo posebno imenovanje za vsak spol posebej«.

Strah pred pošastmi

Slovenska razprava o fakultetnih pravilnikih je del širše usmeritve. Kakor je upor proti družbeno določenim spolnim kategorijam zajel že večino sveta, je seveda globalen tudi odpor tradicionalnih struktur proti spremembam. Prizadevanja za spolno nevtralni jezik in simbole pa ne vključujejo zgolj odprave diskriminacije ženskega spola, temveč tudi vseh krivic, ki izhajajo iz umetno oblikovanih kategorij družbenega spola.

Eden od sporov med starimi in naprednimi silami, ki so bili deležni največ pozornosti, je bil »straniščni zakon«, ki ga je leta 2016 sprejela ameriška zvezna država Severna Karolina. Zakon je določal, da lahko posamezniki uporabljajo zgolj stranišča, označena s simboli, ki ustrezajo opredelitvi njihovega spola v rojstnem listu. Istega leta je svet izvedel za kanadskega psihologa Jordana Petersona. Ta si je zvezdniški status pridobil, ko je zavrnil, da bi svoje transspolne študente nagovarjal s spolno nevtralnimi zaimki. »Štirideset let sem proučeval avtoritarne sisteme in vedno so jih vzpostavljali ljudje, ki so skušali nadzirati ideologijo in jezik. Zato ne bom uporabljal besed, ki so si jih izmislili ljudje, ki sedaj počnejo isto,« je odpor pojasnil Peterson. Sicer se označuje za klasičnega liberalca, ki se je preprosto naveličal diktature politične korektnosti.

Z mačistično retoriko je hitro postal guru konservativcev po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Cerkvena založba Družina je pohitela z izdajo njegove knjige za samopomoč 12 pravil za življenje, spremno besedo pa je napisal nekdanji Janšev minister za izobraževanje Žiga Turk. Ta je v Petersonovem pisanju prepoznal sporočilo, da »ni narobe biti domoljub, da so hierarhije in neenakosti koristne, razlike med moškimi in ženskami pa povsem naravne«. Neposredna implikacija je seveda, da je naraven sam kapitalizem kot sistem omenjenih neenakosti. Po tej logiki je kapitalizem s svojimi krivičnimi zapovedmi družbenega spola »koristen« kot edini sistem obvladovanja kaosa, zato ga moramo pustiti pri miru. Toda ta kaos je zgolj vmesna stopnja v razvoju človeštva. Sedanje obdobje je obdobje prehoda, ki ga je najlepše opisal italijanski politični filozof Antonio Gramsci: »Stari svet umira, novi pa se še muči, da bi se rodil. To je čas pošasti.« In za elite starega reda so ljudje, ki jih ni mogoče umestiti v okvire tradicionalnih spolnih vlog, točno to – pošasti, ki jih je treba iztrebiti, da bi spet vzpostavili »normalnost«.

Pravilnik  o dodiplomskem študiju Fakultete za socialno delo o uporabi ženske oblike. Podobne pravne akte fakulteta uporablja že več let.

Pravilnik o dodiplomskem študiju Fakultete za socialno delo o uporabi ženske oblike. Podobne pravne akte fakulteta uporablja že več let.

Kljub umirjeni in spoštljivi retoriki lahko tesnobo zaradi kaosa zaslutimo v svarilih iz izjave članov komisije SAZU pred »nerazumljivim, neizrekljivim, neobvladljivim obličjem sveta«. To je temeljni strah varuhov tradicije po vsem svetu; odziv slovenskih akademikov na sklep 41 močno spominja na argumentacijo njihovih francoskih kolegov ob lanskih protestih, s katerimi je skupina 314 učiteljev in učiteljic želela doseči, da bi francoska slovnica postala manj mačistična. Toda strokovnjaki, zbrani v Francoski akademiji, ki jo je leta 1635 ustanovil kardinal Richelieu, so njihove pozive gladko zavrnili z obrazložitvijo, da bi razširitev »vključevalnega izražanja jezik pahnila v smrtno nevarnost« in povzročila »zmedo, ki bi mejila na nečitljivost«. Gre za prepričanje, da zunaj sedaj prevladujočega jezika ni ničesar. Le praznina, ki nas bo pogoltnila.

Nauk »mesnega krofa«

Vendar to praznino uspešno premoščajo ukrepi, s katerimi vse več držav že presega zastarele spolne identifikacije in gradi globalno postmoderno resničnost. ZDA je še pred Trumpovim prihodom na oblast uspelo deloma razveljaviti »straniščni zakon«, ameriško pravosodno ministrstvo in resor za šolstvo pa sta oblikovala skupne smernice, s katerimi sta zavarovala pravice transspolnih učencev, dijakov in študentov. V Avstriji so leta 2012 celo spremenili himno, ta od tedaj opeva »dom velikih sinov in hčera«; na začetku leta je enako storila Kanada. Britanski univerzi v Oxfordu in Cambridgeu sta začeli uvajati na novo ustvarjeni osebni zaimek, ki ne označuje ne ženskega in ne moškega spola. Na Švedskem so – resda po desetletjih javne razprave – uvedli spolno nevtralni osebni zaimek »hen«, ki ga je leta 2015 tamkajšnja znanstvena akademija vključila v svoj uradni slovar. Sprememba se je izkazala za uspešno in od takrat je »hen« že postal del uradnih predpisov švedske države.

Jezik je pač živ organizem, ki odslikava, pa tudi ustvarja družbeno stvarnost in ki se spreminja s časom. Najpogosteje so te spremembe postopne in spontane, kot je bilo s prevzemanjem besed »ful« in »kul« v slovenščino v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Včasih pa so nove smernice predpisane od zunaj; v slovenščini so takšen primer poskusi pokojnega jezikoslovca Jožeta Toporišiča, da bi očistil jezik z uvajanjem novih besed. Ali besede dejansko zaživijo, je odvisno izključno od potreb govorcev jezika. Če ti potrebujejo nove kategorije, da z njimi ubesedijo novo stvarnost, bodo izraze vzeli za svoje – kot smo z besedo »ful« v letih po osamosvojitvi izrazili težnjo po približevanju anglosaškemu Zahodu. Če pa omenjene potrebe ni, jezik predlaganih sprememb ne bo sprejel. Kot slovenščina ni sprejela Toporišičevih mesnega krofa, nakolenčnika in žvrgolišča – stvari, ki naj bi jih poimenovali, so povsem zadovoljivo označevale besede hamburger, prenosni računalnik in radio.

Sto let sramote

Enako velja za rabo spola v pravilnikih ljubljanskih fakultet. Burni odzivi so odveč; če so predpisane spremembe resnično tako neživljenjske in omejujoče, kot trdijo kritiki, bodo odmrle same od sebe. Če bodo upravičene, pa bodo seveda preživele. Toda to, da Fakulteta za socialno delo že več let deluje po pravilnikih, v katerih besede v ženskem spolu označujejo oba spola, in zaradi tega nihče ni imel nobenih težav, kaže, da so uveljavljene spremembe upravičene. Navsezadnje pa sklep številka 41 senata Filozofske fakultete izhaja iz jasno izražene potrebe, ki jo je v imenu profesoric in študentk artikulirala ena izmed njegovih članic. To je potreba po preseganju neenakopravnosti, ki je institucijo obvladovala celo stoletje in iz katere izhaja velik del krivic kapitalistične ureditve.

To je prepoznal tudi senat Fakultete za družbene vede, ki se je v začetku junija pridružil pobudi po preseganju diskriminacije v jeziku in „ostro obsodil sovražni govor, ki ga je sprožil sklep Senata FF o spolno občutljivi rabi jezika v internih pravilih Filozofske fakultete in se pridružil pozivu pristojnim organom, da se v skladu s svojimi pristojnostmi odzovejo na ta sovražni govor.“ Pod vodstvom dekanje, slavistke Monike Kalin Golob, so podporo nadgradili s sprejemom sklepa, s katerim so uvedli primerljivo prakso tudi v pravnih besedilih svoje institucije. Tako bodo v uvodnem delu teh besedil izmenjaje zapisovali eno od naslednjih dikcij: „V pravilniku uporabljen ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) se nanaša na kateri koli spol.“ ali „V pravilniku uporabljen moški slovnični spol (študent, učitelj itn.) se nanaša na kateri koli spol“.

Zato so Fakulteta za socialno delo, Filozofska fakulteta v Ljubljani in Fakulteta za družbene vede v Ljubljani zgodovinske znanilke vključitve Slovenije v globalni trend krušenja kapitalistične ureditve – kljub strokovnim pomislekom in filozofski kritiki dela levice. S svojimi dejanji so zagotovile, da se je tudi laična slovenska javnost končno začela na glas pogovarjati o še do nedavnega »naravnih« in »od boga danih«, domnevno večnih kategorijah družbenega spola in odnosih med njimi. To pa ne more veljati za karkoli drugega kakor za revolucionarno dejanje. »Jasno je, da se zgolj zaradi teh gest uveljavljeni odnosi moči v družbi ne bodo kar samodejno spremenili. Toda nekje je bilo treba začeti,« sklene Vesna Leskovšek.

»Gre za simbolno dejanje, očitno zelo pomembno in nujno«

Članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. Monika Kalin Golob, dekanja ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki na tej fakulteti bodoče novinarje uči pravilne rabe slovenskega jezika, je zavrnila podpis izjave, s katero je Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU obsodila spreminjanje slovničnih spolov v pravilnikih ljubljanskih fakultet; poleg nje je to storil še ekonomist dr. Jože Mencinger. Ne samo to: pod vodstvom profesorice za slovenski jezik, ki je predavala tudi v Lizboni, Zagrebu in Pragi, doslej pa je objavila tri znanstvene monografije, več kot 50 strokovnih člankov in dva učbenika, je senat FDV na začetku junija sprejel sklep, da se »uporu« Fakultete za socialno delo in Filozofske fakultete pridruži tudi ta ustanova. V uvodnem delu pravnih aktov FDV bodo tako izmenjaje zapisovali eno od tehle dikcij: »V pravilniku uporabljen ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) se nanaša na kateri koli spol.« Ali: »V pravilniku uporabljen moški slovnični spol (študent, učitelj itn.) se nanaša na kateri koli spol.«

Dr. Monika Kalin Golob: »Gre za simbolno dejanje, očitno zelo pomembno in nujno, ker je povzročilo toliko odzivov, žal tudi izjemno ekstremnih«.

Dr. Monika Kalin Golob: »Gre za simbolno dejanje, očitno zelo pomembno in nujno, ker je povzročilo toliko odzivov, žal tudi izjemno ekstremnih«.
© Uroš Abram

Zakaj ste zavrnili podpis izjave Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU o spremembi pravilnikov na Filozofski fakulteti in tudi vaši fakulteti, ki jo je oblikoval pesnik Boris A. Novak?

Sem novoimenovana članica omenjene komisije in sem predlog izjave in možnost odločanja o njej dobila na korespondenčni seji. Menila sem, da izjava izhaja iz nerazumevanja sklepa senata Filozofske fakultete – in tudi FDV –, saj ne gre za poseg v jezik, ampak le za dogovor, ki spreminja do sedaj običajno, v posebnem členu dogovorjeno interpretacijo uporabljenih moških spolnih oblik vsakokratnega pravilnika. Zato člen v posameznem pravilniku, ki usmerja na branje vseh ženskih spolnih oblik kot veljavnih za vse spole, v ničemer ne bo spremenil jezika, saj ne gre za poseg v jezik, ampak le za eno od možnosti minimalne higiene spolno občutljive rabe jezika 21. stoletja v pravnem besedilu, znotraj katerega bo oblika živela kot dogovor, v konkretnih primerih pa bo seveda referirala na dejanski spol dejanske osebe.

Izjava je napisana zelo čustveno, ne manjka pesniških prvin. To vas ni zmotilo?

Tudi. Strinjanje z izjavo sem zavrnila tudi zato, ker je bilo besedilo zapisano zelo osebno avtorsko, prav zaradi tega sem menila, da je stilno neprimerno, saj strokovno telo odgovorov ne bi smelo individualizirati, ampak bi moralo strokovni odziv na aktualno družbeno tematiko pripraviti tehtno in v resni razpravi, v kateri bi se iskale različne možnosti vključujoče rabe, ne pa korespondenčno in avtoritativno.

Kako pa sicer – glede na to, da ste profesorica za slovenski jezik – gledate na te spremembe pravilnikov? Je izbira posameznega spola kot nevtralnega ustrezna rešitev?

Rešitev iz pravilnikov Fakultete za socialno delo, Filozofske fakultete in FDV je ena od mogočih rešitev. Je dosti preprostejša kot dvojne oblike s poševnicami in podčrtaji, pri katerih smo lahko le delno dosledni, ker je slovenščina izrazito obrazilen jezik. Gre za simbolno dejanje, očitno zelo pomembno in nujno, ker je povzročilo toliko odzivov, žal tudi izjemno ekstremnih.

Jezikoslovec Kozma Ahačič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša je v prispevku za Delo zapisal, da gre za »enega najbolj avtoritarnih jezikovnih ukrepov v zadnjih desetletjih, če ne stoletjih«.

Ne strinjam se z mnenjem Kozme Ahačiča, saj ne gre za umetno poseganje, ampak le za dogovor, ki v ničemer ne posega v jezikovni sistem, ampak je predlog nove prakse, ki vključuje vse spole. Jezik ni samosvoj, ne raste sam po sebi kot neko suvereno bitje, ni entiteta v vakuumu: mi ga določamo, spreminjamo, predvsem pa z rabo jezika ustvarjamo družbo, v kateri živimo. Čakati torej, da se bodo stvari spremenile same od sebe, ni realno. Nenavadno in ozkogledo pa je, če jezikoslovec izjavlja, da gre za poseg v slovenski jezik, jezikovni sistem in celo spreminjanje jezikovne prakse v smislu »Janez Novak je diplomirala«. Ali je komu ob dosedanji pravilniški definiciji moške generične rabe prišlo na misel, da bi pravilnik vplival na zapis »Monika Kalin je diplomiral«?

Kakšna je po vašem mnenju vloga jezika v razpravah o novih družbenih razmerjih in starih pravil družbenega spola?

Razprave o jeziku in spolu so pomemben del ozaveščanja družbe o tem, da tudi jezik lahko prispeva k spolni diskriminaciji. To so razprave, ki so jih nekatere družbe opravile in tudi rešile že v prejšnjem stoletju. Odločitev senatov treh članic Univerze v Ljubljani bi bilo zato treba šteti za prispevek k opominjanju in reševanju pomembnih vprašanj neenakosti in diskriminacije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Izr. član prof. dr. Boris A. Novak, predsednik Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU

    Strašni novi svet

    V 27. številki Mladine z dne 6. julija 2018 je bil objavljen članek „Strašni novi svet“ Vasje Jagra, v katerega je vključen tudi intervju z dekanjo FDV, prof. dr. Moniko Kalin-Golob. Več

  • Božidar Debenjak, Ljubljana

    Strašni novi svet

    V to poletje smo stopili z volilno katastrofo, tako da je vprašljiva sestava količkaj razumne vlade. A volilna katastrofa je imela še eno dimenzijo: bistveno nazadovanje politične reprezentiranosti žensk. Ne samo, da med več kot dvajsetimi strankami samo eno vodi ženska, celo volilni izplen poslank je mnogo nižji kot pri prejšnjem sklicu: tedaj se je približno ujemal s kvoto, ki je bila predpisana za tokratne... Več

  • Gregor Hrovatin, Maribor

    Strašni novi svet

    Spoštovani, spoštovane in spoštovana! Več

  • Vasja Jager, Mladina

    Strašni novi svet

    Odgovor dr. Borisu A. Novaku Več