Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Politika  |  Intervju

Samo Fakin, minister za zdravje: Morda sem malo samovšečen, a ni nas veliko, ki poznamo globino problema

»Morda sem malo samovšečen, a ni nas veliko, ki poznamo globino problema«

Bivša zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc se je zdravstva lotila s temeljito, leto dni trajajočo analizo, ki so ji sledile velike reforme najpomembnejših zdravstvenih zakonov. Njen naslednik, Samo Fakin, se bo področja očitno lotil z drugega konca. Osredotočil se bo na vodenje zdravstvenih institucij – poskušal bo povečati odgovornost direktorjev. To je razumljivo: Kolarjeva je bila dobra poznavalka financ in sistemskih rešitev, Fakinu pa je bližja praksa. Je zdravnik iz Trbovelj, ki je nato vodil celjsko bolnišnico, še dlje časa, kar devet let, pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Za zdaj so s Fakinom vsi deležniki zadovoljni, ne vemo pa še, zakaj: ker se reform še ni lotil ali ker morda ne bo dregnil v nevralgično točko zdravstvenih interesov, to je v zakon o zdravstvenem zavarovanju.

Bo držalo, da si na koncu nobena od strank ni želela vašega ministrstva?

Da bi si kdo za to funkcijo izredno prizadeval, res ne vem.

Zakaj pa ste si jo vi zaželeli?

Želel si je ravno nisem, so me pa poklicali in sem privolil. Zakaj? Morda sem malo samovšečen, a ni nas veliko, ki poznamo globino problema. Star sem 61 let, delal sem na vseh mogočih delovnih mestih in mislim, da vem, kaj je treba storiti. Imam znanje, poznam veliko strokovnjakov s področja zdravstva, imam široko socialno mrežo in poleg tega sem sodeloval s številnimi strokovnjaki pri snovanju idej, kakšno zdravstvo potrebujemo. Bomo videli. Prvi preizkus, program zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, je za menoj. Drugi preizkus bo predlog za izboljšanje učinkovitosti poslovanja javnih zdravstvenih zavodov. Zaostriti moramo odgovornost uprav, pripeljati moramo prave direktorje in svete zavodov spremeniti v prave nadzorne svete.

Ko je vaša predhodnica prišla na to mesto, ki so jo pred tem vodili v. d. ministra, ni bilo nobenega direktorja direktorata, ministrski kabinet je bil prazen … Kaj je pričakalo vas?

Prijetno presenečenje – ugotovil sem, da ekipa na ministrstvu zna in zmore več, kot sem mislil. Izdelki, ki jih dobim, so korektni. Razmišljam, da smo v zadnjem obdobju dopustili, da so interesne skupine preveč vplivale na razmere v zdravstvu. Zdi se, da je manjkal svetilnik ali kompas, če hočete. Torej vodilo, da je zdravstveni sistem tukaj zaradi bolnikov. Kje bo stala kakšna bolnišnica, ni stvar interesov, ampak stroke. Ko jasno ugotoviš, koliko je bolnikov in kakšno dostopnost želiš, je vse drugo stvar matematike.

Kakšen je torej vaš načrt, kaj boste v naslednjih štirih letih naredili?

Zadnja leta se v glavnem pogovarjamo o aferah, o izgubah, o investicijah in kar naprej o plačah, o preobremenjenosti, s čimer izgubljamo fokus. Na začetku mandata sem obiskal precej bolnišnic, se sestal z različnimi vodilnimi. Odgovornim skušam preusmeriti pozornost k bistvenemu. Ko se boste odločali o zdravstvenem sistemu, se vprašajte, ali je to dobro za bolnika, ali je to dobro za stabilen sistem, za ustanovo in za vse zaposlene, jim govorim. To je eden od mojih mehkih ciljev. Kratkoročno moramo sprva rešiti vse aktualne probleme, kot je bil program zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami. UKC Ljubljana je začel sestavljati novo ekipo. Za zdaj pri programu sodeluje še nekaj tujih zdravnikov, naš skupni cilj pa je oblikovati stabilno domačo ekipo. Drugi kratkoročni cilj je zmanjšati izgube bolnišnic, zaradi česar smo intenzivirali delo v okviru sanacijskega odbora. Po zaključnih računih bomo ukrepali. Zdravstvu smo septembra zagotovili dodatnih 35 milijonov evrov za skrajševanje čakalnih dob, a z eno bistveno razliko od prej: sedaj pričakujem dvig produktivnosti. Če v zadnjih desetih letih v zdravstvu dela 4000 ljudi več, bi ob istem številu pacientov morala biti temu primerno višja tudi produktivnost.

Zaostriti moramo odgovornost uprav, pripeljati moramo prave direktorje in svete zavodov spremeniti v prave nadzorne svete.

Toda pacientov je več. Kot družba se staramo, tako govorijo strokovnjaki. V zadnjih desetih letih so se pregledi pri specialistih povečali za kar 26 odstotkov.

Drži, a predvsem na račun ponavljajočih se kontrol, ne pa prvih pregledov. Letos zato od bolnišnic zahtevamo, da dodatnega programa ne polnijo s kontrolnimi pregledi. Za paciente je pomembno, da hitro pridejo na prvi pregled, saj ga tako razbremenijo nepotrebnih skrbi za zdravje ali pa mu predpišejo nadaljnje zdravljenje.

A kot verjetno veste iz mednarodnih primerjav, je slovenski zdravstveni sistem izredno varčen. Glede na vložena sredstva je zelo produktiven. Sta zategovanje in uvajanje menedžerskih metod res prednostni nalogi?

Se ne strinjam v celoti. Pod istimi pogoji financiranja je približno polovica zdravstvenih domov v plusu, druga polovica pa ima manjše izgube. Nujen je prenos dobrih praks, kot je na primer Osnovno zdravstvo Gorenjske, ker dobro izkorišča sinergije. Tudi v dveh velikih zdravstvenih domovih, v Ljubljani in Mariboru, poslujejo stabilno. Veliko manjših zdravstvenih domov pa ima organizacijske in finančne težave, ki bi jih s povezovanjem lahko odpravili.

Katere denimo?

Naj ostanem kar v domačih krajih: Trbovlje, Zagorje in Hrastnik. Vsi trije so samostojni, z ločenim upravno-administrativnim delom. Prepričan sem, da bi v primeru povezovanja skupno poslovanje pomenilo finančne presežke, s katerimi bi lahko financirali nujne investicije. Pri bolnišnicah moramo nadaljevati postopek prenosa dobrih praks. V izolski na primer vstaviš kartico, dobiš listek: hodnik H, ambulanta 4, soba 34, ob 12.30. Administratorjev v ambulantah nimajo. Zdravnik narekuje izvid, ki ga pacient dobi takoj v roke. Ker izvidov ne pošiljajo po pošti, prihranijo sto tisoč evrov na leto. Prenos takega sistema v vse zdravstvene ustanove bi pomenil znatne prihranke. Poglejva še en primer: v jeseniški bolnišnici paciente operirajo zjutraj, da jih lahko ob 17. uri odpustijo domov. Prenos takšne prakse na ostale bolnišnice pomeni nekaj sto izpraznjenih postelj na dan.

Koliko boste privarčevali z reorganizacijo zdravstvenih zavodov?

Težko je napovedati, gotovo pa lahko upočasnimo naraščanje stroškov. Že samo pravkar omenjeni primeri kažejo, da je to mogoče. Če bo sprejet zakon o vodenju in upravljanju, bodo prihranki znatni, saj bodo direktorji skrbno bdeli tako nad nabavo in tudi nad porabo.

Sprašujem zato, ker vsako leto prek dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja skozi okno vržemo 60 milijonov evrov. Zakaj ni več prednostna naloga ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?

No, vse pride na vrsto, ampak krvavečo rano moramo oskrbeti prej kot npr. boleče grlo. Zato je prvi korak omejevanje naraščanja stroškov.

Imam občutek, da spet ne bomo videli te reforme zavarovanja. Vse je mirno, vsi so z vami zadovoljni, nihče niti preventivno ne protestira …

Dobro, dobro, minilo je šele sto dni ... V koalicijskem sporazumu piše, da bomo ukinili dopolnilno zavarovanje. Lahko mi verjamete, da sem kljub razmeroma dobremu poznavanju sistema tudi sam moral v teh prvih mesecih najprej dobro vdihniti. Predloga zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju se bomo, tako kot nekaterih drugih, ki sem jih napovedal na današnji novinarski konferenci (to je bilo v torek, op. p.), lotili v začetku prihodnjega leta. Zavarovalniška stroka je bolj nagnjena k obveznemu zdravstvenemu zavarovanju, v katerem je solidarnost popolna. V predlogu zakona, ki mi ga je predala moja predhodnica, je predlog novega financiranja. Seveda pa se zavedam, da bodo usklajevanja in pogajanja naporna.

Če v zadnjih desetih letih v zdravstvu dela 4000 ljudi več, bi ob istem številu pacientov morala biti temu primerno višja tudi produktivnost.

Ja, to ponavljate. A teh 500 milijonov mi že plačujemo, le da zasebne zavarovalnice zase obdržijo 60 milijonov v obliki administrativnih stroškov. Po drugi strani pa imate v predalu zakon prejšnje ministrice, ki je bil koalicijsko usklajen.

Je, saj pravim, da je na moji mizi, ni v predalu. Predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, ki ga je pripravila moja predhodnica, je pripravljen. Drži. Vsekakor potrebuje še nekatere dopolnitve in soglasja. Gotovo bo imela odločilno besedo koalicija. Na ministrstvu za zdravje glede tega nikoli ni bilo problema. Nikoli.

Tudi finančno ministrstvo je pred enim letom že prižgalo zeleno luč za to reformo.

Drži. Vendar bo tudi novi minister za finance moral reči da oziroma, če sem bolj natančen, bo potreben zelo širok konsenz. Eden izmed problemov je določilo fiskalnega pravila, ki določa najvišjo stopnjo javne porabe.

Ampak tudi vi veste, da je to zgolj miselna akrobacija.

Ja, že danes je dopolnilno zdravstveno zavarovanje dejansko obvezna dajatev, davek, čeprav se formalno tako ne šteje. Že pred leti sem zagovarjal preprost prenos dopolnilnega zavarovanja v obvezno. Ker ste podrobno spremljali oblikovanje tega predloga zakona, veste, da so gospodarstveniki nasprotovali tako ukinitvi dopolnilnega zavarovanja kot tudi prevelikim razponom v smislu solidarnega plačevanja. Solidarnost je vedno stvar družbenega dogovora. Žal tako je. Nekatere države so to rešile tako, da zdravstvo financirajo z davki.

Izkušnja z vsemi preteklimi ministri je: minister, ki tega problema ne reši takoj, ga ne bo rešil nikoli. Kdaj boste torej predlagali to reformo?

Zakon bomo dali v strokovno razpravo v prvi polovici prihodnjega leta. Spomladi. V zakonu, ki ga je pripravila prejšnja ekipa, so zdravstvene pravice, moram priznati, dobro formulirane, viri financiranja so tudi dobro določeni in usklajeni znotraj stroke. Je pa res, da zakon ni usklajen s širšo javnostjo. Saj veste, vsak zakon mora imeti soglasje tako sindikatov kot delodajalcev.

Ampak verjetno ne pričakujete, da bosta na koncu gospodarska ali zdravniška zbornica v neki širši strokovni debati podprli bolj solidarne zdravstvene prispevke?

Za večjo solidarnost potrebujemo družbeno soglasje. Kakršnokoli povečevanje stroška plač vedno naleti na negodovanje.

Zmotili so se za 1,9-krat. Stroški starajoče družbe so danes dvakrat višji, kot smo načrtovali leta 2013.

Naj spomnim, da je v koalicijskem sporazumu predvideno, da bo dvig BDP-ja za zdravstvo znašal dober odstotek.

Dobro, držali vas bomo za besedo. Sicer pa to piše tudi v koalicijskem sporazumu.

Pri nastajanju koalicijskega sporazuma nisem sodeloval, menim pa, da bo čas pokazal, da ga je mogoče marsikje nadgraditi.

Si bo Fides tudi pri vas uspel priboriti boljše plače?

Z višino plače zdravnikov in drugih strokovnjakov v zdravstvu nimam nobenih težav, prepričan pa sem, da je plačo nujno treba povezati s produktivnostjo in kakovostjo dela. Za skrajševanje čakalnih dob je denar na voljo. Z bolje organiziranim in bolj produktivnim delom lahko prav vsak več zasluži.

Direktor kliničnega centra Aleš Šabeder nam je povedal, da so v popoldanskem času pri njih operacijske dvorane izkoriščene zgolj 20-odstotno in da jih ima od 860 zdravnikov kar 600 soglasje za delo drugje. Kako produktivni so zdravniki?

Od leta 2009 spremljamo produktivnost zdravnikov po ambulantah, pacientih in storitvah. Zato točno vemo, koliko storitev je dr. Mekina naredil lani. Vemo, da povprečno v specialistično ambulanto na leto pride 4000 bolnikov in da sta v tej ambulanti dve medicinski sestri in en zdravnik. Vemo, da pride v ambulanto splošne medicine 9000 bolnikov, in če to delite z 220 delovnimi dnevi, je to 42 bolnikov na dan. Vam se to morda zdi grozljivo veliko, kot se meni zdi grozljivo veliko, koliko morate vi kot novinar napisati. A vsak poklic ima svojo rutino. Če se dobro organiziraš, lahko delo opraviš hitreje in lažje. Vemo tudi, da je skoraj polovica teh obiskov, natančneje, 43 odstotkov, zabeleženih kot kratkotrajnih, ki so po normativih Fidesa označeni s petimi minutami. In če teh 16 kratkotrajnih obiskov odštejete od skupaj 42 obiskov, vidite, da je bil vsak izmed ostalih pacientov pri zdravniku 13,9 minute. Poleg tega smo uvedli tudi obnovljivi recept, kar pomeni, da pacienti ne hodijo v ambulanto samo zaradi receptov, zdravnikom na primarni ravni smo dodali sestre, ki so pristojne za delo s kroničnimi bolniki, s centri za zdravje bomo opolnomočili bolnike, da bodo lahko sami nadzirali svojo kronično bolezen, in tako naprej.

Torej pravite, da so zdravniki neizkoriščeni, sestre v teh ambulantah pa se dolgočasijo?

Tega ne moremo posploševati, so pa razlike v produktivnosti, ki zahtevajo podrobnejši pregled.

Ali ni ves čas problem, da je premalo družinskih zdravnikov, ki se nimajo časa posvečati pacientom, in da nam primanjkuje medicinskih sester?

Trenutno je na voljo denar za 19 timov družinskih zdravnikov, ki jih ni. Menim, da smo s tako imenovano referenčno sestro izdatno okrepili ambulante. S prenosom kompetenc na to diplomirano medicinsko sestro, na primer z razbremenitvijo administrativnega dela zdravnikov, bodo ti imeli več časa za zahtevnejše bolnike. Tudi v drugih strokah, recimo v anesteziji, razpolagamo s podatki o produktivnosti. Številke so zelo zanimive. Naj za primer navedem, da je letna delovna obremenitev v nekaterih bolnišnicah zgolj 50-odstotna – izraženo v delovnih urah. Meni to pomeni, da lahko pri optimizaciji procesov še marsikaj storimo. Devet let sem delal v ambulanti v prvi frontni liniji in vem, dobro vem, kaj je to 40 bolnikov na dan. In vem, koliko je to, če jih imaš 70. Stroški za javno zdravstvo so se v zadnjih letih povečali z 2,4 milijarde evrov na tri milijarde evrov, v sistemu imamo 4000 več zaposlenih in le dva odstotka več pacientov. V splošnih ambulantah obiski celo upadajo. Dodali smo še diplomirane medicinske sestre za kronične bolnike – če jih ne znajo izkoristiti, je to njihov problem.

In to kaže …

To kaže, da v javnem sistemu ne znamo organizirati dela in predvsem ne moremo nagrajevati, ker imamo uravnilovko. To je posledica dejstva, da plače zdravnikov niso vezane na produktivnost in kakovost dela. Dokler tega sistema ne vzpostavimo, ne bo nič. Pri vsem tem je dopolnilno zavarovanje zame problem pod B. Najprej moramo začeti učinkovito delati.

Poleti so izbruhnile novice, da primanjkuje stotine medicinskih sester. Jih primanjkuje ali ne?

V Sloveniji smo po številu medicinskih sester glede na podatke iz EU v zgornji tretjini. Če pogledate podatke OECD, vidite, da so za njih medicinske sestre tiste, ki imajo diplomo, preostale imenujejo zdravstveni tehniki. Če sestre in asistente v Sloveniji seštejemo, smo v zgornji tretjini. Ja, nekatere države imajo veliko število medicinskih sester – Norveška recimo –, imajo pa zato tudi manj obiskov na zdravnika, ker te sestre prevzemajo njihovo delo. Pri neposrednih primerjavah je treba upoštevati, tudi kaj kdo dejansko dela. A ne glede na to: pri nas je toliko zdravnikov, kot jih imajo v ZDA, v Angliji ali na Japonskem. To niso države tretjega sveta. Po primerljivih podatkih z medicinskimi sestrami v Sloveniji ne bi smeli imeti težav. V zadnjih šestih letih je v zdravstvenem sistemu 2000 več diplomiranih medicinskih sester. Naj se vrnem v bolnišnico Celje: ko sem odhajal, je bilo tam 530 srednjih sester in 100 diplomiranih. Danes jih je 400 diplomiranih in 450 srednjih. Obiskov pacientov pa je konstantno okoli 32 tisoč. Torej prostor za povečanje produktivnosti je.

Ampak podatki so lahko tudi varljivi. Albanija recimo nima čakalnih dob.

Ja, ker jih ne spremljajo. Tudi mi smo imeli in še imamo s spremljanjem čakalnih dob težave. Na primer dolga čakalna doba na ortodontiji pomeni, da imamo zelo široke pravice, število ortodontov pa je primerljivo z razvitimi državami, kjer pa je pravic znatno manj. Ugotavljamo tudi, da so na seznamih osebe, ki čakajo na primeren čas, da se njihovo zdravljenje sploh lahko začne. V preteklosti smo odkrili, da je na kakšnem čakalnem seznamu kdo, ki ga zaradi drugih zdravstvenih težav ni mogoče operirati. O tem vam lahko povedo v Ortopedski bolnišnici Valdoltra: pacienta dajo na seznam, čeprav vedo, da ga zaradi drugih zdravstvenih težav ne morejo operirati.

Čakalne dobe, o katerih se prepiramo že dve leti, so po vašem lažna novica?

Ne, čakalne dobe obstajajo in moj cilj je, da jih ni in da tudi ni izgub. Je pa res, da seznami niso sčiščeni. Na teh čakalnih listah so zdaj vsi pacienti, ki prinesejo napotnice. Na teh listah so predvsem mnogi manj nujni primeri. Tudi na seznamu za operacijo krčnih žil je po oceni strokovnjakov samo okoli 10 odstotkov pacientov, ki jo potrebujejo zaradi zdravstvenih razlogov, 90 odstotkov pa jih čaka na poseg zaradi estetskih razlogov. Kar je nujno, za zdaj vse naredimo. Čakalnih dob ni na urgenci, vsak urgentni primer obravnavamo takoj. Naredimo vse srčne operacije, obvode, vse, ki rabijo stentiranje. Pri raku ni čakalnih dob in tudi zdravljenje je v celoti plačano. Tam, kjer je res nujno, prideš takoj na vrsto.

So torej dodatni programi na teh področjih imeli pozitivne učinke?

Da. Čakanje na magnetno resonanco se je zaradi neomejenega plačila skokovito zmanjšalo. V letu 2019 bomo dejansko imeli problem s preveč kupljenimi oziroma neizkoriščenimi aparaturami. Da zmanjkuje pacientov, opozarja tudi direktor bolnišnice Izola. Moj trenutni cilj pri čakalnih dobah je, da jih spravimo na dopustne številke predvsem pri prvih, specialističnih pregledih. Na splošno menim, da se z vodenjem čakalnih seznamov, s tem, kaj se dogaja po ambulantah, uprave bolnišnic in zdravstvenih zavodov premalo ukvarjajo. Vsak direktor mora vsak dan vedeti za stanje na čakalnih seznamih.

Ste že dobili na mizo kakšne prošnje za koncesije?

Ne.

Pa jih mislite podeljevati?

Le če bo to res, res koristno za prebivalce in, kot določa Zakon o zdravstveni dejavnosti, na podlagi javnega razpisa. Sicer pa sem zagovornik javnega zdravstva. Ne iz ideoloških razlogov, ampak zato, ker verjamem, da se da v skupini narediti več in bolje. So pa v takšnem sistemu seveda drugi problemi. V javnem sistemu veje konstantni adventni duh, v katerem vsak želi pomagati svojemu najbližjemu …

Kaj boste rekli zdravniški zbornici, ki vam bo dejala, da so zasebniki učinkovitejši? Ali pa, da je treba enakopravno obravnavati javne in zasebne zavode?

Ko bo zakon o upravljanju javnih zdravstvenih zavodov omogočal, tako kot je to v gospodarskih družbah, da so boljši delavci nagrajeni z več, bodo vsi ti očitki izginili. Zasebniki sedaj izkoriščajo dejstvo, da so gospodarske družbe in da razpolagajo z ostankom dobička. Sicer imajo tudi neka tveganja, a bistveno je, da jim ni treba upoštevati kolektivnih pogodb, javnega naročanja ... Ni jim recimo treba upoštevati dejstva, da imajo zaposleni od 40 do 60 dni dopusta in 15 dni za izobraževanje. Tako pravim: če se zdravnik čuti v javnem sistemu utesnjenega, mu moramo omogočiti, da gre ven iz sistema in naj se vrne kot s. p. z dve-, triletno pogodbo. Brez tega mnoge specialistične ambulante ne bi preživele.

Kakšne so bile zamere do bivše ministrice? Drži, da niste hoteli sodelovati pri njenih reformah, niti v delovnih skupinah?

Sam sem se dve leti trudil, da bi z njo vzpostavil sodelovanje, a do tega ni prišlo, potem pa se nisem strinjal s konceptom pisanja zakonodaje. Rekel sem, da je treba zakonodajo pisati javno, da je treba sprva razčistiti, kaj bo v zakon prišlo. To so konec koncev od mene, ko sem še vodil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, zahtevali delodajalci in sindikati. A na ministrstvu so imeli drugačen koncept. In sicer da zakon nastane v ožji, strokovni skupini ljudi, nato pa sledi usklajevanje. Tukaj sva se razšla. S projektno skupino zato nisem hotel sodelovati.

Ob predstavitvi v parlamentu ste omenili davek na sladke pijače. Prejšnja koalicija zaradi upora industrije s tem ni uspela. Boste poskušali ponovno?

Tudi to predvideva koalicijski sporazum in predlog bo pripravljen prihodnje leto. Pa ne samo za davek na sladke pijače. Bolj bomo obdavčili tudi alkohol in cigarete. Na Hrvaškem se bodo cene cigaret dvignile do 10 evrov. Trudil se bom, da bomo zakonodajo na teh področjih maksimalno zaostrili. Gre za učinkovite javnozdravstvene ukrepe, ki dokazano koristijo prebivalcem.

Vojmir Urlep, svetovalec Marjana Šarca, in finančni minister Andrej Bertoncelj prihajata iz farmacevtske industrije. Boste lahko zniževali cene zdravil in zdravstvenih pripomočkov?

Glede zdravil smo v Sloveniji po porabi tako ali tako v spodnji tretjini v EU. Sicer pa ima pri inovativnih zdravilih farmacevtska industrija absolutni monopol. Po domače povedano, lahko se z veliko močjo pogajajo za ceno preparata. Z Urlepom ali Bertoncljem ali brez njiju.

Koliko stanejo takšna najdražja zdravila?

Nekatera tudi do 600 tisoč evrov na leto na pacienta. In ta problem je vse večji. To je največji etični problem prihodnosti. Poleg tega pa še neizogibno staranje prebivalstva. Leta 2013 so delali na zavodu za zdravstveno zavarovanje ocene, koliko nas bo starajoča družba dodatno stala do leta 2018. Zmotili so se za 1,9-krat. Stroški starajoče družbe so danes dvakrat višji, kot smo načrtovali leta 2013. Sedaj imamo po bolnišnicah okoli tisoč ljudi, ki bi dejansko potrebovali domsko oskrbo ali pa vsaj oskrbo v negovalni bolnišnici, a ker ustreznih zmogljivosti ni, jih zadržujemo v bolnišnicah.

Pri meni se je analitično obdobje končalo. Zdaj vem vse o slovenskih bolnišnicah in nadaljujemo z ukrepi.

Kako boste v vladi glasovali, ko se bo odločalo o tankih?

Tudi vojsko in policijo potrebujemo. Ker oboje poznam od blizu, lahko rečem, da smo tudi pri vojski in policiji enako skromni kot pri zdravstvu. Še enkrat, če bomo več zaslužili, bomo lahko na vseh področjih izboljšali standard. Cilj vlade je povečati BDP.

Pravite, da ste prvo žgoče vprašanje, program za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami, že rešili. Kaj pa preiskovalna komisija v parlamentu?

Dobro je, da se nekatere stvari razčistijo, vendar pa pri tem ne smemo porušiti krhke strukture, ki nastaja pri programu zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Vemo, kaj je šlo narobe, zato smo se odločili za drugačen zagon tega programa. Iskanje krivcev, zasliševanja, javno objavljanje imen lahko upočasnijo, ogrozijo ali celo zaustavijo izvajanje programa.

Tudi predsednik vlade Marjan Šarec zna reči marsikatero začinjeno. Zdi se mi, da ste z njim kompatibilni?

Mogoče zato, ker oba prihajava iz delavskega okolja.

Na predstavitvi v parlamentu ste dejali, da boste sprva naredili analize. Kdaj jih boste končali?

Pri meni se je analitično obdobje končalo. Zdaj vem vse o slovenskih bolnišnicah in začenjamo z ukrepi.

Koliko mandatov potrebujete?

Ne delam si utvar, da bo to samo en mandat. Urejanje sistema vedno zahteva še en mandat, pa še en mandat, pa še en mandat. Prva galaktična resnica reform v zdravstvu je, da je reforma konstanta. Sam sem privrženec nenehnih izboljševanj in ne tektonskih reform. Planiraj, naredi, preveri, izboljšaj. Marsikaj ni takoj vidno. Program Svit, državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesu in danki, ki deluje od leta 2010 in pri katerem sem tudi sam sodeloval, je izredno uspešen. Danes ujamemo že skoraj vse pojave tega raka v prvi fazi. Raka materničnega ustja tudi skoraj ne najdemo več. Odlično življenja rešuje program Dora. Po svetu imate pa države, kjer je tuberkuloza še vedno četrta smrtna bolezen. Pri nas je na 25. mestu, a dobro pri nas ne šteje. Žal.

Zdravstveni ministri imajo v zadnjem času kratek rok trajanja. Milojka Kolar Celarc se je vrnila k svojemu zeliščnemu vrtu. Če vas bo katera od afer odnesla, kaj boste počeli vi?

V času, ko sem bil direktor rehabilitacijskega centra Thermana, sem obiskoval tečaj hipnoterapije, ki je priznana metoda zdravljenja. Uporablja se predvsem pri bolnikih, pri katerih gre za pomanjkanje volje, recimo pri odpravljanju posledic možganskih okvar ipd. Usposabljanje sem zaključil. Izkušnje kažejo, da je s to metodo mogoče odpraviti marsikatero zdravstveno težavo. Temu se bom ponovno bolj posvetil po koncu mandata.

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Katja Dejak Gornik, Upravni odbor Sekcije za primarno pediatrijo pri Združenju za pediatrijo SZD

    Intervju: Samo Fakin

    Primarni pediatri se pridružujemo apelom gorenjskih, mariborskih in celjskih kolegic in kolegov družinske medicine in jih v njihovih zahtevah po odpravi nepotrebnih administrativnih obremenitev iz naših ambulant povsem podpiramo. Primarni pediatri skrbimo za petino državljanov Slovenije. Naše poslanstvo je primarna preventiva, torej ohranjanje zdravja otrok in mladostnikov ter zgodnje odkrivanje znakov bolezni,... Več

  • Luka Šolmajer, Ljubljana

    Intervju: Samo Fakin, minister za zdravje

    Ko preberemo tako odličen in dobro pripravljen intervju, kot je tokratni B. Mekine z ministrom za zdravje, se zdijo pred kratkim napisane kritike ’’vagonarjev’’ (če uporabim njihovo izrazoslovje) z GZS še bolj za lase privlečene. Menim, da niti ni bil potreben komentar na komično pisanje g. Hribar Miliča, saj se dobro razumejo vloge v družbi, ki jih igramo. Več