Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Ekonomija  |  Intervju

Tomaž Lanišek: Molitev v času delovnika je moteča ravno toliko, kot so moteče »čik pavze« 

»Plača v osnovi namreč ni motivator, temveč higienik«

S Tomažem Laniškom, direktorjem škofjeloškega podjetja v nemški lasti Knauf Insulation, smo se sestali v najnovejši pridobitvi podjetja, izobraževalno-demonstracijskem centru Knauf Insulation Experience Center. V tem dvonadstropnem objektu izvajalcem in kupcem predstavljajo najnovejše koncepte trajnostne gradnje, vključno seveda z izolacijskimi rešitvami, ki so jih v tem škofjeloškem podjetju razvili sami. Direktor Lanišek nam ponosno predstavi različne izolacijske materiale, ki temeljijo na kameni volni, popelje pa nas tudi na streho Centra, kamor so umestili izdelek, po katerem slovi njihovo podjetje v svetu; tistega, ki omogoča »ozelenjevanje puščav«. V sklopu projekta zelenih rešitev Urbanscape so namreč v njihovem razvojnem centru razvili izolativni material, ki zadržuje vodo in jo rastlinam prepušča po njihovih potrebah.

Škofjeloško podjetje ima v skupini Knauf Insulation, ki v 35 državah zaposluje 5000 ljudi, zelo pomembno vlogo. V tem gorenjskem mestu je namreč globalni razvojni center podjetja Knauf Insulation. Nemški lastniki so ga v Škofjo Loko postavili po prevzemu slovenskega podjetja Termo tudi zaradi znanja slovenskih inženirjev na področju izdelave kamene volne. Poleg tega je v Škofji Loki še sedež Sistemske divizije, v okviru katere usklajujejo globalno prodajo vseh tistih njihovih izolacijskih izdelkov, ki se ne uporabljajo v gradbeništvu, sedež komercialne organizacije, ki prodaja gradbeniško izolacijo v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini in še podporna tehnična organizacija vsem obratom Knauf Insulationa po svetu, kjer izdelujejo izolacijske materiale, ki temeljijo na kameni volni.

Tomaž Lanišek je bil deset let zaposlen v ameriškem podjetju Good Year Dunlop Sava Tires. Je član številnih poslovnih interesnih združenj in tudi ambasador pozitivnih vrednot v poslovnem svetu. Vodenje škofjeloškega Knauf Insulation je prevzel pred petimi leti, ko je podjetje pod tedanjim vodstvom direktorja dr. Saše Bavca, ki je znotraj skupine napredoval na mesto direktorja marketinga za ves svet, prejelo – tudi zaradi uspešnega spoprijemanja s krizo – »slovensko gazelo«, priznanje družbe Dnevnik za najboljše hitro rastoče podjetje v Sloveniji. Pod vodstvom direktorja Laniška se je podjetje s svojimi izdelki še bolj utrdilo na globalnem trgu. V zadnjem letu so se posvetili reorganizaciji znotraj podjetja, da bi bolje motivirali delavce in tako povečali produktivnost podjetja. Od tu njihova v javnosti odmevna napoved o povišanju plač. So tudi eno izmed redkih slovenskih podjetij, ki zaposluje begunce in migrante z Bližnjega vzhoda.

Nedavno ste v Knauf Insulation napovedali povišanje plač v proizvodnji za 36 odstotkov. Gre za plačo štiriizmenskih delavcev, zdaj najnižje plačanih, ki bodo prejemali, skupaj z vsemi dodatki, na mesec 1500 evrov neto. Na podlagi kakšnega premisleka ste sprejeli to odločitev? 

Pravzaprav ravnamo podobno kot številna druga podjetja, ki hočejo izkoristiti »skrite rezerve« v produkcijskem procesu. Res je, da so bila zaradi napovedi o povišanju plač naša prizadevanja, da bi delavce bolj motivirali za delo, v javnosti bolj odmevna, a tudi številni drugi podjetniki v svojih podjetjih z istim ciljem uvajajo podobne bolj ali manj odmevne ukrepe. V našem podjetju smo začeli s plačami, ki seveda so za vsakega delavca eden izmed pomembnih dejavnikov motivacije. Vendar so plače le del naših prizadevanj, da bi v podjetje privabili nove, dobre delavce in obenem okrepili zavzetost tistih, ki že delajo v našem podjetju. Ob tem je treba povedati, da ne bomo zvišali osnovnih plač, ampak bodo do zvišanja upravičeni tisti delavci, ki se bodo – tudi v sklopu zakonsko dovoljenih nadur – dodatno izobraževali, opravljali znotraj delovnika različna dela, vključili v dodatne aktivnosti, kot je sodelovanje v gasilski in reševalni skupini znotraj podjetja, ali pa bili mentorji novim oziroma na druga delovna mesta premeščenim delavcem. Ne bomo torej vsem delavcem avtomatično zvišali plač, temveč bodo zvišanja deležni le tisti, ki bodo v svojem delu izkazali večjo zavzetost in se bolj angažirali v dobro podjetja.

Takšno prestrukturiranje znotraj podjetja ste zasnovali na podlagi interne raziskave, katere namen je bil »izmeriti« kulturo oziroma zavzetost delavcev v podjetju. Kaj ste ugotovili?

Ugotovili smo, da so nekateri delavci, okrog 20 odstotkov je takšnih, za delo manj zavzeti oziroma aktivno nezavzeti. Njihov delež nas ni presenetil, v večini slovenskih podjetij je še enkrat višji, vendar je še vedno višji denimo od povprečja v ameriških podjetjih, kjer je v povprečju takšnih delavcev 10 odstotkov. Te delavce, najmanj zavzete, hočemo z možnostjo povišanja plač in tudi s ponudbo o bolj raznovrstnem delu v okviru njihovega delovnika spodbuditi k iskanju smisla pri delu v našem podjetju ... Pri določanju višine plač nas je vodil premislek, da je družini, v kateri oba partnerja zaslužita 1500 evrov na mesec, omogočeno spodobno življenje, nekaj malega pa tudi prihrani. In še spoznanje, da lahko delavec bolj zavzeto dela, če ni prisiljen premišljevati o tem, kako bo preživel mesec s svojim zaslužkom. A ne gre le za zavzetost v službi, temveč tudi doma. Kajti, saj veste, težave iz službe marsikdo prinaša domov in obratno.

Vsi bi se morali vprašati, ali želimo imeti in ustvarjati v Sloveniji delovna mesta z višjo dodano vrednostjo ali le proizvodna. Nedvomno je prava razvojna opcija prva.

Sklepam, da boste čez leto dni ponovili raziskavo, da bi opredelili napredek v zavzetosti delavcev in se ne nazadnje odločili, kdo je upravičen do povišice in kdo ne. Jo boste?

Njihovo zavzetost bomo redno spremljali. Tako ravna večina podjetij. Nekatera izvedejo raziskave, podobne naši enkrat na leto, druga vsakih nekaj let. Moramo spremljati napredek ob uvajanju sprememb, da bi uvideli, ali smo na pravi poti. A ne gre le za plače. Plača v osnovi namreč ni motivator, temveč higienik. To trdi večina psihologov, tudi tisti, s katerimi ta čas sodelujemo. Med njimi sta dr. Kristijan Musek Lesnik, proučevalec psiholoških vidikov dela v organizacijah, in dr. Matej Tušek, ki je tudi športni psiholog. K sodelovanju smo ju povabili, da bi naše delavce spodbudila k premisleku o tem, kje so njihove morebitne napake ob delu v kolektivu in kako jih lahko popravijo. Ključno je motivirati delavce. To je prvi pogoj, da lahko podjetje izvede zastavljeno strategijo. Če delavci niso motivirani, če ni prave »kulture« v njem, podjetju ne pomaga niti vrhunsko domišljena strategija, saj je delavci pač ne izvajajo. Od tu misel Petra Druckerja, da »kultura lahko pospravi strategijo za zajtrk« (Culture can eat Strategy for Breakfast).

Odločitev o povišanju plač ste torej sprejeli na podlagi raziskave o tem, kako povišati produktivnost vašega podjetja. Vaša odločitev je zanimiva, večina direktorjev z enakim ukrepom odlaša, saj trdijo, da plač ne morejo povišati zaradi previsoke obremenitve plač.

Če ima podjetje domišljeno vizijo, lahko plače financira tudi iz prihrankov, ki jih je ustvarilo v daljšem časovnem obdobju. Res pa se nam je denimo dogajalo, da se je proizvodna linija ustavila, ker vzdrževalci niso pravočasno opravili svojega dela. V podjetju pa štejejo vsaka izgubljena minuta, ura ali dan. Če linija stoji dva dni, izgubimo od 100 do 150 tisoč evrov. Če delo teče nemoteno, izdelki pa so kupcu pravočasno dostavljeni, se to lahko pozna tudi pri dobičku in posledično v višini plač. A na silo ne gre. Delavci morajo doumeti, da so njihove plače odvisne od tega, ali bo vsak izmed njih opravil svoje naloge skladno z zastavljenim ciljem. Vsako podjetje ima nekaj rezerv, od vodstva pa je odvisno, kako uspešno jih bo znalo izkoristiti. Mi smo ubrali pot, katere cilj je izboljšanje zavzetosti delavcev, kulture podjetništva in krepitev zavesti, da lahko vsak izmed nas pripomore k večji produktivnosti podjetja. Tako lahko ustvarimo rezultate, ki se lahko poznajo tudi v višini plač. K njihovemu povišanju sicer nekaj prispeva podjetje, nekaj pa tudi sami delavci s svojo zavzetostjo, kar vključuje tudi male inovacije v sklopu njihovega delovnega mesta.

V Knauf Insulation Škofja Loka ste sicer lani ustvarili 120 milijonov evrov prometa in 11,5 milijona evrov čistega dobička.

V Sloveniji je dobiček zlorabljena beseda. Vedno je uporabljena v negativnem smislu, čeprav vse dobre stvari izhajajo iz dobička. Naše podjetje veliko vlaga v lokalnem prostoru. Prebivalci Škofje Loke so naši sosedje, tudi večina zaposlenih pri nas je iz tega mesta in njegove okolice. Zato veliko prispevamo za delovanje in razvoj škofjeloških kulturnih, športnih, tudi gasilskih društev. Smo eden izmed dveh glavnih sponzorjev otroškega tekmovanja v alpskem smučanju, pokala Loka, sponzoriramo rokometno ekipo Urbanspace Loka, smo tudi glavni sponzor Škofjeloškega pasijona. Delež dobička gre seveda v obliki davkov tudi državi. Idealno bi seveda bilo, če bi se nam vloženo povrnilo v obliki izboljševanja prometne infrastrukture, saj ima zaradi njene neurejenosti naše podjetje težave pri dostavi izdelkov kupcu. Tretja stvar so seveda naši zaposleni. Resda pri nas plače niso bile nikoli nizke, vendar ne zaradi zelo težkega dela, temveč zato, ker je štiriizmensko, kar je posledica narave našega dela. Treh linij, v katerih talimo kamen pri 1600 stopinjah, pač ne moremo čez noč ugasniti in jih zjutraj prižgati. A ta čas nimamo težav z odhodi delavcev, radi pa bi spodbudili prihod novih, dobrih in zavzetih delavcev.

Večje težave imate s tem, da zadržite visoko kvalificirane delavce. Trdite, da njihovemu zaposlovanju slovenski sistem obremenitve plač ni naklonjen. Je tako?

Prepričan sem, da bi morale biti pri višje plačanih delovnih mestih davčne obremenitve konkurenčne tistim v naši okolici. Naša konkurenca so države Evropske unije. Če so pri njih davčne olajšave večje oziroma obremenitve nižje, so takšna okolja lastnikom podjetij privlačnejša za postavitev razvojnih centrov. Knauf Insulation je eno izmed redkih globalnih podjetij, ki ima v Sloveniji razvojno središče. V njem delajo vrhunski strokovnjaki, tudi doktorji in magistri znanosti. Ti ljudje plačujejo v Sloveniji davke, vendar jih bomo vse težje obdržali, saj so mnoge druge države v Evropi z davčnimi razbremenitvami bolj naklonjene zaposlovanju vrhunsko izobraženih ljudi. Vsi bi se morali vprašati, ali želimo imeti in ustvarjati v Sloveniji delovna mesta z višjo dodano vrednostjo ali pa pač samo proizvodna. Nedvomno je prava razvojna opcija prva.

Lastniki Knauf Insulation so se odločili postaviti razvojni center v Škofji Loki zaradi tukaj razvitega znanja in tudi zaradi strateške lege Slovenije. Dokler bodo ti vidiki prevladali v razmislekih lastnikov, bodo razvojni center in sedeži prodajnih mrež ostali tukaj. V veliki meri bo odločitev lastnikov odvisna tudi od razvoja poslovnega okolja v Sloveniji, kamor sodijo tudi obremenitve plač. Selitev razvojnega centra v drugo državo se lahko zgodi čez noč. Če se to zgodi, tudi mojega delovnega mesta ne bo več v Sloveniji. Naš cilj bi moral biti ohranitev delovnih mest z visoko dodano vrednostjo tudi zaradi mladih, ki se v zadnjih letih izseljujejo iz Slovenije. Ti ljudje so s svojim znanjem tujega jezika, osvojeno izobrazbo in tudi z novimi poznanstvi lahko pomemben kapital za Slovenijo. Ves napor bi morali usmeriti v prizadevanja, da jih privabimo nazaj.

Prvi izziv je bil mnogim domačim že drugačen videz tujih delavcev. Tudi molitev v času delovnika je moteča, čeprav le toliko, kot so moteče »čik pavze« naših delavcev.

Lani je v javnosti odmevala vaša odločitev o zaposlitvi nekaj deset prosilcev za azil, beguncev in migrantov z Bližnjega vzhoda. Tedaj so nekateri trdili, da ste jih zaposlili zato, ker vam primanjkuje »domačih« delavcev oziroma zato, ker so cenejša »delovna sila« …

… kar seveda ne drži. Ponudili smo jim roko, skladno s premislekom, da se je Slovenija obvezala vsako leto sprejeti določeno število prosilcev za azil. Nesmiselno bi bilo te ljudi izolirati v azilnih centrih in se pretvarjati, da jih ni med nami, temveč jim je treba, kar je spoznala tudi Nemčija, zagotoviti zaposlitev in jih vključiti v družbo. Tem fantom in dekletom, ki so izbrali Slovenijo za ciljno državo, ne le kot postajo do Nemčije, smo ne nazadnje ponudili možnost zaposlitve tudi zato, ker lahko z lastnim zaslužkom razbremenijo državni proračun. Večina prišlekov, ki smo jih zaposlili pri nas, je izobražena. V svojih državah so imeli poklice, dobre poklice. Zdaj so tukaj. Po dobrem letu bivanja v Sloveniji izvrstno govorijo slovensko, zavedajoč se, da lahko le z znanjem jezika gostiteljske države postanejo enakopravni člani družbe. Če kdo izrazi takšno pripravljenost, nimam nobene težave sprejeti ga medse. Res pa je, da stiki različnih kultur vnašajo spremembe in nove izzive v delovno okolje. Za njihovo premagovanje je potrebno veliko komunikacije in potrpežljivosti. Prvi izziv je bil mnogim že njihov drugačni videz. Tudi molitev v času delovnika je moteča, čeprav le toliko, kot so moteče »čik pavze« naših delavcev. Seveda pa, kar je ključno, v našem podjetju ne delamo razlik pri plačah. Plačilo je odvisno od delovnega mesta, ki ga zaseda delavec, ne od barve njegove kože ali veroizpovedi. Tuje plačujemo do centa enako kot domače delavce. Dobijo tudi 13. plačo, božičnico, tudi pršut pred novim letom, čeprav iz govejega mesa, ki ga je, da ne bo zamer med domačimi delavci, zaradi njegove višje cene kak gram manj kot svinjskega.

Šenčur, kjer živite, se je pred nekaj leti »proslavil« s protesti domačinov, ki so na traktorjih in s protipriseljenskimi zapisi na plakatih nasprotovali preoblikovanju tamkajšnjega poslopja Bauhausa v begunski center. Kako ste tedaj premišljevali o ravnanju vaših sovaščanov?

Njihovega ravnanja ne bom komentiral … Lahko pa rečem, da si pred problematiko priseljevanja v Evropo ne smemo zatiskati oči, kajti ti ljudje so tukaj. Po svoje so prišleki zelo dobro nastavili ogledalo slovenski družbi. Po eni strani je spodbudno, da so izbrali Slovenijo za ciljno državo, kar izpričuje, da smo očitno dovolj zanimivi in privlačni, da si ljudje želijo ustvariti dom tudi pri nas, ne le v Nemčiji. Kajti boj se države, ki se je vsi izogibajo. Po drugi strani pa smo z njihovim prihodom ozavestili problem izseljevanja ljudi. Vsako leto Slovenijo zapusti več kot deset tisoč ljudi, večinoma mladih. Število izseljenih se v razmerju do celotnega števila prebivalstva ne zdi veliko, toda če ga postavimo ob bok podatku o dvajset tisoč rojstvih na leto, trend zbuja skrb. Pol generacije se vsako leto izseli iz Slovenije. Nič ni narobe, če se v tujini izobrazijo in se nato vrnejo, vendar se za vrnitev odloča vse manj Slovencev in Slovenk. Z upadanjem natalitete in demografskim primanjkljajem se ta čas sicer spoprijema večina evropskih držav. Če Sloveniji ne bo uspelo pravočasno dvigniti rodnosti, denimo s podobnimi ukrepi, kot so davčne olajšave za pare v Nemčiji, lahko računamo le še na priseljence. Lahko jih poskušamo privabiti iz določenih držav, vendar ob migrantskih valovih, ki ne bodo pojenjali, prišlekov pač ne bomo mogli izbirati na podlagi njihove narodnosti ali veroizpovedi. Dobro je, da je Slovenija za mnoge še vedno zanimiva in varna država. To bi bilo lahko izhodišče tudi za ekonomski preboj na marsikaterem področju. Zakaj ne bi ustvarili razmer, v katerih bi imelo še 20 podjetij, tako kot Knauf Insulation, sedež globalnega razvoja pri nas?

Lani je precej odmevala napoved nekaterih v medijskem prostoru bolj izpostavljenih slovenskih gospodarstvenikov, da bodo zaradi večje obdavčitve kapitala preselili proizvodnjo iz Slovenije. Kako ste takrat razmišljali o njihovih »grožnjah«?

Hvala bogu so se ti podjetniki vsaj izpostavili. V Sloveniji se jih le malo izpostavi. Večina namreč tiho, brez izpostavljanja medijskemu pompu, preseli proizvodnjo v tujino. Država bi se morala odzvati podobno, kot se na odhode delavcev odzivamo v podjetjih. Pametna podjetja bodo z delavcem, ki je dal odpoved, naredila t. i. izhodni intervju. Če delavec pravi, da podjetje zapušča zaradi selitve k dekletu v tujino, ni problema. Če pa kot razlog za odpoved navede slabe plače, slabo vzdušje v kolektivu, ali da ga šef ne spusti skozi sito napredovanja, bo pametno vodstvo na podlagi teh podatkov v prihodnje pametneje ukrepalo. Če torej dobri podjetniki napovedujejo selitev proizvodnje iz Slovenije, je to znak, da je nekaj narobe. Vedno je sicer mogoče, da blefirajo, vendar resni podjetniki ne bi blefirali ... Kot družba si moramo postaviti cilje. V ta namen je bila predlani zasnovana vizija Slovenija 2050. V enem delu sem sodeloval pri pripravi tega dokumenta, ki je bil sicer deležen kar nekaj posmeha. A to vizijo so ustvarili Slovenci in Slovenke, večinoma mlajši od 35 let. Ti ljudje, ki bodo dočakali leta 2050, so dejali, da hočejo živeti v mirni in srečni državi. S tem so v prihodnost postavili zastavico, za pot do takšne družbe pa je treba pripraviti ustrezno strategijo in določiti ustrezne, tudi zakonodajne korake, ki bi nas pripeljali do cilja.

Plačilo je odvisno od delovnega mesta, ki ga zaseda delavec, ne od barve njegove kože ali veroizpovedi. Tuje plačujemo do centa enako kot domače delavce.

Zdi se, da Slovenci tudi pri izbiri razvojne vizije Slovenije niso enotni. Nekateri namreč izpostavljajo, da Slovenija še vedno ponuja kakovostno življenje, saj se ji je uspelo izogniti drvenju v neoliberalno past, ki je vodila mnoge tranzicijske države v razpiranje »škarij« dohodkovne enakosti. V tem pogledu se zrcalita dve različni strategiji, kako do srečne Slovenije: tista, ki skuša ohraniti visoko raven socialne enakosti, in tista, v kateri bi se spričo povečevanja dohodkov tistih podjetnikov, ki ustvarjajo dodano vrednost gospodarstva, poglabljala socialna neenakost. Ti dve različni strategiji izpričujejo tudi zdajšnje razprave o reformi obremenitve plač. Se strinjate?

Problem je, da pri nas srednji razred izginja. S temi ukrepi, o katerih sva govorila na začetku pogovora, ga želimo utrditi. A revnejši sloj obstaja povsod. Tudi v Švici je 10 odstotkov ljudi revnih, čeprav so njihove najnižje plače višje od plač našega srednjega razreda … Ni problem v tem, če minister napove, da bomo imeli v Sloveniji zelo visoko obdavčitev, primerljivo z obdavčitvami v skandinavskih državah, temveč je treba zastaviti vprašanje, kaj za davke, ki jih vplačujemo, dobimo. Če je zbrani denar namenjen denimo za obnovo prometne infrastrukture, z veseljem plačujem davke. Obenem pa se je treba spoprijeti z dejstvom, da bomo zaradi staranja prebivalstva imeli vse manj prilivov iz davkov. Če nas bo vedno manj, bomo morali plačevati višje davke, če nas bo s priseljenci ali povratniki več, bodo davki nižji. Zanimivo so se odzvali Portugalci, ko so imeli po krizi zaradi izseljevanja prebivalstva premalo delovne sile. Izseljence so privabili v državo z dvoletnim odpustom plačevanja davkov. Izbrali so dobro strategijo, ki je lahko zgled mnogim državam, ki se srečujejo s podobnimi zagatami.

Bi se strinjali s tezo, da je slovenska politika preveč rigidna, preveč »konservativna«, da bi povlekla bolj odločne, morda tudi bolj tvegane poteze v to ali v drugo smer? 

Nehvaležno je komentirati politiko. Res pa je, da v Združenju Menedžer, v nemško-slovenski gospodarski zbornici, v ameriški gospodarski zbornici in v Gospodarski zbornici vedno opozarjamo, da tudi napovedane reforme tečejo prepočasi ali pa povsem zastanejo. Če se reforme ne izvedejo, se ustvari vtis, da pač niso potrebne. Toda če imamo tolikšen beg možganov, ta misel ne drži vode. Zaznati je še, da je v premislekih o reformah vedno na delu načelo »ceteris paribus«. To načelo o nespremenljivosti končne slike na področju davkov veleva, da je treba ob znižanju davka na enem področju zvišati davek na drugem. A ni čisto tako, saj sta tako ekonomija kot država dinamični materiji. Elastičnost je pomembna. Če že na začetku ukrep v pravi smeri nevtraliziramo z drugim, da bi zagotovili uravnoteženost državnega proračuna, le ohranjamo status quo.

Če dobri podjetniki napovedujejo selitev proizvodnje iz Slovenije, je to znak, da je nekaj narobe. Vedno je sicer mogoče, da blefirajo, vendar resni podjetniki ne bi blefirali.

Tudi v podjetju včasih za zaposlitev ljudi v določenem programu namenimo več denarja v upanju, da bo uspešen. Tvegamo. Včasih uspe, drugič ne, vendar obstaja verjetnost, da bo eden izmed programov uspel. Če le preračunavaš, ne boš nikoli sprejel nobene odločitve. Sicer pa se ta čas v Knauf Insulation že pripravljamo na novo krizo. Ko pride vihar, se bomo le še odzvali. Takrat je dobro imeti ljudi motivirane. Takrat lahko ponovimo zgodbo gazeljega teka. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.