Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Politika  |  Intervju

Počivalšek: Če se ne bomo primerno odzvali, nam bodo še preostale delavce vzeli Avstrijci 

»Če se ne bomo primerno odzvali, nam bodo še preostale delavce vzeli Avstrijci, in to ne prek Magne, ampak izpred naših šol, zaradi česar je treba tudi dvigniti plače.«

Zdravko Počivalšek se je v zadnjih petih letih ministrovanja iz gospodarstvenika prelevil v izkušenega politika. Je minister, ki svoje misli pove tako, kot na svoji kmetiji s traktorjem obdeluje zemljo: neposredno in brez okolišenja, kar pa je brez dvoma po godu javnosti. Po zadnji anketi Ninamedie se je Počivalšek znašel na tretjem mestu najboljših ministrov vlade Mira Cerarja. A v Šarčevi vladi, vključno s premierom, ni več edini, ki govori tako, kot orje. Po izobrazbi je agronom, preden je s pomočjo stranke SMC vstopil v politiko, je 15 let delal v turizmu. Bil je na čelu Term Olimia v Podčetrtku, kjer si je leta 2010 prislužil naziv menedžer leta.

Se spomnite – nekoč ste okoljevarstvenike, ki so imeli zadržke do gradnje Magnine tovarne v Hočah, označili za ekoteroriste.

To ni res. V zvezi z Magno sem govoril o močvirnikih.

In kakšna je razlika med močvirniki in ekoteroristi?

Ko sem rekel ekoteroristi, sem mislil na skupino ljudi, ki je na tem boju zgradila svoj poslovni model. Omenil sem jih v povezavi s Cementarno Trbovlje. Glede močvirnikov pa se spomnite na kontekst. Ko smo poskušali Magno pripeljati v Slovenijo, so temu nasprotovale praktično vse okoljske organizacije, mariborska civilna družba je pa molčala. Zaradi tega jo je bilo treba zbuditi, da se začne boriti za svoje interese.

Torej ste prepričani, da so okoljski aktivisti predvsem nagajali?

Nikoli ne govorim kar v en dan. Če pogledate v arhiv, boste videli, da sem opozoril na dva posameznika, ki sicer nista močvirnika, ampak dejansko poturice. Če smo natančni, sem uporabil naslednje besede: močvirniki, plačani politikanti, poturice. Poturica je seveda srbohrvaška beseda, s katero so nekoč označevali Srbe ali Hrvate, ki so se poturčili. In na to sem mislil, mislil sem na dva človeka, ki sta se pomočvirila. Eden je bil iz Maribora, drugi iz Dolenjske.

Prizadevali ste si, da bi Magna v Mariboru zgradila tovarno, ki jo je tudi zgradila. Po drugi strani pa boste morali spremeniti zakonodajo tako, da bo odslej mogoče na vodovarstvenih območjih graditi t. i. strateške investicije. Do sem smo prišli?

Nismo prišli do sem, prišli smo do konca. In ta konec bo ta teden na vladi. Sam sem velik zaščitnik kmetijskih površin, imam kmetijo, traktor in vse, kar k temu spada. Obdelujem zemljo in imam odnos do nje. Ko smo začeli iskati lokacijo za Magno in ko si je investitor zaželel od 50 do 60 hektarjev veliko zemljišče, smo mu lahko ponudili tudi mariborsko poslovno cono Tezno, bivši TAM, ki je sicer veliko območje, a je danes zaradi številnih najemnikov videti kot leopardova koža. Nato pa je Magna povpraševanje povečala na 100 hektarjev. Tedaj nam je postalo jasno, da v okviru Maribora primerne lokacije ni. Zemljišče smo iskali okrog Murske Sobote, Ptuja in Maribora, dokler nismo prišli do tega zemljišča v Hočah, ki je bilo že v eni od prejšnjih vlad predvideno za neko drugo industrijsko zadevo. Kot veste, je ta cona ujeta med dve avtocesti in železnico. Če mene vprašate, vam odkrito povem, da sam s tiste njive solate ne bi jedel, zaradi česar trdim, da smo lokacijo zelo dobro izbrali in vse postopke izpeljali po obstoječi, veljavni zakonodaji, to je po 74. členu zakona o vodah, po katerem je bilo v Sloveniji izpeljanih že 21 velikih investicij, ki bi vse lahko bile problematizirane na podobni način. Problematizirane zato, ker pa je 69. člen tega istega zakona napisan malce drugače. Skratka, zakon o vodah je notranje neusklajen. Prejšnji teden smo se zato sestali z okoljskim ministrom Juretom Lebnom in članom nevladne organizacije Rovo Gorazdom Marinčkom in se dogovorili, da bomo mi na njihov predlog v vladno proceduro vložili amandma, s katerim želimo Magno pokriti tudi v smislu tega drugega, 69. člena, oni pa so se zavezali, da bodo sprejeli vsako odločitev vlade. Tudi če bo vlada ali vladna zakonodajna služba ugotovila, da takšen amandma ni mogoč, se ne bodo pritožili, Magna pa bo 11. marca prejela pravnomočno okoljsko dovoljenje.

S tem ne znižujemo okoljskih standardov in zakonodaje ne prilagajamo neki multinacionalki? 

Odgovorno trdim, da ne. V 74. členu zakona so zapisane zahteve in zaveze, ki jih Magna mora izpolnjevati. Drugič pa: sam sem v zadnjem obdobju obiskal tri avtomobilske tovarne, Revoz, VW v Wolfsburgu in Bratislavi. Ko sem vstopil skozi vrata teh tovarn, če sem slikovit, sem s tem tovarne onesnažil. To so laboratoriji, zaprti sistemi in verjamem, da je tehnologija, ki jo imamo nameščeno v Magnini tovarni v Mariboru, boljša od tiste, ki je v Gradcu.

Sam sem velik zaščitnik kmetijskih površin, imam kmetijo, traktor in vse, kar k temu spada. Obdelujem zemljo in do nje imam odnos.

Na vzhodu Slovenije se bije še ena bitka glede vode. Terme Lendava bo Sava kmalu prodala madžarskemu skladu, ki se ukvarja z izkoriščanjem energije. Sklad očitno zanimata predvsem še dve neizkoriščeni vodni vrtini. Zakaj ste bili proti temu poslu in seveda: zakaj so vas ignorirali?

Za začetek bi rad predstavil širši kontekst. Zaznali smo štiri vrste aktivnosti madžarske države v Sloveniji. Ugotavljamo, prvič, da Madžarska slovenskim državljanom madžarske narodnosti podeljuje madžarska državljanstva. Glede na to, da smo oboji v EU in v Schengenu, to niti ni tako moteče. Drugič, Madžarska je doslej iz posebnega fonda namenila skoraj dva milijona evrov za spodbujanje gospodarske aktivnosti madžarske narodne skupnosti, s čimer vplivajo na konkurenčnost drugih podjetij na tem območju. Sedaj naj bi prišel nov paket investicij za Slovence, ki znajo madžarsko in s katerimi naj bi Madžarska financirala projekte na širšem območju, torej prek Mure. Tretjič, Madžarska investira v Sloveniji v nogometno infrastrukturo. In potem so tukaj še preostale madžarske investicije. Njihova banka OTP se je zanimala za NKBM, kar še ni končana zgodba, zdaj želijo kupiti tudi Abanko. V ta kontekst sodijo tudi Terme Lendava, ki stojijo na narodnostno mešanem območju. Ko smo na ministrstvu poskušali ugotoviti, kdo je lastnik sklada Comitatus, ki namerava kupiti Terme Lendava, ga sprva nismo našli, nato pa smo ugotovili, da gre za madžarsko državo. In ko me je madžarski gospodarski minister, ki je bil tukaj na obisku, vprašal, zakaj jim Slovenija ne dovoli nakupa lendavskih term, so se mi prižgale še dodatne rdeče luči.

Ampak lastnik, finančni holding Sava, ki je v pretežni meri v lasti Slovenije, je vendarle začel prodajni postopek. Kaj ste naredili, da bi ga preprečili?

Govoril sem z vsemi odgovornimi ljudmi, ki so prodajni proces vodili, govoril sem z njimi pred volitvami, po volitvah in po novem letu. Vsi odgovorni so ignorirali stališča politike. Skrivajo se za frazo, da so terme prodali po najvišji možni ceni.

Pa so jih? Drugi najboljši kupec naj bi ponujal šest milijonov, madžarskemu skladu pa so terme prodali za devet. 

Kako pa veste, da je ta prva ponudba res obstajala? Trdim, da so si jo namestili. To, kar smo videli, je bila predstava za javnost. Kar se je zgodilo s Termami Lendava – možnosti, da se ta posel ne konča, so zgolj še teoretične – je nesprejemljivo. In seveda boste zdaj rekli, da je prodajalec, Sava Turizem, v večinski lasti državnih in paradržavnih družb. Ja, je. Imamo tudi sprejeto strategijo na področju turizma, pa se nam kljub temu dogajajo takšne stvari. To pomeni, da smo mi, v vladi ali tisti, ki so odgovorni za uresničevanje strategije na področju turizma, zgolj paravan. Žal mi je, ampak v takih primerih zavlada nekdo drug.

V čem pa je ta prodaja v nasprotju z državno strategijo?

Na področju turizma smo se odločili, da mora Slovenija postati prepoznavnejša, da bomo v Slovenijo pripeljali več turistov. Veliki problemi so: slaba prepoznavnost, zaradi česar smo sprejeli nov zakon o spodbujanju razvoja turizma, s katerim smo uvedli višje takse in več denarja za promocijo. Nismo še rešili komunikacij, letalskih povezav. Avtocestni dostop imamo, šele lani je po dolgih letih v Slovenijo prišel prvi potniški vlak iz Italije – si to predstavljate? Največji problem slovenskega turizma pa je lastniška struktura. 40 odstotkov pomembnih hotelov ali podjetij je v državni lasti. Naš cilj je, da to infrastrukturo prodamo odgovornim lastnikom. Ne prehitro, ne prepoceni in ne napačnemu lastniku. Vsi mediji pravijo, da želim hotele podržaviti. Ni res. Jaz želim, da jih ne razprodamo. Želim, da jih v okviru SDH postavimo na noge, ne pa da SDH dopusti, da se Lendava proda. SDH je dolžan izboljšati poslovanje teh podjetij. Njihova kondicija se izboljšuje, do leta 2014 je bil celoten turizem v minusu, a je stanje danes še daleč od tega, da bi se lahko primerjali s turizmom v Avstriji. Skratka, če naše turistične bisere prodajamo zdaj, jih prodajamo poceni in v neznano.

In zato je DUTB na podlagi sklepa vlade ta mesec zasegel šest portoroških hotelov, ki jih je hotel kupiti srbski poslovnež Miodrag Kostić, sicer lastnik portoroškega letališča in kmalu tudi Gorenjske banke?

Ne bom govoril o imenih, ampak v vladi smo ocenili, da je prišlo do skritega dogovora o prodaji teh hotelov, zato smo se odzvali. Ocenili smo, da naš državni upravljalec premoženja ni sledil državni strategiji na področju turizma, hotel jih je prehitro in prepoceni prodati nepravemu lastniku na način, da bi prišlo do oškodovanja državne lastnine. Če povem še s svojimi besedami: Kar so se šli, je bila sabotaža.

Glavni izvršni direktor DUTB Imre Balogh je uradno odstopil iz osebnih razlogov, je dejal.

Ja, tako se je odločil, še preden bi ga lahko kdo razrešil.

Na DUTB ste menjali vodstvo, kaj pa SDH? So tudi Lidii Glavina šteti dnevi? Zakaj? 

Sam sem zadovoljen s tem, da se kadrovsko stanje na DUTB in v SDH razvija v pozitivni smeri. Prišli smo že zelo daleč in verjamem, da bomo prišli do maksimalno odgovornega upravljanja državnega premoženja. Verjamem, da se bo proces nadaljeval in kmalu zaključil.

To pa ste zelo lepo, diplomatsko povedali.

Hvala. Upam, da sem s tem povedal vse.

Državni sekretar na finančnem ministrstvu Metod Dragonja je dejal, da bi po prodaji NLB Abanka morala ostati v državni lasti. Še kak mesec dni časa je za sprejem te odločitve. Kakšen občutek imate vi?

Trdim, da je treba narediti vse, da se v tem primeru zaveze, ki smo jih dali evropski komisiji, dogovorno spremenijo in da te banke ne prodamo.

Zakaj ne?

Ker mislim, da znamo tudi mi banke upravljati vsaj tako dobro kot kakšen sklad. In če v vladi res iskreno želimo, da ena od bank ostane v lasti države, verjamem, da nam bo to tudi uspelo. Zakaj? Zato ker so danes razmere drugačne, kot so bile leta 2014, ko smo dali zaveze, ker smo kot država na vseh področjih močno napredovali in ker smo na gospodarskem področju dovolj močni.

Mogoče je, da bi v Sloveniji Mercator kupili nazaj, a to za zdaj ni naš namen. Sam si prej želim, da bi Mercator dobil zdravega lastnika.

Gorenje smo prodali kitajskemu podjetju. Evropska komisija je nedavno izrazila zaskrbljenost nad kitajskimi investicijami in tudi zunanji minister Miro Cerar je decembra v Washingtonu prosil za ameriške investicije, češ, sicer nas bodo pokupili Kitajci in Rusi. Bi nas moralo skrbeti? Je kitajski nakup Gorenja tvegana poteza?

Na ta posel moramo gledati širše. Slovenija je v gospodarskem smislu zelo internacionalizirana, 80 odstotkov vsega, kar naredimo, izvozimo. Od tega, kar prodamo v tujino, pa 80 odstotkov prodamo v EU. Naš cilj je že leta razpršitev te navezanosti na EU, zaradi česar si prizadevamo za krepitev gospodarskih vezi z državami bivše Sovjetske zveze, z Bližnjim vzhodom, Azijo, Kitajsko, Japonsko, Vietnamom, Avstralijo, Oceanijo, ZDA in pa seveda z Afriko, s to celino prihodnosti. To je naš cilj zato, ker smo znotraj EU preveč navezani na Nemčijo in tam na njihovo avtomobilsko industrijo. Lani smo imeli z Nemčijo kar 12,5 milijarde evrov trgovinske menjave, smo ena izmed redkih držav, ki v Nemčijo izvozi več, kot iz nje uvozi. Lani smo v Nemčijo izvozili za milijardo evrov več, kot smo iz nje uvozili. V Nemčijo izvozimo več kot vse nekdanje države Jugoslavije, več kot Portugalska, mislim da celo več kot Kanada. Podobno je s tujimi neposrednimi investicijami, ki so se na podlagi začasnih podatkov Banke Slovenije v letu 2018 povečale za 1,2 milijarde evrov. Do leta 2017 smo imeli namreč skupaj za 13,7 milijarde evrov vhodnih tujih neposrednih investicij, največji investitorji v Slovenijo pa so Avstrija, Luksemburg, Švica, Nemčija in Italija. Kitajska je zato za Slovenijo ena izmed alternativ, toda za zdaj iz Kitajske več uvažamo, kot vanjo izvažamo, zaradi česar so njihove investicije dobrodošle. Če pa še pogledamo konkretno na Gorenje: Mislim, da so se v Gorenju pravilno odločili. Gorenje za razvoj potrebuje partnerja, ker so eno redkih slovenskih podjetij, ki prodaja na svetovnem trgu končni produkt v panogi, kjer je konkurenca strahovita. S Kitajci so dobili velik trg in partnerja, ki je z Gorenjem dobil know-how.

Zakaj pa so v evropski komisiji zaskrbljeni nad kitajskimi investicijami?

Po svetu se karte sedaj mešajo, mi pa smo prisiljeni iskati niše, ki nam bodo omogočile preživetje. Težave s Kitajsko so drugje, predvsem pri različnih infrastrukturnih projektih, v katere v Sloveniji nismo zabredli, vidite pa jih v Črni gori, Srbiji ali na Hrvaškem, kjer kitajska gradbena podjetja gradijo most na Pelješac. Mi imamo za zdaj s Kitajsko dobre politične odnose. Konec lanskega leta sem bil na prvem kitajskem izvoznem sejmu v Šanghaju, kjer se je predstavila predvsem slovenska živilska industrija, na kar sem bil izjemno ponosen. Sedaj pa se trudimo, da bi na Kitajsko izvažali našo športno opremo in znanje, povezano z organizacijo zimskih olimpijskih iger, ki bodo v Pekingu leta 2022.

Ali ni potem smiselno Mercator prodati Rusom, ne pa recimo Nemcem ali Avstrijcem, ki že zdaj obvladujejo trgovino v Sloveniji? 

Naš bivši veleposlanik v Zagrebu, gospod Vojko Volk, je na dan prodaje Mercatorja Agrokorju dejal: S tem uvažamo v Slovenijo vse tiste poslovne prakse, ki si jih ne želimo. Agrokor je bil, je in bo slab lastnik Mercatorja. Razlog ni v tem, ker je hrvaški, ampak ker je finančno neustrezen, prezadolžen in ker je vertikalno integriran, ima v lasti svojo živilskopredelovalno industrijo. Agrokor je danes insolventen in svojih težav tudi v prihodnosti zelo verjetno ne bo zmogel rešiti. Hrvaška je kljub temu ravnala prav, ko je intervenirala, saj je s tem preprečila še večjo škodo. Sam pa sem ves čas nasprotoval takšnemu nakupu Mercatorja, ki ima v Sloveniji 1,5 milijarde evrov prometa, 10 tisoč zaposlenih in 500 milijonov evrov nabave, a takrat na to odločitev še nisem mogel vplivati, saj je bil Mercator prodan, preden sem postal minister. Danes pa trdim, družba je strateškega pomena za Slovenijo, zaradi česar se imamo pravico vmešavati v njegovo poslovanje in prestrukturiranje.

In kako se bo ta zgodba končala?

Mogoče je, da bi v Sloveniji Mercator kupili nazaj, a to za zdaj ni naš namen. Sam si prej želim, da bi Mercator dobil zdravega lastnika, da bo zmanjšal zadolženost, problem z logistiko, predvsem pa, da bo našel poslovni model, ki mu bo omogočil preživetje. V Sloveniji smo se namreč že navadili na diskontne trgovce z omejeno ponudbo. Po mojem je samo ena pot: lokalno, kakovostno in malce višje cene.

Ta vlada je morda še bolj kot prejšnja zavezana k tem ciljem. A gospodarska rast ne more biti namenjena sama sebi. Ključno vprašanje je, kdaj si lahko dovolimo, da poberemo sadove.

Ta vlada je mandat začela s konfliktom med delom in kapitalom. Zakaj v Sloveniji socialni dialog ni mogoč?

Ta vlada je, tako kot tudi prejšnja, zavezana k ustvarjanju stabilnega in predvidljivega poslovnega okolja, spodbujanju gospodarske rasti. To bi rad poudaril. Ta vlada je morda še bolj kot prejšnja zavezana k tem ciljem. A gospodarska rast ne more biti namenjena sama sebi. Ključno vprašanje je, kdaj si lahko dovolimo, da poberemo sadove. Zame je bilo odločilno leto 2017, ko je naše gospodarstvo po letih visoke rasti preseglo raven iz leta 2008. Tedaj smo se vsi zavedali, da je konec zategovanja pasu. To spoznanje se kaže tudi v koalicijskem sporazumu. Toda teh koalicijskih zavez še nismo začeli niti uresničevati, nič se še ni zgodilo, pa so določene skupine že skočile visoko v zrak, in če uporabim pravni jezik, prekoračile silobran. Nastal je, za moj okus, malce prevelik halo.

Ampak ali se vam ne zdi, da strani vlečeta vsaka v svojo smer in ne vidita tega skupnega cilja?

Našo visoko gospodarsko rast lahko v bližnji prihodnosti ogrozita dva dejavnika. Prvi je trgovinska vojna. Če se bo naš zet spomnil in povečal carine na ameriški uvoz avtomobilov iz EU, bodo posredno naša podjetja hudo prizadeta. A na to mi ne moremo vplivati. Drug dejavnik, na katerega lahko vplivamo in ki prav tako ogroža prihodnjo gospodarsko rast, pa je pomanjkanje delovne sile. Danes imamo le še okoli 76 tisoč brezposelnih, od katerih jih verjetno več kot 20 tisoč ne bomo mogli aktivirati. Drugi vir so upokojenci. Pripravljamo predlog, da bi upokojenci lahko sklenili pogodbe o delu, na podlagi katere bi dobivali polno pokojnino in polno plačo. Dodatne zaposlene lahko dobimo tako, da mlade hitreje spravimo na trg dela iz šol, in to že po prvi bolonjski stopnji. V dolžini študija smo v EU na prvih mestih. Zadnji vir pa je uvoz delovne sile. Mi ne bomo nikoli Dubaj, kjer je 85 odstotkov delovne sile iz tujine, verjamem pa, da jih bo tukaj kakšnih 15 odstotkov. Zdaj pa sledi odgovor na vaše vprašanje: Če se ne bomo primerno odzvali, nam bodo še preostale delavce vzeli Avstrijci, in to ne prek Magne, ampak izpred naših šol, zaradi česar je treba tudi dvigniti plače. Saj veste, mladi danes poguglajo priložnosti in nam uidejo v tujino. Sem proti temu, da se v socialni dialog vmeša država in z dekretom določi minimalno plačo. Prepričan sem bil, da bo gospodarstvo samo zaznalo težave in se odzvalo, a sem se zmotil. Zato sem se tudi strinjal z našim političnim pritiskom na gospodarstvo prek povišanja minimalne plače. Relacija med produktivnostjo in rastjo plač pač mora biti.

Zakaj je morala intervenirati država in zakaj tega niso ugotovili socialni partnerji sami?

Ker je gospodarstvo v povprečju zaspalo. Upam, da bodo to sporočilo razumeli. Mnogi gospodarstveniki niso razumeli in ne razumejo, da se dogajajo spremembe in da je mrtev vsak, ki bo delovno silo jemal le kot sredstvo. Razvijati je treba drugačne odnose in za to ponujati drugačno plačilo. In v tej luči menim, da smo z dvigom minimalne plače brcnili gospodarstvo, da se je odzvalo. Gospodarska zbornica, Združenje menedžer, obrtna zbornica in preostale delodajalske organizacije so s sindikati že začeli diskusijo o srednjeročnem dvigu plač. Na mizi je torej predlog, da se denimo gospodarstvo zaveže za triodstotni dvig plač, država pa jim priskoči na pomoč z olajšavami v višini na primer dveh odstotkov. Odstotkov ne gre tako enostavno seštevati, da bi lahko rekli, da bomo imeli tako petodstotni dvig plač, vseeno pa bi bila to rešitev za rast, h kateri bi pristopili z roko v roki. Vsi moramo na tej poti namreč sprevideti, da bomo le skupaj napredovali, v nasprotnem primeru pa tukaj ne bo več nikogar.

Ste morda pomislili, da se delodajalci in delojemalci ne znajo dogovoriti, ker se pri svojih zahtevah borijo za članstvo, in ali ne bi bilo smiselno razmisliti o zborničnem sistemu obveznega članstva v delodajalskih in delojemalskih organizacijah, kot ga poznajo v Avstriji?

Da, strinjam se, o tem je treba razmisliti in na tem področju narediti neke spremembe. V vsakem primeru moramo priti do bolj skoncentrirane delojemalske in sindikalne strani, ker imamo zdaj že cel kup delodajalskih organizacij in vse več sindikatov, učinkov pa ni. Ampak dejstvo je, da v tem trenutku poteka nekakšen socialni dialog, da imamo konstruktivno razpravo na obeh straneh, katere zaključek bo zavezoval tudi državo, zato je smiselno počakati na izplen. Res je namreč, da smo v Sloveniji pri davčni obremenitvi plač razmeroma konkurenčni pri nižjih plačah, ne pa pri višjih. Ta, progresivna obdavčitev višjih plač nam škodi.

Da, to so predvsem želje vseh menedžerjev. Pod 2500 evrov neto je namreč slovenska davčna zakonodaja ugodnejša od avstrijske.

Ne, ne govorim o menedžerjih, govorim o begu možganov. Visokokvalificirani kadri so v Sloveniji predragi. Zato lastniki firm, ki imajo podjetje še kje drugje, razvojne centre selijo ven, v Sloveniji pa ostajajo nižje plačana in manj kvalificirana delovna mesta.

Seveda se je mogoče strinjati, da je treba delo razbremeniti davkov. Ampak v koalicijski pogodbi piše, da morajo biti davčni učinki nevtralni in da boste delo razbremenili, kapital pa obremenili. In glede na to, da ste se ta teden odločili, da nepremičninskega davka ne bo, ne vem, kako boste v koaliciji prišli do rešitve.

Počasi, počasi. Davčna reforma je zelo kompleksna zadeva. Ne vem, ali je nižja obdavčitev dela odvisna od uvedbe nepremičninskega davka, ki bi tako ali tako moral biti po višini podoben sedanjemu nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Po mojem je na drugi strani ključna obdavčitev dobičkov. Vemo, da v Sloveniji zaradi visokih olajšav marsikatero podjetje davka na dobiček ne plačuje, zato se mi zdi na tem področju smiselno uvesti neko spodnjo mejo, minimalno obdavčitev dobičkov, ne glede na najrazličnejše olajšave. Če bomo tako povečali obdavčitev kapitala, bomo lahko na drugi strani znižali davčno obremenitev plač.

Vas kaj skrbijo redna opozorila fiskalnega sveta, da v vladi vlagate premalo t. i. fiskalnega napora?

Sem zagovornik načela, da lahko poješ le toliko, kolikor si zmožen pridelati. Po tem, kar sam vem, so sedanji ukrepi vlade v okviru fiskalnih zavez. Če ne bi bili, bi slišali tudi opozorila evropske komisije.

V času koalicijskih pogovorov ste bili v SMC vi tisti, ki ni hotel izključiti koalicije z SDS. Zakaj?

Ker sem bil in sem še vedno za pogovor z vsemi. Zato sem se tudi zavzemal, da se SMC pogovarja z vsemi, tudi s SDS. Tako sem dobil nalepko, da želim koalicijo s SDS, a želja po pogovoru še ne pomeni, da si se že kaj dogovoril.

Tudi Marjan Šarec je sprva tako menil. Nato se je šel pogovarjat z Janezom Janšo, kar pa je ta v predvolilnem soočenju izkoristil in razkril pogovore. Zaupanje je tako splahnelo. Poleg tega je večina strank menila, da je bila kampanja SDS, financirana iz Madžarske, nešportna.

To težko komentiram. Če se s kom ne smem pogovarjati, potem pa bog nam pomagaj. Beseda ni konj.

Gospodarstvo je v povprečju zaspalo. Mnogi gospodarstveniki niso razumeli in ne razumejo, da se dogajajo spremembe in da je mrtev vsak, ki bo delovno silo jemal le kot sredstvo.

Bo tudi v Šarčevem mandatu v Slovenijo prišla kakšna nova, velika investicija?

Interes je velik. Ministrstvo za okolje denimo obravnava izjemno veliko število prošenj za izdajo okoljevarstvenih soglasij, kar pomeni, da je investicijska aktivnost velika. To je tudi zagotovilo, da bo gospodarska rast še naprej vztrajala. Izračuni namreč kažejo, da investicije v višini 400 milijonov evrov na leto za približno štiri do pet let pripomorejo k dodani odstotni točki k rasti BDP-ja. Zato je tudi Magna koristna za vso gospodarsko klimo. Ne samo, ker je bilo v tovarno vloženih 160 milijonov evrov, kar so večinoma porabili slovenski izvajalci, ampak ker je že zdaj 200 zaposlenih, odslej pa jih bo še 200.

Ampak čakamo, da jih bo 1000.

Tako je. Po pogodbi o strateški investiciji jih morajo realizirati vsaj 1000. Magna je napovedala skupaj okoli 3000 zaposlenih. Imamo pa še pogovore z drugimi investitorji. V Sloveniji imamo 1081 funkcionalno degradiranih področij, lokacij, na katerih je mogoče takoj investirati, in dve veliki območji za kapitalsko večje investicije. Eno je lokacija nekdanje Tovarne sladkorja Ormož, drugo pa je poslovna cona Feniks pri letališču Cerklje pri Brežicah. Skratka, kar nekaj stvari se premika. Morda ste videli, da nova tovarna raste tudi pri Žalcu, pa da se gradi okoli brniškega letališča. In verjamem, da se bo zidalo še poleg Magne – in to ne samo Magna.

Čez koliko let pa bo kriza?

Nerad napovedujem, lahko pa vam odgovorim s šalo. Indijanci so svojega vrača vprašali, kakšna bo zima. Huda zima bo, jim je rekel. Zato so šli na veliko sekat drva. Ker pa je bil vrač nekoliko v dvomih, se je obrnil na uradnega vremenskega prognostika. Kakšna bo zima, je vprašal, huda, huda zima bo, mu je ta odgovoril. Vrač je tako naslednjič, ko so k njemu prišli Indijanci, spet napovedal hudo zimo, ti pa so šli spet sekat drva. Ker vrač vseeno ni bil prepričan o svoji napovedi, je šel nazaj k vremenarju vprašat, kako ve, da bo huda zima. In ta je rekel, vsi indici kažejo, da bo. In vrač vrta dalje – kateri indici? Indijanci na veliko sekajo drva, odgovori vremenar. Torej, tudi od nas je odvisno, kakšen signal pošiljamo gospodarstvu in tujim partnerjem. Tudi od nas je odvisno, kakšna prihodnost nas čaka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.