Orbán razklal slovenske Madžare

Novembra 2005 je bilo v Lendavi veliko slavje. Mesto sta obiskala tedanji predsednik republike Janez Drnovšek in njegov kolega iz Madžarske, predsednik Lászlo Sólyom. Predsednika sta ob 80-letnici slovenskega Inštituta (INV) slovesno odprla lendavsko izpostavo te najstarejše institucije na področju manjšinskih in etničnih študij v Evropi in ob otvoritvi poudarila, da je to »odraz dobrega sodelovanja med državama«.

Enota inštituta je zato svoje prostore dobila v stavbi Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti, osrednje politične in interesne organizacije avtohtone madžarske narodne skupnosti v Prekmurju, ki ji danes predseduje Ferenc Horváth. Slovenski inštitut in madžarska manjšinska organizacija v Sloveniji sta deset let odlično sodelovala, izvedla sta ogromno skupnih projektov in raziskav. Vse do lani avgusta, ko je Horváth na sedež INV, v Ljubljano, poslal sporočilo, da jim madžarska narodna skupnost odpoveduje gostoljubje.

Domnevno naj bi prostore potrebovali zaradi širitve programov in novih zaposlenih, so nam odgovorili, toda v skupnosti zdaj prostore uporabljajo tudi kot skladišče. Prekinitev sodelovanja med madžarsko manjšino in inštitutom je dejansko le vrh ledene gore v veliko daljši zgodbi, povezani tudi s političnimi spremembami na Madžarskem. Uvod v to zgodbo sega v jesen 2015, zelo očitno pa so se politični spori iz Madžarske preselili v Slovenijo decembra 2016.

Spori so se začeli zaradi preveč svobodomiselnih gledališčnikov in preveč »liberalne« direktorice kulturnega zavoda manjšine.

Povod je bila gledališka igra. Decembra 2016 je namreč Zavod za kulturo madžarske narodnosti, katerega ustanovitelj je organizacija madžarske manjšine in ki jo je tedaj vodila direktorica Lili Kepe, v Lendavi organiziral uprizoritev muzikala iz leta 1988 z naslovom Podstrešje. S samo igro, pravi Kepejeva, ni bilo nič narobe, tudi s »hišnimi« igralci, s katerimi so pred tem profesionalno sodelovali že deset let ne. Težave so nastale zaradi plačila avtorskih pravic, pravi. Avtorske pravice za igro, ki jo je odigrala gledališka skupina Egy & Más Vándorszínház, bi namreč zavod moral plačati agenciji v Budimpešti, ki je bila na Madžarskem znana kot »levo« usmerjena in kritična do trenutne madžarske vlade, zaradi česar pa je še pred uprizoritvijo prišlo v Sloveniji do napetosti med kulturnim zavodom in manjšinskim političnim vodstvom. Igra je kljub temu prišla na spored, je pa režiser na začetku predstave jasno izrazil svoje nezadovoljstvo. Kritiziral je Horvátha, mu očital cenzuro in samodrštvo, ga primerjal s Slobodanom Miloševićem ter sporočil, da je to verjetno njihov zadnji nastop. In imel je prav. A sankcije so doletele tudi Kepejevo.

Januarja 2017 jo je k odstopu pozval svet Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti. Kot nam je odgovoril njihov predsednik, Ferenc Horváth, naj bi bili poglavitni razlogi »finančni primanjkljaj v višini več kot 90.000,00 evrov, netransparentno delovanje, dolg različnim dobaviteljem in izvajalcem storitev, ki se je nabiral že več let«. Eden od primerov netransparentnega delovanja zavoda naj bi bilo tudi delovanje omenjene gledališke skupine. A očitno te nepravilnosti, ki jih kasneje v reviziji poslovanja niso odkrili, niso bile glavni razlog. Horváth sicer zanika, da bi od Kepejeve zahteval odstop, ker ni preprečila gledališke igre, a tudi sam priznava, da so od nje zahtevali, da se opredeli do kritike gledališčnikov, »pri čemer se direktorica do teh stališč članov gledališke skupine ni distancirala oziroma je z njimi soglašala«, nam je odgovoril. Za Kepejevo je primer jasen. Njen odstop so zahtevali, ker je dovolila uprizoritev. To naj bi bila tudi formalna zahteva sveta, poleg tega naj bi ji Horváth večkrat zasebno očital preveč »liberalno« usmerjenost. »Zahtevati, da se igra ne izvede, pa je seveda absurdno, ker se kot direktorica strokovne institucije ne morem vpletati v umetniško svobodo,« nam je odgovorila.

In tako se je začela valiti snežna kepa. Mnoge pripadnike madžarske manjšine v Pomurju je Horváthovo oblastniško postopanje neprijetno presenetilo, med drugim tudi tedanjega svetnika v samoupravni skupnosti občine Dobrovnik Attilo Kovácsa, ki pa je že od leta 2002 zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Ker se je Horváth avgusta 2017 v svoji kolumni, v glasilu madžarske skupnosti Népújság, pohvalil, da so po odhodu Kepejeve izboljšali poslovanje kulturnega zavoda, je Kovács želel časopisu poslati še svoje stališče. Češ, ja, izboljšali ste poslovanje, a ste ukinili nekatere vitalne programe. Toda urednica pisma ni hotela objaviti, saj da lahko v Népújságu od politikov svoja stališča objavlja le predsednik madžarske skupnosti, torej Horváth in uradni poslanec madžarske manjšine v slovenskem parlamentu. Tedaj je bil to László Göncz, danes je to Horváth v eni in isti osebi.

Pravilo, ki so si ga postavili v Népújságu, je bilo seveda že na prvi pogled nezakonito in neustavno. A Kovács, vztrajen, kot je bil, je kljub temu moral na objavo svojega odziva čakati, vse dokler ni o njegovi pritožbi dokončno presodilo višje sodišče. To je zapisalo, da je objava njegovega besedila v skladu z »javnim interesom po objektivni in vsestranski informiranosti«. Kovács je resda zmagal, a si je s tem očitno nakopal Horváthov srd. »Čeprav sem tedaj nastopil kot kritični državljan, kot član madžarske manjšine, je gospod Horváth začel pritiskati na mojega delodajalca, na INV, ki s temi vprašanji nikakor ni bil povezan,« razlaga Kovács dogodke, ki so potem sledili in ki jih nikakor ni pričakoval.

Kot je za nas potrdila direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja Sonja Novak Lukanovič, so že čez nekaj mesecev, marca in oktobra lani, začeli prejemati Horváthove pritožbe in vprašanja. Marca je denimo Horváth, kot predsednik sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti, od inštituta zahteval seznam vseh raziskav v zadnjih petih letih in seznam vseh načrtovanih raziskav, ki so povezana z madžarsko manjšino. Poleg tega je zahteval tudi odgovor inštituta, kako raziskovalna enota v Lendavi, ki jo zastopa Kovács, sodeluje z manjšinskimi organizacijami, »saj sami na žalost tega sodelovanja ne opažamo«, je Horváth zapisal v pismu.

Vmes so sledile državnozborske volitve in Horváth je – skorajda po orbanovsko – že sedel na dveh stolčkih: ostal je vodja izvršilne oblasti madžarske manjšine, postal pa je tudi poslanec, torej predstavnik zakonodajne oblasti. Oktobra je že v vlogi poslanca na INV poslal pritožbo zaradi raziskave »Pomen dvojezične šole za ohranjanje vitalnosti madžarske skupnosti«, ker se z nekaterimi raziskovalnimi vprašanji v anketi ni strinjal. Kar pa je tako ali tako postalo nepomembno, saj je v vlogi predsednika madžarske skupnosti z inštitutom tudi prekinil najemno pogodbo in vsakršno sodelovanje med skupnostjo in INV pri skupnih projektih. »Naš inštitut si prizadeva ostati avtonomen, strokoven in objektiven pri svoji dejavnosti, zaradi česar Horváthovih korakov, dopisov, prekinitve sodelovanja in končno tudi odpovedi gostoljubja ne moremo sprejeti z razumevanjem,« nam je dejala Lukanovičeva.

Horváth sedi na dveh stolčkih in ta koncentracija oblasti – podobno kot na Madžarskem – že ima očitne stranske učinke.

Horváth nam je v odgovoru večkrat poudaril, da naj bi Kovács, kot »vodja izpostave INV v Lendavi v zadnjih letih na različne načine poskušal diskreditirati tako našo skupnost kot tudi ostale zavode, ki delujejo v korist madžarske narodne skupnosti«. Pošiljal naj bi prijave na policijo, na protikorupcijsko komisijo, k informacijski pooblaščenki, »o različnih zadevah pošilja dopise na različne naslove, tako posameznikom kot članom našega sveta, državnim organom in drugim funkcionarjem«, razlaga Horváth. V zadnji izdaji Népújságu je svoj križev pot celo primerjal s trpljenjem Viktorja Orbána: »To je politični obračun osebno proti meni in del v vrsti udarcev, katerih je sedaj tarča madžarska vlada. Kajti sedaj prihajajo znatne podpore, ki so uporabljene transparentno in ne preidejo k raznim vplivnim krogom.«

Kljub temu pa je dejstvo, da so se Horváthovi pritiski na Kovácsa začeli po tem, ko je Kovács stopil v bran Lili Kepe. Začeli so se zaradi preveč svobodomiselnih gledališčnikov. Težko bi sklenili, da je Horváth v tem primeru žrtev diskreditacije, še posebej, ker je protikorupcijska komisija Kovácsu nedavno pritrdila in poudarila, da je opravljanje funkcije poslanca in funkcije predsednika Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti nezdružljivo po zakonu o integriteti. Horváth formalno sedi na dveh stolčkih in ta koncentracija oblasti – podobno kot na Madžarskem – že ima očitne stranske učinke. Časopis Népújság recimo, kljub sodbi višjega sodišča, Kovácsu odzivov še zmeraj ne objavlja. Kot da postaja Horváthovo vladanje samo sebi namen.