Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Ekonomija  |  Intervju

Aljoša Tomaž, direktor skupine KD: Včasih smo znali stopiti skupaj, ko je šlo za nacionalni interes

»Pri tako velikih zgodbah, kot je bančna sanacija, gre predvsem za interese«

Do konca julija mora Slovenija prodati še Abanko, kot se je zavezala pri evropski komisiji. Toda te zaveze temeljijo na kršenju zakonodaje, sumijo kriminalisti NPU v ovadbi, o kateri smo v Mladini pisali prejšnji mesec in ki jo je sedaj razkrila tudi RTV Slovenija, v prejšnji teden objavljenem dokumentarcu Brezno. To je bilo izhodišče za pogovor z Aljošo Tomažem, ki je pred leti Abanko vodil in je bil ob sanaciji bank leta 2013 član strateškega sveta v vladi Alenke Bratušek. Tomaž je sicer danes glavni izvršni direktor finančne družbe KD Group.

Štirideset let izkušenj iz bančništva imate, bo držalo?

Več kot trideset let nedvomno.

Ste avtoriteta na tem področju in poleg vas bi lahko omenili še gospoda Arharja, Mencingerja, Ribnikarja, Boleta, Gasparija … 

Ja, to je generacija ljudi, s katerimi sem imel priložnost v začetku devetdesetih let sodelovati pri sanaciji takratnega slovenskega bančnega sistema, konkretneje Ljubljanske banke in Abanke.

Omenjam vas zato, ker vaša stališča v zadnjih letih ne pomenijo nič. Čeprav ste med najbolj izkušenimi, ste alternativa, državna makroekonomska politika pa sledi uradniškim idejam ali prepričanjem nižjih uradnikov evropske komisije. Kako gledate na to?

Po eni strani čas seveda naredi svoje, generacije se menjajo, po drugi strani pa imate prav. Izkušenih ljudi v Sloveniji v zadnjem času, če govoriva o finančnem sektorju, posebej ne cenimo. Če namerno pretiravam: če si bil v Sloveniji finančni minister, pa tudi v najzahtevnejšem obdobju, si praktično nezaposljiv. Poglejte, kako izkoriščamo znanje in izkušnje ljudi z velikim mednarodnim ugledom, kot so na primer Gaspari in Rant ali pa Čufer. Ne pošiljamo jih v mednarodne institucije, kjer bi lahko zastopali državo, njihovega znanja ne izkoriščamo doma. Boleta, enega najzaslužnejših za monetarno in ekonomsko osamosvojitev Slovenije, že dolga leta nihče nič ne vpraša. Četudi je bila Slovenija v začetku devetdesetih ravno tako strankarsko in ideološko razslojena kot danes, pa smo tedaj znali stopiti skupaj, ko je šlo za nacionalni interes.

S tem vprašanjem vas napeljujem k sedaj aktualni zgodbi, k sanaciji bančnega sistema leta 2013. Vi, Arhar, Mencinger, Bole, Gaspari … ste leta ponavljali, da tista pot ni pravilna, pa vas niso upoštevali. Sedaj trdite, da je bila sanacija velika napaka, a je uradno mnenje institucij, da se motite. Na RTV Slovenija so to zgodbo poskušali prejšnji teden prikazati z dokumentarcem Brezno. Ste ga gledali?

Sem.

In kakšen vtis je napravil na vas?

Čeprav je zapletena vprašanja težko predstaviti na enostaven način, je ta oddaja odprla nekatere vidike sanacije bank iz leta 2013, ki tudi meni niso bili znani. Ko sem se sam ukvarjal s to sanacijo, sem bil bolj pozoren na številke in uporabljene metode ali kriterije, nisem pa recimo imel vpogleda v odnos med Banko Slovenije in evropsko komisijo, zaradi česar sem bil tudi sam presenečen nad razkritji. Ampak če ste že omenili nižje uradnike, ki nam diktirajo makroekonomske politike: saj podobno se je dogajalo tudi v začetku devetdesetih. Tudi tedaj so k nam prihajali najrazličnejši svetovalci in nam govorili, kaj moramo storiti.

Jeffrey Sachs?

Nisem mislil nanj, ampak na tiste, ki so prihajali v banke. Ne morem pozabiti neke predstavitve, ki so jo ti svetovalci imeli v prostorih Ljubljanske banke. V njej so trdili, da moramo v Sloveniji vse banke pahniti v stečaj, nato pa bo prišel svež kapital iz tujine, ki bo vse popravil. A človek, ki je to govoril, je med slikami in prosojnicami pozabil eno iz neke južnoameriške države. Približno tako so nas tedaj tudi obravnavali. Kot državo iz tretjega sveta. Posamezne svetovalce, ki so prihajali sem iz raznih svetovnih institucij, iz Svetovne banke ali IFC, je zanimal predvsem pogled v kreditni portfelj, zanimala so jih predvsem podjetja. Tem smo tedaj morali kar neposredno reči, da v kreditnih mapah nimajo kaj iskati. Seveda pa smo se od nekaterih tudi veliko naučili. Tu bi izpostavil Španca De Juana in Guterresa, ki sta sodelovala pri sanaciji španskega bančnega sistema in ju je angažiralo ministrstvo za finance.

Hočete reči, da smo ob prvi sanaciji bank v začetku devetdesetih šli po svoji poti, leta 2013 pa smo morali iti po južnoameriški? 

Nedvomno smo šli po svoji poti. Ker včasih je treba znati reči ne; da rečeš ne, potrebuješ poleg znanja še samozavest, predvsem pa moraš vedeti, kaj želiš. Ne samo, koliko denarja potrebuješ za sanacijo bank, ampak predvsem, kakšno strukturo sektorja želiš v državi imeti po zaključku sanacije. Na to drugo dimenzijo smo sedaj pozabili.

Četudi je bila Slovenija v začetku devetdesetih ravno tako strankarsko in ideološko razslojena kot danes, pa smo tedaj znali stopiti skupaj, ko je šlo za nacionalni interes.

Leta 2013 ste bili svetovalec Alenke Bratušek, bili ste v njenem svetu za razvoj. Kako se spominjate tistih trenutkov?

S samo sanacijo se podrobno nismo ukvarjali, smo pa Bratuškovi svetovali, naj ne gre po poti slabe banke. Svetovali smo ji, naj gre raje po poti jamstvenih shem, kot jih je uvedla Nemčija. In sicer iz dveh razlogov. Ker bi to bilo ceneje in ker bi bila takšna bančna sanacija korupcijsko manj tvegana. Bratuškova je poskušala za spremembo že takrat postavljenega koncepta pridobiti soglasje v mednarodni skupnosti, a je zlasti v Nemčiji, vsaj tako nam je povedala, naletela na nerazumevanje.

Merklova je bila proti?

Ja, Bratuškovi smo svetovali, naj gre s tem našim predlogom v Berlin in Pariz, a naj bi bilo že stališče Merklove nekako v smislu, dajte že nekaj narediti, nehajte se obotavljati. Zaradi potez prejšnje vlade Janeza Janše, ko smo tudi mi sami klicali trojko in se razglašali za bankrotirano državo, je bila namreč stopnja nezaupanja v mednarodni skupnosti do Slovenije tako velika, da smo si zožili manevrski prostor. Ko so nato tuji svetovalci izračunali obseg naše bančne luknje, je sicer naša skupina izrazila dvom o številkah, predlagali smo revizijo rezultatov, a se je Bratuškova postavila na bolj pragmatično stališče. Rekla je nekako takole: Če bomo v banke dali preveč denarja, ga bomo pa kasneje, ko bo treba, iz bank tudi vzeli.

Deloma se to sedaj tudi dogaja prek izplačila visokih dividend.

No, bivši guverner Jazbec je v omenjeni oddaji dejal, da se to ne dogaja. Da recimo DUTB nima tako velikih dobičkov, ki bi nakazovali na to, da smo v sanacijo vložili preveč davkoplačevalskega denarja.

Danes vemo že za en kup izvedenih transakcij, iz katerih je mogoče jasno videti, da smo leta 2013 podcenili premoženje bank, pri čemer se v samo poslovanje in cene, po katerih DUTB svoje premoženje prodaja, ne spuščam. DUTB recimo na svojih spletnih straneh objavlja kazalec, ki se imenuje bruto sredstva, vrnjena Sloveniji, ki vsebuje primerjavo bruto vračil z investiranimi sredstvi države. Ta indeks je junija 2018 znašal 107,2, kar pomeni, če indeks prav razumem, da se je doslej sanacija izplačala. DUTB ima ob tem v svoji bilanci še za nekaj manj kot milijardo premoženja in 760 milijonov posojil. Če smo bančno luknjo izračunali po poti ponovne ocene vrednosti aktive in odpornosti banke proti makroekonomskim šokom, banke pa so tekoče izkazovale kapital in druge bilančne postavke po mednarodnih računovodskih standardih in standardih solventnosti, smo takrat pokrivanje te luknje financirali, danes pa jo kopljemo. Škodo je sicer težko natančno izračunati, ni pa dvoma, da ta nastaja z vsako prepoceni preprodajo slabih terjatev, z vsako prepoceni prodajo banke. Samo letos bodo recimo sanirane banke, ki večinoma niso več v našem lastništvu, izplačale za okoli 250 milijonov evrov dividend. Poleg tega da so te prodane banke še vedno izredno visoko kapitalsko ustrezne, imajo tam okoli 23 odstotkov prvovrstnega kapitala.

Ampak če pogledamo izjave Jazbeca, Bratuškove, Čuferja in uradna stališča slovenskih in evropskih institucij, je njihovo sporočilo, da je bila sanacija bank leta 2013 narejena profesionalno in ustrezno.

Čeprav takrat nismo vedeli, kako se je testni eksperiment izvajal, je vsakdo, ki se je vsaj približno spoznal na bilance bank, ki je vsaj približno poznal zgodovino njihove nedonosne aktive, vedel, da so bili tisti uradni izračuni iz leta 2013 nerealni. Ni niti treba iti v podrobnosti. Kdor si je ogledal že javno dostopne podatke o takratnem obsegu zamud pri odplačevanju kreditov, rezervacij in slabitev, je jasno videl, da je zelo težko iz tistih številk izkopati štiri milijarde globoko luknjo. Nikomur, ki se količkaj spozna na ekonomijo, ne bi prišlo na pamet, da bi ocenjeval kapitalski primanjkljaj bank skozi likvidacijsko vrednost njihovih naložb. Še celo same uprave bank NLB ali NKBM, ki so imele leta 2013 interes dobiti čim več kapitala, so tedaj potrebna sredstva interno ocenjevale veliko nižje. Sredi leta 2013 je Banka Slovenije sama naračunala s tako imenovanim mikrotestom za sorazmerni del sistema, ki je šel v sanacijo, 1,7-milijardni primanjkljaj, nikakor pa ni bilo mogoče skleniti, da je ta velik štiri milijarde. In tako naprej. Ko so v EU (EBA – Evropski bančni regulator) štiri mesece za tem izvedli stresne teste za celotno Evropo, bi – to je Bole izračunal – naša bančna luknja, samo ob normalizaciji makroekonomskega scenarija, morala biti za milijardo in pol manjša. Izračuni leta 2013 so bili torej močno pretirani, stresni testi pa izvedeni po scenarijih, ki niso bili verjetni. Kolikor vem, so se še celo tuji svetovalci iz podjetij Oliver Wyman in Roland Berger čudili, zakaj nismo v Sloveniji odloženih davkov – to so terjatve do države – šteli v kapital. Tega je bilo za 600 milijonov evrov.

Hočete reči, da je Slovenija sama, ob začudenju tujih svetovalcev, povečevala bančno luknjo?

Omenjena oddaja nas napotuje na to, da se je to zgodilo pod pritiskom evropske komisije.

Zagovorniki teh napačnih izračunov, kot sta Jazbec in Bratuškova, sicer stojijo na stališču, da je bila leta 2013 huda kriza in da nihče ni mogel vedeti, da bo že čez nekaj mesecev prišlo do gospodarskega preobrata, zaradi česar so bili najbolj pesimistični scenariji umestni. 

Glejte, mi nismo nikoli po letu 1991 imeli tri leta zapored padca gospodarske rasti in po padcu gospodarske rasti leta 2009 je Slovenija že leta 2010 in 2011 imela gospodarsko rast. Od polletja 2012 je Slovenija že imela tekočo gospodarsko rast, le da smo potem začeli delati napako za napako. Dve največji napaki makroekonomske politike iz tistega časa sta bili: Prvič, novela zakona o jamstveni shemi, tako imenovani Lahovnikov zakon, s katerim smo bankam praktično onemogočili odobravanje kreditov s koriščenjem jamstvene sheme, če so bile te udeležene pri financiranju odkupov poslovnih deležev podjetij. In drugič, odločitev Banke Slovenije, da poviša kapitalsko zahtevo za najkakovostnejši kapital v bankah. Zaradi teh dveh ukrepov so banke začele zmanjševati kreditno aktivnost, absolutno zniževati raven že odobrenih kreditov, kar je privedlo do zmanjšanja likvidnosti gospodarstva in posledično slabšanja kvalitete kreditnega portfelja v bankah. Irska, ki je po izvedeni sanaciji bančnega sektorja imela, kot Slovenija, svojo parlamentarno preiskavo, je za nastalo bančno luknjo nedvoumno ugotovila primarno odgovornost nosilcev takratne ekonomske politike. Pri nas ni bilo nič drugače, le da smo se glede odgovornosti lotili zgolj bančnikov, pa še teh bolj na politični podlagi.

Ali veste, zakaj je tedanji guverner Marko Kranjec to naredil? Anekdote pravijo, da je bil velik upor, da so na tistem sestanku sveta Banke Slovenije po zraku celo leteli kozarci.

Tega ne vem, vem pa, da mu je to bilo odsvetovano. Verjetno je hotel okrepiti sposobnost bank, da razmeroma hitro pridejo do dodatnega kapitala, zgodilo pa se je to, kar je napovedal profesor Ribnikar: namesto z več kapitala so banke ostale brez kapitala.

Zaradi vlade Janeza Janše, ko smo tudi mi sami klicali trojko, je bila stopnja nezaupanja v mednarodni skupnosti do Slovenije tako velika, da smo si zožili manevrski prostor.

Skratka, pod prvo Janševo vlado so gospodarstvo preveč pregreli, nato pa ga preveč zamrznili, ko se je začelo ohlajati?

Do leta 2005 smo imeli normalno gospodarsko rast. Po letu 2005, ko smo vstopili v EU, pa so začele obrestne mere padati, zadolževanje v tujini je postalo naenkrat poceni, nespametno smo zamenjali notranji dolg za zunanjega, prišlo je do sprememb računovodskih standardov. Revizorji po novem niso več zahtevali slabitev na prihodnje dohodke, zaradi česar so se tudi v Sloveniji sprostile rezervacije, prišlo je tudi do sproščanja sredstev, vezanih v blagajniških zapisih Banke Slovenije, in tako naprej. Skratka, živeli smo v obdobju visoke gospodarske rasti, spodbujene z visoko, presežno likvidnostjo, naraščajočimi makroekonomskimi ravnotežji, ki jih niso ne država ne njene regulatorne institucije zaznale in se nanje odzvale. Tudi evropska komisija s svojo sporno metodologijo teh ni zaznala. Tu lahko iščemo prve vzroke krize. Delovali smo prociklično. V obratni smeri, ki je dodatno ubila gospodarsko rast, pa so nato delovali varčevalni ukrepi Zujfa.

Eno od ključnih vprašanj na koncu tega procesa pa je, zakaj je EU-komisija od Slovenije nato zahtevala tako veliko dokapitalizacijo bank in razvrednotenje njihovega premoženja? So imeli dobre namene ali skrite interese?

Iluzija je meniti, da so pri tako velikih projektih ali zahtevah posredi izključno dobri nameni. Pri tako velikih zgodbah, kot je bančna sanacija, gre predvsem za interese. Slovenija vse polpreteklo obdobje doživlja velike pritiske v smeri privatizacije. Hitra privatizacija čim več podjetij je zahteva, ki jo poslušamo vsaj od sredine devetdesetih let. Evropska komisija je zato državno pomoč tudi pogojevala s seznamom podjetij, ki smo jih morali privatizirati, to pomeni prodati tujcem. Zahteva po privatizaciji ni sicer sama po sebi nič slabega, je pa z vidika države slaba, če kdo prodajo zahteva hitro in pod prisilo, ne glede na ceno in ne glede na to, kdo bo postal novi lastnik. Zato menim, da je tu šlo za konkretne interese. Slovenija se je sicer do neke mere upirala tem pritiskom leta 2013, pri čemer imam v mislih predvsem potezo tedanjega finančnega ministra Čuferja, ki mu je uspelo dokazati, da ima Slovenija vendarle dostop do finančnih trgov in da ni bankrotirana država. To je dokazal s tem, ko je denar dobil na ameriškem trgu. Če tega ne bi naredil, bi dobili trojko.

Ampak ali nismo kljub temu ravnali tako, kot da smo pod primežem trojke?

Poglejte Grčijo. Prihod trojke bi pomenil še dodatni pritisk na zmanjšanje proračunskih izdatkov, dodatni pritisk na socialno državo, dobili bi nov katastrofalni Zujf in sledil bi še večji pritisk v smeri privatizacije. Vsega, recimo Telekoma, vendarle nismo prodali.

Je treba ob tem pohvaliti tudi Jazbeca?

Alenka Bratušek je bila pristojna za politični del in Čufer za finančnega, za sanacijo bank pa Jazbec, kjer pa je bil rezultat najslabši. Če se ima Slovenija ogromno zahvaliti prvemu svetu Banke Slovenije, ki se je takoj po osamosvojitvi uprl mednarodnim zahtevam, ki je deloval v korist Slovenije, ki ni pristal, naj fiksiramo tečaj tolarja, tako kot je to storila Hrvaška, ki je s tem uničila svoj izvozni sektor, pa smo s svetom, ki ga je vodil Jazbec, imeli manj sreče.

Jazbec bi vam zdaj rekel: lahko je biti general po bitki.

Ne, Jazbecu ne bi bilo treba biti general, če bi tedaj samo prisluhnil Boletu, Ribnikarju ali še komu, bi bilo veliko bolje. Zakaj je recimo že na začetku likvidiral Faktor banko in Probanko? V devetdesetih smo sprva sanirali NKBM in NLB, ki smo jima nato pripojili problematične banke, kot sta bili krška Posavska banka ali Banka Nova Gorica. Veliko dražje bi bilo, če bi ju likvidirali. Probanka in Faktor banka sta konec koncev ob likvidaciji imeli nad osem odstotkov najbolj kakovostnega kapitala. Težava v Factor banki se je pojavila zaradi nepremišljenih izjav Mastena, zaradi česar je začel iz banke odtekati likvidni denar. A v takšnih primerih panike se centralna banka vedno odzove s pomočjo – s kreditom – in o nadaljnjih ukrepih odloči kasneje, v miru, ne pa da ju pošlje v likvidacijo.

Nekaj sto ljudi je vedelo za nepravilnosti pri sanaciji bank leta 2013. Iz policijske preiskave vemo, da so na nezakonitosti opozarjale celo uprave bank. Nekatere zgodbe so tudi tragične. Zakaj je vendarle vsa ta naša izvršna bančna elita molčala, nagrajeni z boljšimi položaji pa so bili vsi, ki so to napako soustvarjali. 

Odgovor je verjetno enostaven. Če si bančnik in če hočeš delovati na vodilnih mestih, potrebuješ licenco Banke Slovenije. Če nimaš ustreznega odnosa do centralne banke, te nobena nova uprava banke ne bo vzela na ključno delovno mesto. Ni dobro imeti ob sebi ljudi, ki so v »konfliktu« s centralno banko. Upam, da so se ta merila danes spremenila.

Škodo je sicer težko natančno izračunati, ni pa dvoma, da ta nastaja z vsako prepoceni preprodajo slabih terjatev, z vsako prepoceni prodajo banke.

Prej ste dejali, da po vašem mnenju za projektom stojijo le interesi. Če torej rečemo folow the money, nas zanima, kdo potem žanje dobičke.

Kupci terjatev in podjetij in tudi raznorazni skladi, seveda. Helios smo prodali v Avstrijo, kjer so ga dvakrat, trikrat dražje prodali naprej v Japonsko. Fotono smo prodali v ZDA, od koder so jo prek davčne oaze veliko dražje prodali na Kitajsko in tako naprej. Pri tem je sicer treba poudariti, da je vse to normalni del delovanja kapitalizma. Apollo je korektni in solidni lastnik NKBM, ki dela dobro, je pa dejstvo, da smo v banko dali 800 milijonov, od nje pa iztržili 250 milijonov, pa še jamstvo smo jim dali zaradi potencialnih odškodninskih sodb imetnikov podrejenih obveznic. Lastnik Nove KBM je lahko tako hitro poknjižil okoli 450 milijonov evrov dobička.

Vi v KD delate s temi skladi. Obstajajo špekulacije, da se za mnogimi skriva nekdanji slovenski kapital.

Ne, to so klasični skladi zasebnega kapitala, ki kupujejo podvrednotena podjetja oziroma podjetja, v katerih vidijo zaslužke na podlagi prestrukturiranja. Tu ni skrivnosti ali zarote. To so institucije trga kapitala, ki jih je pač razvil kapitalizem. So pa na tem trgu aktivni različni skladi, tudi takšni, ki so zelo zelo špekulativni. V Sloveniji smo imeli tak problem s podjetjem LTH Ulitki. V tem podjetju so se slovenski menedžerji komajda rešili nekega špekulativnega sklada, ki je pred tem že potopil neko podobno podjetje v Avstriji. A če me že sprašujete o trgu kapitala, vam moram še povedati, kaj je zame največje vprašanje.

Kaj?

Slovenija je bila nekoč izrazito bančno gospodarstvo in ne gospodarstvo, ki bi se financiralo prek trga kapitala. Pri bančnem gospodarstvu razvoj temelji na bančnih kreditih in zadržanih dobičkih. Če je nekoč slovensko gospodarstvo imelo več kot 20 milijard kreditov, je teh sedaj manj kot 10 milijard. Ker imamo vendarle visoko gospodarsko rast, bi človek pričakoval, da to rast sedaj financira trg skozi institucije in instrumente trga kapitala. Te pa so v Sloveniji izrazito nerazvite. Imamo torej visoko gospodarsko rast ob padajočih kreditih in hkrati nimamo trga kapitala. To je zame enigma.

Hočete reči, da so se podjetja naučila delati brez bank?

Gospodarstvo očitno razvoj financira prek zadržanih dobičkov. Stopnje samofinanciranja hitro rastejo, kar pa na dolgi rok ne bo šlo. Veliko govorimo denimo o startupih, a kdo jih bo podprl, potem ko bodo prišli v puberteto?

Šarec je ta teden zaradi omenjenega dokumentarca dejal, da je treba zaustaviti prodajo Abanke. Glede na to, kar ste zdaj povedali, bi rekel, da se z njim strinjate. Je treba prodajo Abanke zaustaviti?

V obdobju dveh let okoli leta 2009 je iz Slovenije odšlo 3,5 milijarde evrov, samo v prvih petih mesecih pa 2,5 milijarde. To je bilo ogromno. Ker je Slovenija tedaj imela lastne banke, je lahko reagirala. Tedanja vlada se je zadolžila v tujini in prek depozitov denar plasirala pri domačih bankah in tako zagotovila normalno kreditiranje v letih 2010 in 2011. Če nimaš lastnih institucij, ki jih lahko v takšnih trenutkih uporabiš, je tvoja možnost odziva v kriznih trenutkih veliko slabša. Hrvaška tedaj ni mogla na tak način reagirati, Estonija tudi ne, zato so bili tam gospodarski padci veliko hujši.

Potrebujemo torej Abanko, še zadnjo od treh velikih državnih?

Veste, kaj bi jaz naredil, če bi lahko? Abanko bi združil z NLB, ki je zaradi heterogenega lastništva ne jemljem kot tujo, vzporedno s tem bi bivšim imetnikom podrejenih obveznic odškodnino izplačal tako, da bi jim dal delež te banke. Posledično bi dobili banko z normalno lastniško strukturo, rešili problem izbrisancev in povrnili zaupanje v domač bančni sektor.

Ali še drugače: Se je smiselno upreti zavezam evropske komisije, po vsem tem, kar vemo?

Je, čeprav je treba pri tem upoštevati celoten vidik. Mi imamo na naše zadolževanje sedaj zelo nizke obrestne mere, vprašanje je, kolikšne dodatne stroške bi prinesel tak upor. Treba je delati po pameti.

Prej ste omenili zaupanje v bančni sektor. Kako sodelujete z državo po že omenjeni bančni sanaciji, zaradi katere so bile izbrisane tudi vaše obveznice?

Nedavno je v postopku privatizacije tekla prodaja delnic NLB. Predsednik uprave Blaž Brodnjak je na koncu izrazil razočaranje nad domačim odzivom. Logično. Kako naj institucionalni investitorji zaupamo tem procesom, državi, ki je spremenila zakon o Banki Slovenije z veljavnostjo za nazaj, ki pet let ni sposobna spisati zakona, kot veleva odločba ustavnega sodišča, na podlagi katerega bi se lahko izbrisani imetniki obveznic pritožili na izbris, kako naj zaupamo državi, ki se ni z nami sposobna ustrezno poravnati, kot se je to zgodilo v drugih državah? Slovenski skladi in zavarovalnice smo pred leti državi rekli: Prav, izbrišite naše obveznice, če je treba, ampak dajte nam v zameno terjatev do slabe banke, možnost upravljanja DUTB in poplačila odpisanih terjatev iz unovčenega premoženja, podobno, kot so to naredili v Španiji. Odgovor je bil: ne. Poravnava z razlaščenci iz postopka sanacije je nujna, da se povrne zaupanje v domači finančni sistem. Bo kdo imel dovolj poguma narediti ta korak?

Nekoč smo bili zgodba o uspehu, potem smo klicali trojko in trdili, da smo zgodba o vesoljnem bankrotu. Kje smo zdaj?

Ni razloga, da ne bi bili samozavestni.

Nikomur, ki se količkaj spozna na ekonomijo, ne bi prišlo na pamet, da bi ocenjeval kapitalski primanjkljaj bank skozi likvidacijsko vrednost njihovih naložb.

Makroekonomske številke nam dobro kažejo. Predvsem manjša podjetja z od 10 do 50 zaposlenimi v Sloveniji izjemno hitro rastejo. Rast industrijske proizvodnje in izvoza je posledica tega. Na tem je treba graditi, popraviti je treba nekatere napake makroekonomske politike za nazaj in probleme, ki jih imamo: zdravstvo, pokojninski sistem. Ne manjka nam veliko in v tem bi se morala kazati tudi naša samozavest v odnosu do institucij Evropske unije.

Leta 2007 ste pravilno napovedali krizo. Kdaj pride nova? 

V bližnji prihodnosti ne vidim nobenih globljih razlogov, da bi prišlo do krize, kot je bila pred desetimi leti. Uganka je le trgovinska vojna med Kitajsko in ZDA, EU in ZDA in odnos med EU in Rusijo. V razpad EU ne verjamem, ker je po mojem prepričanju na svetu še dovolj pametnih ljudi, ki vedo, da je celo zelo zbirokratizirana in draga EU cenejša od vsake vojne.

Kaj pa Slovenija, bo kdaj v prihodnosti gradila jezove v Iraku, semaforje v Pekingu in ali bo vaša KD kdaj takšna multinacionalka, kot je bila nekoč NLB?

Težko. Primer je gradbeni sektor, kot smo ga nekoč imeli in smo ga uničili. S podjetji, kot so bila Primorje, SCT, Gradis, smo bili v vrhu svetovnih tehnologij in znanja. A tega več ne moremo vzpostaviti, ker so se generacije zamenjale in se nove generacije za te namene niso šolale. Znanje je izgubljeno. Teh klasičnih industrijskih panog, ki smo jih nekoč v Sloveniji razvijali, ni več mogoče postaviti na noge, imamo pa vendarle kopico drugačnih zelo uspešnih podjetij. Struktura gospodarstva se je po letu 2012 bistveno spremenila in tu se nam odpirajo priložnosti za naprej.

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.