»Kdor nasprotuje migracijam, mu priporočam, da postane podnebni aktivist«

Junija so v Los Angelesu izbruhnili protesti proti množičnim deportacijam priseljencev, ki jih je zagnal ameriški predsednik Donald Trump skupaj z Uradom za priseljevanje in carino (ICE). Državljansko nepokorščino se je Trump odločil zatreti z vsemi mogočimi sredstvi, tudi z aktiviranjem nacionalne garde. Če bi se kaj podobnega dogajalo drugod, bi Američani to označili za fašizem, »če bi imeli od tega gospodarske ali politične koristi, pa bi najbrž tja že izvažali svojo posebno različico demokracije,« je prepričan ameriški antropolog in arheolog dr. Jason De León, profesor antropologije na Univerzi v Los Angelesu in vodja Cotsenovega inštituta za arheologijo, ki proučuje migracije iz Latinske Amerike v Združene države Amerike (ZDA). Njegovo terensko delo med drugim obsega zbiranje in katalogiziranje predmetov, ki jih migranti puščajo ob poti med prečkanjem ameriško-mehiške meje, ter intervjuje z migranti v Arizoni in tihotapci v Mehiki in Hondurasu. Med obiskom Slovenije prejšnji mesec si je ogledal tudi slovensko južno mejo.

Dežela svobodnih in dom pogumnih, kot ZDA opisuje himna, se trenutno zdi daleč od tega. Lahko poveste, kakšno je prevladujoče razpoloženje na drugi strani Atlantskega oceana? 

Opazujemo lahko več razpoloženj hkrati. Obstajajo ljudje, ki so zadovoljni s tem, kar se dogaja, čeprav mislim, da je takšnih vse manj. Imamo ljudi, ki so volili Trumpa in zdaj gledajo, kako počne vse, kar je obljubljal pred volitvami, in se sprašujejo, kako je to mogoče, ker ga očitno niso jemali resno. Čisto iskreno mislim, da marsikdo danes obžaluje svoj glas. Potem so seveda ljudje, ki niso glasovali zanj in so jezni, saj so dobro vedeli, kaj se bo zgodilo. Nato pa so še tisti nekje vmes, ki so volili bodisi njega ali Kamalo Harris, a doslej niso bili nikoli zares politično aktivni – danes pa vidijo, da morajo kaj storiti, če želijo rešiti to državo.

Kakšno pa je vaše osebno razpoloženje?

V mojih očeh od nekdaj obstajajo v resnici tri Amerike. Najprej tista, v katero sem bil indoktriniran, da obstaja – se pravi dežela svobodnih in dom pogumnih, kot jo opeva naša himna. Potem obstaja Amerika, ki sem jo spoznal, ker preučujem zgodovino in sem nebelec, torej država, zgrajena na genocidu nad ameriškimi staroselci, belski prevladi, patriarhatu, ksenofobiji, homofobiji in vsem, kar spada zraven. Tretja Amerika pa je tista, za katero bi rad videl, da bi obstajala. Po Trumpovi zmagi sem se za trenutek vprašal, kako je to mogoče, a sem se nato spomnil, da je marsikaj od tega, za čimer ta človek stoji, zapisano v temelje naše države. Obenem nismo ravno izobražena država. Imamo nekakšno zgodovinsko amnezijo glede marsičesa, in čeprav ZDA veljajo za gospodarsko in politično velesilo, veliko ljudi nima zares občutka za svet. Protesti po državi, tudi v Los Angelesu, od koder prihajam, mi dajejo upanje, da so ljudje končno spregledali. Bojim pa se, da se bodo stvari še precej poslabšale, preden se bo kaj izboljšalo.

Proteste v Los Angelesu so spodbudile množične deportacije migrantov brez urejenega statusa. Za začetek bi vas prosil, da samo pojasnite, kaj ta izraz sploh pomeni. 

To pomeni, da je nekdo bodisi prečkal mejo brez uradnega dovoljenja ali pa je prekoračil veljavnost svojega vizuma.

Se pravi, da je v državi nezakonito? Je torej kriminalec? 

To je argument, ki ga boste pogosto slišali od nasprotnikov migracij, in morda se res zdi zdravorazumski: »Zakon je zakon. Ti ljudje so vstopili v državo brez dovoljenja, torej kršijo zakon.« Naslednji logičen korak je seveda, da jih okličemo za kriminalce. Ampak samo zato, ker je nekaj zakon, še ne pomeni, da je prav. Ženske v ZDA niso imele volilne pravice do začetka 20. stoletja, temnopoltim pa se dolgo sploh ni priznalo, da so ljudje.

Zakon torej še ne pomeni pravičnosti. Zato ljudi brez urejenega statusa ne bi štel za kriminalce. Menim, da so migracije človekova pravica. Obenem pa govorimo o ljudeh, ki pogosto bežijo za življenje. Nikoli ne bi kriminaliziral nekoga, ki poskuša rešiti sebe in svojo družino. Pri čemer raziskave kažejo, da je kriminaliteta v teh skupnostih nizka, ker se ljudje seveda nočejo vrniti v države, iz katerih so s težavo pribežali.

Drugi argument, ki ga nekateri Američani zelo radi ponavljajo, pravi: »Moji predniki so prišli sem na ’pravi’ način.« Ampak to najbrž ni res. Če si bel, imaš praviloma zelo romantično predstavo o svojih priseljenskih koreninah. Vendar ta zamisel propade že zaradi dejstva, da živimo na ukradeni zemlji. Prav tako ne deportiramo vseh Ircev, ki so ostali v ZDA po poteku vizuma. In če na primer pogledamo, kdo je upravičen do azila, je New York Times poročal, da so bili Ukrajinci pri tem več kot 90-odstotno uspešni, ljudje iz Srednje Amerike pa manj kot 10-odstotno. Hočem povedati, da zakonodajo radi uporabljamo po rasnih merilih – kdo je kriminalec in kdo ne, pogosto odločamo predvsem na podlagi rase in nacionalnosti.

Po Trumpovi zmagi sem se za trenutek vprašal, kako je to mogoče, a sem se spomnil, da je marsikaj, za čimer ta človek stoji, zapisano v temelje naše države.

Kakšno je življenje teh ljudi? 

Živijo v nenehnem strahu, da se jim bo svet čez noč podrl. Številni na poti v službo uporabljajo strategije, kako se izogniti policiji, kaj morajo reči, če jih ustavijo, koga poklicati, če bi jih deportirali ... To so stvari, s katerimi imajo opraviti vsak dan. Tako imenovana »generacija 1.5« so denimo otroci, ki so prišli v ZDA in pogosto sploh ne vedo za svoj status, dokler ne poskušajo dobiti vozniškega dovoljenja. Prvih 15 let življenja mislijo, da je vse v redu, dokler ne izvejo, da ne morejo na fakulteto, voziti avta ali dobiti prave službe, ker nimajo statusa. To jih popolnoma uniči. Deportirati takšne ljudi v države, ki jih sploh ne poznajo – morda so se rodili v Salvadorju, a so veliko večino življenja preživeli v ZDA –, je eno najbolj krutih dejanj, ki jih lahko storite človeku.

Če je že sama pot v ZDA nevarna, življenje tam pa potem tako negotovo, zakaj se ljudje vendarle odločajo za to?

Pred desetletjem sem sodeloval pri projektu v Hondurasu; takrat so številne družine ali celo mladoletni otroci brez spremstva staršev prečkali puščavo Sonora v Arizoni. Številni Američani so se zgražali in spraševali, kako neodgovorni morajo biti starši, ki so svoje otroke odpeljali v puščavo ali jih dali neznancem, da bi jih prepeljali v ZDA. Ampak to so napačna vprašanja. Namesto tega bi morali pomisliti, kako neverjetno hudo mora biti v resnici staršem, da se odločijo za takšen korak. Gre za vprašanje preživetja. To so ljudje, ki bežijo pred nemogočimi razmerami, pred podnebnimi spremembami, pred ekstremno revščino ... Ko sem se pogovarjal z njimi, so mi pripovedovali, da bi zagotovo umrli, če bi ostali v Hondurasu. Raje so tvegali smrt sredi puščave, kot pa da bi bili ubiti na ulici v San Pedru Suli. V puščavi so lahko vsaj deloma vplivali na svojo usodo in upali na boljše življenje na drugi strani. Tvegati življenje sredi puščave ali pa v gozdovih Dariénske vrzeli, potem pa se vsak dan bati deportacije, je za številne migrante še vedno boljša možnost od tega, pred čimer bežijo.

Pri projektu Undocumented Migration Project se posvečate ostankom, ki jih ti ljudje puščajo na poti. Splošen vtis bi bil, da zbirate smeti. Razložite, prosim, kaj v resnici počnete. 

Po izobrazbi sem arheolog, v doktorski disertaciji sem se ukvarjal s starodavnim kamnitim orodjem. Ko smo leta 2009 začeli ta projekt, sem razmišljal, ali lahko arheologija postane orodje za dokumentiranje migracij. Pri vsaki veliki migraciji v človeški zgodovini so ljudje za sabo puščali predmete, »smeti«, če želite. Ljudje pogosto ne razumejo, da je pravzaprav velika večina tega, kar arheologi preučujejo iz davnine, takrat veljalo za smeti. Temu seveda ne pravimo tako, ampak govorimo o dragocenih artefaktih preteklosti. S projektom poskušamo pokazati, da arheologija ni vezana samo na daljno preteklost. Ne, dogaja se v sedanjem času. Čez sto let bomo gledali te predmete in jih razumeli kot artefakte danes potekajočih migracij.

Kaj torej zbirate?

Nahrbtnike, plastenke, embalažo hrane, čevlje, oblačila – vse, kar ljudje nosijo s seboj in puščajo, bodisi namerno ali po naključju, na migrantski poti. Te predmete nato zbiramo, dokumentiramo, katalogiziramo in hranimo v arhivu. Zame so pomemben del človeške zgodovine. Gre za neke vrste globalno dediščino. Če jih označimo zgolj za smeti, je to obremenjen izraz, ki izraža prezir. Če migrante v sedanjem političnem trenutku nekateri sovražijo in razumejo kot tiste, ki onesnažujejo našo kulturo in so tako rekoč tudi sami smeti, potem je na te predmete težko gledati drugače kot na smeti. Če pa migrante vidimo kot ljudi, ki se trudijo za boljše življenje, ti predmeti postanejo samo del tega procesa.

Med obiskom v Sloveniji ste si ogledali tudi našo južno mejo. Vidite kakšne podobnosti med balkansko migracijsko potjo in potmi v Ameriko? 

Predmeti, ki smo jih našli, so podobni, milice, kakršne patruljirajo ob meji, imamo tudi v ZDA, nacionalistično razpoloženje, povezano z migracijami, že zelo dolgo opažamo v Arizoni ... V ZDA smo nekoč o migracijah razmišljali skoraj izključno v kontekstu meje z Mehiko, ki jo je prečkalo približno 90 odstotkov migrantov iz Mehike. Danes to ne drži več. Veliko je ljudi, ki prečkajo več držav in njihova pot traja tedne, mesece ali celo leta, isto pa lahko opazujemo v Evropi. Vzporednice so torej očitne, pričajo pa predvsem, da bi morali začeti o migracijah razmišljati kot o veliko širšem, globalnem problemu in ta problem kot tak tudi začeti reševati.

V Sloveniji poslušamo zelo podobne očitke na račun migrantov kot v ZDA, med drugim tega, da v državo prinašajo kriminal. So takšni strahovi upravičeni? 

Večina migrantov želi samo varno in srečno živeti. Če bi jim bilo to omogočeno doma, se sploh nikoli ne bi odpravili na pot. Del težave v splošni percepciji kriminalitete migrantov je v tem, da je ta zmeraj deležna ogromno medijske pozornosti. Predstava, da so vsi migranti kriminalci, je del protimigrantske naracije. Po 11. septembru so v ZDA denimo reorganizirali mejno stražo in ustanovili ministrstvo za domovinsko varnost, da bi na mejah »ustavili teroriste«. Predstavljeno nam je bilo, če malo karikiram, kot da bo Osama bin Laden osebno prinesel orožje za množično uničenje čez mejo z Mehiko. Migracije so povezali s terorizmom, da bi upravičili ogromen proračun za novoustanovljeno ministrstvo, četudi na meji z Mehiko nikoli niso ujeli nobenega terorista.

Ampak, oprostite, migracije očitno nekatere ljudi še vedno navdajajo z nelagodjem. Preveč preprosto bi bilo, če bi rekli, da so vsi rasisti. Naloga države je, seveda, da skrbi za migrante in njihovo vključevanje, ampak skrbeti mora tudi za občutek varnosti svojih državljanov. 

Razumem, kaj hočete povedati. Vendar se ob takšnih argumentih zmeraj pozablja, da se migranti prav tako počutijo ogrožene. Dolžnost države in z njo družbe bi morala biti, da bi tudi njim zagotovila občutek varnosti, za katerega so pogosto prikrajšani. Morda bi se potem ljudje, ki jih opisujete, počutili varnejše. Težava je v tem, da vztrajamo v razlikah med »nami« in »njimi«, med »tujci« in »domačini«, med »dobrim« in »zlim«. Ustvarjamo konfliktne situacije. Če bi več časa posvetili premisleku o ekonomski blaginji, odprtosti in dialogu, ki bi morali biti skupne dobrine družbe, in namesto o »migrantskem problemu«, ki ga je treba »rešiti«, govorili o migrantih kot o enakovrednih članih skupnosti, ne glede na njihov izvor, bi lahko premostili marsikatero težavo.

Ker je nekaj zakon, še ne pomeni, da je prav. Ženske v ZDA niso imele volilne pravice do začetka 20. stoletja. Zakon torej še ne pomeni pravičnosti.

V knjigi Soldiers and Kings (Vojaki in kralji) ste pisali tudi o tihotapcih. Kdo so ti ljudje? Najbrž ste med obiskom že izvedeli, da je delež tihotapcev med zaporniki pri nas velik, nesorazmeren. 

Sedem let sem preživel s tihotapci. Med njimi so bili člani tolp, preprodajalci mamil, nasilneži ... Hotel sem razumeti, kako so se znašli v tej vlogi. Njihove zgodbe so bile polne revščine in nasilja. Sistem je bil tisti, ki jih je potisnil v to. Veste, nihče, razen redkih izjem, ne uživa v tem, da na primer oropa trgovino. Nekateri pa so v to prisiljeni. Spoznal sem denimo tihotapca po imenu Kingston, ki je skoraj do smrti pretepel moškega pred nekim lokalom. Kaj ga je privedlo do tega? Resnica je bila, da je bilo nasilje v njegovem svetu zmeraj nujno za preživetje. Kadar se ni odzval z nasiljem, so ljudje, ki so mu bili blizu, skorajda po pravilu umirali. Kaj drugega kot nasilje bi potemtakem lahko pričakovali od njega?

Stvari, o katerih govorite, se zdijo človeku, ki živi razmeroma ugodno, nepredstavljive ... 

Verjamem. Vsi, o katerih pišem v knjigi, so denimo poznali koga, ki je bil umorjen. Dokler se nisem lotil tega projekta, tudi sam nisem poznal nikogar, ki bi ga umorili. Potem pa je bil umorjen eden mojih intervjuvancev. To je vsakdanja izkušnja teh ljudi. Živijo v svetu, kjer je nasilje vseprisotno. Ni čudno, da ljudje poskušajo zbežati iz takšnih okolij.

Pa jim tihotapci dejansko pomagajo ali samo izkoriščajo njihove stiske? 

Tihotapci so v prvi vrsti ponudniki storitve, ljudem pomagajo priti z ene točke na drugo. Seveda pa pri tem izkoriščajo njihovo stisko. Ko so ljudje prebrali mojo knjigo, so me najprej vprašali, ali mora biti tihotapljenje res tako izkoriščevalsko. A to se mi zdi napačno vprašanje. Vprašanje, ki bi si ga morali postaviti, je, ali mora biti kapitalizem res tako izkoriščevalski. Tihotapci so v mojih očeh namreč samo produkt poznega kapitalizma. Migranti pogosto pripovedujejo, da so jih tihotapci opeharili, to drži, toda obenem priznavajo, da so nujno zlo. Seveda so nekatere zgodbe grozljive in te so deležne največ medijske pozornosti – ljudi ubijejo, jih prodajo v suženjstvo in podobno –, a če tihotapci ne bi ljudem tudi pomagali, ta dejavnost sploh ne bi obstajala.

Ampak ali ne govoriva pravzaprav o organiziranem kriminalu? 

Gre za organizirano dejavnost, ki je kriminalna. Toda ali ni tudi kapitalizem organiziran in prav tako kriminalen? Tihotapljenje je simptom veliko večjih težav. Če ne bi imeli podnebnih sprememb, revščine, politične korupcije in nasilja, ljudem ne bi bilo treba migrirati. Najlažje je okriviti tihotapce in jih zapreti, a to ne bo ničesar rešilo. Če nič drugega, za tihotapcem, ki smo ga vrgli v zapor, že stoji nov, ki bo prevzel njegovo vlogo. Kdor resnično nasprotuje migracijam, mu priporočam, da postane podnebni aktivist. Američani bi veliko več naredili, če bi si resno prizadevali za ustavitev narko vojn v Mehiki ali korupcije v Latinski Ameriki, kot pa da navijajo za postavljanje mejnih zidov, ki zgodovinsko gledano nikoli niso dosegli svojega namena.

Za El País ste pred nastopom Trumpove administracije dejali, da bo imela ta »pozitiven« vpliv na tihotapske mreže. Kaj ste mislili s tem? 

Tihotapstvo se zmeraj odziva na politične in gospodarske razmere. Trump je z množičnimi deportacijami morda stvari nekoliko upočasnil, a to ne more trajati večno. Ko sem se po njegovi prvi izvolitvi pogovarjal s tihotapci, so bili navdušeni. »Trump je odličen,« so govorili, »obljublja ’velik, lep zid’ in razlaga, kako bodo zadržali ljudi na meji, a v resnici ne more ničesar spremeniti. Lahko pa zaradi njega zaračunamo več za svoje storitve.« Tihotapci dobro vedo, kako izkoristiti takšne razmere, ljudje na begu pa so tisti, ki na koncu nastradajo.

Vrniva se na začetek pogovora. Če bi Trumpu uspelo izpeljati načrt množičnih deportacij, kaj bi to pomenilo za ZDA, se pravi za tako imenovano deželo priložnosti, katere gospodarstvo je močno odvisno ravno od migrantov? 

Že logistično bo to težko izpeljal. Preprosto ne moremo deportirati 12 milijonov ljudi, saj jih nimamo kam namestiti niti začasno, prav tako nimamo dovolj agentov ICE, da bi kaj takega lahko izpeljali. Gre za veliko hrupa za nič, ki bo imel, žal, negativne posledice za ogromno ljudi, a bi rad verjel, da bo del tega procesa tudi postopno zavedanje Američanov, koliko panog je dobesedno odvisnih od dela migrantov brez urejenega statusa. Zasebno bi najraje videl, da Trump s svojo nepremišljeno migracijsko politiko zruši del gospodarstva. Morda bi se potem zgodil potreben korak v glavah ljudi. Američani namreč ali sovražimo priseljence ali pa jih ignoriramo. Popolnoma nam je vseeno, kadar umirajo na meji z Mehiko, in najraje ne vemo, kdo nam pripravlja hrano v restavraciji.

Ni bil del protimigrantske razprave v ZDA, na katero stavi tudi Trump, zmeraj argument, da priseljenci kradejo službe Američanom? 

To je seveda smešno, saj opravljajo večinoma dela v kmetijstvu, gradbeništvu in podobno, ki jih Američani nočejo opravljati. Gre za težka dela, za katera bi morali delodajalci plačati dvakrat, če ne trikrat več, da bi jih opravljali domačini. V Alabami so leta 2011 denimo sprejeli zakon, ki je med drugim prepovedal delo migrantov brez urejenega statusa, a se je hitro izkazalo, da kmetje ne najdejo Američanov, ki bi zdržali več kot teden pri obiranju paradižnika, ker gre za pretežko delo, zato so morali zakon razveljaviti. V resnici smo strašansko nevedni o tem, od kod prihaja naša hrana in kdo opravlja dela, ki jih sami nočemo. Trump je zato že moral omejiti racije v kmetijski in gostinski panogi, ker je naletel na močan odpor obeh. Prav tako zastrašujoče je, da so deportacije ciljne, potekajo predvsem v demokratskih zveznih državah, recimo v Kaliforniji, torej v državah, ki jih Trump ne mara.

Ob tem se je težko izogniti občutku, da politikantstvo in volja kapitala premagujeta človečnost. 

Točno to.

Videti je, kot da živite v nekakšni avtoritarni oligarhiji. Je demokracija v ZDA umrla? 

Rad bi verjel, da je še živa, a občutek je res takšen. Del krivde za to nosijo tudi demokrati, ki so prepričani, da smo še vedno demokracija, zato igrajo po pravilih, republikanci pa so ta pravila že zdavnaj vrgli skozi okno. Težko je tako zmagati proti nepoštenemu igralcu, pravzaprav je nemogoče. Po drugi strani pa ZDA niso homogene. Odraščal sem v Kaliforniji in na jugu Teksasa, nato pa devet let poučeval v Michiganu. Živel sem torej v zelo liberalnem univerzitetnem mestu, obkroženem s pretežno konservativnim prebivalstvom, kar me je že leta 2016, ko je Trump prvič zmagal na volitvah, spodbudilo, da sem se vrnil v Kalifornijo. Če bi se stvari res poslabšale, preprosto nisem hotel vzgajati otrok v takšnem okolju. Ampak v bistvu bi rekel, da smo v ZDA trenutno na točki preloma. Trump je fašist, ljudje okoli njega, ki ga uporabljajo kot marioneto, pa se požvižgajo na demokracijo. Naslednje vmesne in nato predsedniške volitve bodo resnični kazalnik tega, ali še živimo v demokraciji.

Bodo demokrati nanje pripravljeni? 

Dobro vprašanje. Demokratski stranki je na številnih področjih v preteklosti v celoti spodletelo. Ne smemo pozabiti, da je Barack Obama deportiral veliko več ljudi kot George W. Bush, politika »preprečevanja z odvračanjem«, ki je povzročila več tisoč smrti na meji z Mehiko, pa je bila uvedena pod Billom Clintonom. Če bi bila na zadnjih volitvah izvoljena Kamala Harris, bi verjetno kritiziral zelo podobne stvari, kot jih kritiziram danes. Seveda so demokrati naredili tudi veliko dobrega, a to ni stranka, ki bi predstavljala moje interese ali interese naraščajočega števila Američanov. Kamala Harris ali Joe Biden in še kdo preprosto niso politiki, ki bi lahko odgovorili na njihove potrebe in potrebe tega političnega trenutka. Svetle izjeme so politiki in političarke, kakršna je Alexandria Ocasio-Cortez, ki je dolgo veljala za nekaj marginalnega v stranki, vendar zmeraj bolj deluje kot rešitev in sprememba, kakršno demokrati potrebujejo.

Nacionalno gardo pošiljamo nad ljudi, ki protestirajo, da bi rešili demokracijo. Če bi se kaj podobnega dogajalo drugje, bi to označili za fašizem.

Med protesti v Los Angelesu je potekal nastop Police State (Policijska država) Nadje Tolokonikove, ruske umetnice in članice zasedbe Pussy Riot, s katerim je hotela opozoriti na Putinov režim. Ironično ga je prekinil prihod ameriške nacionalne garde v Los Angeles. Je pretirano reči, da so ZDA policijska država?

V ZDA že leta brutaliziramo ljudi na toliko različnih načinov. Zvezna vlada sprejema politike, ki namerno povzročajo smrt migrantov, policijska brutalnost pa je prisotna od nekdaj. Spomnite se devetdesetih let, ko so v javnost prišli posnetki pretepanja Rodneyja Kinga. Takrat si je marsikdo mislil, da bo končno sledila sprememba na bolje, a so policiste, ki so Kinga pretepli, oprostili, to pa je v Los Angelesu povzročilo velike nemire. Potem se je zgodil George Floyd in ljudje so spet mislili, da bo prišlo do nujno potrebnih reform. A jih ni bilo. Težava je v tem, da tega sistema ni mogoče reformirati – treba bi ga bilo postaviti na novo. V tem smislu smo brez dvoma policijska država in v marsičem tudi država tretjega sveta. Pomislite samo na absurdni položaj v Los Angelesu. Nacionalno gardo pošiljamo nad ljudi, ki protestirajo, da bi rešili demokracijo. Američani smo neverjetno prepričani o svoji moralni premoči. Če bi se kaj podobnega dogajalo kjerkoli drugje, bi to označili za fašizem in kršitev človekovih pravic, če bi imeli od tega gospodarske ali politične koristi, pa bi najbrž tja že izvažali svojo posebno različico demokracije.

Ob prejetju ameriške državne nagrade za književnost za knjigo Soldiers and Kings, to je bilo kmalu po zadnji Trumpovi zmagi, ste povedali, da nočete živeti v svetu brez upanja. Kje ga iščete danes? 

Odraščal sem v resnično liberalni skupnosti v Long Beachu v Kaliforniji, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih veljala za zelo prijazno do gejev. Zato sem odraščal s predstavo, da imajo ljudje večinoma res mamo in očeta, a da ni čisto nič nenavadnega, če imajo dve mami ali dva očeta. Šele ko sem malo po 20. letu začel potovati po državi, sem ugotovil, da vsi ne razmišljajo tako. Danes Long Beach v tem smislu ni več tako edinstven, in to mi daje upanje. Stvari se vendarle premikajo na bolje. Ljudje uporabljajo svoj glas, se upirajo in oblasti govorijo resnico. V ZDA vidim na ulicah ljudi, za katere si tega ne bi nikoli prej predstavljal. Tudi to mi daje upanje. Takisto mi daje upanje mlajša generacija. Študenti, s katerimi delam, so politično ozaveščeni in angažirani. Ne zdi se mi sicer pravično, kolikšen del v resnici svojega bremena jim prepuščamo, da nam pri njem pomagajo, a vendar to počnejo. Svojim otrokom zato vsako jutro rečem, da bo vse v redu. To moram verjeti, ker nočem, da bi bili pesimistični glede prihodnosti. Podobno ponavljam samemu sebi – vsak dan si rečem, da bo ta boljši od prejšnjega. Morda se kdaj zdi, da je prihodnost črna, a prizadevati si moramo, da jo izboljšamo. Druge poti ni.