Mojmir Mrak, ekonomist / »To ni končni predlog« 

Bi za predlagani rekordni proračun Evropske unije 2028–2034, ki znaša skoraj 2000 milijard evrov, lahko rekli, da se ne sprašuje »maslo ali topovi«, ampak predlaga »maslo in zlasti topovi«? 

Najprej dve osnovni dejstvi. Proračun EU je v osnovi izredno majhen, saj znaša dober odstotek bruto nacionalnega dohodka (BND) držav članic EU, nacionalne javne finance pa so na ravni približno 50 odstotkov BND držav članic. In drugič, proračun EU se ne sme financirati z zadolževanjem. To, kar je predlagala evropska komisija, torej blizu 2000 milijard evrov za sedemletno obdobje, je ustreznik 1,26 odstotka BND EU. To je res nekaj več od 1,15 odstotka BND, kolikor znaša proračun EU v obdobju 2021– 2027, a treba je vedeti, da bo po letu 2028 treba začeti odplačevati dolg iz naslova zadolževanja EU za začasni finančni instrument, ki ga je po izbruhu covida oblikovala za spoprijemanje s takratno krizo. Če odštejemo sredstva za servisiranje tega dolga, je predlagani proračun EU za obdobje 2028–2034 na približno enaki realni ravni kot sedanji.

Ni treba biti posebno pameten za zaključek, da je bila ob predlaganem obsegu proračuna EU ključna dilema na odhodkovni strani, koliko sredstev nameniti za financiranje novih izzivov, predvsem konkurenčnosti in varnosti, in v skladu s tem, za koliko zmanjšati obseg dveh tradicionalno največjih skupin izdatkov – za kohezijo (to je denar za manj razvite članice, op. a.) in kmetijstvo. V predlogu evropske komisije za obdobje 2028–2034, kjer je predlagani skupni obseg izdatkov podoben sedanjemu, naj bi delež teh dveh skupin izdatkov zmanjšali na približno tretjino celotnih izdatkov, v sedanjem večletnem finančnem okviru pa je ta delež blizu dveh tretjin. Po drugi strani predlog znatno več sredstev namenja krepitvi konkurenčnosti in varnosti, krepitvi položaja EU v svetu in – kot že rečeno – servisiranju dolgov.

Predloga nikakor ne bi mogel opisati z vašim mnenjem, da gre v tem proračunu za »maslo in zlasti topove«. Če se že držim terminologije iz vašega vprašanja, bi predlagani proračun označil za proračun za »konkurenčnost in varnost«.

Predloga nikakor ne bi mogel opisati z mnenjem, da gre v tem proračunu za »maslo in zlasti topove«. Predlagani proračun bi označil za proračun za »konkurenčnost in varnost«.

Ampak če je pri sedanjem proračunu EU, ki ga je seveda zaznamovala epidemija, končni cilj »zelena in odporna Evropa«, bo torej Evropa leta 2034, če upoštevamo predlagani proračun EU, zlasti konkurenčno oborožena? 

Predlog evropske komisije vidim kot predlog, ki v spremenjenih geopolitičnih razmerah upravičeno daje večji poudarek konkurenčnosti in varnosti, saj je bilo oboje v dosedanjih proračunih zelo malo prisotno, še vedno pa predlog namenja znatna sredstva tudi tradicionalnim politikam, kot sta kohezija in kmetijstvo, ter horizontalnim temam, kot sta zeleni prehod in digitalizacija. Sam bi si želel, da bi bilo sredstev za to drugo skupino več, a to bi pomenilo, da bi moral biti tudi obseg proračuna EU večji.

Moje mnenje, javno izraženo letos spomladi, je bilo, da če bi EU želela primerno poudariti vse nove in tradicionalne izzive, potem bi javne finance za obdobje 2028–2034, bodisi samo v obliki proračuna EU ali pa v kombinaciji proračuna EU in zunajproračunskega instrumenta, morale biti na ravni približno 1,7 odstotka BND držav članic EU. Razumljivo, političnega apetita za kaj takšnega ni. To, kar je glede obsega proračuna EU predlagala evropska komisija, je bistveno nižje, pa še to je bilo takoj deležno ostre kritike neto plačnic, zlasti Nemčije in Nizozemske.

Mislim, da predlaganega proračuna EU nikakor ne gre poenostavljati v smislu, da gre za instrument militarizacije Evrope. Gre pa nedvomno za instrument, pri katerem je eden od temeljnih ciljev povečanje njene varnosti. Če Evropi ne bo uspelo vzpostaviti večje samostojnosti na področju varnosti, potem je nerealno pričakovati, da bo čez nekaj let še sedela za globalno mizo najpomembnejših svetovnih odločevalcev. Brez okrepljene varnosti pa so po mojem mnenju nerealna tudi naša pričakovanja o bistvenem povečanju konkurenčnosti EU v primerjavi z njenima glavnima svetovnima tekmicama, ZDA in Kitajsko.

Ampak ob zanikanju povezave med »večjo varnostjo« in militarizacijo EU je vendar nesporno, da bodo med zmagovalci tega novega proračuna orožarji. Sredstva za »obrambo in vesolje« se v predlogu proračuna v primerjavi s sedanjim proračunom petkrat povečujejo, na 131 milijard evrov. Menite, da ne bo sledilo prestrukturiranje dela industrije EU v obrambno, torej tudi orožarsko? 

V spremenjeni geopolitični realnosti ukrajinske vojne na samih mejah EU ter zmanjšanja varnostnih jamstev ZDA je EU zadnja leta izpostavljena bistveno večjim varnostnim izzivom kot kadarkoli v preteklih desetletjih. To pa z drugimi besedami pomeni, da mora v novonastalem položaju znatno povečati svoje sposobnosti za zagotavljanje varnosti, in to na ozko vojaško-obrambnem in na kibernetsko-tehnološkem področju, pa tudi na drugih. Krepitev obrambnih sposobnosti EU sam vidim predvsem kot preventivo oziroma kot učinkovit način odvračanja morebitnih varnostnih groženj, ki prihajajo iz okolice EU. Logično je, da bodo za spoprijemanje s povečanimi varnostnimi izzivi države EU morale v prihodnosti za ta namen porabiti bistveno več sredstev kot doslej. Pri tem pa je treba jasno povedati, da bo velika večina povečanja sredstev prihajala iz nacionalnih proračunov, le manjši delež bo financiran na ravni EU, bodisi neposredno iz proračuna EU bodisi iz nekega novega, za ta namen vzpostavljenega finančnega instrumenta.

Res je, da se s predlogom evropske komisije sredstva za obrambo povečujejo za večkrat, a z izrazito nizke sedanje osnove. V sedanjem proračunu EU je obseg sredstev za obrambo tako rekoč zanemarljiv. Res je tudi, da bodo sredstva proračuna EU prispevala k povečanju najrazličnejših kapacitet držav članic na obrambnem področju. S tem se strinjam, saj gre za pomembno in povsem novo prioriteto EU, poleg tega je varnost ena od temeljnih skupnih javnih dobrin na ravni EU kot celote. Ko je govor o financiranju obrambe iz proračuna EU, velja omeniti še to, da v skladu s temeljno pogodbo EU obstajajo jasne omejitve, katere vrste obrambnih izdatkov je mogoče financirati iz proračuna EU.

Predlog proračuna EU predvideva tudi nekatere nove davke, med njimi pa ni digitalnega davka, ki bi posebej meril na tehnološke velikane, kot so ameriški Apple, Meta, Google. 

Če pravilno berem predlog e vrop -ske komisije, so ta podjetja zajeta v predlagani davek, ki naj bi ga plačevala vsa velika podjetja, torej tudi navedena v vprašanju. Se pa bojim, da podobno kot za druge nove davke EU tudi za tega ne bo prevelike želje med državami članicami.

Nemčija je nasprotovanje predlogu že izrazila. Kaj se bo izcimilo na koncu, kakšen bo proračun 2028–2034? 

Nemčija je takoj po objavi predloga evropske komisije povedala, da bi proračun EU moral biti na sedanji ravni in da nasprotuje uvedbi nekaterih novih davkov. Oboje je treba razumeti kot izhodišče za trda pogajanja, ki se bodo začela jeseni in bodo verjetno trajala vsaj leto in pol. Tudi tokrat se bodo oblikovali pogajalski bloki. Eden bo nedvomno blok neto plačnic z Nemčijo, Nizozemsko, Švedsko in še kom vred, ki se bo zavzemal za zmanjšanje obsega proračuna. Drugi pa bo blok držav, ki se bodo zavzemale za čim manjše reze v tako imenovane nacionalne in regionalne partnerske načrte, katerih jedro so sredstva za kohezijo in kmetijstvo.

To, kar je že danes mogoče reči, je, da bo končni dogovor precej drugačen od predloga evropske komisije. Vedeti je namreč treba, da je dogovor o večletnem finančnem okviru treba sprejeti s soglasjem držav, kakšen bo ta dogovor, pa je odvisno od same dinamike pogajanj in tudi od mednarodnih okoliščin, ki so zdaj zelo nepredvidljive in se zelo hitro spreminjajo. Ne bi bil presenečen, če bi v neki fazi pogajanj dobili na mizo predlog za formiranje novega finančnega instrumenta, ki bi se financiral z zadolževanjem (podobno kot izredni finančni instrument NextGenerationEU, vzpostavljen kot odziv na gospodarsko krizo ob pandemiji covid-19) in bi bil namenjen financiranju neke nove, v tistem trenutku urgentne prioritete.

Tvegal bi napoved, da bo skupni obseg večletnega finančnega okvira za obdobje 2028–2034 nekaj nižji od sedanjega predloga, da se bodo države dogovorile o odlogu (z leta 2028, op. a.) začetka servisiranja glavnice dolgov iz naslova izrednega finančnega instrumenta NextGenerationEU, da bo morebitno zmanjšanje izdatkov osredotočeno na sklad za konkurenčnost ter aktivnosti EU v svetu, manj pa na izdatke iz naslova nacionalnih in regionalnih partnerskih načrtov, da bodo sicer uvedeni novi davki, a z razmeroma majhnim finančnim izplenom, ter da se nam ne bo uspelo rešiti tako imenovanih rabatov, s katerimi si največje neto plačnice izpogajajo posebne popuste pri vplačilih v proračun EU v zameno za podporo proračunskemu dogovoru kot celoti.

Kaj pa Slovenija, kaj se ji obeta po tem predlogu? 

Kar se Slovenije tiče, je predlog evropske komisije mogoče ocenjevati v luči delovnega dokumenta, v katerem je naša država opredelila svoja pričakovanja in prednostne naloge, vezane na večletni finančni okvir 2028–2034. Zelo usklajena z našimi pričakovanji je usmerjenost proračuna EU v odločno podporo mednarodni konkurenčnosti. Verjetno bi si v Sloveniji želeli, da bi sredstva za kohezijo in kmetijstvo tudi v prihodnjem srednjeročnem obdobju ostala na ravni, ki je približno enaka sedanji, a vsem je bilo jasno, da bi bilo to mogoče samo pri bistveno večjem obsegu celotnega proračuna. Predvidena alokacija v višini 4,8 milijarde evrov, ki je za ta dva namena predlagana za nacionalni in regionalni načrt Slovenije za obdobje 2028–2034, je sicer pričakovano nekoliko nižja od primerljive alokacije za sedanje večletno finančno obdobje, a natančnejša ocena bo mogoča šele po podrobnejši proučitvi metodologije za alokacijo posameznih komponent sredstev na posamezne države.

Še nekaj bi poudaril. Po predlogu bo evropska komisija z vsako državo članico sklenila omenjeni nacionalni in regionalni partnerski načrt, v katerega bi bili vključeni kohezija in kmetijstvo ter programi na področju varovanja zunanje meje, migracij in socialne politike. To predlagano združevanje programov seveda pomeni, da bo za kakovostno pogajanje z EU država potrebovala celovit strateški dokument, ki bo jasno opredeljeval razvojne cilje ter instrumente, investicije in reforme. Z vsem tem se krepi potreba, da Slovenija pripravi nov strateški razvojni dokument, ki bi bil izredno koristen input za kakovostno programiranje sredstev EU, do katerih bo Slovenija upravičena v obdobju 2028–2034. Teh sredstev bo sicer manj, kot jih imamo na razpolago v teh letih, a še vedno bo to pomemben segment celotnih javnih investicij v naši državi.