»Izrael je postal destabilizator celotnega Bližnjega vzhoda. A muslimanski svet se bo tudi organiziral.«

Neven Borak (1954) je iskriv sogovornik, dvojni doktor – ekonomskih znanosti in zgodovine. Bil je svetovalec predsednikov Janeza Stanovnika, Milana Kučana in Janeza Drnovška. Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo je poveljeval enotam, ki so blokirale ljubljansko vojašnico Moste, in bil je eden izmed častnikov Teritorialne obrambe, ki so zavrnili, kot pravi, »nori ukaz« za napad na ljubljanske vojašnice. Desna politična sfera pod taktirko Janeza Janše mu je očitala protiosamosvojitveni sentiment, ki naj bi ga razkrival v kolumnah v Dnevniku pod psevdonimom-anagramom Veno Karbone: »Ne bi bilo smiselno nasprotovati razpadu Jugoslavije, ki je bil že neizogiben. Kritiziral sem samo divjaštvo, s katerim se je Jugoslavija razbijala na vseh koncih. Nisem želel, da bi do tega prišlo z orožjem.« Kasneje je vodil Agencijo za trg vrednostnih papirjev in bil svetovalec guvernerja Banke Slovenije, kot univerzitetni profesor ekonomije pa je predaval na več fakultetah.

Kot ekonomist in zgodovinar v današnjem zgodovinskem trenutku zagotovo prepoznavate vzporednice. Kam v zgodovino bi ga lahko umestili? 

To, kar gledamo – protekcionizem, gospodarska fragmentacija, izolacionistične politike, erozija institucionalne avtonomije – je že večkrat videna slika. Seveda ne čisto skopirana, ampak vzorci so prepoznavni. Kaj je tisto, kar je tem obdobjem skupnega? Združene države Amerike. Celo 20. stoletje in zdaj že tretje desetletje tega stoletja je pod velikim vplivom Združenih držav oziroma tega, kar počnejo. Najbližje vzporednice vidim z obdobjem med koncem prve in začetkom druge svetovne vojne, ko je globalizacija prvega vala, v letih 1870–1914, razpadla pod težo posledic prve svetovne vojne. Amerika je takrat zamudila veliko priložnost, ali bolje, veliko odgovornost, da bi po prvi svetovni vojni konsolidirala Evropo, ki je ostala gospodarsko opustošena in osiromašena, politično preoblikovana z novimi mejami, z 20 milijoni mrtvimi in prav toliko ranjenimi, z rastočim problemom migracij in hiperinflacijo. Obnovo evropskih gospodarstev so takrat na eni strani ovirali visoki medzavezniški dolgovi, saj so bile praktično vse evropske države na strani Antante, zlasti Velika Britanija in Francija, dolžnice Združenih držav Amerike. Na drugi strani pa so se zaveznice srečevale z neizpolnjenimi nemškimi reparacijami.

Ta dolg zaveznic do ZDA, ki je terjala denar nazaj, je znašal nekaj več kot 10 milijard dolarjev, kar bi danes menda pomenilo 245 milijard dolarjev, Nemčija pa bi morala za povzročeno škodo plačati približno trikrat toliko.

Združene države so se takrat spet vmešale v ta dolžniška razmerja, in sicer tako, da so ameriške banke v okviru Dawesovega in Youngovega načrta plačilno nesposobni Nemčiji dale posojila za plačilo sicer zmanjšanih nemških reparacij Britaniji in Franciji, ki pa sta s tem denarjem potem vračali dolg Ameriki. S tem so bile zgolj sprožene nove napetosti znotraj Evrope, ena od žrtev je bila Kraljevina Jugoslavija, ki ni dobila pričakovanega denarja, imela pa je visok dolg v zlatu do Francije. Ob tem so se evropske države neuspešno vračale k zlatemu standardu, torej vezanosti svojih valut na vrednost zlata, ki so ga opustile ob začetku vojne 1914 in ki je ustavila prvi skoraj 50-letni val globalizacije. Zlati standard je bil jamstvo stabilnosti menjalnih tečajev in cen, to, da ga ni bilo, pa je zagotovo pomembno oviralo nov zagon mednarodne trgovine in gospodarske menjave. V slabem desetletju po koncu prve vojne je izbruhnila tudi agrarna kriza, ko so se škarje cen obrnile proti kmetom, kar je kmete, zlasti v jugovzhodni Evropi, tudi v Sloveniji, pahnilo v revščino. Vse te nakopičene tenzije in hiperinflacija so olajšale dvig avtoritarcev, ki so obljubljali rešitve na nacionalni ravni, protekcionizem. V 30. letih je prišlo do dokončnega zloma liberalne ureditve, pojavil se je fašizem, pojavil se je nacizem, na tretji strani pa je bila Sovjetska zveza, ki je nastala po prvi svetovni vojni in vsaj delavskemu razredu dala nov optimističen pogled, s čimer pa je seveda postala razredni sovražnik Zahoda.

In nato je po »vojni, ki naj bi končala vse vojne«, prišla druga svetovna vojna. 

Pomemben prelom na slabše se je zgodil leta 1927. Takrat je propadla Svetovna ekonomska konferenca, ki jo je v Ženevi ravno zaradi rastočih trgovinskih ovir, gospodarske fragmentacije in vse bolj jasne recesije organiziralo Društvo narodov, natančneje Liga ali Zveza. Društvo narodov je bilo prva globalna medvladna organizacija, ustanovljena po prvi svetovni vojni. A poskus zmanjšati carine, spodbuditi prosto trgovino ter doseči koordiniran odgovor na recesijo ni uspel. Nasprotno, ZDA so leta 1930 uzakonile zloglasni Smoot-Hawleyjev carinski zakon, ki je zvišal uvozne carine na zgodovinski ravni za tisoče izdelkov, s čimer je Amerika sprožila carinsko vojno. Leta 1933 je sledila konferenca v Londonu, prav tako brez uspeha. Do leta 1934 se je obseg svetovne trgovine glede na leto 1929 skrčil za več kot 60 odstotkov. Vse to je močno opozorilo tudi za današnji čas, ko se globalni red podobno preoblikuje in je spet v ospredju diktat Združenih držav. Iz medvojnega obdobja smo se vendar vsi nekaj naučili.

Svet ni izkoriščal Amerike, kot govori Trump. Amerika, njen plutokratski razred, je izkoriščala svet in služila.

Kaj pa?

Da je bila zaradi nedogovora potrebna še ena vojna, nato pa se je vendar končalo z dogovorom. Leta 1944 je nov svetovni red zakoličila konferenca v ameriškem Dumbarton Oaksu, katere rezultat je bila Organizacija združenih narodov, ki je nadomestila neučinkovito Društvo narodov. Leta 1944 je bil sklenjen tudi valutni ali Brettonwoodski sporazum, katerega cilj je bil preprečiti ponovitev medvojne velike depresije in stabilizirati valute. Ameriški dolar je postal glavna rezervna valuta, vezana na zlato, ostale valute so bile vezane na dolar, kar je ustvarilo sistem fiksnih tečajev. Povedano enostavno: ZDA so se zavezale, da bodo na zahtevo tujih centralnih bank zamenjale dolarje za fizično zlato po fiksni ceni 35 dolarjev za unčo. Takrat so nastali Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija. Vsi ti elementi so zrasli iz lekcije obdobja po prvi svetovni vojni in neuspelih dogovorov o globalnem upravljanju, ko ni bilo skupnih institucij, prek katerih bi države usklajevale svoje različne interese. A tudi to je delovalo do nove poteze Amerike, ki je povzročila kaos v ekonomskih odnosih. Ko je namreč predsednik Nixon leta 1971 potegnil Ameriko iz brettonwoodskega sistema, ameriške zlate rezerve niso več zadostovale za ohranjanje zaupanja v dolar. Šlo je spet predvsem za reševanje ameriških težav na račun ustvarjanja kaosa v svetu. Takratna vietnamska vojna je Ameriko ogromno stala, udarila jo je inflacija.

Valute so začele prosto nihati, njihovo vrednost so začeli določati trgi, kar je odprlo pot špekulacijam. 

Z Nixonovo potezo se je začel razbijati red, ustvarjen konec druge svetovne vojne, ki se tudi v literaturi imenuje zlato obdobje kapitalizma. Dve leti kasneje je prišel nov udarec, naftni šok, ko so arabske članice OPEC po izbruhu jomkipurske vojne med Izraelom in arabskimi državami ustavile izvoz nafte v države, ki podpirajo Izrael. To je sprožilo inflacijo, recesijo, odziv na politični ravni pa je bil vzpon konservativizma. V Združenem kraljestvu je oblast prevzela Margaret Thatcher, v ZDA malo kasneje Ronald Reagan, kar je pospešilo neoliberalizem.

Ves ta čas se je na Kitajskem v ozadju dogajalo nekaj, česar v tistem obdobju nismo najbolj razumeli. Današnja Kitajska je gospodarski kolos, nastal je po Maovi revoluciji 1976 z zaporedjem voditeljev, ki so se držali dogovorjenega plana. To sledenje planu ni (bila) vrednota v svetu, ki se je oblikoval po merilih neokonservativizma in kjer se daje absolutna prednost samo dobičku. Vendar ravno danes se kaže, da je edino Kitajska zares pripravljena na Trumpa, njen odgovor je bil »ne bomo podžigali«, kar je odgovor samozavesti. Ve, kam želi, in to po korakih dosega, nihče je ne more spraviti niti v višji pogon niti upočasniti. To se mi zdi vredno občudovanja, pa karkoli si že mislimo o Kitajski – se pa moramo zavedati, da smo jo naučeni presojati iz zornega kota kvarne slike o liberalni demokraciji, ki jo imamo.

Ob naštevanju rušiteljev povojnega reda je nujno omeniti še eno dejstvo: vse vojne v svetu po drugi svetovni vojni so bile posledica neposredne ali posredne vpletenosti petih stalnih članic Varnostnega sveta.

Trump se iz opisanih lekcij iz zgodovine ni ničesar naučil. The Economist v nedavni analizi 246 dni njegovega mandata poudarja, da je bilo avgusta le 22.000 novih delovnih mest v ZDA, kar je posledica agresivne migracijske politike. 

Zgodovinske lekcije seveda so razumljene, ekonomisti in zgodovinarji jih poznamo. A za Trumpa te lekcije niso pomembne. Njegova politika je hibrid med pragmatičnim ekonomskim nacionalizmom in perforativnim populizmom. Njegov cilj je politična moč. Retorika trgovinske vojne, zlasti proti Kitajski, je izjemno učinkovita pri volilni bazi, ki čuti, da jo je globalizacija prikrajšala. Ta kratkoročni politični dobitek, videz »močnega akterja«, pretehta dolgoročne gospodarske stroške, ki se bodo v celoti pokazali šele sčasoma, veliko po mandatu. Ena od dolgoročnih škod protekcionizma je, da znižuje inovativnost. Ekonomski kazalniki, ki že kažejo škodljive učinke njegovih politik, mu politično še ne škodijo. Trump verjame v »moč pogajanj« in v prepričanje, da lahko »zmaguje« v vsaki transakciji, to pa je seveda fundamentalno neskladje s kompleksnostjo globalnega gospodarstva.

Prehod na oborožitveno industrijo – zlasti v obsegu, o katerem govorimo – ne more biti brez posledic za življenjsko raven prebivalstva.

Kitajska seveda ni kriva za položaj povprečnega Američana. 

Trump danes jezdi na nespornem stanju, da je Amerika deindustrializirana. To potrjujejo podatki. A prodaja povsem napačno razlago, skrajno nora je njegova trditev, da je svet izkoriščal Ameriko, kar utemeljuje s primanjkljajem v plačilni bilanci. Resnica je, da so ZDA postale finančno središče sveta, vsa prizadevanja za povsem neovirane pretoke blaga, denarja, kapitala in še najmanj za ljudi pa so imele le en cilj, to je še višje in višje dobičke za finančni sektor. Posledica je globoka sprememba v strukturi dodane vrednosti ameriškega gospodarstva, kjer se je radikalno zmanjševal delež industrije in sočasno večal delež finančne panoge. Industrija se je ravno s pomočjo ameriškega kapitala selila drugam, ampak od te preselitve ameriški delavci niso imeli nič oziroma so celo izgubili, je pa veliko pridobil ameriški finančni sektor, plutokratski razred, ki je največji dobitnik te neokonservativne ekonomske politike. Ameriški ekonomist Hyman Minsky je bil prvi, ki je že v 60. letih prejšnjega stoletja govoril o škodi, ki jo delajo tako imenovani money managers oziroma finančna industrija. Resnica je torej obratna: Amerika, njen plutokratski razred, je izkoriščala svet. Imela je največjo korist od primanjkljaja v plačilni bilanci, k nastanku katerega je ta razred prispeval in s financiranjem katerega je služil. Primanjkljaj trgovinskega dela v plačilni bilanci pomeni, da ZDA uvozijo več blaga in storitev, kot jih izvozijo, kar velja že od Nixona naprej. Vendar za ZDA velja pomembna posebnost: tuje države, ki jim ZDA plačujejo za uvoženo blago in storitve, te dolarje nato vlagajo nazaj v ZDA, ti dolarji zaradi globalnega statusa pritekajo nazaj v ZDA, v resnici pa jih nikoli ne zapustijo, saj se samo selijo na drug račun v ameriških bankah. To spet koristi zlasti najbogatejšim v ZDA, bankam, investicijskim skladom, borznim igralcem, korporacijam. Če strnem: jeza Američanov, ki so izgubili z globalizacijo, bi morala biti usmerjena v domačo plutokracijo, ne na migrante in zunanjetrgovinske partnerice.

Ampak noben obrat se ne kaže v tej smeri. 

V Združenih državah so še ekonomisti, ki se upirajo Trumpovi ekonomski filozofiji, ampak s temi ljudmi se pometa. Poglejte, kaj dela z univerzami in zdaj z mediji, kjerkoli se pojavi kritika, jo zaduši. To je verjetno tudi neka slika prihodnosti pod desnimi oblastmi drugod po svetu. Na drugi strani pa to relativizira težo obtožb proti avtokraciji v Rusiji, proti avtoritarnemu režimu na Kitajskem. Človek si lahko reče: nervozni so zato, ker si postajajo preveč podobni. Pascal, francoski matematik, izumitelj, je nekoč rekel: ko vidiš, da ti otrok postaja podoben, ga začni tepsti.

Največja nevarnost Trumpove politike je zdaj v tem, kar počne Izrael: postal je destabilizator celotnega Bližnjega vzhoda. Ob tem pa Evropa zamuja zgodovinsko priložnost, da bi rekla: Oprostite, to je meja, ki se ne sme prestopiti. Kajti muslimanski svet se bo tudi organiziral.

Dolar globalno izgublja, delež globalnih deviznih rezerv v dolarjih naj bi od leta 2001 do lani padel z več kot 70 na 57 odstotkov, s čimer seveda še ohranja primat. A tudi vse večji delež energetskih pogodb, zlasti za nafto in plin, je v nedolarskih valutah, kar spodkopava tradicionalno vlogo dolarja kot valute za svetovne surovine. 

Drži. Danes imamo opravka z nekaj svetovnimi valutami, ki se med sabo borijo za prevlado, v prvih dveh desetletjih tega stoletja je v ospredju termin valutne vojne ali denarne vojne. To je le še en znak te širše globalne fragmentacije, ki smo ji priča. Vse o trendih danes povedo novi izrazi, ki opisujejo geostrateške premike v svetovni trgovini in ekonomiji v zadnjem desetletju, zlasti v kontekstu napetosti med ZDA, Kitajsko in drugimi velikimi silami. To so pojmi »de-linking«, ki pomeni namerno razdruževanje gospodarskih, tehnoloških ali finančnih povezav zlasti s tekmeci, »de-risking«, ki pomeni zmanjševanje tveganj in odvisnosti prek diverzifikacije dobavnih verig, tretji izraz pa je »frendhoring«, torej neko prijateljsko premeščanje proizvodnje in dobavnih verig v politično zavezniške države, ki imajo podobne politične ali vrednotne sisteme. Prihaja torej do očitnega pregrupiranja in nastajanja nekih novih regionalnih blokov, ki presegajo trikotnik Evropska unija–Združene države–Kitajska ter nadomeščajo dejstvo, da na svetovni ravni ni več trdnih institucij, ki bi zagotavljale usklajevanje interesov, vsaj spodobne odnose in mir.

Kje je tukaj Evropa? 

Mislim, da je precej izgubljena, ima neki »zastoj v negotovosti«. Čaka. Čaka na konec v Ukrajini, na konec Trumpa in novo smer. Na eni strani Amerika zaokrožuje angleško govoreči svet – Anglija je danes že bolj povezana z Ameriko kot Evropo. Evropa išče varno lupino, a še ne ve, ali bo pristala v objemu Amerike ali ne, pri tem pa Amerika ni do Evrope nič bolj dobronamerna kot Rusija, če smo iskreni.

Evropa se išče tudi ali zlasti gospodarsko. Zdi se, da vse temelji na konceptu povojne avtomobilizacije oziroma da bo vse padlo z evropsko avtomobilsko industrijo. 

Evropa je po drugi svetovni vojni zgradila identiteto na industrijski modernizaciji, avtomobilska industrija je bila simbol družbene preobrazbe. Avtomobil je postal znak povojne blaginje, mobilnosti in rasti srednjega razreda. Razpad, ali natančneje, radikalna preobrazba avtomobilske industrije je eden od najpomembnejših gospodarskih in družbenih prelomov tega časa, njegov pomen je kompleksen in večplasten. Ta industrija je bila namreč nesporno povojni motor, upoštevajoč vpliv, ki ga je imela in kaj vse je vlekla za sabo – od proizvodnega do potrošniškega področja. Avto je bil naš način življenja, zelo pomemben način življenja. Avtomobilizem je zajel cel spekter gospodarskih panog, od surovin in energije prek neposredne proizvodnje delov do panog, ki so spodbujale njegov vzpon, torej od gradnje cest do urbanizma, ureditve mest s parkirnimi prostori in povezavami. Avto je postal ne samo zelo pomemben tehnološki, ampak tudi socialni ali družbenoekonomski fenomen, avto je postal simbol potrošniške identitete in blaginje. In ta industrija se bo verjetno tudi po številu zaposlenih zmanjšala – zdaj v Evropski uniji zaposluje okoli 12 milijonov ljudi. Električna vozila potrebujejo druge tipe znanja, primerjalno zlasti več visoko izobraženega kadra, za ljudi z osnovno šolo v njej zagotovo ne bo več toliko prostora. Gre tudi za korenito spremembo dobaviteljske verige, nakazuje se tudi sprememba koncepta, lastništvo avtomobilov morda ne bo več vrednota, ampak bo bistvena storitev mobilnosti, ki jo bomo naročali, kot zdaj naročamo hrano. Spremenila se bo celotna filozofija mobilnosti, več bo javnega prevoza, verjetno bo potrebnih manj parkirnih mest, manj širokih cest. In to spreminja vrsto stvari. Nesporno gre za radikalno preobrazbo industrije, ne le za nadgradnjo.

Vsi ključni dokumenti Evrope izpostavljajo »konkurenčnost«, predlog proračuna 2028– 2034 vsebuje poseben evropski sklad za konkurenčnost, ki naj bi Evropi zagotovil prevzem vodilne vloge v globalnem tekmovanju. S čim? 

Če bi Evropo primerjal s človekom, se mi zdi, da je podobna boksarju, ki je doživel nokavt, a bi se še vedno tolkel, ker sodnik še ni odštel desetih sekund. Mislim, da je Evropa v stanju nekega šoka in da je treba vendarle doseči določeno stopnjo pomiritve in iskanje nečesa skupnega. Vse to so tisti prvi odzivi, ki sledijo šoku.

Trumpu?

Da. Šok je bil Trump, šok je bila Rusija, ker Evropa preprosto nima pravega odgovora na te spremembe. To kaže na nepripravljenost soočanja z realnim stanjem. Če je sprejela Trumpov oborožitveni diktat in njegovo carinsko vojno, bi morala sprejeti tudi to, da Rusija ni šla v slepo avanturo. Evropa bi rada sedela za pogajalsko mizo, a je osredotočena na to, da Rusija lahko v vojni zgolj izgubi. Morala se bo odločiti, ali gre z vojsko tja ali začne konstruktivno razmišljati, kako te razmere najprej stabilizirati, potem pa poiskati dolgoročno rešitev. Saj ji Rusija to nenehno sporoča.

Izrael je postal destabilizator celotnega Bližnjega vzhoda. A muslimanski svet se bo tudi organiziral.

Kaj pa vidite kot strategijo Evrope? Je to 800 milijard evrov težka strategija obrambne industrije, oboroževanja, ki naj bi bila tudi priložnost za hirajočo avtomobilsko industrijo? 

Glavni problem vseh teh strategij je najprej usklajevanje interesov članic, saj nikakor ne prinašajo vsem enako, drugi ogromen problem je njihovo financiranje, katerega osnova je dolg, tretji problem pa je, da nimamo evropskih institucij, ki bi te strategije sploh lahko izvajale in bdele nad njimi. Evropske finančne institucije se tudi ne znajdejo najbolje v okolju, v katerem delujejo ameriške finančne institucije, vsi poskusi zlasti nemških in francoskih bank, da bi prodrle na ameriške trge, so se izkazali za fiasko. Evropa hkrati s svojo pozitivno integracijo dobesedno vabi ameriške in angleške institucije. Povedno je, da se največ trgovanja z evrom dogaja v Londonu, ne v Frankfurtu ali Parizu. Likvidnost in cene evra se tako v veliki meri določajo zunaj evrskega območja.

Problem militarizacije ni samo to, da bomo vanjo vložili 800 milijard evrov. To ima posledice ne samo v denarni in fiskalni, ampak tudi v dohodkovni politiki. Drugače povedano: to pomeni zategovanje pasu in ta element ostaja neizrečen.

V Evropi je slišati opozorila, da bo manj denarja zlasti za socialno blaginjo in zeleni prehod.

Rek »topovi ali maslo« ni kar tako. Izvira iz ZDA, postal je slaven zaradi Göringa, zelo kontrasten je bil v času predsednika Johnsona, ameriški nobelovec Samuelson pa ga je uporabil za ilustracijo odločitvenega problema v učbenikih ekonomije. Ampak dejstvo je, da prehod na oborožitveno industrijo – zlasti v obsegu, o katerem govorimo – ne more biti brez posledic za življenjsko raven prebivalstva. To je treba financirati, denar pa je treba najti z davki ali dolgovi, pri čemer je na koncu isto, saj so davki tudi namenjeni odplačevanju dolgov. To bo pritisk na srednjo dohodkovno skupino, ker je sistem že zdaj nenaklonjen dodatnemu obremenjevanju najvišjih skupin in ker preprosto lahko več iztisneš iz mase, kar je napoved poglobitve nesorazmerij. Hkrati je že jasno, kdo bo financiral te dolgove, saj podobne že financira. Jasno je na primer, kdo je kupoval izraelske obveznice, s katerimi je Izrael prišel do denarja za vojaške operacije, ti izdatki pa so dosegli kar devet odstotkov izraelskega BDP.

Med največjimi kupci in s tem financerji genocida so ameriške investitorske družbe BlackRock, Vanguard in Pimco, ki pa je v lasti nemškega Allianza. 

Ja, gre za to že omenjeno plutokracijo. In iz naših žepov se bo prek vojaških proračunov denar spet selil v njihove žepe. Omenjene strategije, ki nimajo jasnih finančnih konstrukcij in so brez varovalk, so torej napoved krepitve plutokracije. Nekateri sicer govorijo o tem, da povečana oborožitev spodbuja gospodarsko rast, vendar je to v bistvu militaristični keynesianizem najslabše vrste. Ko imaš nakopičeno orožje, ga je treba prej ali slej tudi uporabiti. To je približno tako, kot če izšolate trikrat več teologov, kot jih potrebujete, in potem pač morate najti tudi zaposlitev zanje.

Ali je ta obrat v »obrambno industrijo« kot prioriteto logičen? 

Ves ta obrat te melji na kategorični in dokončni tezi, da bo Rusija napadla Evropo – ob tem pa želi ta ista Evropa z Rusijo sedeti za pogajalsko mizo, kar je nezdružljivo. Drugi razlog je, da naj bi se s tem reševal del problema evropske avtomobilske industrije. A načini bojevanja se spreminjajo, tanke, ki so produkcijsko podobni avtomobilom, zamenjujejo droni, vojskovanje ne zahteva več premikanja vojakov, ampak obvladovanje joysticka. Tudi zato je nekoliko čudno, da se zelo veliko govori o dvojni rabi in tem, da bo šel del denarja za obrambo dejansko za krepitev bazične infrastrukture, na primer cest in mostov za hitro premikanje tankov in vojska. To je v koliziji tudi z zelenim prehodom, kjer širitve cest niso prednostna naloga. A naj obrnem že izpostavljeni pregovor: topovi ne streljajo z maslom. Ob vsem tem je bila v ozadje potisnjena potreba po prestrukturiranju avtomobilske industrije zaradi nujnosti podnebnega ukrepanja, očitno je, da se vsepovsod odpovedujejo zelenemu prehodu. Sam v vsem tem vidim notranje razkroje obstoječih družb, kjer se segmenti niso pripravljeni soočiti z neizogibnimi spremembami. Zdi se mi, da zdaj Zahod začenja doživljati tisto, kar smo mi doživljali v obdobju tranzicije. Realno pa je treba tu dodati, da ta megalomanska strategija obrambne industrije v Evropski uniji ne bo izpeljana, ker bo zaradi potrebnih megalomanskih financ sprožala probleme znotraj držav in med državami, pri čemer imajo evropski proračuni probleme z dolgovi že iz časa covida.

Evropa išče varno lupino, a še ne ve, ali bo pristala v objemu Amerike ali ne, pri tem pa Amerika ni do Evrope nič bolj dobronamerna kot Rusija, če smo iskreni.

Pri nas trenutno za »prebojna projekta« veljajo načrtovani sežigalnici odpadkov in megalomanska nuklearka v Krškem. 

Pri nas ekonomski pogon trenutno deluje na tistem, kar imamo, glede tistega, kar naj bi imeli, pa sem pesimističen. Naše elite, politične in gospodarske, niso kos izzivom, niso sposobne voditi velikih in kompleksnih projektov. Že nekaj let se mi zdi, da je točka preloma njene sposobnosti pri eni milijardi evrov. Vsi projekti, ki so presegli milijardo, so ustvarili probleme.

V tridesetih letih tranzicije smo v Sloveniji uspešno razgradili institucije, ki so bile sposobne gledati naprej in odločevalcem nekaj predlagati. Kakšna je danes vloga raziskovalnih inštitutov? Tepejo se za evropska sredstva in projekte, ne poglabljajo pa se v razvojne potrebe države. Nekdanji zavod za družbeno planiranje je postal urad za makroekonomske analize in razvoj, danes pa na njihovi spletni strani preberemo, da je to nacionalna institucija za produktivnost. Analitski raziskovalni center Banke Slovenije – kakšno korist ima država od njega? Verjamem, da vsi veliko delajo, ampak zelo malo je tistega, kar bi potrebovali. Politična elita jih tudi že zdavnaj ne sprašuje in od njih nič ne terja, ker domnevno vse ve.

Pred okroglo 40 leti sem vodil pripravo dolgoročnega plana Slovenije, bil sem mlad ekonomist in v mislih mi je ostalo zlasti, koliko strok je pri tem sodelovalo. Ekonomisti, sociologi, urbanisti, geografi, inženirji! To je bilo v obdobju 1982–1986. Danes tega širokega sodelovanja strok ni, še največ se z razvojnimi projekti ukvarjajo civilne iniciative, ko nasprotujejo nestrokovnim projektom politike.

Gospod Borak, kako bo naš čas vpisan v zgodovino? 

Vse je odvisno od tega, kaj bodo naredile današnje elite in družbe – ali bodo šle v smer ponovnega vzpostavljanja pravil in sodelovanja ali v smer nadaljnje dezintegracije. Želim ostati optimist.