Dr. Marko Košak, ekonomist: "Za zdaj lahko rečemo, da so slovenske javne finance za evroobmočje bolj ko ne sladke skrbi"

Za zdaj lahko rečemo, da so slovenske javne finance za evroobmočje bolj ko ne sladke skrbi - resnično velike javnofinančne težave so nakopičene v trojici ali morda peterici držav t. i. evroperiferije, na čelu z Grčijo.

Slovenske javne finance in bančni sistem niso v tako zelo katastrofalnem stanju, kot se včasih skuša prikazati, a korenite spremembe bodo kljub temu nujne, opozarja dr. Marko Košak, strokovnjak za bančništvo in finančne trge ter predavatelj na Katedri za denar in finance Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Kako skrb zbujajoče je stanje slovenskih javnih financ? Je Slovenija res »nov problem evroobmočja«, kot je zapisal vplivni nemški časnik Handelsblatt?

Slovenija po osnovnih javnofinančnih parametrih nikakor ni problematična, če se primerja z drugimi članicami evroobmočja. Sploh pa bi bil ta »nov problem« zaradi svoje relativne majhnosti v kontekstu celotnega evroobmočja, v primerjavi z Grčijo, Irsko itd., razmeroma finančno manj zahteven. Vprašanje seveda je, ali bi obstajala pripravljenost za to, da se reši. Kljub vsemu za zdaj lahko rečemo, da so slovenske javne finance za evroobmočje bolj ko ne sladke skrbi - resnično velike javnofinančne težave so nakopičene v trojici ali morda peterici držav t. i. evroperiferije, na čelu z Grčijo, Irsko, Portugalsko, Španijo. Dogajanje zadnjih dni pa kaže, da se niti Italija ne bo mogla izogniti težavam. A te primerjave ne pomenijo, da bi si lahko glede prihodnosti slovenskih javnih financ privoščili brezbrižnost! Ravno nasprotno: dinamika poslabševanja javnofinančnih kazalcev je bila zadnja leta izjemna in še posebej zbuja skrb to, da ni videti, da bi se obetal preobrat, torej da bi se proračunski primanjkljaj začel resno zmanjševati in da bi se ustavilo povečevanje zadolženosti države. Primanjkljaj je leta 2010 znašal 5,6 odstotka BDP in naj bi se po lanskih napovedih leta 2011 zmanjšal na manj kot 5 odstotkov, a letošnja predvidevanja kažejo, da naj bi se celo zvišal na 5,8 odstotka do konca leta 2011. To, da očitno tudi letos še ne bo preobrata, je dovolj resen razlog za zaskrbljenost. Ne zaradi evra, EU, evropske komisije in drugih, pač pa predvsem zaradi nas samih in zaradi naše lastne prihodnosti v tej državi.

Opozicijska SDS straši, da je Slovenija tako rekoč pred bankrotom. Je danes, ko nas pozorno opazujejo mednarodni finančni trgi in tuji mediji, res pametno govoriti take stvari? Govorice imajo v teh kriznih časih lahko hude ekonomske posledice.

Izjave politikov, javnih funkcionarjev, skratka vseh, ki vplivajo na odločanje ali sodelujejo pri odločanju, imajo vpliv na finančnih trgih. Zato je pomembno, kakšne so te izjave in v katerem trenutku so izrečene. So pa tudi finančni trgi pri pripisovanju teže posameznim izjavam selektivni. Gotovo pripisujejo neprimerno večji pomen izjavam tistih, ki imajo v danem trenutku dejansko največjo moč odločanja.

Skrb zbujajoč je predvsem trend naraščanja javnega dolga Slovenije. Bi bilo smiselno omejiti bruto dolg države na 45 odstotkov BDP, skupni obseg poroštev države pa na 13 odstotkov BDP, kot predlaga minister Mitja Gaspari?

Tako je. To, kar bode v oči, je nezmanjševanje oziroma celo povečevanje tekočega primanjkljaja in s tem povečevanje skupne zadolženosti države. Ta trend se mora ustaviti, ker dolgoročno ni vzdržen. Omejitve, ki se postavijo vnaprej, prav gotovo pomagajo, predvsem pa bi šlo pri tem za omejitev, ki bi jo lahko spreminjal le parlament. To pomeni, da bi moralo obstajati širše strinjanje glede obsega zadolževanja, omejitev pa se ne bi spreminjala prav zlahka. Če govorimo o dolgoročnejših rešitvah, bi bilo morda celo smiselno omejiti namene, za katere bi se povečevala zadolžitev in izdajala poroštva, čeprav uvedba takšnih omejitev ne bi bila enostavna.

Gibanje kreditnih pribitkov na obveznice RS daljše ročnosti je zlasti od letošnjega marca skrb zbujajoče, saj sledi trendu v državah, ki so postale nekako sinonim za težave. Večji premik je prinesel predvsem padec pokojninske reforme. Ali to pomeni, da trg že vračunava večje tveganje, da se bo položaj javnih financ v Sloveniji postopoma poslabševal?

Gotovo so trgi neuspeh pokojninske reforme že upoštevali, težko pa rečemo, koliko. Mislim, da je k temu precej prispevala tudi politika, ki je nekaj časa celo obstoj vlade pogojevala z uspehom reforme in tako temu vprašanju dala izjemno veliko težo. Namen je verjetno bil, da bi s potenciranjem usodnosti vprašanja prepričali volivce, a to nazadnje ni uspelo. V naslednjem koraku bo zelo pomembno, da se sprejme kredibilen rebalans proračuna in da se zagotovi kredibilnost izvrševanja tega rebalansa.

Bonitetne agencije ne poznajo milosti, zlasti ne do manjših držav, to kaže tudi nedavni ostri rez bonitetne ocene Portugalske, ki ga je opravila agencija Moody's. Kakšne so posledice za državo, če pribitki na njene obveznice eksplodirajo?

Agencija Moody's je Portugalski znižala bonitetno oceno kar za štiri stopnje z Baa1 na Ba2 in z negativnimi napovedmi tudi signalizirala, da so možna še nadaljnja nižanja ocene. Pri tem je napovedala, da je zelo verjetno, da se portugalska država po letu 2013 ne bo mogla refinancirati na trgu po dolgoročno vzdržnih obrestnih merah. Ironija je v tem, da ravno znižanje bonitete navadno še dodatno podraži zadolževanje, to pa dodatno obremeni proračun in dejansko poslabša možnosti zadolževanja na finančnih trgih. Gre za nekakšno spiralo samouresničevanja napovedi bonitetnih agencij. Čeprav so evropski politiki precej ostri kritiki bonitetnih agencij in se zavzemajo za ustanovitev evropske agencije, ki naj bi povečala konkurenco med agencijami, si je treba priznati, da so nekateri argumenti agencij tudi tehtni. Nekateri analitiki menijo, da znižanje bonitetne ocene Portugalski preprosto odslikava tudi negotovost evroobmočja kot celote in nezmožnost dogovora o konsistentnem in kredibilnem načrtu za sanacijo grške težave. V tem kontekstu lahko razumemo tudi rekordno povečanje pribitka na desetletni italijanski državni dolg v teh dneh.

V Sloveniji je bila dinamika poslabševanja javnofinančnih kazalcev zadnja leta izjemna in še posebej zbuja skrb to, da ni videti, da bi se obetal preobrat.

Kako si država lahko pomaga, ko izgubi dostop do normalnega financiranja? Je to spirala, iz katere pravzaprav ni rešitve in ki vodi v neizogiben bankrot države?

Ko država nima več možnosti zadolževanja na trgih pod vzdržnimi pogoji, nujno sledi restrukturiranje dolga, to pa vključuje tudi odpise. Grčija je to točko že prešla in samo zaradi izjemnega interesa drugih članic evroobmočja je deležna finančne pomoči, ki preprečuje efektivni bankrot. Dejansko pa mislim, da nihče več ne verjame v poplačilo celotnega nakopičenega grškega javnega dolga in bodo prej ali slej nujni tudi odpisi.

Se strinjate z mnenjem Urada za makroekonomske analize in razvoj, da je gospodarska kriza slovenski bančni sistem prizadela sorazmerno bolj kot celotno evroobmočje, da so torej težave bančnega sistema v Sloveniji izrazitejše?

Slovenske banke so prizadete predvsem zato, ker so bila prizadeta podjetja, ki so se bodisi zapletla v prevzemne zgodbe ali pa so tudi sicer vzpostavila dolgoročno nevzdržno strukturo financiranja svojega poslovanja. Tu mislim na finančni vzvod, ki je v povprečju bistveno višji kot na evrskem denarnem območju. Po navedbah v Poročilu o finančni stabilnosti je bilo povprečno razmerje med dolžniškim in lastniškim financiranjem nefinančnih podjetij v Sloveniji 145 odstotkov, v evroobmočju pa samo nekaj več kot 103 odstotke. Takšno razmerje kaže tudi odvisnost slovenskih podjetij od bančnega financiranja, to pomeni, da so podjetja samo še občutljivejša za nihanje gospodarskih ciklov. Seveda del krivde za nastanek takšnih razmer nosijo tudi banke, zaradi sproščenih kreditnih standardov v obdobju konjunkture. Vendar ne smemo pozabiti, da vsako posojilo pomeni nastanek upniško-dolžniškega razmerja med banko in posojilojemalcem, v katerem so obveznosti dolžnika zelo jasno določene. Dolžnik se zaveže, da bo svoje obveznosti do banke poravnal pod vnaprej določenimi pogoji, in dolžnik je tisti, ki bi moral narediti vse, da svoje obveznosti poravna. Če jih ne, bi morali breme neizpolnjevanja obveznosti nositi lastniki do višine svojih lastniških deležev. Realnost je seveda lahko nekoliko drugačna, težavo pa vidim v tem, da so odmiki od idealnega modela preveliki. Dolg kot finančni instrument ni več to, kar naj bi bil, hkrati pa se srečujemo še z institucionalnim okoljem, ki te razmere poslabšuje. To, da se lahko postopki izterjave bančnih terjatev vlečejo tudi do deset let, kar se menda dogaja bankam pri nas, slabi moč upnikov in povečuje moč dolžnikov. Če dolžnik v upniško-dolžniškem razmerju postane močnejši od upnika, posojilo lahko kmalu postane darilo.

Ali ni mnenje Umarja nekoliko pretirano glede na to, da je bil delež slabih posojil v Sloveniji skoraj enkrat manjši kot v EU? Kapitalska ustreznost slovenskih bank je v povprečju 11,3-odstotna, kar je res nekoliko nižje od evropskega povprečja, ni pa katastrofalno.

Po podatkih ECB, ki so navedeni v Poročilu o finančni stabilnosti, bi lahko sklepali, da je delež slabih posojil v EU že leta 2009 dosegel vrh, in sicer 4,2 odstotka glede na vsa posojila, za slovenske banke pa se je ta delež v povprečju iz leta 2009 v leto 2010 še vedno povečeval, in sicer z 2,3 odstotka na 2,7 odstotka posojil. Podatki še ne pokažejo zmanjševanja tega deleža in torej ne vemo, ali smo že dosegli vrh ali ne. Je pa z vidika opazovanja deleža slabih posojil najprej pomembno predvsem to, kaj se dogaja z oslabitvami, in šele nato, kakšna je kapitalska ustreznost, čeprav je na koncu tudi ta seveda pomembna.

Nekateri trdijo, da naj bi slovenske banke potrebovale skoraj milijardo evrov svežega kapitala. Se s to številko pretirava? In pa predvsem, kako zagotoviti toliko denarja, če vemo, da so bile težave že z zagotovitvijo nekaj sto milijonov evrov za dokapitalizacijo NLB in NKBM?

Ocena Banke Slovenije o potrebnem dodatnem kapitalu, ki je bila objavljena pred kratkim, je nižja, in sicer 600 milijonov evrov, upoštevala pa naj bi potreben dodatni kapital po novih kapitalskih standardih. Ker gre za celoten bančni sistem, to pomeni, da gre za oceno potrebnega dodatnega kapitala za vse banke, ki poslujejo v Sloveniji, in ne samo za obe, ki ju omenjate. Lastniki bank bi se morali zavedati, da je bančništvo dejavnost z visokim finančnim vzvodom in da se posamezna banka lahko dokaj hitro znajde v položaju, ko potrebuje dodatni kapital. Preudaren in odgovoren lastnik bo o tem razmišljal že takrat, ko banka posluje uspešno in donosno, in bo del dobička usmerjal v povečanje kapitala.

Izjave politikov in sploh vseh, ki vplivajo na odločanje ali sodelujejo pri odločanju, imajo vpliv na finančnih trgih. Zato je pomembno, kakšne so te izjave in v katerem trenutku so izrečene.

Je mogoče reči, da so večje izgube bank v Sloveniji pretežno posledica politike slabitev, saj je ta v EU različna od tiste, ki jo narekuje Banka Slovenije?

Tehnično gledano so izgube bank seveda tudi posledica povečanih oslabitev bank. Na to lahko sklepamo že iz primerjave povprečne pokritosti razvrščenih terjatev z oslabitvami. Omenjeni kazalec se je za celoten bančni sistem od konca leta 2009 do konca februarja 2011 povečal s 3,7 odstotka na 5,1 odstotka, in to se je gotovo izrazilo v poslovnem izidu bank. Seveda je to povprečje za celoten bančni sistem in obstajajo razlike med bankami. Ravno tako obstajajo razlike, če primerjamo povprečne oslabitve med bančnimi sistemi v EU, saj je bil potek gospodarskega cikla nekoliko različen po državah in je ponekod že govor o novem obdobju rasti, drugod pa se še vedno spoprijemajo z negativnimi stopnjami rasti. Tudi raziskave na tem področju ugotavljajo, da je posledica obdobij izjemnih kreditnih rasti pri bankah nakopičenje kreditnih tveganj in da se izgube, ki so posledica tega, pokažejo s časovnim presledkom dveh do štirih let, s čimer so seveda povezane bančne oslabitve. Povečane oslabitve v nekajletnem obdobju po koncu rasti so torej pričakovane in se jim ni mogoče izogniti, dokler se razmere v gospodarstvu ne popravijo. Če že govorimo o razlikah v politikah oslabitev, se te razlike pokažejo predvsem v tem, kako hitro se oslabitve povečujejo in kakšna je kakovost zavarovanj, izjemno pomembno pa je tudi, kako uspešne so banke pri izterjavah. Politike oslabitev se seveda pri posameznih bankah razlikujejo, to smo v preteklosti opazili tudi pri naših bankah, omejitve pri tem postavljajo MSRP-ji, nekatere zahteve pa ima tudi Banka Slovenije. Njeno vlogo razumem predvsem v tem smislu, da skuša vplivati na to, kolikšen delež poslovnega izida bodo lastniki bank prek oslabitev zadržali v bankah. Razlike, ki jih omenjate, pa navsezadnje lahko izhajajo tudi iz že prej omenjenih razlik v dinamiki slabih posojil, ki jo kažejo primerjalni podatki za povprečje EU in za Slovenijo.

Je Banka Slovenije pri uveljavitvi zahtev po zvišanju kapitalske ustreznosti bank prestroga? V Sloveniji se rok za uveljavitev nekaterih zahtev iz Basla III izteče že konec letošnjega leta, kar se zdi pretirano hitro.

Naloga Banke Slovenije je predvsem skrb za stabilnost sistema kot celote, in to je centralni banki do sedaj uspevalo. Zahteve Banke Slovenije, ki jih omenjate, pa se nanašajo predvsem na možnost regulatorja, da v okviru procesa ICAAP, ki je sicer sestavni del t. i. drugega stebra Basla II, zahteva prilagajanje kapitala individualnemu profilu tveganj posamezne banke. Banke ta prilagajanja interpretirajo kot predčasno uvajanje zahtev Basla III, a moramo vedeti, da bi bile te zahteve regulatorja možne, tudi če nas ne bi čakal Basel III. Vsekakor pa višje kapitalske zahteve lahko razumemo kot ukrep zagotavljanja in krepitve stabilnosti, čeprav se zdi, da je to v koliziji s prizadevanji za hitrejše oživljanje kreditne aktivnosti in po svoji naravi procikličen ukrep. Čeprav tega ni mogoče povsem zanikati, se je treba zavedati še, da je že in bo tudi v prihodnje dostopnost bank do finančnih trgov odvisna od njihove kapitalske trdnosti, ta pa vpliva tudi na ceno zadolževanja. Glede na to, da po podatkih Banke Slovenije v prihodnjih dveh letih zapadeta skoraj dve tretjini dolgov bančnega sistema, je ohranjanje sposobnosti bank za refinanciranje ključnega pomena za njihovo delovanje. Sistematični preveritveni testi kapitalske trdnosti so obremenitveni testi, in tudi objava rezultatov teh testov, pa čeprav samo za največji dve banki v sistemu, bo pokazala, ali so kapitalske zahteve res pretirane.

Ni se mogoče izogniti občutku, da Banka Slovenije v strahu, da ne bi ponovila napak iz let 2006 do 2008, ko je dopustila prevelike posojilne rasti, zdaj pretirano pritiska na banke, zaradi česar v Sloveniji že leto dni stagnira kreditiranje podjetij. Ker podjetja težko pridejo do posojil, se ne morejo pobrati, to pa pomeni, da tista, ki so precej zadolžena, morda v prihodnosti ne bodo mogla vrniti posojil, kar bo nov udarec za banke. Zdi se, da centralna banka s pretiranim pritiskom poslovnim bankam bolj škodi kot koristi, ali pa se motim?

Res je, da je bilo znižanje stopenj rasti posojil podjetjem radikalno, in sicer s skoraj 19 odstotkov na leto leta 2008 na minus dva odstotka leta 2010. Mnenja glede tega, kaj je glavni razlog za to, so različna. Banke ves čas trdijo, da so pripravljene kreditirati dobre projekte, a jih menda ni, hkrati pa podjetja s prstom kažejo na banke in tudi na centralno banko, češ da so kreditni standardi preveč zaostreni in da je zahtevano prilagajanje novim kapitalskim standardom prehitro. Mislim, da položaj ni povsem črno-bel. Gotovo so banke pri dodeljevanju posojil previdnejše in najbrž res postavljajo ostrejše zahteve, za kar imajo svoje razloge. To so makroekonomske razmere, saj je okrevanje gospodarstva počasno, gre pa tudi za že prej omenjeni problem prezadolženosti podjetij, katerega posledica je visoko breme servisiranja sedanjih dolgov in majhen obseg še razpoložljivih zavarovanj, ki bi jih lahko ponudila bankam. Zlasti za večja podjetja še vedno ostaja možnost, da se poskusijo zadolžiti pri bankah v tujini - primer Gorenja, o katerem smo brali prejšnji teden, je že tak. Če bodo banke želele zadržati takšne komitente, se bodo morale prilagoditi konkurenčni ponudbi glede cene posojil in tudi glede drugih pogojev.

Ekonomist Ivan Ribnikar svari, da lahko želja po zavarovanju bank pred bankrotom s povečanjem kapitala vodi celo v njihov bankrot. Se to res lahko zgodi?

Ta ugotovitev je bila verjetno izrečena na načelni ravni in se je z njo mogoče strinjati. Mislim pa, da za zdaj pri nas v zvezi s katerokoli od bank ne moremo govoriti o takšnem scenariju.

Slovenske banke so prizadete predvsem zato, ker so bila prizadeta podjetja, ki so se bodisi zapletla v prevzemne zgodbe ali pa so tudi sicer vzpostavila dolgoročno nevzdržno strukturo financiranja svojega poslovanja.

Kako zelo nas mora skrbeti znižanje bonitetnih ocen naših bank? Znano je, da je bonitetna agencija Moody's junija znižala bonitetno oceno vsem trem največjim slovenskim bankam NLB, NKBM in Abanki Vipa, nedavno pa še Probanki. Kako močno je to prizadelo banke in kako bodo to občutili njihovi komitenti, od podjetij do posameznikov?

Znižanje bonitetne ocene pomeni predvsem poslabšanje pogajalske pozicije banke, ko se ta zadolžuje na finančnih trgih, to pomeni, da se zviša cena zadolževanja, lahko se skrajšajo ročnosti in poslabšajo tudi drugi pogoji zadolžitve. Vse to se prej ali slej prenese tudi na komitente bank. Predvsem pa se je treba zavedati, da se praviloma zoži krog investitorjev, ki so še pripravljeni posojati pri nižjih bonitetah oziroma so še pripravljeni vlagati v te banke.

Kako razložiti to, da je agencija Moody's v začetku junija kar za tri ocene znižala oceno dolgoročnega kreditnega tveganja NLB, prihodnje možnosti za to tveganje pa ocenila kot negativne, bonitetna agencija Fitch pa je potrdila dosedanje ocene NLB, tako da je ocena NLB agencije Fitch kar za dve oceni višja od ocene agencije Moody's? Zakaj bonitetne agencije merijo z različnimi vatli?

Res je, da bi bonitetni oceni agencije Moody's Baa3 ustrezala ekvivalentna ocena agencije Fitch BBB-, a podrobnosti tega primera ne poznam. Bonitetne agencije imajo pri oblikovanju ocen precej svobode in svojih metod praviloma niti ne razkrivajo, kar je ena od pomembnejših kritik, ki v teh časih letijo nanje. Predvsem pa se je treba zavedati, da tudi bonitetne agencije razpolagajo samo z ocenami kreditnih tveganj in da se pri teh ocenah lahko motijo.

Kakšno tveganje za poglobitev težav slovenskega finančnega sistema pomeni morebitno zvišanje cene zadolževanja države in možnost nadaljnjega poslabševanja bonitetnih ocen slovenskih bank?

Predvsem bi se to pokazalo v oteženem pridobivanju virov na finančnih trgih in v višji ceni tega zadolževanja. Oboje lahko precej oteži refinanciranje, ki čaka banke v prihodnjih letih.

Slabo stanje v bančnem sistemu vpliva tudi na omejen dostop do virov sredstev, potrebnih za hitrejše okrevanje gospodarstva. Še lani smo opazovali močno preusmeritev bank k financiranju gospodinjstev, a se je to letos že znatno umirilo, kar nakazuje, da imajo banke ob nizki kapitalski ustreznosti težave tudi pri kreditiranju komitentov z nižjo stopnjo tveganja. To je gotovo skrb zbujajoče.

S takšnim sklepanjem se ne bi strinjal. Je sicer možno, da pri kateri od bank kapitalske zahteve pomenijo omejitev tudi pri kreditiranju prebivalstva, in v teh primerih je torej razumljivo, da Banka Slovenije poveča kapitalske zahteve. V splošnem pa mislim, da je pravi razlog za umirjanje kreditiranja prebivalstva v tem, da so postale banke previdne tudi pri kreditiranju prebivalstva. Zavedati se namreč moramo, da niti posojanje prebivalstvu ni brez tveganja.

To, da se lahko postopki izterjave bančnih terjatev vlečejo tudi do deset let, kar se menda dogaja bankam pri nas, slabi moč upnikov in povečuje moč dolžnikov. Če dolžnik postane močnejši od upnika, posojilo lahko kmalu postane darilo.

Verjamete ministroma Križaniču in Gaspariju, da bo nov davek na bilančno vsoto dejansko spodbudil banke k izdatnejšemu kreditiranju podjetij?

Sem zelo skeptičen do tega, da bi lahko s kakršnimkoli davkom spodbujali banke k povečani kreditni aktivnosti. Kolikor mi je znano, nobena od držav, ki so v zadnjem času uvedle posebne obdavčitve bančnega sektorja, teh obdavčitev ni uvedla zaradi spodbujanja kreditiranja, poleg tega so obdavčitev zasnovale drugače. Nove obdavčitve bank so bile v drugih državah večinoma uvedene namensko, zaradi pokrivanja stroškov za zagotavljanje finančne stabilnosti (npr. »Stabilitätsabgabe« v Avstriji ali pa »taxe systémique sur les banques« v Franciji), zaradi česar so bili ponekod oblikovani tudi posebni, namenski skladi. Če je obdavčitev uvedena v funkciji povečevanja finančne stabilnost, je tudi najbolj smiselno, da se obdavčijo bančne obveznosti, od katerih se odštejejo depoziti komitentov, posebej zavarovane obveznosti in nekatere medbančne obveznosti, npr. v švedskem primeru obveznosti znotraj bančne skupine. Pri tem gre za obdavčitev višine finančnega vzvoda bank, ki banke spodbuja k doseganju čim nižjega razmerja med posojili in depoziti, kar je dolgoročno bolj vzdržno. Davčno breme pa nosijo predvsem banke z visokim finančnim vzvodom, torej tiste, ki pomenijo tudi največjo nevarnost za stabilnost sistema. Sedanji predlog slovenskega zakona na bilančno vsoto ima torej zastavljen povsem drugačen cilj in skuša »popravljati« kreditne odločitve poslovnih bank, čeprav so ravno banke tiste, ki so najbolj usposobljene za sprejemanje takšnih odločitev.

Kje so morebitne pasti tega davka? V Banki Slovenije opozarjajo, da ta davek bank ne obravnava enako glede na rast posojil v preteklosti, manjkajo tudi konkretna merila za uspešnost davka, sporno pa je še, da naj bi obremenjeval tudi tiste banke, ki poslujejo z izgubo.

Verjetno vse navedeno drži. Predvsem pa bi se morali zavedati, da bodo banke navsezadnje breme dodatne obdavčitve prevalile na komitente. Temu se po mojem ni mogoče izogniti in to nas čaka tudi pri davku na finančne transakcije, ki se nam obeta na ravni EU, če bo uveden.

Evropska bančna agencija naj bi v kratkem sporočila, koliko evropskih bank ni opravilo obremenitvenega testa. Namiguje se, da testa ni opravilo od 10 do 15 od 91 evropskih bank, od tega nekatere grške, nemške, portugalske in španske. Znano je, da je NLB lanski stresni test prestala. Kako mislite, da sta se na tokratnem testu odrezali naši največji banki NLB in NKBM, zlasti glede na to, da sta bili letos obe dokapitalizirani?

Po nekaterih odzivih NLB in NKBM, ki zdaj svoje rezultate že poznata, bi lahko sklepali, da sta obe banki prestali obremenitvene teste, kako dobro, pa bo pokazala objava izidov v petek.

Se lahko tudi pri tokratnem stresnem testu, tako kot pri lanskem, zgodi, da bi nekatere banke test opravile, nato pa bi se v razmeroma kratkem času pokazalo, da brez državne pomoči ne morejo preživeti? Ali pa je tokratni test toliko strožji od lanskega, da se to ne more zgoditi?

Predvsem je treba poudariti, da za banke, ki ne bodo prestale obremenitvenega testa, to še ne pomeni, da so nesolventne. Nesolventne bi postale, če bi se uresničili scenariji, za katere so bili testi narejeni. Je pa res, da slab rezultat na stresnem testu za banko pomeni nekakšno črno piko, stigmo, zaradi katere se njen položaj po objavi izidov dejansko, torej ne samo hipotetično, zelo poslabša. Drug sporen vidik obremenitvenih testov pa je, da banke formalno opravijo test in so nad postavljeno mejo, nato pa se kasneje izkaže, da dejansko niso odporne proti neugodnim scenarijem, in se nepričakovano znajdejo v težavah. To je bil primer irskih bank po CEBS-ovih obremenitvenih testih leta 2010, zaradi česar je postala kredibilnost testiranja vseh 91 bank vprašljiva. EBA se je torej letos morala najprej spoprijeti z vprašanjem nekredibilnosti; koliko ji je to uspelo, bomo šele videli. Večjo rigoroznost so skušali poudariti že s tem, da je za merilo uspešnosti uporabljen t. i. kapital »core tier 1«, drugače kot lani, ko je bil za merilo uporabljen celoten kapital prvega reda (tj. tier 1), meja pa je pri letošnjih testih postavljena pri petih odstotkih tehtane aktive. Hkrati nekateri menijo, da EBA ni dovolj rigorozna, ker je npr. pri enem od ključnih scenarijev, tj. scenarij padca delniških trgov, letos preigravala zgolj 15-odstotno, lani pa 20-odstotno znižanje. Kljub tem in podobnim pomislekom imam vtis, da je bila EBA pri letošnjem testiranju strožja, na to kažejo tudi napetosti, ki so se minule mesece pojavljale med agencijo, nacionalnimi regulatorji in bankirji. Znan je npr. primer javnega nasprotovanja nemškega BaFina agenciji EBA. Za agencijo EBA bi bilo namreč skrajno neugodno, če že ne kar pogubno, če bi svojo kredibilnost zapravila tako rekoč že takoj po ustanovitvi. Gotovo pa ji ne gre na roko niti celotno dogajanje, povezano s t. i. evroperiferijo, saj po svoje lahko rečemo, da se stresni testi izvajajo v stresnih razmerah.

Naj bankam, ki bodo padle na testih ali za katere se bo na testih izkazalo, da so ogrožene, na pomoč spet priskoči država? Naj se znova rešujejo z davkoplačevalskim denarjem, pa čeprav gre pretežno za banke v zasebni lasti? So te banke res prevelike, da bi jih pustili propasti?

Neuspeh na stresnem testu še ne pomeni, da mora banka propasti. To bi moral biti predvsem znak, da je treba povečati količino in kakovost njenega kapitala. Kot sem že omenil, pa imajo izidi stresnih testov tudi zelo velik demonstracijski učinek. Bankam, ki bodo pod kritično mejo, se v trenutku poslabša položaj pri dostopanju na finančne trge in je zato vrnitev »med žive« zanje še toliko težja. Tudi zaradi tega lahko sledi pomoč države, čeprav je npr. v irskem primeru enostavno šlo za to, da so se banke zdele prevelike, da bi jih lahko pustili propasti, pač zaradi vseh neposrednih in posrednih škod, ki nastanejo ob propadu takšnih bank. Seveda pa je treba poudariti, da ni nikjer zapisano, da mora to vedno početi država. Kapitalska ustreznost bank bi morala biti predvsem odgovornost njihovih lastnikov.

Zdi se, da so se ne le upniki, ampak tudi dolžniki že sprijaznili s tem, da sedanji grški dolg ne bo v celoti in pravočasno poplačan. Zakaj se s tem noče sprijazniti Evropska centralna banka? Zakaj problem znova prelaga v prihodnost, ko je vendar jasno, da s tem problem ne postaja nič manjši, pač pa iz dneva v dan večji?

Mislim, da je ravno nasprotno. Dolžniki že kar nekaj časa, če ne na glas, pa po tihem, računajo, da jim ne bo treba poplačati vseh obveznosti, ki bodo v prihodnosti zapadale v plačilo. Šlo je predvsem za problem sprijaznjenja upnikov, ti so s ponavljajočim se prestavljanjem dokončne rešitve grške dolžniške krize nekam v prihodnost problem samo še povečevali. Tudi ECB je k temu prispevala svoje, saj je predvsem zaradi zastavljenih grških vrednostnih papirjev in posojil grškim bankam, ki temeljijo na teh zastavah, vztrajno nasprotovala kakršnikoli rešitvi, ki bi vključevala razglasitev t. i. defaulta, to je plačilne nezmožnosti. Četudi le v selektivni obliki. V zadnjem obdobju se tudi to spreminja. Da se bodo morali upniki sprijazniti z vsaj delnim odpisom terjatev do grške države, pa je jasno že po tem, da se je spremenila tudi retorika evropskih politikov. Še lani, ko je grška dolžniška kriza izbruhnila, je bil govor o posojilu, zdaj se govori samo še o »pomoči« prezadolženi Grčiji. Tudi zadnje novice o prizadevanjih za dogovor za naslednji sveženj »pomoči« v višini 120 milijard vse bolj kažejo na neizogibno dejstvo, da bo treba del terjatev do grške države odpisati. T. i. francoski predlog je očitno propadel, še preden je bil do konca izdelan in objavljen.

Kakšne bi bile posledice morebitnega bankrota Grčije za ECB, članice evroskupine in evro kot valuto? Kako utemeljen je strah, da bi Grčiji sledile še druge problematične članice evroobmočja, evro pa bi izgubil kredibilnost?

Vse te bojazni se zdijo zelo realne. Ne samo da bi zelo verjetno Grčiji sledile še druge problematične države t. i. evroperiferije, posledice bi občutile tudi vse druge manjše članice območja v obliki oteženega dostopa do finančnih trgov in povečani ceni zadolževanja, kolikor bi sploh še bilo možno. Vse skupaj je zelo nepredvidljivo. Čisto mogoče pa je, da posledice ne bi ostale omejene samo na evroobmočje, ampak bi jih čutile vse članice EU.

Kako nevarno je, da bi bankrotirale ZDA in kaj bi to pomenilo za svetovno ekonomijo?

Če kongres ne bo potrdil nove zgornje meje državnega dolga, ta možnost sicer obstaja, a je zelo majhna. Prevladuje prepričanje, da bo kljub zaostrovanju pogajanj med demokrati in republikanci nazadnje le sklenjen dogovor in bo odobrena nova, višja meja dolga.

ZDA zlasti zaradi visokega javnega dolga grozi, da jim bonitetna agencija Standard & Poor's zniža boniteto. Imajo takšna opozorila največji ekonomiji sveta drugačno težo, kot če se z znižanjem bonitete grozi majhnim in nepomembnim državam?

Gotovo bi bilo takšno znižanje bonitete precej odmevno in bi imelo tudi posledice za številne investitorje po svetu, npr. ko so ti vrednostni papirji uporabljeni kot zavarovanje ipd. Posledice pa bi najbrž nastale tudi za ZDA kot dolžnika, saj bi postal ameriški dolg za potencialne investitorje manj zanimiv.

Za zdaj lahko rečemo, da so slovenske javne finance za evroobmočje bolj ko ne sladke skrbi - resnično velike javnofinančne težave so nakopičene v trojici ali morda peterici držav t. i. evroperiferije, na čelu z Grčijo.

V Sloveniji je bila dinamika poslabševanja javnofinančnih kazalcev zadnja leta izjemna in še posebej zbuja skrb to, da ni videti, da bi se obetal preobrat.

Izjave politikov in sploh vseh, ki vplivajo na odločanje ali sodelujejo pri odločanju, imajo vpliv na finančnih trgih. Zato je pomembno, kakšne so te izjave in v katerem trenutku so izrečene.

Slovenske banke so prizadete predvsem zato, ker so bila prizadeta podjetja, ki so se bodisi zapletla v prevzemne zgodbe ali pa so tudi sicer vzpostavila dolgoročno nevzdržno strukturo financiranja svojega poslovanja.

To, da se lahko postopki izterjave bančnih terjatev vlečejo tudi do deset let, kar se menda dogaja bankam pri nas, slabi moč upnikov in povečuje moč dolžnikov. Če dolžnik postane močnejši od upnika, posojilo lahko kmalu postane darilo.