Staš Zgonik

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Politika  |  Intervju

Avstralska izkušnja

Dr. Ian McAllister, profesor političnih ved na Avstralski narodni univerzi, o prednostih in slabostih obvezne udeležbe na volitvah

Kako obvezna udeležba na volitvah vpliva na avstralsko demokracijo?

Povprečna volilna udeležba je 95-odstotna. Ker na volišča pride veliko ljudi, ki ne bi volili, če bi bilo odločanje prostovoljno, imamo razmeroma velik delež neveljavnih glasovnic. Teh je okoli pet odstotkov. Visoka udeležba pomeni malenkostno prednost za levo usmerjene stranke. Govorimo o odstotku ali dveh. Razlog za to je, da se volitev udeležuje približno 25 odstotkov ljudi, ki sicer ne bi volili, med njimi pa je nesorazmerno velik delež mlajših in tistih z nižjim družbeno-ekonomskim položajem, ki so v povprečju bolj naklonjeni levici. Naše stranke so zelo močne in izjemno disciplinirane, to pa zato, ker se zaradi obvezne volilne udeležbe veliko več ljudi identificira s strankami. Ker je udeležba obvezna na državnih in regionalnih ter ponekod celo na lokalnih volitvah, 95 odstotkov polnoletnih državljanov v povprečju voli na manj kot dve leti, ljudje pa so temu primerno zelo dobro seznanjeni s programi strank.

Bi torej rekli, da je učinek pozitiven?

Ne gre za pozitivne ali negativne učinke. Obvezna udeležba na volitvah ima nekatere prednosti. Volilni izidi so zaradi visoke volilne udeležbe legitimnejši, saj zmagovalna stranka po navadi osvoji tudi večino glasov celotnega volilnega telesa. Dodatna prednost je, da ljudje, ki se udeležujejo volitev, načeloma bolj podpirajo demokratično ureditev. Avstralija ima drugo najvišjo stopnjo zadovoljstva z demokracijo na svetu. Velik del zaslug za to ima prav obvezna udeležba na volitvah.

Moč in disciplino političnih strank, ki ju prinaša obvezna volilna udeležba, pa bi lahko šteli med slabosti. Stranke niso preveč fleksibilne, na primer pri izbiri kadrov zunaj svoje strukture, veliko več je kariernih politikov.

Kakšno je zgodovinsko ozadje uvedbe obvezne udeležbe na volitvah v Avstraliji?

Uvedena je bila leta 1921, najprej samo za državne volitve, takrat pa smo jo videli kot logično posledico obvezne registracije volivcev, ki smo jo uvedli še desetletje prej. Obe veliki politični stranki v tistem času sta rešitev zagovarjali, pretežno zato, ker jima ni bilo več treba nagovarjati volivcev, naj se sploh udeležijo volitev, in ker sta obe presodili, da jima bo to koristilo v smislu volilnega uspeha.

Se danes katera od strank zavzema za odpravo obvezne udeležbe?

Ne. Ankete kažejo, da takšno ureditev podpirajo več kot tri četrtine volivcev. Poznamo jo že skoraj sto let. Ko študente prvih letnikov učim o političnih sistemih in jim povem, da večina drugih držav po svetu nima uzakonjene obvezne udeležbe na volitvah, so zelo presenečeni, ker so prepričani, da je obvezna udeležba normalna.

Poleg tega ima Avstralija zelo utilitarno politično kulturo. Smo zelo regulirana družba. V tem pogledu nismo podobni ZDA ali Veliki Britaniji, kjer ljudi bolj skrbijo njihove pravice in svoboščine kot pa njihove dolžnosti. Bolj smo podobni Nemčiji ali Švici.

Kaj je po vašem razlog, da je po svetu razmeroma malo držav z uzakonjeno obvezno volilno udeležbo?

Sistem je zelo težko izvajati, če se samo manjši delež ljudi odloči, da kljub obvezni udeležbi ne bodo volili. Kot sem že omenil, v Avstraliji sistem deluje, ker smo zelo regulirana družba in ker so ljudje zelo dobro prilagojeni sistemu. Ljudi, ki jih zaradi neupravičenega izostanka doleti kazen (ta znaša okoli 35 evrov), je le dva do tri tisoč na leto. Pri 14-milijonskem volilnem telesu je to zanemarljivo. Če pa bi bilo treba kaznovati 100 ali 200 tisoč ljudi, bi sistem zelo hitro postal neobvladljiv.

Bi rekli, da bi bila majhna država, kot je Slovenija, idealna za vzpostavitev obvezne udeležbe na volitvah?

Majhnost vsekakor pomaga, a obvezna udeležba je institut, za katerega je potrebna visoka stopnja konsenza v državi. Najhujši mogoči scenarij bi bil, da bi uvedli obvezno udeležbo, nato pa ugotovili, da je ni mogoče uveljavljati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.