Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Politika  |  Intervju

Za stanje, v katerem je država, niso krivi samo zunanji vzroki, finančni zlom, svetovna gospodarska kriza, najbolj smo si krivi kar sami. Če bi banke reševali pred petimi leti, bi bil vložek veliko manjši.

Igor Šoltes: »Verjamemo. Verjamemo v boljšo politiko, verjamemo v drugačno možnost upravljanja države.«

nekdanji predsednik računskega sodišča

Ko se je Igor Šoltes umaknil s položaja predsednika računskega sodišča, ni naravnost odgovoril na vprašanje, kam se bo odpravil. »Mogoče se vidimo še v kakšni drugi obliki,« je tedaj navrgel novinarjem. Njegovo ime se je potem pojavljalo ob špekulacijah, katero novo politično alternativo naj bi izbral, dokler se ni odločil, da bo poskušal na svoj način. S somišljeniki je ustanovil društvo Verjamem, kjer nastaja nov načrt, Šoltes temu raje reče logična matrica razvoja Slovenije. Bistven problem države naj bi bil namreč v tem, da ni znala določiti skupnih ciljev, kaj so njene prioritete, v kaj bo vlagala, zakaj ravno tja. Ko bo ta dolgoročni cilj konsenzualno postavljen, pa se da nanj vezati vse ostale področne politike. Morda ima Šoltes prav, a bistveno je, da ima danes Slovenija zvezane roke. Dostop do denarja se oži, zadolževanje skorajda ni več mogoče, novih prihodkov ni. Šoltes, ali pa kakšna druga politična alternativa, bo moral najprej izumiti način, kako lahko ob omejenih finančnih sredstvih izboljša delovanje države.

Spomladi se vam je iztekel mandat predsednika računskega sodišča. To službo ste opravljali devet let, sedaj ste se odločili, da se boste začeli resneje ukvarjati s politiko. Ustanavljate društvo, nastala bo stranka. Zakaj?

V devetih letih sem se pri delu na računskem sodišču srečal z mnogoterimi stvarmi, predvsem z nepravilnostmi in nesmotrnostmi. Vsakič, ko smo zahtevali določene ukrepe, pa naj so bili ti izvedeni ali ne, se mi je vseskozi dozdevalo, da bistveni problemi še kar naprej ostajajo enaki. Da se nič ne spreminja. Govorim o sistemskih težavah, ki hromijo našo družbo. Ne govorim samo o ekonomskem, pač pa tudi o pravnem, upravnem, administrativnem, lokalnem in še kakšnem področju. Nekako se je zdelo, da imajo naši pozivi krajši in manjši učinek, kot smo si ga želeli. Problemi, nedoslednosti, nepravilnosti so se vseskozi ponavljali. Razlogov za to je več. Bistveno pa je, da vsi tisti, ki bi morali skrbeti za pravno in politično higieno, teh težav niso želeli reševati. Morda tudi namenoma.

Skoraj pol leta ste brez prave službe.

Vsekakor nisem brez službe, saj službe ni treba vedno pojmovati v klasičnem stereotipu kot o čem za nedoločen čas. S 1. julijem sem postal samostojni podjetnik in se odrekel nadomestilu, ki bi mi po zakonu pripadalo za dobo devetih mesecev. Predvsem sem se želel ukvarjati s posredovanjem znanja, ki sem si ga pridobil ne le na računskem sodišču, ampak tudi prej, predvsem znanja o javnih naročilih; zanimanja za tovrstno znanje je namreč v novih članicah Evropske unija zelo veliko. Videl sem torej dve možnosti. Lahko bi se posvetil predvsem poslovnemu življenju, druga možnost pa je seveda, da poskušamo s tistim znanjem in izkušnjami, ki sem si jih nabral, in vedenjem, kateri so bistveni problemi in kako jih reševati, skupaj s kompetentnimi posamezniki ustvariti učinkovito platformo razvoja z jasnimi cilji, na podlagi katerih bi lahko obrnili padajočo slovensko krivuljo in stanje duha navzgor.

Govorili ste v množini.

O imenih še ne bi želel govoriti, razen tistih, ki so se že izpostavila. Skupaj z Danijelom Bešičem Loredanom in Polko Bošković ustanavljamo društvo »Verjamem«.

Verjamem?

Ja, Verjamem, ker verjamemo v boljšo politiko, ker verjamemo v drugačno možnost upravljanja države. Samo pozorni bodite, kolikokrat ljudje v prostem govoru uporabljajo to besedo, o njej smo veliko razmišljali in ugotovili, da je prava. V društvu sodelujejo in bodo sodelovali strokovnjaki, posamezniki, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja, ki imajo izkušnje, znanje in voljo, da se oblikuje dokument, načrt poti iz stiske, v kateri je država.

Zakaj društvo, ne pa stranka?

Za stranko je treba ogromno stvari. Ne govorim le o financah, ampak tudi o celotni mreži, mreženju in vsem tistem, kar je potrebno za oblikovanje strankarske strukture.

Ne sprenevedajva se. Vaš cilj je nastop na volitvah.

Seveda. Tega ne skrivamo. A ni nujno, da na volitvah nastopajo samo stranke, temveč tudi liste.

Različne samostojne liste imajo v sedanjem volilnem sistemu zelo malo možnosti, da uspejo.

Se strinjam, težko je, dopustiva pa tudi to možnost. Vaše vprašanje je bolj organizacijske narave, bistveno je, da se najprej opredeli vsebina, organizacijska platforma pride kasneje.

Predsednik SD Igor Lukšič je dejal, da gre pri inflaciji novih političnih strank in pobud za nezrelo drobljenje politične moči, predvsem na politični levici.

Sedanje politične strukture moti vsaka nova pobuda, ker jim lahko ta odvzame delež volivcev. Dobro je, da imamo več različnih iniciativ, ki pa ne bodo pomenile drobljenja političnega prostora, temveč so lahko kazalec, da se je mogoče povezati, kadar gre za potrebe reševanja države, ki se je znašla v globoki moralni in gospodarski krizi. To pa sicer ne uspeva sedanjim politikam. Kljub temu da se kriza ni pojavila šele včeraj, se politiki še vedno niso sposobni zediniti o ključnih ukrepih. Preprosto moramo ponuditi drugačne vsebine in način delovanja od teh, ki so sedaj na voljo.

Seveda bi lahko še odpuščali, zmanjševali plače, a kakšen bi bil rezultat? Manjša potrošnja, manj prilivov, več socialnih transferjev. Ta spirala ne vodi nikamor. Možnosti so drugje. Pri novih prihodkih. Pri novih finančnih virih.

Bili ste na protestih, rekli ste, da so odraz nezadovoljstva. Protestniškega vrenja ni več. Ker ni več nezadovoljstva? Ker ni več Janeza Janše? Ker je ljudem postalo vseeno?

Ljudem gotovo ne more biti vseeno. Neka energija za proteste je verjetno začasno ponehala, to pa ne pomeni, da se ne bo znova pojavila. Morda se bo to zgodilo zelo hitro, predvsem če se bo položaj ljudi še slabšal in bo še bolj ogrožena njihova prihodnost. Najbolj nevarno pa je seveda povečevanje pasivnosti, apatije, neko fatalistično soočenje s stanjem, v katerem smo se znašli. Tudi zato smo se odločili, da vstopimo v politiko.

Pobud, memorandumov, konceptov razvoja, paradigem imamo v Sloveniji veliko. Ni veliko le razvojnih dokumentov, veliko je tudi nastajajočih političnih alternativ. Zakaj se niste pridružili kateri, ki že obstaja?

V meni je že nekaj časa zorel koncept, kako oblikovati k ciljem usmerjeno politiko, ki ne bo temeljila na abstraktnih idejah, o katerih lahko beremo v nekaterih strateških dokumentih oblasti, ampak bo temeljila na neki logični shemi. Če ne bomo najprej postavili logičnega okvirja delovanja države in njene politike, ne bo pomagala nobena strategija. Vse bo znova temeljilo na željah, ne pa na realnih možnostih. Tisto, kar si moramo najprej odgovoriti, je, kje je Slovenija v resnici konkurenčna, kje lahko ponudi svojo prednost.

Kje je torej naša primerjalna prednost?

So tujci navdušeni nad našim ekonomskim stanjem? Nad našim gospodarstvom? Po navadi rečejo, imate čudovito deželo, imate najlepšo naravo, pri vas je čudovito živeti, je pa po njihovem mnenju zaradi obilice birokracije težje delati.

Torej je ključni cilj vaše nastajajoče politične paradigme ekološki razvoj?

Vsekakor tudi, vendar to ni tako preprosto, to je samo del celotne nastajajoče strategije in logične sheme upravljanja. Če zelo poenostavim, je to samo eden od segmentov, ne pa edini. Pomemben in vsekakor neizkoriščen potencial se skriva v ustvarjalni skupni promociji Slovenije kot blagovne znamke, povezane z njenimi naravnimi danostmi. Na to se lahko vežejo vse državne in lokalne politike, od zdravstvene, socialne, kulturne, gospodarske, okoljske, kmetijske – skratka vse tisto, kar je usmerjeno v neki skupni cilj.

 

Razumen cilj, ampak prej je verjetno treba državo tudi ozdraviti. Politika danes pravi, ni časa za strategije, moramo varčevati.

Govorim seveda dolgoročno. Za ozdravitev države pa so potrebni konkretni cilji na posameznih področjih. Recimo na področju bančništva. Sam nisem najbolj navdušen nad slabo banko, niti nad nastajajočim holdingom. Za stanje, v katerem je država, niso krivi samo zunanji vzroki, finančni zlom, svetovna gospodarska kriza, najbolj smo si krivi kar sami. Kot sem spremljal razmere v zadnjih letih, so praviloma skoraj vse vlade prelagale rešitve strukturnih problemov bančnega, upravljavskega, korporativnega, fiskalnega dela na kasnejše čase. Kadarkoli smo revidirali zaključne račune, smo videli, da so se ukrepi, ki so bili predvideni v preteklih letih, prenesli v naslednje leto. Sedaj smo trčili ob zid z bančnim sistemom. Če bi banke reševali pred petimi leti, bi bil vložek veliko manjši. Zgodilo se nam je, kar je najslabše, bančni trg se je znašel v pasti, novega kapitala ni, zadolževanje je vedno dražje, vloga centralne banke je omejena, hkrati pa politika ne zna rešiti vprašanja moralne odgovornosti za vse tisto, kar se je dogajalo v slovenskih bankah.

Se greste lov na čarovnice?

Nikakor. A če je lahko Islandija obračunala s finančnimi trgi in njihovimi akterji, potem ne vem, zakaj Slovenija ne bi. Veliko se šušlja, naredi pa skoraj nič. Pri čemer moramo vedeti, da bodo stresni testi bank predvidoma končani oktobra. In lahko se zgodi, da tudi nova milijarda evrov ne bo dovolj, da bodo razmere v državi še slabše, kot so danes. Sam preprosto ne vem, kako bodo ljudje sprejemali vedno nove dokapitalizacije finančnega trga, če pa ta finančni trg realnemu sektorju ne pomaga. Ne podeljuje kreditov, pa še takrat, ko jih da, se zahtevajo tako velika zavarovanja in obresti, da so ti krediti pogubni. Poglejmo malo širše. Kaj pa, če je bil sam izvorni cilj finančne konstrukcije neoliberalizma ustvarjanje dolžnika? Dolžnika države, dolžnika človeka. Na širšem parketu tako pridemo do zanimivega absurda. Breme morale, pravičnosti, poštenosti je preneseno na dolžnika. Zakaj? Ker mora biti dolžnik zdrav in uspešen, če hoče vračati kredit. Od tega dolžnika potem živi ves kapitalski trg. A ti ekonomski modeli, doktrine, pozabljajo na bistveno stvar – na človeka.

Ni posledica te ekonomske paradigme tudi želja vlade, da se na hitro uravnoteži proračun?

To je pravzaprav misija nemogoče. Fiskalno pravilo bi potrebovali leta 2004, ko smo šli v EU, takrat je bilo dovolj manevrskega prostora, da bi zajezili apetite po nebrzdanem zadolževanju in neskončni gospodarski rasti. Ti, ki so jo propagirali, niso želeli priznati, da je gospodarsko rast umetno ustvaril finančni kapital prek virtualnega dela. Danes, ko smo res v velikem primanjkljaju, je seveda prav, da se ta zmanjšuje, a to zmanjševanje nas ne bo rešilo samo po sebi. Nič ne bo pomagalo, če se ne bomo znali dogovoriti, kam v naslednjih letih. Zakonska ureditev fiskalnega pravila bi bila popolnoma dovolj, ampak niti fiskalno pravilo v ustavi ne bo nič pomagalo. Treba je poudariti, da v Evropi obstaja 67 fiskalnih pravil, mi smo izbrali eno izmed najbolj restriktivnih za oživitev gospodarstva.

Razlogi so bili bolj politični, a misija nemogoče je ustavna določba.

Uravnotežen proračun je danes nerazvojen. Sedanji svet je utemeljen na zadolževanju, če želiš študirati, če želiš avto, če želiš hišo, potrebuješ kredit. Izoblikovala se je peščica gospodarjev, ki gospodari nad veliko večino dolžnikov. Zakaj? Pri zadolženih državah in posameznikih se je mnogo lažje dokopati do naravnih virov, od katerih pa se lahko znova napaja finančni kapital. Mogoče pa bi se lahko krediti na koncu vseeno poplačati z drugimi viri, če država ne bo imela dovolj kapitala. Ko postaneš ranljivejši, lahko zelo hitro razprodaš svoje premoženje. Tudi pod ceno. In kaj ti potem na koncu ostane? Država kot državni aparat, le servis, upravljavci družbe pa so drugje.

Država ni le finančni sektor, a brez njega tudi realni ne more preživeti.

Točno tako. In to je tudi temelj vsega, kar pripravljamo. Država bi morala vedeti, v kaj naj se usmeri ta realni sektor. Če ne bomo opredelili cilja, tudi ne bomo imeli odgovora, zakaj sploh potrebujemo banke. Potrebujemo jih, če vemo, kaj želimo z njimi spodbujati. Ali torej spodbujamo menedžerske odkupe ali pa del realnega sektorja. Če tega skupnega cilja nimamo, potem se lahko vprašamo, zakaj kot država potrebujemo infrastrukturo, naravne vire, vodo, zrak, svobodo, če že hočete … Odgovor je seveda jasen, če vsega tega, tudi k ciljem usmerjenih bank, nimamo, bomo ostali zgolj cenena delovna sila brez suverenosti in brez države. Vsa ta vprašanja so pravzaprav zelo povezana. Velikokrat se sprašujemo, kako velik javni sektor potrebujemo. Ne vem, na to vprašanje bomo znali odgovoriti, ko bomo vedeli, kam želimo iti in kakšna naj bi bila vloga države. A vprašajva se raje, zakaj nekatere druge evrske države niso v takšni krizi, kot je naša.

Pri kom se lahko učimo?

Verjetno ni treba odkrivati tople vode, če pogledamo samo sosednjo Avstrijo, kjer se mi zdi odnos do narave, turizma, podjetništva, vse skupaj je med seboj zelo prepleteno, zelo dober. Slovenija bi lahko bila podobna. Tudi mi imamo velike naravne danosti, recimo vodo, ki je ne znamo izkoristiti tako, kot bi jih lahko. Vode niti ne znamo upravljati, še vodnih pravic ne znamo obračunati, niti namakalnih sistemov še nismo zgradili in tudi evropskih sredstev ne znamo izkoristiti. Podobno je z lesom. Ko smo vstopili v Evropsko unijo, smo sprejeli in podpisali ogromno protokolov in zavez na področju okolja, vod, regulacij cen, migracijske politike, ki jih država ne uresničuje. Še več, vsi cilji, vse strategije so že tako ali tako dogovorjeni znotraj evropskega okvirja, v Sloveniji pa le sledimo. Vlogo najbolj pridnega učenca smo odigrali napačno.

Vlada se nekaj trudi, sedaj, tudi v imenu racionalizacije, napoveduje ukinitev občin.

Bolj se mi zdi, da skače, vključno z mediji, od problema do problema. Nekaj dni se zdi, da je ta največji v državi, a čez nekaj tednov pride kakšen drug. Ključna vprašanja ostajajo neodgovorjena.

Strinjali se boste, da imamo preveč občin.

Kaj je temelj države?

Njeni prebivalci.

In ti živijo po občinah. Občine so pomemben element vsake države in zdrava država lahko temelji le na uspešnih občinah. Če tega ni, tudi država ni uspešna. Ko sem bil še predsednik računskega sodišča, smo se z občinami ogromno ukvarjali in opozarjali, da jih je finančno vzdržnih zelo malo. A temeljni problem je seveda drugje. Če smo v zakonodajo zapisali pogoj, da se lahko občina ustanovi, če ima najmanj 5000 prebivalcev, potem pa smo ustanovili več kot 50 odstotkov novih občin, ki tega pogoja ne izpolnjujejo, potem je nekaj narobe. To preveliko razdrobljenost občin danes neposredno občutijo ljudje, govorim o cenah komunalnih storitev, o razmeroma velikem in dragem upravnem aparatu s slabo učinkovitostjo, govorim tudi o črpanju evropskih sredstev. Zadaj pa so seveda denar in politični interesi. Včasih se nam je zdelo, da je biti župan privilegij, ker se upravljajo zemljišča, potem se je ta posel s finančnim zlomom končal, dobički pa so se preusmerili v ravnanje z odpadki. Vsekakor bi morali po 20 letih lokalne samouprave ponovno razmislili, do kam smo prišli in kaj želimo. Le administrativni ukrepi zmanjšanja, ki jih je na začetku napovedal minister, niso dovolj. Potrebna je predvsem reforma komunalne samouprave.

Kaj preostane vladi? Poskušala je varčevati v javnem sektorju, pa ni bila uspešna, ne politično ne ekonomsko. Poskuša dvigovati davke, pa je razen pri DDV-ju povsod naletela na odpor.

Samo davki in varčevanje so se pokazali za neuspešne. Seveda bi lahko še odpuščali, zmanjševali plače, a kakšen bi bil rezultat? Manjša potrošnja, manj prilivov, več socialnih transferjev. Ta spirala ne vodi nikamor. Možnosti so drugje. Pri novih prihodkih. Pri novih finančnih virih. Mogoče pa bi lahko poiskali partnerje v tujini, ne govorim samo o investitorjih, ki bi bili pripravljeni vložiti denar v nove projekte. Recimo na področju zdravstva in zdravstvenega turizma.

Ko postaneš ranljivejši, lahko zelo hitro razprodaš svoje premoženje. Tudi pod ceno. In kaj ti potem na koncu ostane? Država kot državni aparat, samo servis, upravljavci družbe pa so drugje.

Partnerje? Ko so jih hoteli pripeljati v Luko Koper, so se uprli delavci.

Morda, ampak v Sloveniji še vedno nimamo odgovora na vprašanje, kaj bomo naredili z železnicami in z drugim tirom. Pri čemer je treba vedeti, da smo za zdaj za drugi tir porabili že okrog 90 milijonov evrov za pridobivanje zemljišč, kaj bo danes s tem denarjem, s temi zemljišči, če drugega tira ne bo? Zdi se, da bomo izpadli iz vseh železniških koridorjev, prehiteli nas bodo Italijani, Avstrijci, Madžari, Romuni …

Kaj pomeni teza, da politika v Sloveniji potrebuje samoočiščenje?

Reklam za pralne praške je ogromno – uporabite pravi prašek in madež bo izginil. Politika pa se ne more očistiti kar sama s posebnimi praški s ščepcem etike. Krivi nista samo politika in njena umazanija, politika je vedno odvisna od ljudi in od njihove sposobnosti razumevanja, tudi vere v to, da obstajajo še druge možnosti upravljanja premoženja in drugačno razumevanje države. Poglejva si recimo samo financiranje strank. Imeli smo zakonodajo, ki je te stvari razmeroma dobro urejala, nastaja nova, ki bo še bolj restriktivna. Dejansko pa nikoli in nikdar ne bomo mogli napisati takega zakona o volilni kampanji, ki bi preprečil zlorabe in strankarsko računovodsko kreativnost. V resnici imamo danes v Sloveniji zakon o javnih naročilih, ki natančno določa pogoje in postopke za pridobivanje pogodb na področju blaga, storitev, gradbenih del itd. A če pogledamo vsakokratne zamenjave oblasti, vidimo, da ena podjetja praviloma poslujejo z neko politično opcijo, druga z drugo. Edino, kar lahko naredimo, je, da okrepimo nadzorstvene organe. Pa tudi njihove razširjene pristojnosti niso dovolj, ti ljudje morajo biti dovolj izobraženi in strokovni, da bodo kršitve zakonodaje tudi zaznali.

Bodiva vseeno pozitivna, aktualni vladi je uspelo v slovensko politiko vnesti neki mir, ki naj bi si ga želeli tudi finančni trgi.

Vsekakor. Po vsej verjetnosti je prav ta relativni mir nekako zagotovil večji občutek stabilnosti, ki je za zdaj zadržal vstajniško energijo. Vprašanje pa je, kako dolgo bo mirno, pravi problemi se ne rešujejo in vse skupaj lahko hitro poči.

Bi šli kot stranka v resno partnersko koalicijo s strankami, katerih predsednike preiskujejo preiskovalni organi ali pa so celo obsojeni?

S tem bi imeli veliko težavo, poteptali bi tisto, v kar verjamemo. Vsaka pragmatičnost mora imeti svoje meje. Če sam verjamem v možnost drugačne politike, moram tako delovati. Če v drugačno politiko ne bi verjel, se tega projekta ne bi lotil. V zadnjih 15 ali še več letih se je v Sloveniji pač pokazalo, da upravljanje države v servisnem in funkcionalnem smislu ni samo neučinkovito, pač pa je tudi napačno razumljeno. Na način plenjenja in okupacije. Naj rečem zelo populistično, državo so ugrabile različne interesne skupine, ki danes k sebi ne spustijo nikogar, ki je zunaj njihove interesne sfere.

Kakšni interesi?

Govoriva o različnih področjih: o avtocestah, energetiki, smeteh, tudi o kmetijstvu, upravljanju voda, o marsičem, na kar smo že opozorili na računskem sodišču, pa sprememb ni bilo. Nasprotno, nekatere stvari se sploh ne želijo premakniti.

So zasebni interesi močnejši od interesa javnosti?

Zagotovo. Spomnite se samo na avtoceste. Koliko smo zanje plačali, kako kakovostne so, kdo je s to gradnjo pridobil.

Pričakujete predčasne volitve?

To bo stvar okoliščin. O tem se bo odločila vladajoča koalicija.

Pa boste pripravljeni, s stranko, s programom, kandidatno listo?

Zagotovo, v trenutku, ko bo nastopil ta čas, bomo imeli pripravljeno vse, kar se bo dalo. V takšni ali drugačni obliki.

Kaj pravijo rdeči strici in dedek?

Z duhovi in prikaznimi se ne znam pogovarjati.

Kdaj ste se nazadnje srečali z Milanom Kučanom?

Slika takratnega srečanja še zdaj krasi strani nekaterih medijev, je pa že kar precej časa od tega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.