Marcel Štefančič jr.
-
11. 7. 2025 | Mladina 28 | Kultura | Film
Terminator, ki ga je leta 1984 v Cameronovem Terminatorju igral Arnold Schwarzenegger, je bil morilski, pošasten, brezčuten robot iz prihodnosti, toda v nadaljevanju, drugem Terminatorju (Sodnem dnevu), je naglo in presenetljivo mutiral v simpatičnega, humanega, sočutnega good guyja, ki se spopade z ultimativno robopošastjo (T-1000). M3GAN, robotinja prihodnosti (igrača prihodnosti, ženski Pennywise), ki ji stas daje plesalka Amie Donald, glas pa Jenna Davis, gre po poti Terminatorja: najprej, v šokerju M3GAN, je bila morilska in pošastna, zdaj, v nadaljevanju, pa naglo in presenetljivo mutira v simpatično, humano, sočutno good girl, ki psa ne bi več ubila kar tako in ki se spopade z ledeno Amelio (Ivanna Sakhno), ultimativno vojaško robopošastjo (pobije svoje stvarnike!), toda ne pričakujte grozljivke, ki bi jo poganjala materinski teror in družinska dinamika (M3GAN, njena znanstvena stvarnica Gemma, Gemmina nečakinja Cady), temveč akcijski film, reimaginacijo Misije nemogoče ( ja, robotinja – jezna, spretna, zvijačna, nevarna, fatalna, prečloveška – postane Ethan Hunt ali pa Jason Bourne, če smo že ravno pri tem), ki jo poganja vse preveč prisiljena geopolitika vojaško-industrijskega kompleksa, vohunskih mrež, umetne inteligence, kriznih žarišč (turško-iranska meja) in narcizma muskovskih tehnoloških gigantov, kar pa ne pomeni, da se M3GAN 2.0 ne drži Terminatorjevega itinerarija, ozaljšanega z bondovskim reševanjem sveta, mežikanjem Metropolisu, kimanjem komediji Sam doma in pozivi k regulaciji umetne inteligence. (kino)
-
11. 7. 2025 | Mladina 28 | Kultura | Film
Ko drviš po rollercoasterju, te je na smrt strah, a ne umreš. Preporod – Jurski park 7 – je strukturiran kot rollercoaster: članom ekspedicije (na čelu s Scarlett Johansson, verzijo Indiane Jonesa, kraljico ekstrakcije) in turistične latinskoameriške družine (na čelu z Manuelom Garcia-Rulfom), ki se v tropskih krajih – na »prepovedanem« atlantskem otoku Saint-Hubertu – znajdejo med povsem dereguliranimi hibridnimi, mutantskimi dinozavri (T-Rex je videti kot Gigerjev alien, neki drugi zaver kot žrelo, tretji kot E. T., četrti kot King Kong ipd.), se nič ne zgodi, a jih je ves čas na smrt strah. Dinozavri jih preganjajo, se zaganjajo vanje, jih brezmejno terorizirajo, a nikogar ne ujamejo – vedno se rešijo v zadnjem trenutku. Ta občutek – da se vsakič znova rešiš v zadnjem trenutku – imaš na rollercoasterju. Ubijte me, samo, da se mi nič ne zgodi!
-
4. 7. 2025 | Mladina 27 | Kultura | Film
Film 28 let pozneje, nervozno, stilizirano in čudovito nepredvidljivo nadaljevanje nadaljevanja šokerja 28 dni pozneje, ki ga je Danny Boyle posnel leta 2002, je Robin Hood z zombiji. Hočem reči: 28 let pozneje obstajata le še lok in puščica. Pištol, pušk in brzostrelk ni več. Streljajo le še puščice in kopja – retrogradne stvari. Robin Hood ne potrebuje brzostrelke, deus ex machina – švedski mirovnik, ki se nenadoma pojavi – pač, toda če nimaš srca, ti tudi brzostrelka ne pomaga. Poleg tega pa krogel ni ravno na pretek. Še sreča, da ni več pametnih telefonov, tako da nas vsakih pet minut vsaj ne utrujajo s paničnimi kriki, da zmanjkuje baterije – ali signala.
-
4. 7. 2025 | Mladina 27 | Kultura | Film
Kako bi bil videti Top Gun (ali Maverick), če bi bila vojaška letala dirkalniki formule 1? Kot F1. Če bi dirkalnike formule 1 prodajali na prostem trgu, bi jih prodali na milijone – F1 ni le odlična, tako rekoč popolna reklama zanje, ampak je tudi videti kot reklama. Ja, zdizajniran in stiliziran je kot oglas – gladek in sladek, zaljubljen v glamur in zen površine.
-
20. 6. 2025 | Mladina 25 | Kultura | Film
Hočete videti osupljiv original, monumentalni epos, popoln remiks žanra in umetnosti, film leta? Potem si poglejte Cooglerjeve manične, robustne, hipersenzualne, metafizične, brutalno aristotelovske Grešnike, ki se odvrtijo v enem dnevu in ki se začnejo kot gangsterski film (skulirana gangsterska dvojčka, ki ju igra Michael B. Jordan, se leta 1932 iz Chicaga, kjer naj bi delala za Ala Caponea, vrneta domov, na jug), nadaljujejo kot mjuzikl (brata odpreta utopični nočni klub, juke joint, v katerem skušata sublimirati in monetizirati črnsko segregiranost), končajo pa kot vampirska grozljivka (v klub vstopi belski folk trio, ki potrdi, da če plešeš s hudičem, te hudič slej ko prej pospremi domov), toda tečejo kot kri, ki najbolj tekne vroča. In v tej krvi se stiskajo fatalne šikane rasizma, travme boja za svobodo, demoni požrešnosti, teološke kaprice želje, ekstatični trki preteklosti in prihodnosti, groza logike kapitala, vse nemrtvosti zgodovine, vrtoglavica kulturnega prisvajanja in okultnost bluesa.
-
20. 6. 2025 | Mladina 25 | Kultura | Film
Predstavljajte si slovenskega dečka, ki mu starši kriknejo: glej, spet so nas napadli medvedi! In potem deček – ko se nepričakovano sprijatelji z izgubljenim medvedkom – spozna, da jih medvedi napadajo zato, ker oni napadajo medvede. Nekaj takega se zgodi v filmu Kako izuriti svojega zmaja, DreamWorksovi igrani verziji DreamWorksovega istoimenskega animiranega megahita: zmaji spet napadejo multikulti vikinge (med njimi so tudi črnci, pa Azijci ipd.), vikingec Viki (Mason Thames), antimačistični sin mačističnega poglavarja (Gerard Butler), pa potem, ko se sprijatelji z izgubljenim »zmajčkom« ( ja, E. T.-jem), ugotovi, da je pri njih tako kot v Sloveniji z medvedi.
-
20. 6. 2025 | Mladina 25 | Kultura | Film
Doku Hollywoodgate pokaže, kako so se talibani leta 2021 po ameriškem umiku iz Afganistana vrnili na oblast in nadaljevali natanko tam, kjer so pred ameriško invazijo končali, tako da izgledajo res trumpovsko: moški vladajo, žensk ni na spregled, etnonacionalizem, šovinizem, represija in predsodki cvetijo, družba je diskriminirana in militarizirana, splav je prepovedan, oblast je centralizirana, novinarji so prezirani. Afganistan so naredili spet velik. »Če so njegovi nameni slabi, potem bo kmalu umrl,« dahne talibanski poveljnik Mansour – s tem meri na egiptovskega novinarja Ibrahima Nash’ata, ki ga je sam povabil, naj o njih, talibanih, posname doku. In to je precej trumpovski obrat. Je pa res, da talibanom – v skrajni liniji »normalnim«, norim na iPhone – ni ravno težko vladati, saj so Američani za sabo – tudi v največji kabulski bazi Cie, katere vhodni portal so krstili za »Hollywoodgate« – pustili za več kot sedem milijard dolarjev orožja in vojaške opreme.
-
13. 6. 2025 | Mladina 24 | Kultura | Film
Warfare, ki bi ga lahko vrteli na double-billu z Garlandovo Državljansko vojno, je Full Metal Jacket, le da se ne dogaja v Vietnamu, temveč v Iraku, kjer skuša vod ameriških skavtskih specialcev – v realnem času in pod taktirko Willa Poulterja – preživeti hiperrealistično smrtonosno past, ki jim jo je nastavil ameriški imperializem. Tako daleč od doma so, da so irelevantni (koga briga zanje!), tuje okolje (Ramadi), ki ga ne poznajo (kaj šele obvladajo), se v trenutku, ko jih obkolijo in začnejo oblegati iraški borci, prelevi v cono somraka, in ko ulice in stavbe, v katerih obtičijo, postanejo glavno mesto intenzivnosti, stresa, kaosa, tesnobe, terorja in totalne negotovosti, jim niti na kraj pameti, adrenalina in krikov ne pade, da bi jih moral zdajle – v črni luknji politike, v kolesju razčlovečenja – oblivati »vzvišeni«, »plemeniti« patriotski občutek, da zmagujejo, da trpijo za demokracijo in da umirajo za domovino. Edina »ameriška izjemnost«, ki jo čutijo, korenini v dejstvu, da so tako dobro oboroženi, da ne bodo padli ob prvem strelu, in da jih, ko bodo vendarle neizbežno padli, ne bodo pustili za sabo. Jasno,
-
13. 6. 2025 | Mladina 24 | Kultura | Film
Balerina, ki apokaliptično maščuje smrt svojega očeta
Eden izmed ključnih dogodkov v vesternu je bil vedno revolveraški obračun, dvoboj, duel – v Balerini dvoboj dveh revolverašev zamenja dvoboj dveh metalcev ognja. No, metalcev in metalke. Metalka je Eve Macarro (Ana de Armas), balerina, ki jo je kriminalni sindikat Ruska Roma – sicer alma mater Johna Wicka, neoliberalna verzija globalne kriminalne organizacije SPECTRE, znane iz bondiad – prelevil v johnwickovski stroj za ubijanje, le da se mora Eve zaradi svoje krhkosti – tudi v imenu kredibilnosti – zanašati na svoj smisel za gverilsko, partizansko, neortodoksno zadajanje destruktivnih, pogubnih, smrtonosnih udarcev (včasih z drsalkami, včasih z ročnimi granatami).
-
6. 6. 2025 | Mladina 23 | Kultura | Film
Simón (Lorenzo Ferro), osamljeni in izgubljeni mladenič, desperado z argentinskega roba, stravmatizirani socialni outsider, tipična žrtev neoliberalnega trganja skupnosti in solidarnosti, si občutek pripadnosti in povezanosti povrne tako, da se – v slogu R. P. McMurphyja (Jack Nicholson) iz Leta nad kukavičjim gnezdom – pretvarja, da je duševno prizadet, in da se priključi skupini duševno in fizično prizadetih oseb, ki postanejo njegova socialna mreža, andska utopija, še kako usposobljena za preživetje na socialno, kulturno in politično sovražnem terenu, toda vse se zaplete, ko njegovi novi tovariši – ki jih igrajo sami neigralci (Pehuén Pedre, Kiara Supini itd.) – ugotovijo, da v resnici ni tak kot oni, da ni to, za kar se predstavlja, da je torej »drugačen« (čeravno je njegova izkoreninjenost tudi oblika »prizadetosti«), tako da se tale igrivi film prelevi v subtilno, lucidno, niansirano študijo identitetne politike, pomežik Letu nad kukavičjim gnezdom. (art)
-
30. 5. 2025 | Mladina 22 | Kultura | Film
Misija: Nemogoče – Zadnje maščevanje
»To sporočilo se bo samouničilo čez pet sekund!« To slišimo v vsaki Misiji nemogoče – tudi v tej, »zadnji«. A kakšno je sporočilo? Takšno: da svet ne more brez Toma Cruisea, no, Ethana Hunta. Potrebuje ga. Nujno, absolutno, neizbežno. On je ta, ki so ga čakali! Odrešitelj! Mesija! Brez njega bi se svet samouničil. Zato mora preživeti. Na vsak način. In za vsako ceno. James Bond lahko na koncu umre, Ethan Hunt pa ne. James Bond si lahko privošči smrt, Ethan Hunt – »najboljši človek v najslabših časih« – pa ne. Na koncu mora preživeti. Zakaj? Ker ni konca. Diabolične entitete, ki si hočejo podrediti svet ali pa ga uničiti, nočejo stran. Nočejo umreti. Nočejo se samouničiti. Takšne so kot Tom Cruise, ki je brezkončen, neskončen, nesmrten, večen – postčloveški. Povsem mirno bi lahko še vedno igral v prvi Misiji nemogoče, tisti, ki se dogaja leta 1996. Sem rekel, da bi lahko še vedno igral v prvi Misiji nemogoče? Ne, še vedno igra v Misiji nemogoče. Vsi ostali igralci iz prve Misije nemogoče, ki se pojavijo tudi v Zadnjem maščevanju, Simon Pegg (Benji), Ving Rhames (Luther), Henry Czerny (Kittridge) in Rolf Saxon (William Donloe), so ostareli, osiveli in utrujeni (Benji pred infarktom, Luther pred odmrtjem), Cruise, njihov sodobnik (in tako rekoč sošolec), pa je brez enega samega sivega lasu, brez ene same gube in brez grama maščobe, kar tudi pokaže, in ne enkrat, marveč dvakrat. Ko se najprej gol stepe z nekim paravojakom in ko skuša kasneje gol izplavati iz velike globine (tu smo že bili, mar ne?), je to razstava njegovega perfektnega telesa. Le Tom Cruise lahko gol preživi plavanje iz potopljenega Kurska! Ni kaj, to je igralec, ki je že postal kip – in spomenik. Spomenik samemu sebi. Čakajte, da – v slogu nekdanjih akrobatov – zleze na dvokrilca, kjer skuša potem na njegovem trupu in krilih – v živo, brez trikov in brez dvojnikov, sam svoj lastni kaskader – preživeti hitrost, vetrove, tresenja in lupinge. In čakajte, da z rdečega dvokrilca zleze na rumenega.
-
23. 5. 2025 | Mladina 21 | Kultura | Film
Lepota franšize Brez povratka, ki je zdaj doživela reboot, je v tem, da je popolna tavtologija, saj smrt – no, Smrt – prikazuje in definira kot rojeno serijsko morilko, kot neumorni genocidni stroj za ubijanje, kot popolno, do skrajnosti cinično nihilistko z blaznim smislom za ironijo, šahiranje in suspenz, kot ultimativno dedno bolezen, kot fatalko, kot domino, kot Final Destination, kot vsepovsodno, vsestransko, vsevrstno, vselejšnjo, vsenaokrožno, vsemočno, vsemožno, vsevedno, vseumno, vsenavzkrižno, vseskozno, vsesmerno, vseobsežno, vsepočezno, vseprešinjajočo in vsevidno pošast, ki ima živ smisel za film in ki je videla Bergmanov Sedmi pečat.
-
23. 5. 2025 | Mladina 21 | Kultura | Film
Film o koncu ljubezni, kolapsu spomina, razpadanju imperija in zatonu Zahoda
Veliko potovanje je ljubezenska zgodba, v kateri se ljubimca nikoli ne srečata. Okej, pa pojdimo po njunih sledeh. Če ste videli Tabu in Arabske noči, potem veste, da je v filmih portugalskega auteurja Miguela Gomesa izredno težko, če ne že kar nemogoče ločiti med dokumentarcem in fikcijo ( ja, vsi filmi – vsi igrani filmi, vse fikcije – so v resnici dokumentarci) ali pa med sedanjostjo in preteklostjo ( ja, nič ni bolj sedanjega – bolj vpričnega, bolj intenzivnega, bolj imperativnega – od potovanja skozi preteklost), toda Veliko potovanje, vrhunska estetska lekcija filmske singularnosti, ki se dogaja danes in obenem nekje leta 1918 v kolonialni Aziji (tudi offi so v različnih azijskih jezikih), je tako dobro zblendano in tako imerzivno, da ne boste ločili med črno-belo in barvami. Imeli boste občutek, da gledate črno-beli film, pa čeravno se bodo vmes prižigale barve. Črno-beli film v barvah. Nemi film z zvokom. Metafizični potopis. Metaspektakel sublimnosti. In vendar je vse tako kinetično, da vas ne bo zmedlo. Gomes najde filmsko resnico krajev, ki so nekoč, v starih holivudskih in drugih zahodnih melodramah, predstavljali »eksotično«, »orientalistično«, »senzualno« kuliso za romantične peripetije zahodnih zaljubljencev – ljubezensko trpljenje zahodnjakov je bilo vedno pomembnejše od socialnega in političnega trpljenja koloniziranih. Veliko potovanje je dekonstrukcija te kolonialne melodrame.
-
16. 5. 2025 | Mladina 20 | Kultura | Film
Tom Michell (Steve Coogan), zapuščeni, zlomljeni, izgubljeni učitelj angleščine, leta 1976 obtiči na argentinski elitni šoli – v času puča, vojaške hunte, diktature, »umazane vojne«, izginotij, fašizma. Da bi na bližnji urugvajski plaži zapeljal naključno dekle, »junaško« reši zapuščenega, izgubljenega pingvina, a potem namesto seksa dobi pingvina, ki pa se ga ne more in ne more znebiti. Policija hoče, da ga vzame s sabo – če ne ga bodo aretirali. Mejna policija hoče, da ga vzame s sabo – če ne ga bodo aretirali. Kar deluje precej kafkovsko. In obešenjaško. Pingvin – alias Juan Salvador – postane njegov rejenec, njegov posvojenec, njegov ljubljenec, njegov asistent, njegov avatar, njegov simptom. No, »metafora svobode«.
