Marcel Štefančič jr.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura
Vinci Vogue Anžlovar / Umrl je prvi zvezdnik neodvisne in samostojne Slovenije
Vincijev Selfie brez retuše (2016), kombinacija samokritike, samoočiščenja, odiseje, tripa, resničnostnega šova in ultimativnega selfija, ima najboljše tri minute v zgodovini slovenskega filma. Vinci najprej pove, da je Vinci, potem pa navrže svoj prvi spomin: »Oče je mamo vrgel skozi steklena vrata, tako da je bila vsa porezana.« Oče je nato mamo odpeljal v bolnišnico: »Tomažek si je naredil ovsene kosmiče in pridno počakal.« Potem Vinci pove, da je mama leta 1968 postala miss Slovenije, a so ji naslov vzeli, ker je bila že poročena, in da je igrala v Godinovem filmu Piknik v nedeljo.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film Za naročnike
Najboljši ali najslabši film tega tisočletja?
Ker sem o Coppolovem Megalopolisu, ki ga imate lahko za najboljši film tega tisočletja ali pa za najslabšega (odvisno pač od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma), že obširno pisal v liffovskem tekstu, naj zdaj, ko je prišel na velika platna, poudarim, da je to original in singular, utopični film o distopiji, potovanje v srce teme, konceptualni festival Izgubljenega raja, po malem 1984, po malem Mi, po malem Krasni novi svet, po malem Ognjemet ničevosti, po malem Vihar, po malem Nasledstvo, reimaginacija Mannovega Propada rimskega cesarstva, superjunaški manifest vprašanj, dilem, idej, izjav, poant, non sequiturjev, hamletizmov, prostih asociacij in citatov ( je bil tisto Rousseau, Plutarh ali Mark Avrelij?), divjina, v kateri je nastala Apokalipsa zdaj!, monumentalna gesta, psihedelična satira, dekonstrukcija ameriške gotike, tiktakanje civilizacijske kukavice, študija neoliberalnega vampirizma, emersonovski esej o strmoglavljanju Republike, kaligulizacija resničnostne družbe spektakla, odmotavanje fašizma, ultimativna stava, screwball obsesija, filmska perverzija, magnum opus tveganja, pretiravanja in preseganja, pravljica, umetnina, bolj nora od sveta, v katerem je nastala.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
Slovenci so v svoji zgodovini posneli jebeno malo filmov o ljubezni
Ona je Maja, on je Blaž. Ona je on, on je ona. Ona je njegov odsev, on je njen. Ona se boji, da bi ostala sama, on kolesari. Ona sanjari, on ima jasne plane. Ona nikoli ničesar ne konča, on ima vizijo. Ona ga ima za polbožanstvo, on hoče postati arhitekt. Ona ima empatijo, on ima issue z očetom. Ona čuti nerazložljivo praznino, on zboli. Najde ga na tleh v kopalnici – ne more dihati, bruha. Redka bolezen. Šlogajo mu smrt. On se zdravi – ona ga snema. On sika – ona mu stoji ob strani. On okreva – ona ga snema. In snema in snema. In snema ga, ko se potem odpravi na kolesarski giro (od Dolomitov do Etne), ki naj bi ga vrnil v življenje in potrdil, da je zdrav. Giro naj bi njun odnos stabiliziral, a ga destabilizira. On ječi, brenči, renči – ona ne razume, zakaj misli, da ta, ki ni premagal levkemije (in smrti), ničesar ne ve. Ona ne razume, zakaj je tako agresiven – on se brani, da je lahko preživel le tako, da je postal »tough motherfucker«, »raketa«, »robot«, »fakin štrom«. On je na veliko veselje producenta Roka Bička tako intenziven, kot da hoče oskarja – ona je ljubezen njegovega življenja.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Svet Za naročnike
Formiranje vojske, ki bo »očistila« Ameriko
Trump je sklenil, da bo sestavil sanjsko vlado, sanjsko ekipo, sanjsko moštvo. Ker pa so sanje že po definiciji in neizbežno umazane, obscene, vulgarne, je za pravosodnega ministra – ministra za zakon in red – nominiral nekdanjega kongresnika Matta Gaetza, ki so ga preiskovali zaradi sodelovanja pri prostituciji in seksa z mladoletnico, toda to, da je Gaetz potem – po medijskem kravalu in dvomih, da bi republikanci njegovo kandidaturo sploh podprli – odstopil, ni ničesar spremenilo, saj se je izkazalo, da je dal Trump res duška svojim sanjam: njegova sanjska ekipa je polna spolnih predatorjev.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film Za naročnike
21. Animateka bo pokazala, zakaj se živali ne bojijo konca sveta
Če boste hoteli videti enega izmed najboljših filmov leta, boste morali na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo – v Kinodvoru, Kinoteki in Stari mestni elektrarni v Ljubljani – odvrtel med 2. in 8. decembrom. Ja, eden izmed najboljših filmov leta je animiran – in ni ameriški ne francoski, britanski ali italijanski, temveč latvijski. Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, izgleda kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva. Zemljo nasledijo živali, ki se brez besed zapodijo za sivo-črno mucko, toda zlagoma se na čolnu, verziji Noetove barke, oblikuje solidarna živalska ekspedicija (mucka, kapibara, lemur, labradorec in ujeda), ki drsi po reki in brez dialogov občuduje monumentalne ruševine izumrle civilizacije, novi krasni svet brez ljudi – čisti, ganljivi, ekspresivni, pustolovski, radikalni, transcendentni, mijazakijevski zen. Ne, živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile. Bile bi odveč. Sveta ni več. Izginil je. Uničile so ga živali, ki so govorile. In drugi val povodnji – verjetno ekstremne posledice podnebnih sprememb – šele prihaja. Ljudje bodo živali ogrožali še dolgo po svojem izumrtju.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Ko umre papež, se začnejo volitve novega papeža – konklave. Kardinal Lawrence (Ralph Fiennes), dekan kolegija kardinalov, je izgubil vero v Cerkev, ne sicer usodno, toda ravno dovolj, da lahko konklavu, ki bo enega izmed kardinalov prelevil v papeža (»Izvolimo papeža, ki dvomi!«), predseduje s herculepoirotovsko kombinacijo skeptičnosti, zadržanosti, ekscentričnosti, lucidnosti in anonimnosti. Vatikan je polariziran kot Slovenija, favoriti – papabili – pa so štirje, progresivni Bellini (Stanley Tucci), makiavelistični Tremblay (John Lithgow), homofobični Adeyemi (Lucian Msamati) in mračnjaški Tedesco (Sergio Castellitto), ki izgleda tako, kot da ga je posvetil Mussolini, toda ko renesančne kuloarje preplavijo rivalstva, šikane, intrige, zarote, skrivnosti, ambicije, škandali, sabotaže, grehi in frakcijski boji in ko Tedesco po nekaj glasovanjih izrine Bellinija, začne podpora nepričakovano rasti samemu Lawrenceu in kardinalu Benitezu (Carlos Diehz), skuliranemu bagdadskemu nadškofu filipinskega rodu, novemu obrazu, ki ga je papež kardinaliziral in pectore. Nič ni bolj napetega od protokola. Nič ni bolj stresnega od ceremonije. Nič ni bolj perverznega od Sikstinske kapele.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče?
Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče? Samo malce je treba tvegati – kot pri ljubezni. Novo čedno dekle – nova Vivian Ward, nova Julia Roberts, nova »Pepelka za tri tisoč dolarjev« – je Anora (Mikey Madison), alias Ani, ameriška seksualna delavka uzbeškega rodu, ki delo združuje v manhattanskem klubu HQ, v katerem naleti na princa, Ivana (Mark Eydelshteyn), alias Vanjo, naivnega, razvajenega, infantilno dekadentnega sina ruskega oligarha, ki jo odpelje v pravljico: najprej v svojo razkošno palačo, kjer ji ponudi 15.000 dolarjev za teden »horny« ljubezni, potem pa v Las Vegas, kjer se z njo poroči.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Svet
Trump se vrača / Konec Amerike, kot jo poznamo
Na eni strani je bila Kamala Harris, na drugi pa Donald Trump, človek, ki je 6. januarja 2021 podžigal pučistično zavzetje Kapitola in skušal ukrasti volitve, ki je bil obsojen za spolno predatorstvo in ki je v času koronavirusne pandemije s svojim odzivom – in zanikanjem covida in pandemije – povzročil številne žrtve.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Film
Za Ameriko pravijo, da je imperij, ki se ne zaveda, da je imperij. Da je torej kot rimski imperij – in da je ravno v svoji dekadentni fazi, sredi moralnega kaosa, tik pred neizbežnim propadom. Tako meni tudi epski Megalopolis, ki ga je posnel veliki Francis Ford Coppola (zdaj pri petinosemdesetih), avtor treh Botrov, Prisluškovanja in Apokalipse zdaj. Megalopolis, ki ga je Coppola sam financiral (120 milijonov dolarjev, plus 20 milijonov za oglaševanje), je bodisi najboljši film tega tisočletja – ali pa najslabši. Odvisno od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma. Če pričakujete kaj nepričakovanega, norega, zateženega, ambicioznega, radikalnega, brezkompromisnega in singularnega, prežetega s sloganiranjem, moraliziranjem, vizijami, mitomanijo in filmskimi sanjami in verjetno obsojenega na propad, če pričakujete film, ki izgleda kot ultimativna stava, stava na vse, in ki se obenem zaveda, da bo vse izgubil, potem je to film, ki ga morate nujno videti – da ne zamudite najboljšega filma novega tisočletja.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Svet
Amerika bo 5. novembra izvolila demokracijo in fašizem
Vsi vemo, kdo ali kaj je Donald Trump. In vsi vemo, da bi bilo povsem logično in naravno in samoumevno, če bi bil na predsedniških volitvah poražen. Kamala Harris bi ga morala 5. novembra gladko in zlahka premagati. Še več – zdajle bi morala gladko in zlahka voditi. Ne le v javnomnenjskih anketah, ampak tudi v seštevku elektorskih glasov – v elektorskem kolegiju ameriških zveznih držav (ki daje disproporcialno politično moč ruralnim predelom). Kamala Harris bi morala dobesedno počistiti vse tiste ključne, odločilne battleground države – Michigan, Wisconsin, Nevado, Severno Karolino, Arizono, Georgio in Pensilvanijo, ki naj bi bila letos »usodna«. Kot napovedujejo – kdor bo osvojil Pensilvanijo, bo osvojil Belo hišo. A kot rečeno – Kamala Harris bi morala pomesti tudi s Pensilvanijo. Gladko. In zlahka. Ker vemo, kdo ali kaj je Trump. In ker tudi Američani – tem bolj Američani s teh predvolilnih »bojišč« – zelo dobro vedo, kdo ali kaj je Trump.
-
18. 10. 2024 | Mladina 42 | Kultura | Film
Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Kultura | Film
Osebnejšega mladinskega filma zlepa ne boste videli
Vinci je kariero začel s komedijo Babica gre na jug, ki se je začela v Ljubljani in končala na morju, v Portorožu – vmes je bilo potovanje, ki je trajalo nekaj dni. Tartinijev ključ je reimaginacija Babice, le da je tu potovanja konec, še preden se film začne – vsi so že tam, »na jugu«, ne v Portorožu, temveč v Piranu, najkinetičnejšem slovenskem mestu, ki je posnet kot še nikoli. Vinci pač ne bi bil Vinci, če nas ne bi skušal prepričati, da si ga Piran – z atraktivnostjo, fascinantnostjo – res zasluži. Tartini gre za Babico: tudi tu imate tri protagoniste, tudi tu imate babico (Majolko Šuklje nadomešča Ariella Reggio), tudi tu imate bend, tudi tu imate tatvino (ne nakita) in tudi tu imate velik rdeč avto – in protagonisti, Barbara (Ella Lapajne), Robert (Svit Šturbej) in Mario (Maks Kerševan), zgodnji najstniki, celo krenejo na krajšo furo po istrskih cestah, kot da bi hoteli pomežikniti Babici. Edini, ki se – magari le za hip ali dva – pojavi v obeh filmih, je kakopak Vinci, ki nas skuša s soundtrackom tu in tam spomniti na bondiade in Misije nemogoče, pa čeravno Tartinijev ključ – gnan s šašavostjo Hladnikovega Sončnega krika (1968) – precej bolj spominja na Zaklad pozabljenih in Da Vincijevo šifro ( ja, da Vincijevo), saj skušajo Barbara, Robert in Mario z reševanjem ugank in premetank, iskanjem ključev, odpiranjem šatulj in skrinjic ter tekanjem od ene piranske kulturne znamenitosti do druge (o Piranu – z barko Pie in Pina Mlakarja vred – tu izveste več kot v vseh »piranskih« filmih doslej) do zaklada priti pred zloglasnima tatovoma umetnin, Grandemarejem (Goran Navojec), ki vsak stavek pove v treh jezikih (s hrvaškim akcentom), in nerodnim, kretenskim Jofo (Jurij Drevenšek), ki ga angelski, renoirovski, boudujevski brezdomec (Primož Pirnat) – v slogu »Tutsi Frutsi Ice Cream« Chica Marxa iz burleske Dan na dirkah (1937) – prelevi v molzno kravo. Jasno, Jofa in Grandemare sta repliki Malega (Vinko Hrastelj) in Velikega gangsterja (Zvone Šedlbauer) iz Sončnega krika, tako kot Tartinijev ključ naslonjenega na morje, kjer so se slovenski filmi vedno počutili najbolje.
-
25. 10. 2024 | Mladina 43 | Kultura | Film
Letošnjo Noč grozljivk bo 31. oktobra ob 19.00 v Kinodvoru otvorila De Palmova Carrie (1976), absolutna filmska klasika, najboljša grozljivka, posneta po romanih Stephena Kinga. Začne se v slow-motionu: šestnajstletna Carrie (Sissy Spacek), sramežljiva, naivna, zatrta, zmedena hči stroge, puritanske, fanatične krščanske fundamentalistke, Margaret White (Piper Laurie), tipična outsiderka tiste dobe, dobi med gimnazijskim tuširanjem prvo menstruacijo, ker pa je v spolni vzgoji tako podhranjena, da ne ve, kaj je to menstruacija, misli, da bo umrla. Na koncu, po seriji ponižanj, ustrahovanj, šikaniranj in zlorab, začne še ubijati v slow-motionu. Maturantski ples, na katerem jo razglasijo za »kraljico« (»Carrie, smejali se ti bodo,« jo je svarila mama), se prelevi v pravo orgijo slow-motiona, opero slogovne virtuoznosti, apokaliptični spektakel velikih planov, split screena, panoramiranj in fragmentirane montaže, demonstracijo moči in ekspresivnosti filma. Carrie, ki telekinetično zapre vse izhode iz te redefinicije pekla (kritike uvodnega »pornografskega« špeganja v dekliško garderobo), poosebi gibanje #MeToo, ki ne diskriminira, zato ne kaznuje le toksičnih, seksističnih, mizoginičnih fantov, temveč tudi protiženske punce. In to je res črtanje!
-
25. 10. 2024 | Mladina 43 | Kultura | Film
Slava je le oblika mentalne bolezni
V Nasmehu so se začela ljudem prikazovati strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki so se smehljala, njihov groteskni nasmeh pa je bil tako nalezljiv, da se je prikradel tudi na lica ljudi, ki so po šestih dneh – po blodnjah, halucinacijah – naredili grizlijevski samomor. Te neuničljive, fantomske, pošastne »entitete«, ki preganjajo, strašijo, mučijo in obsedajo ljudi (in ki se v slogu štafete – »okužbe«, »prekletstva«, »aflikcije« – viralno selijo od človeka do človeka), niso videle le Zla za petami in Kroga, temveč tudi Jokerja, v Nasmehu 2, neizbežnem in presenetljivo robustnem nadaljevanju (Nasmeh je bil huronski globalni hit), obsedejo že itak stravmatizirano, a »ozdravljeno«, rehabilitirano popzvezdnico Skye Riley (Naomi Scott), karizmatično skrčko kompulzivne negotovosti, regresivnih iluzij in parazitske privilegiranosti, skoraj Chappell Roan (ali pa skoraj Miley Cyrus, če hočete), ki ji je zaročenčeva smrt ustavila kariero in ki – ob asistenci svojega menedžerskega spremstva, tudi pohlepne mame (Rosemarie DeWitt) – ravno načrtuje comeback.
-
11. 10. 2024 | Mladina 41 | Svet
Trije moški so leta 1994 v lobiju glasbenega studia Quad, baziranega na newyorškem Times Squaru, oropali in ustrelili slovitega gangsta reperja Tupaca Shakurja, sina Črnih panterjev, ki je blestel tudi kot poet in filmski igralec. Dobil je pet krogel, a čudežno preživel. Še bolj čudežno: le nekaj ur po operaciji je zapustil bolnišnico. In totalno čudežno: naslednji dan je že ves povit in pobit prikorakal na sodišče, kjer so mu izrekli zaporno kazen za spolno nasilje. Leto 1995 je preživel v ječi, naslednje leto pa je bilo čudežev konec – v Las Vegasu je mimo pripeljal avto, iz katerega so priletele štiri krogle. Šest dni kasneje je umrl.
-
11. 10. 2024 | Mladina 41 | Kultura | Film
Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja
Inšpektor Callahan (Clint Eastwood), alias Dirty Harry, je v Dirty Harryju (1971) neusmiljeno obračunaval s kriminalci – za njihove pravice se ni menil. Ubijal je tako brezčutno in tako nihilistično kot psihopatski »Škorpijon«, ki na slepo pobija ljudi. Kritiki so Callahana ostro napadli in ga razglasili za fašista, film pa za glorifikacijo fašistoidnega nasilja. Kmalu je prišlo nadaljevanje, Past za inšpektorja Callahana (1973), ki je delovala kot kritika Dirty Harryja: Callahan je pobil policiste, ki so vigilantsko pobijali kriminalce, do katerih zakon ne more ali pa je do njih popustljiv. Ergo: Dirty Harry pobije policiste, ki počnejo to, kar je v Dirty Harryju počel sam. Past za inšpektorja Callahana je bil perverzna, skoraj brechtovska kritika Dirty Harryja.
-
4. 10. 2024 | Mladina 40 | Svet
Trumpizem brez Trumpa / Kako se ga znebiti
Privržencem Donalda Trumpa je neskončno všeč, da počne to, česar drugi predsedniki in predsedniški kandidati ne počnejo – niti v sanjah. In spet je storil nekaj, česar drugi predsedniki in predsedniški kandidati ne počnejo: tik pred predsedniškimi volitvami, na vrhuncu predvolilne kampanje, je začel osebno tržiti svoje produkte. Te dni je na Truth Social – svojem družbenem omrežju, na katerem prodaja svojo politiko – objavil video, v katerem privržence poziva, naj kupijo »res izjemno« uro za sto tisoč dolarjev, okrašeno z 18-karatnim zlatom in 122 diamanti. »Ljubim zlato, ljubim diamante, vsi jih ljubimo.« Ta ura – »odlično božično darilo« – se imenuje Trump Victory Tourbillon. »Zelo dobro se prodajajo.« Nič čudnega: »Ura The Trump Victory Tourbillon je zdizajnirana tako, da nevtralizira učinek gravitacije. Nosili boste absolutno deklaracijo uspešnosti.« Privržencem, ki niso tako bogati (a za Trumpa se velja stegniti, morda celo vzeti posojilo ali prodati hišo), ponuja cenejše ure za 499 in 799 dolarjev, imenovane Fight Fight Fight (ja, Borite se, borite se, borite se).
-
4. 10. 2024 | Mladina 40 | Kultura | Film
Težko boste videli film, ki bi bil tako zaljubljen v ljubezen
Šestnajstega septembra 2022 je iranska verska policija prijela dvaindvajsetletno Mahso Amini – ker ni nosila hidžaba. A prijetje se je končalo tragično – Mahsa je umrla. Policija je sicer rekla, da je doživela infarkt, toda v resnici naj bi jo brutalno pretepli – do smrti. Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, je ljudstvo planilo na ulice – in začeli so se siloviti protesti, menda najmnožičnejši po letu 2009. Umrlo je na stotine protestnikov. In v tem času sta začela Maryam Moghadam in Behtash Sanaeeha snemati Mojo najljubšo torto, v kateri Mahin (Lily Farhadpour), sedemdesetletna vdova, nekdanja medicinska sestra, nostalgična libertinka, zatopljena v spomine na »zlate« čase, ko sta jim pela Al Bano in Romina Power (in ko je lahko v hotel, na ples, prišla v visokih petah in ko je lahko na plažo prišla v kopalkah), v teheranskem parku prepreči aretacijo mladenke, ki ne nosi hidžaba, a potem tudi sama – kljub številnim prijateljicam neznosno osamljena, obupana in skrušena (vstaja pozno, hči živi v tujini ipd.) – stori nekaj, kar bi takoj pritegnilo brutalno pozornost verske policije:
-
27. 9. 2024 | Mladina 39 | Kultura | Film
Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev
Leta 2017 sta dva fanta iz okolice Podbočja kruto, brutalno, do smrti pretepla tretjega – in to prenašala v živo. Prek Facebooka. Slovenci so ta video smrti množično všečkali in delili, kot da bi skušali groteskno izživeti tisto mindfulness, ki jo vsi tako opevajo. Bi to sploh gledali, če ne bi nihče umrl? Mar nista morilca le izpolnila najskrivnejših, najperverznejših in najmorbidnejših fantazij spletne viralne nacije? Mar nista spletni naciji brala misli? Mar nista sprevržene resničnostne logike prignala do konca? Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Mar njun video ni deloval kot grozljiva imitacija youtubskih, viralnih videov, kot srhljiva simulacija tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi spletna nacija? Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev. Užitek je postal dolžnost.
-
20. 9. 2024 | Mladina 38 | Svet
Jedo pse! / Kako nastane nacistični trop
Donald Trump je med televizijskim soočenjem s Kamalo Harris nenadoma odločno, smrtno resno, ekspozejsko, zmagovito – pred 67 milijoni gledalcev – oznanil: »V Springfieldu ljudje, ki prihajajo, jedo pse. Jedo mačke. Ti ljudje jedo hišne ljubljenčke tistih, ki tam živijo!«
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Kultura | Film
Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice
Burtonovi filmi so pozivi k prilagoditvi, toda ne k prilagoditvi statusu quo in normalnosti, ampak k prilagoditvi drugačnosti, alternativnosti in abnormalnosti. Burtonovi filmi nam pravijo: hej, kaj počnete na drugi strani? Pridružite se nam! Glejte, kako fajn se imamo! Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice, alias Betelgeuse (Michael Keaton), igrivi, obsceni, vulgarni, cinični demon, groteskni vladar posthumnega podzemlja (strukturiran kot vrnitev potlačenega, nenehno na begu pred svojo fatalno, zalezovalsko, frankensteinovsko eks, ki jo igra Monica Bellucci, in onostranskim detektivom, sicer nekdanjim akcijskim junakom, ki ga igra lanthimosovsko iznakaženi Willem Dafoe), toda že naslov tega sequela, ki spominja na fan fiction, namiguje, da ne bo prav dosti trikratnih vzklikov Beetlejuice in da se Beetlejuice – itak bolj simptom kot lik – ne bo ravno pogosto oglašal, zato niti ne preseneča, da njegovo renčanje ne preglasi #MeToo zgodbe o treh generacijah žensk, ki se mojstrijo v pokopavanju moških (in producentov). Lydia (Winona Ryder) vidi mrtve, zato ima svoj televizijski šov, Delia (Catherine O’Hara), njena mačeha, je perfomerka, zato se razstavlja v galerijah, Astrid (Jenna Ortega), njena najstniška hči, pa je fanatična ateistka, zato se ji ne mudi k mrtvim, a mrtvi – »veliki onkraj« – pridejo k njej, bolj živi kot kadarkoli.
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Kultura | Film
Milli Vanilli / Hotela sta vse
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so svet obsedli videospoti. MTV je bil kralj. Ko sta Ervin Hladnik in Ivo Štandeker delala intervju z Milanom Kučanom, sta ga vprašala, če kaj gleda MTV. Logično. Vsi so gledali MTV. Vsi so gledali videospote. Ja, bolj so jih gledali, kot pa poslušali. Zato ni nikogar motilo, da vsi ti pevci, pevke in bendi niso zares peli, ampak so le simulirali – itak so simulirali svoj glas. A le zakaj bi to simuliranje – ta lip syncing – koga motilo? Tudi v živih nastopih – recimo v televizijskih šovih – so vsi bolj ko ne simulirali petje. Toda simulirali so svoje petje, svoj glas. Tudi Rob Pilatus in Fabrice Morvan, člana dua Milli Vanilli, sta petje – povsod, v videospotih in v živo, celo na koncertih – le simulirala, toda simulirala nista svojega petja, svojega glasu.
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Politika
Romi kradejo! To poslušamo zadnje tedne. Vsak župan, vsak poslanec, vsak svetnik, vsak krajan jugovzhodne Slovenije, kjer živijo Romi, je prišel s svojo zgodbo, s svojim »šokantnim« razkritjem, da Romi kradejo. Drug za drugim so naštevali, kaj vse kradejo – sadje, zelenjavo, krompir, poljščine, hrano. Vlamljajo v stanovanja in trgovine. Ni konca. Mediji so postali registri romskih kraj in tatvin. In vsi ti primeri so potrdili, da Romi kradejo. Da torej vsi Romi kradejo. Da so vsi Romi kriminalci. Tak je bil podton.
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Kultura | Film
O ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti
Dejanja usmiljenja so vrhunski metafilm. Sodobni filmi – spomnite se le superjunaških filmov – delajo vse, da bi ugajali, da bi bili všečni, ljubljeni, sprejeti, Dejanja usmiljenja – počasna, mračna, klinično ledena, nespektakularna, morbidna, groteskna, onstran dobrega okusa, dolga skoraj tri ure, nelagodna, abstraktna, mizantropska, pošastno nepredvidljiva, brez pietete do seksa, splava, samomora in psov (a hej, jebeni originali so vedno takšni!) – pa izgledajo kot film, ki noče biti všečen, ljubljen in sprejet, toda – ironično! – pripovedujejo prav o ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti. To, da so Dejanja usmiljenja portmanteau, zbirka treh ločenih zgodb, treh filmskih novel (Črno ogledalo sreča Cono somraka), in da različne like v tem absurdnem triptihu igrajo isti igralci (Emma Stone, Jesse Plemons, Willem Dafoe, Margaret Qualley, Hong Chau, Joe Alwyn), še dodatno poudari univerzalnost, kompulzivnost, distopičnost, toksičnost in nihilizem sle po všečnosti, ljubljenosti in sprejetosti.
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Svet
Primož Roglič je na letošnji Vuelti najprej zlahka povedel in nekaj časa vozil v rdeči majici, potem pa mu jo je slekel Ben O’Connor. Menda mu je Roglič taktično prepustil vodstvo – da bi sam ostal motiviran, prižgan, zbran. Da ne bi pozabil, zakaj zmagaš – ker znaš moči pravilno razporediti. In res, O’Connorja je začel zlagoma in vztrajno dohitevati, dokler ga ni nekaj etap pred koncem ujel in prehitel. Tedaj so rekli: Rogliču se zdaj ni treba več zaletavati, ni mu treba več za vsako ceno zmagovati na posamezni etapi, ni mu treba forsirati, ni mu treba siliti in riniti v napake – položaj mora le še nadzorovati. Naj se zaletava O’Connor. Naj dela napake. Naj nori. Roglič mora le voziti z njim, poleg njega, to je vse – prednost bo ohranil in zmagal.
-
6. 9. 2024 | Mladina 36 | Kultura | Film
Ko se Delia (Paola Cortellesi), rimska žena, mati, gospodinja in prekarka, zjutraj zbudi, ji njen brkati mož, Ivano (Valerio Mastandrea), najprej primaže klofuto. A Delia – ustavljena, zatrta, ponižana – ne ponori. Niti ne zbeži. Klofut – in tišanja – je vajena. Njena tašča je skočila s petega nadstropja. Počeše se in obleče v črno. Ob kičasti, sladkobni popevki, ki mladenkam – ne brez cinizma in samoironije – obljublja »okno v nove sanje«, »pomlad, praznik ljubezni« in »srečo v prihodnosti«. Piše se leto 1946, vojne je ravno konec, revščina je čedalje odurnejša, po Rimu patruljirajo ameriški vojaki, ljudje so čedalje obupanejši, njen mož je čedalje obupnejši. Jutri ne bo nič bolje. Ivano, proletarski grobijan, razžaljeni avtomat brutalne toksičnosti, samozvani veteran dveh velikih vojn, prve in druge, je sredi tretje vojne – proti ženskam. Še malo pa bodo dobile volilno pravico.
-
6. 9. 2024 | Mladina 36 | Svet
Slovenska desnica si zdajle želi, da bi Romi izginili iz Slovenije. Malo prej si je želela, da bi iz Slovenije izginili migranti. Še malo prej si je želela, da bi iz Slovenije izginili begunci. In pred dobrimi 30 leti – po osamosvojitvi – si je želela, da bi iz Slovenije izginili priseljenci in njihovi otroci.
-
30. 8. 2024 | Mladina 35 | Kultura | Film
Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja?
To, kar so moški počeli ženskam, je tako neodpustljivo kot to, kar so belci počeli črncem; tako kot so – s silo, ker ni šlo drugače – odpravili sužnjelastništvo, je treba odpraviti tudi stepfordsko, gileadsko mizoginijo, magari na silo; rasizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega rasizma – seksizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega seksizma; in ko pride jutro, se tega nihče več ne spominja. Kako vse to preleviti v film, ki bo vsaj tako briljanten, luciden in eleganten kot Obetavno dekle, Zbeži!, Ne skrbi, draga, Hotel Royal, Glass Onion, Antebellum in Spomin? Ja, zgodba o tem je lahko le triler ali grozljivka. Zoë Kravitz, sicer zvezdniška igralka, je to spletla v briljantno, lucidno in elegantno kombinacijo obojega.
-
23. 8. 2024 | Mladina 34 | Politika
Spustite nas na oblast ali pa vas čaka državljanska vojna!
Res neverjetno je, kako sodobni populisti svoje ideje pobirajo iz fašističnih in nacističnih učbenikov. Kot da je fašizem spet sprejemljiv in legitimen.
-
16. 8. 2024 | Mladina 33 | Kultura | Film
Ali že lahko postanemo motnja?
Družina pokliče duhovnika Florina Florescuja (Alexandru Dabija), da bi molil za žensko, ki umira. Rak jo je že povsem razdejal in požrl – le še hrope. V strašni agoniji. Duhovnik začne moliti, toda njeni hčerki se zdi, da duhovnik ne moli za materino življenje, temveč za njeno čimprejšnjo smrt. Hej, kaj je to? Kaj se greste? »To je posebna molitev, ki dušo poziva, naj zapusti telo,« pravi duhovnik, ki vidi, da ženska blazno trpi. Molite, da bi živela, ga vzpodbuja njena hči. »Mama hoče živeti, ne pa umreti!« Ne, duhovnik, ki se zaveda, da je smrt še neizbežnejša od davkov, je videl ogromno umiranja in ogromno trpljenja, videl je metastaze, zato ve, kdaj ljudje brezmejno trpijo, kdaj je vse narobe, kdaj jih ni več mogoče rešiti in kdaj umirajo – in kdaj je najbolje, da čim prej umrejo. Hči umirajoče mu reče, da je slišala, da je neki duhovnik z molitvijo delal čudeže – mrtve je vračal v življenje. A tudi Florin z molitvijo naredi čudež – njena mati kmalu po njegovi molitvi res umre. Molitev deluje! Še več: molitev deluje kot evtanazija. Evtanazija je božja volja, če hočete.
