-
Opica
V filmu Final Destination – in številnih nadaljevanjih – je Smrt neverjetno kreativna, prava umetnica ubijanja. Neustavljiva je, a vsakega ubije drugače. V Otroški igri – in številnih nadaljevanjih – je pravi umetnik ubijanja Chucky. Jasno, Chucky je igrača. Ne moreš ga ustaviti – vsakega ubije zelo kreativno, toda s Smrtjo v franšizi Final Destination ne more tekmovati. To skuša zdaj v Opici, ki jo je Osgood Perkins, avtor Zbiralca duš in sin originalnega Normana Batesa, Anthonya Perkinsa, posnel po noveli Stephena Kinga, storiti opica, psihopatska, morilska, grizlijevska, okultna igrača, ki jo dvojčka Hal in Bill (Christian Convery) »podedujeta« po očetu, potem pa jo – po spoznanju, da je Zlo, Hudič – vržeta v globok vodnjak, kar pa samo opico – tem bolj njen ubijalski talent, njenega notranjega King Konga – še dodatno podžge, tako da se leta kasneje, ko stravmatizirana, sprta, polarizirana dvojčka – Kajna in Abela – igra Theo James, vrne con brio. Glave se cvrejo, glave gorijo, glave letijo, glave eksplodirajo – čakajte, da neka ženska sklene, da bo skočila v bazen. Mladost je tovarna travm, sedanjost pa le anus preteklosti. »Vsak umre in to je življenje,« pravi eden izmed dvojčkov.
-
Back in Action
Cameron Diaz je deset let pavzirala, zdaj pa se je vrnila v tipični netflixovski akcijski komediji, ki je tako staromodna in klišejska, da je nerodno celo samim klišejem, tem bolj, ker zakonca Emily (Diaz) in Matt (Jamie Foxx), tajna agenta Cie, ki živita kot zgleden, umirjen predmestni par in ki jima akcijske ringelšpile koreografirajo stari in novi hiti, izgledata le kot bledi imitaciji Gospoda in gospe Smith ( ja, njuni zakonski prepiri so nevarnejši od teroristov in geopolitičnih intrig), toda poročeni gledalci, ki si v duhu Walterja Mittyja domišljajo, da jih lahko iz dolgočasnega, rutinskega, nevznemirljivega družinskega življenja rešijo nenadne avanture (in mutacije v Jasona Bournea), bodo vsaj za hip ali dva opolnomočeni, prepričani, da film mežika njihovemu skrivnemu življenju. (Netflix)
-
September 5
Ko so pripadniki Črnega septembra, militantne frakcije palestinskega Fataha, 5. septembra 1972, med münchensko olimpiado, šokantno ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov in trenerjev, je ameriška televizijska mreža to kalvarijo ves čas neposredno prenašala – to je bil prvi neposredni prenos terorističnega napada v zgodovini. Film September 5 se prilepi na ABC-jevo ekipo, ki – pod taktirko glavnega producenta (Peter Sarsgaard), šefa operacij (Ben Chaplin), mlajšega producenta (John Magaro) in nenadoma pomembne nemške prevajalke (Leonie Benesch) – skrbi za televizijski prenos in ki niti točno ne ve, kaj se dogaja. Še več, film se zapre v studio, zato pozabite na »akcijo« ali »spektakel« – to je zgodba o povsem apolitičnih športnih novinarjih, ki so se že sprijaznili s tem, da bodo prenašali odbojko in boks, a morajo poročati o ultimativni politični drami, o srhljivi politični krizi, o veliki disrupciji. Na srečo so mojstri neposrednih prenosov.
-
Tetovirani
Tole vprašanje dobro poznate: ali lahko prijatelja seksata in ostaneta prijatelja? Ja, to je retorično vprašanje romantične komedije Ko je Harry srečal Sally. Retorično vprašanje telenovelistične romance Tetovirani, posnete po bestsellerjih – precej tetovirane – Jay Crownover (včasih se zdi, da gre za reboot franšize After), pa se glasi: ali lahko prijatelja seksata in postaneta par? Rule (Chase Stokes) in Shaw (Sydney Taylor) sta prijatelja že od malega. On – bad boy – tetovira, ona – good girl – študira.
-
-
Ljubezen boli
Akcijske komedije Ljubezen boli ne boste našli na Netflixu (ampak v kinu), a izgleda povsem netflixovsko, le da preteklost, ki se vrne, tokrat ne sproži in militarizira kake Jennifer Lopez (ali Geene Davis, če pomislim na Harlinov Poljub za lahko noč, ali Vigga Mortensena, če pomislim na Cronenbergovo Senco preteklosti), temveč Ke Huy Quana, alias Marvina Gablea, nepremičninskega agenta ( ja, nekoč, v prejšnjem življenju, je bil poklicni morilec, in ja, dela se, da je mrtev), ki niti zdaleč ne izgleda kot tough guy, dokler iz njega ne skočijo Bruce Lee, Jet Li in Jackie Chan, ki običajno skočijo iz Jasona Stathama, tako da svet postane oder za skoraj johnwickovski kaskaderski concerto, v katerem pa je vendarle nekaj romantičnega. (kino)
-
Samota
Gunnar (Þröstur Leó Gunnarsson), islandski kmet, ki živi sam in samcat, bogu za hrbtom, tih in brez prijateljev, ne izgleda le kot najosamljenejši človek na Islandiji, temveč kot najosamljenejši človek na svetu. Drugi imajo doma avtomate za kavo – on bi moral imeti avtomat za antidepresive. In ko se ravno utaplja v oceanu svoje osamljenosti (ali pa v zimi svojega nezadovoljstva, če hočete), ga obišče odvetnik, ki mu pove, da bo država dolino, v kateri je njegova velika kmetija, zalila, tako da se bo moral preseliti, v zameno pa bo dobil obsceno količino denarja (milijone), kar je ponudba, ki je ne zavrne. A šele ko se preseli v hladni, sivi, apatični Reykjavík (kjer najame hišo), postane zares osamljen – zdaj šele občuti pravo, strupeno, morilsko osamljenost. Tem bolj, ker je analogen – in ker je povsem očitno z drugega planeta. Pico jé s krompirjem, steklenice vneto reciklira, tiste milijone pusti v begunskem centru, nikamor se mu ne mudi, obenem pa postane edino upanje 10-letnega Arija (Hermann Samúelsson), raznašalca časopisov, otroka ločenih staršev, hektičnih in kompliciranih, digitalnih in nevrotičnih. Včasih igrata šah, včasih gledata TV. V glavnem pa skupaj molčita.
-
Hočete videti film, ki dela vse, da se mu ne bi mogli upreti?
Imate radi lucidne, inteligentne, kinetične filme? Hočete videti tak film? Film, ki dela vse, da bi v njem uživali? Film, za katerega nočete, da vam ga kdo vnaprej pokvari? Film, pred katerega morate stopiti goli in bosi, brez vpogleda v napovednike in promocijske materiale? Hočete videti film, ki je totalno in kompletno na vaši strani? Film, ki vas hoče zapeljati? Film, ki se hoče igrati? Film, ki ni le rutinski in šablonski? Film, ki šablono – če nanjo že ravno naleti (in le kako v tem nasičenem, preigranem svetu ne bi!) – pošlje k vragu in ki to stori zdaj sarkastično, zdaj satirično, zdaj groteskno, toda v vseh primerih neusmiljeno? Hočete videti film, ki brezmejno uživa v svoji delikatni napetosti, svojem grozljivem naponu, svojem znanstveno-fantastičnem pritisku, svoji trilerski tenziji? Film, ki dela vse, da se mu ne bi mogli upreti? Film, ki je poln preobratov, komplikacij, skrivnosti in žmohta zeitgeista? Film, ki uživa v svoji zlobi, svojem suspenzu – in svojem espriju? Potem vam ne bom preveč pripovedoval in razkrival, ampak bom rekel le: perfekten fant (Jack Quaid Star) v supermarketu (kje pa?) sreča perfektno punco (Sophie Thatcher), tako da med njima naglo klikne, in ko sta že par, se s prijateljicami in prijatelji odpravita na bajni vikend, kjer na 101 način izkusita, zakaj je veliki francoski psihoanalitik Jacques Lacan rekel, da »spolno razmerje ne obstaja«.
-
Medvedek Paddington v džungli
Medvedek Paddington, džungelski medvedek, Forrest Gump iz Peruja, je idealni priseljenec – tako je luštkan, da bi ga posvojil vsak ksenofob. Tako prijetno zmeden je in tako vljudno neroden, da nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi ga izgnal. To, da zna angleško, je zanj le plus. Prvi Medvedek Paddington je bil posnet leta 2014 – pred brexitom. Medvedek Paddington 2 pa je bil posnet po brexitu, zato ne preseneča, da medvedek, posvojenec londonske družine Brown, ki se tako lepo poda popoldanskemu čaju, pristane v ječi, kamor ga strpajo po zaslugi propadlega igralca, patološkega brexitskega kameleona. Ja, medvedek je žrtev brexita.
-
Volkodlak
Trump Ameriko vidi kot deželo, ki jo ogrožajo »zunanji« in »notranji« sovražniki, Volkodlak – ne ravno Howling, še manj Ameriški volkodlak v Londonu, kaj šele Ginger Snaps – pa to prevede v jezik rimejka Universalove klasične grozljivke iz leta 1941. »Zunanji« sovražnik je kakopak volkodlak, ob katerega sredi mračnega gozda trčijo ata Blake (Christopher Abbott), mama Charlotte (Julia Garner) in hči Ginger (Matilda Firth), toda ker Blakea en passant oplazi volkodlak, se prelevi v »notranjega« sovražnika, tem bolj, ker se ogrožena družina zateče na samotno kmetijo, kjer je odraščal ata in kjer je tako kot v vesolju – nihče ne sliši tvojih krikov. Ja, ata – tipični »bolni«, toksični, abuzivni moški, ki se ne more več obvladovati – postane pošast, ki hoče ugrizniti in v pošast preleviti tudi svojo družino. »Zunanji« in »notranji« sovražnik – ista reč.
-
Brutalist
Brutalist – film o perverzijah kapitala, imigraciji, ambicijah, mitomaniji, imaginaciji, slavi, toksičnosti nostalgije in ameriških velikanskih objektih – je cineroman, opera, ep, tragedija, moraliteta in koncert z uverturo, premorom in epilogom. Dajte mu tri ure in pol, pa vam pove zgodbo o ameriškem snu, ki se začne daleč stran, na Madžarskem, od koder prek Ellis Islanda in mimo narobe obrnjenega Kipa svobode v Ameriko – brez erekcije – emigrira László Tóth (Adrien Brody), madžarski arhitekt judovskega rodu, a na Ameriko je povsem pripravljen – izšolal in izmojstril se je pri Bauhausu, preživel je drugo svetovno vojno in holokavst, v Filadelfiji, rojstnem mestu ameriške ustave, pa ga pričaka bratranec (Alessandro Nivola), ki je spremenil ime in vero, ker temu, ki hoče uspeti v Ameriki (magari le z družinskim biznisom), ne škodi, če se na novo izumi.
-
Ali je bilo kaj avantgardnega?
Leta 1987 so v Škucu zavrteli Kumbum, slovenski eksperimentalni celovečerec, ki je vseboval 12 tisoč kadrov. Celovečerci jih običajno vsebujejo okrog tisoč – ob filmih, ki imajo 2000 ali 3000 kadrov, ljudje že omedlevajo. Kumbum ni bil za epileptike in tiste s slabimi očmi. »Kdor zdrži tisti slabi dve uri, se absolutno abstrahira,« je pisalo v promocijskem gradivu. »To je bil spektakel v vseh pogledih,« pravi Vasja Bibič, ki ga je v Škucu vrtel. »Napad na percepcijo,« so rekli tisti, ki so ga videli. A videli so ga redki. Nikoli ni bil v komercialni distribuciji. Nikoli ga ni predvajala TV. Izšel ni ne na videokaseti ne na DVD-ju. Nastajal je 12 let, producirala ga je OM Produkcija, filmska hiša, pri kateri so v sedemdesetih in osemdesetih letih filme režirali Zend Kommandoh, Janez Pl. Laibacher, Frančiška Knoblehar, Matilda Smrtnik, Bettina Zonenštajn, Florjan Gorjan, Amanda Fior Daliso, Veronique Gartenzwergel, Emannuel Gott-Art, Marta Žnidaršič, Sulejman Ferenčak, Ismailhači Cankar in drugi. Jasno, vse to so bile identitete istega avtorja, »filmske duše«, kot mu pravi Miodrag Miša Milošević. Če OM
-
Roparsko gnezdo 2: Pantera
Roparsko gnezdo se je pred nekaj leti končalo tako kot nekoč Francoska zveza: briljantni, dobro zakonspirirani, presenetljivi mastermind losangeleške roparske tolpe – natakar Donnie Wilson (O’Shea Jackson Jr., alias OMG) – plen na koncu spoka v Panamo, sam pa zbeži v Evropo.
-
Živiva v času
Spomnite se Ljubezenske zgodbe: ko je Jenny (Ali MacGraw) končno srečna, dobi redko bolezen in umre. Ali pa se spomnite Cvetja v jeseni: ko je Meta (Milena Zupančič) končno srečna, umre. In ja, njen srčni zastoj deluje kot oblika redke bolezni. Natanko to pa se tudi zgodi v romanci Živiva v času: ko je Almut (Florence Pugh), velika, nagrajena, michelinska chefinja, nekdanja umetnostna drsalka, končno srečna, ko torej končno trči ob Tobiasa (Andrew Garfield), moškega svojih sanj, in doživi vse največje romantične klišeje (s temi ni nič narobe, saj romantiko in ljubezen skupaj držijo prav klišeji, stereotipi, konvencije, rituali ipd.), dobi redko bolezen.
-
Na polno!
Ben, dvanajstletni sin ločenih staršev, skrbnik redkih živali, pevec in mojster kulinarike, niti ne ve, da ima težave s težo, dokler ga ne začne sošolec Max kruto šikanirati in sramotiti. A ko se to zgodi, sklene, da bo radikalno shujšal – in zapeljal Maxovo sestro. Na dobrodušen, simpatičen, niti malo toksičen način. Odraščanje je že itak težko in mučno – kaj šele odraščanje v toksičnem okolju, v dobi digitalnih strojev za poniževanje in sramotenje.
-
A Real Pain
Če hočete videti duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran film, si poglejte road trip A Real Pain, v katerem sta David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin) bratranca, »tako rekoč brata«, ki se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek. David je srečno poročen, a zategnjen, neopazen in nevrotičen – do smrti bi lahko igral Woodyja Allena. Benji je zabaven, družaben in nefiltriran, saj »osvetli prostor, v katerega vstopi, a se potem na vse, ki so tam, poserje« – do smrti bi lahko igral v Nasledstvu.
-
Nr. 24
Kdor je videl sodobne norveške vojne filme, kot so recimo Max Manus, Dvanajsti človek, Hamsun, Pobeg iz Katterata, Quisling, Največji zločin in Konvoj, se zaveda, da so Norvežani kralji sodobnega vojnega filma. Nr. 24 – Številka 24 – pa je najboljši norveški slovenski vojni film. Zrel, trezen, bistven, nujen. Ničesar ne skriva, ko prikazuje vojne operacije Gunnarja Sønstebyja (Sjur Vatne Brean), največjega in najudarnejšega norveškega gverilca, likvidatorja in saboterja med II. svetovno vojno, danes nacionalnega junaka. Gledamo ga, kako v Rjukanu razstreljuje nemške komplekse, kako hladnokrvno – v maniri eksekutorja – pobija okupatorske oficirje in vojake in kako neusmiljeno – ja, v maniri zunajsodnega eksekutorja – pobija kolaborante, kvislinge, domače izdajalce. Včasih njegovim eksekucijam sledijo nemške represalije – streljanje talcev.
-
Paznica
V danski Paznici, ki jo je posnel Gustav Möller, avtor sijajnega telefonskega trilerja 112, gibanje #MeToo in moško gibanje trčita v ječi. Eva (Sidse Babett Knudsen) je zelo priljubljena paznica v moški kaznilnici – vedno prijazna in vljudna, diskretna in nevsiljiva. Po malem je utopistka, prepričana, da je nasilne, brutalne, toksične moške mogoče rehabilitirati. Z meditacijo. Ali matematiko. In glej – tudi jetniki so prijazni in vljudni do nje.
-
Zimske prigode iz živalskega sveta
Če so vaši otroci – res majhni otroci – ohranili božično stanje duha, jim lahko še vedno pokažete ta omnibus finih, duhovitih, melanholičnih, komičnih, božičnih animiranih dogodivščin, v katerih se je lažje igrati s kitom kot najti dobro božično drevesce. No, če vaši otroci božičnega stanja duha niso ohranili, jih lahko še vedno peljete na ta film – bodo vsaj videli sneg. In prijateljstvo. In vizije skupnosti, živali, ki so skupaj, ne pa le direktorice svojih jazov. Tem bolj, ker gre tu za povsem sekularizirano božično stanje duha. Zakaj mislite, da Božiček – personifikacija frankfurtske šole – ponavlja: »Katastrofa!«
-
Mufasa: Levji kralj
Spomnite se, kako je mali Simba v Levjem kralju (1994) prepeval pesem I Just Can’t Wait to Be King – ja, komaj je čakal, da postane kralj. Stric Scar – z nenadjebljivo vokalizacijo Jeremyja Ironsa – mu je pri tem velikodušno pomagal. In Mufaso – levjega kralja – je zgazil stampedo. Disney, kralj družinskih vrednot, pač sadistično uživa v ubijanju staršev ter trganju in razbijanju družin, zato ne preseneča, da se to zgodi tudi v M ufasi, fotorealistični zgodbi o Mufasovem izvoru – zgodbi o tem, kako Mufasa postane levji kralj: tudi Mufasa namreč kmalu postane sirota – in pristane v tujem kraljestvu, prijatelj Take, prestolonaslednika, sinka kralja Obasija.
-
Emilia Pérez
Manitas Del Monte (Karla Sofia Gascón), največji mehiški gangster, vodja vsemogočnega kartela, ki se giblje v globoki ilegali, da k sebi skrivaj pripeljati ugledno odvetnico Rito (Zoë Saldaña) in ji ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: nekje daleč stran – ne v Ameriki – mu mora priskrbeti vrhunskega in totalno diskretnega kirurga, ki bo opravil operacijo potrditve spola. Že dve leti jemlje hormonsko terapijo, že dve leti prehaja – potrebuje le še operacijo, ki bo to zaključila in afirmirala. Rita bo v zameno dobila milijone. In jih tudi dobi, kajti operacija uspe. Manitas potem – spremenjen in neprepoznaven – izgine, za sabo zabriše vse sledi, njegova družina pa verjame uradni zgodbi, da je mrtev. Emilia Pérez (Karla Sofía Gascón), kot se zdaj imenuje Manitas, je filantropinja, »Žarek upanja«, ki financira iskanje in izkopavanje trupel »izginulih« v Mehiki, žrtev mamilarskih vojn (ne more čepeti križem rok, na desettisoče jih je izginilo), Riti pa spet ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: njeno družino mora iz Švice spraviti v Ciudad de Mexico, tako da bodo lahko skupaj – Emilia bo igrala njihovo teto. Emilia Pérez je remiks Botra in Očka v krilu. Še bolje: remiks Sicaria in Očka v krilu.
-
Better Man
Better Man je to, kar je Robbie Williams – zabava za popizdit. Frazo »zabava za popizdit« v filmu Better Man, ekscentrični, satirični biografiji Robbieja Williamsa, ki ga igra digitalni opičjak z glasom Robbieja Williamsa, slišite več kot enkrat. In lepota filma Better Man je ravno v tem, da nam pokaže enotnost zabave in popizdevanja, popizdevanje v zabavi, zabavo v popizdevanju. Ko Robbie Williams – fant iz proletarske vukojebine Stoke-on-Trent, ki raste z babico in mamo, sanjari o slavi in išče stik z očetom (Steve Pemberton), varietejskim zabavljačem (nima »tistega«), fenom popevkarskega Rat Packa – postane član fantovskega benda Take That, ki se na gejevski sceni tako dobro sprofilira, da je potem kot ukrojen za orgiastično dekliško publiko. Robbie, ki noče biti nobody, postane slaven (»Slava je afrodiziak, tudi grdim omogoča, da fukajo«) in »masiven«, a zelo hitro ugotovi, da je nastopanje boj za življenje. Ve, da ga bodo odrli, a biti hoče nenadomestljiv. Agenti so pizde, a ne more pobegniti. Uspeh ga destabilizira, a hoče žaromete.
-
Lovec Kraven
Sergei Kravinoff, alias Kraven (Aaron Taylor-Johnson), ki ga je oče (Russell Crowe), ruski gangster, uril za lovca, res postane lovec, toda ne lovec na živali, temveč lovec na ljudi – z dolgim spiskom, ki pa se dramatično podaljša, ko mu ugrabijo brata. Za Aarona Taylor-Johnsona so rekli, da bo novi James Bond, a ne bo. Lovec Kraven, še ena marvelovska zgodba o izvoru (enega izmed Spider-Manovih antagonistov), izgleda kot tolažilna nagrada, a obenem tudi kot obupana avdicija za bondiado – Taylor-Johnson izživlja svoj bondovski potencial, toda sam film ima tako rutinsko akcijo, tako lesene dialoge, tako bedne specialne efekte, tako nizek superjunaški kvocient in tako komično plejado ruskih akcentov, da se vam Madame Web niti ne zdi več tako slaba.
-
Gospodar prstanov: Vojna Rohirrimov
Ko se rohansko kraljestvo – del Srednjega sveta – po dvoboju, ki se konča zelo hitro, in maščevanju, ki ga napove sin padlega, znajde v vojni z rivalskim kraljestvom (in v bitki za trdnjavo Hornburg, alias Helmovo brezno), poveljstvo prevzame Héra, agilna, junaška in neustrašna, skoraj superjunaška bojevnica, remiks sodobnih glasnic opolnomočenja, ker pa ne kanalizira le Disneyjevih princes in furijoz akcijskih filmov, temveč tudi princese studia Ghibli (Nausicaä, Mononoke ipd.), se lahko le prepuščamo fantaziranju o tem, kaj bi iz tega utrudljivega animeja, posnetega po nekaj odstavkih Tolkienove sage Gospodar prstanov, naredil veliki Miyazaki.
-
Sinova volja
Sinova volja, ki se dogaja v opustošenem postapokaliptičnem svetu, je počasni, zamišljeni, smrtno resni šekspirjansko-lucasovsko-millerjevsko-kurosawovsko-leonejevski epos o srbski distopiji. To, kar je ostalo od Srbije, vodi pohlepni, krvoločni, tiranski Vladar, oblast je centralizirana, korupcija je brezmejna, vse polno je kriminalcev ( ja, »poštenih mojstrov« ni več), ljudje so razbiti na plemena (Ožgani ipd.) in mestne tolpe (Krvave glave ipd.), drug drugega stiskajo v kot in cinično sanjarijo o »svetli prihodnosti« za svoje otroke, družba je paralizirana, odnosi so primitivizirani, zreducirani na nasilje in maščevanje, pripravlja se »zadnja« vojna (»Če mora mesto zgoreti, da bi spet vstalo, potem naj gori«), Jovan (Igor Benčina), karizmatični samuraj, išče svojo sestro (Marta Bjelica), ki jo je ugrabil Vladar, vse to pa poje/pripoveduje slepi goslar.
-
Sosednja soba
Ko Ingrid (Julianne Moore) podpisuje svoj novi bestseller, avtofikcijo o smrti in smrtnosti, nepričakovano izve, da njena prijateljica Martha (Tilda Swinton), vojna dopisnica, umira za redko boleznijo. Ingrid jo obišče v bolnišnici, kjer jo zdravijo z eksperimentalnimi imunoterapijami. Nekoč sta bili veliki prijateljici, a sta potem izgubili stik – Martho so odnesle vojne in družinske drame (s hčerko sta si tujki, moški, ki jo je spočel, je zgorel ipd.), Ingrid pa sta odnesli literarna kariera in slava. Druga za drugo sta imeli tudi istega moškega (John Turturro), eksperta za podnebni kolaps. Najprej Martha in potem Ingrid. Nič hudega – seksualnega žara ni izgubil.
-
Substanca
Zadnje čase smo videli kopico filmov, ki kažejo, kako si patriarhalna družba izmišlja depresivne rituale, folklore, molitve in tradicije, da bi lahko obvladovala, brezobzirno zatirala in po mili volji mučila »grešne« ženske in kako potem vedno upa, da ženske ne bodo spregledale natega in da se bodo prilagodile tej norosti.
-
V mojih sanjah rase vsako noč drevo
V mojih sanjah rase vsako noč drevo je doku o Halozah, ki so nekoč, še v socializmu, »slovele« po hudi revščini in nerazvitosti. Socialistični kapitalizem je nanje tako zelo pozabil, da so kričale: Zbeži! Haloze niso bile za nespečne, ampak za črnobele fotografije, ki se jih oklepajo bolj kot orožja in Boga. Moški stoji sredi haloškega travnika, v rokah pa drži veliko fotografijo otroka – to je on. Pred davnimi leti. In pripoveduje, kako je kot otrok stal v travi, kako je mimo pripeljal avto in kako je ven skočil moški, ga fotografiral in odpeljal. Ni vedel, da je postal spomin – in črnobela umetnina Stojana Kerblerja. Zdaj, mnogo let kasneje, ne pase več živine. »Zdaj jo pase tehnologija, električni pastir.« Haloze so se spremenile (nekoč vsi otroci niso ne mogli ne smeli v šolo, ni bilo televizije, dolžnosti so bile pred pravicami ipd.), mnogi so zbežali,
-
Saturday Night
»Live from New York, it’s ‘Saturday Night,« je 11. oktobra 1975 kriknil in napovedal Chevy Chase – in začela se je prva epizoda serije Saturday Night Live, ki je postala megahit, senzacija, kult in fenomen. Toda kot vidimo, se je ta ultimativna komedija, ki je udomačila kontrakulturo, rodila iz popolnega kaosa, saj je šlo na dan premiere vse narobe, vse je odpovedovalo, komični egi – tedaj še anonimni – so cvrčali, vsi so bili v vojni z vsemi, nekateri so v zadnjem trenutku odšli, nekateri so se v zadnjem trenutku zadrogirali, nekateri so se skoraj poklali, posebej nonšalantni Chevy Chase (Cory Michael Smith) in odbiti John Belushi (Matt Wood). Lahko bi rekli, da gredo Do nazga – outsiderji, ki dobijo priložnost, da zasijejo.
-
Wolfs
Ko si newyorška javna tožilka (Amy Ryan) v hotelski sobi omisli mladega žigola (Austin Abrams), ki nerodno skoči, pade in umre (vsaj tako se ji zdi), ji v izogib PR-katastrofi ne preostane drugega, kot da pokliče posebno tajno agencijo, ki ji pošlje Jacka (George Clooney), »čistilca«, specializiranega za reševanje tovrstnih neprijetnih problemov (»Nihče ne zna delati tega, kar delam jaz«), toda ko kmalu zatem v sobo vstopi še »čistilec« Nick (Brad Pitt), ki prav tako izgleda tako, kot da je prišel iz Oceanovih 11, se začne elegantni pas de deux, screwball v podzemlju, sofisticirana igra moči, lahkotni cruising prijateljskih tekmecev, ki se jima niti ni treba zelo truditi, da bi kanalizirala Butcha Cassidyja in Sundancea Kida, kajti Clooney in Pitt sta natanko to – sodobni verziji Paula Newmana in Roberta Redforda, ki v dobi ekscesa rekalibrirata zadržanost, diskretnost in kulizem. (Apple)
-
Trap
Cooper (John Hartnett), gasilec in družinski človek, hčerkico (Ariel Donoghue) odpelje na koncert oboževane Lady Raven (Saleka Shyamalan), nove senzacije, toda ko opazi, da so vse vhode v areno blokirali specialci, nekega prodajalca mercha premami, da mu razkrije, kaj se dogaja – policija je na koncert zmamila skrivnostnega serijskega morilca, imenovanega Mesar. Ta arena, ta koncert je past zanj. Jasno, Mesar je Cooper. Ker je Trap, ki malce spominja na De Palmove Kačje oči (odvrtele so se v športni areni), posnel M. Night Shyamalan, pričakujte preobrate, žanrske piruete in absurdne klimakse, ozaljšane z obešenjaškim, skoraj hitchcockovskim humorjem, ki vas mimogrede sili tudi v perverzno navijanje za serijskega morilca – nenehno upate, da mu bodo zabavni triki, s pomočjo katerih skuša pretentati »sovražno« okolje in se izmuzniti, uspeli. Pazi, Mesar! Zbeži! Tesno bo! Napeto!
