-
Tukaj
Robert Zemeckis je daleč od Forresta Gumpa, Brodoloma in Stika, sploh pa od trilogije Nazaj v prihodnost, toda vse to zdaj nostalgično sintetizira v eksperimentalnem filmu Tukaj, v katerem fiksna kamera strmi v življenja, ki se – iz slik v sliki – prižigajo v dnevni sobi. Trik je v tem, da se ta soba nahaja v kolonialni primestni hiši, ki stoji tam, kjer so se nekoč sprehajali dinozavri, kjer so se nekoč ljubili staroselci in kjer se je nekoč rodil Benjamin Franklin, v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju v tej dnevni sobi živijo številni pari (izumitelji, piloti, libertinke, trgovski potniki ipd.), sredi dvajsetega stoletja, v dobi Forresta Gumpa in Jenny, pa se v njej ljubita angelska najstnika Richard in Margaret, ki ju igrata digitalno pomlajena Tom Hanks in Robin Wright ( ja, digitalno pomlajena kot Robert De Niro v Scorsesejevem Ircu).
-
Vaiana 2
Vaiana, uporniška hči strogega poglavarja, polinezijska Belle, ki je v prvi Vaiani svoj otok – tipično disneylandsko »aladinsko« skupnost – odrešila uroka in ga s tem osvobodila, se zdaj – spet s prijatelji, še večjo navigacijsko vnemo, a plitvejšimi emocijami in manj catchy štikli – odpravi na osvobojanje oddaljenih, »eksotičnih« otokov, s katerimi je njen otok izgubil stik, toda pot do reunifikacije je postlana z nevarnostmi, viharji, valovi, pirati, leviatani in prekletstvi, ki jih mora premagati, kar pa ni težko, saj jo nosi žar opolnomočenja (pozabite na princa!), ki ga je sama – leta 2016, tik pred eksplozijo gibanja #MeToo – nekako anticipirala. Disney je hotel leta 2016 z Vaiano proslaviti izvolitev Hillary Clinton, a so njegove sondaže zgrešile, zdaj pa je to ponovil – z Vaiano 2, skoraj rimejkom, je hotel proslaviti izvolitev Kamale Harris, a so tudi njegove sondaže spet zgrešile.
-
Nepričakovan božič
Božič sam po sebi ni nič – potreben je razlog za božič. Farsa Nepričakovan božič se zato dogaja poleti v Dolomitih – da bi lahko dobili nepričakovan razlog za božič. Ko namreč hotelirja Dannyja DeVita obišče hči z možem in desetletno Abbie (Lucy DeVito), se obetajo božanske počitnice, toda ko Abbie izve, da se njena starša ločujeta in da je dedkov hotel poln gostov, ki so prav tako skozi v težavah, sklene, da bodo v hotelu ustvarili božično atmosfero – z drevescem, lučkami, džinglanjem in panettonejem vred. Božič konča vse vojne, reši težave, uredi svet.
-
Heretik
Saj poznate tiste čedne mormonske fante, ki kar žarijo od zanosne vljudnosti in sosedske ljubeznivosti – in trkajo na vrata. V morbidnem, klavstrofobičnem Heretiku, gnanem z aristotelovsko enotnostjo kraja in časa dogajanja, pa imate dve čedni mormonski dekleti, misijonarki, sestro Barnes (Sophie Thatcher) in sestro Paxton (Chloe East). Ja, žarita od vljudnosti in ljubeznivosti in naivnosti. In ja, potrkata na vrata. Odpre jima Hugh Grant (alias gospod Reed), toda ne Hugh Grant z Notting Hilla, temveč Hugh Grant iz pekla. Paddington 2 ni bil še nič. Kar pa naj vas nikar ne zavede – še vedno je šarmanten, še vedno je rahlo zmeden in izgubljen, še vedno je zabaven in še vedno je zapeljiv, le da ju ne skuša zapeljati v romantično zvezo s sabo, marveč v romantično zvezo z edino pravo religijo, »the one true religion«. Ne da je njuna agenda kaj bistveno drugačna – tudi onidve gresta nadenj z religijo. In v tej stari, samotni, temačni, brezizhodni vili, ki ni brez globokih, prostranih, gotskih katakomb, se zgodi spopad civilizacij. Trk teologij. Ven – v svobodo – ne moreta, telefon pa ne vleče.
-
-
Območje preživetja
Postapokaliptični šoker Območje preživetja, v katerem so redki preživeli pred orjaškimi, pošastnimi, insektoidnimi predatorji, ki so pred tremi leti požrli človeštvo, varni le nad 8000 čevlji nadmorske višine, potemtakem nad 2438 metri, deluje zelo alpsko – no, zelo slovensko. Če bi se dogajal v Sloveniji, bi bili Slovenci, ki bi preživeli uvodno apokalipso, na Dovškem Gamsovcu, Pelcu nad Klonicami, Mali Grintovec, Škrnatarici in Vršakih že na varnem, medtem ko bi bili na Koroški Rinki, Kukovi špici, Črnem voglu in Križu križani in odpisani – bili bi prenizko. In ko bi jih trgali, cefrali in žrli predatorji, bi lahko preklinjali – nad tisoč metri je vse dovoljeno. »Ne vemo, zakaj smo varni nad 2438 metri,« slišimo v Območju preživetja, toda stavim, da to vstajenje predatorjev ni brez zveze s podnebnimi spremembami. Ne da to ljudi zadrži nad 2438 metri – če bi jih, potem ne bi bilo filma. Groze. Napetosti. Šokerja.
-
Žlehtnoba
V Čarovniku iz Oza (1939), posnetem po romanu L. Franka Bauma (1900), sta ob Dorothy, Totu, Čarovniku, Strašilu, Levu in Pločevinku tudi dve čarovnici, dobra in hudobna – Glinda in Almira. Hudobna je sicer v Baumovih zgodbah brez imena, a je res hudobna (v črnem, zelene polti, oborožena s »telekinetičnimi« uroki in letečimi opicami), Žlehtnoba, dekonstrukcijska predzgodba Čarovnika iz Oza, posneta po romanu Gregoryja Maguirea (1995) in broadwayskem mjuziklu (2003), pa vse postavi na glavo, saj se – v flešbeku, v Glindini pripovedi – izkaže, da je Elphaba (Cynthia Erivo), kot se po novem imenuje hudobna čarovnica, v resnici dobra in da je »perfektna« Glinda (Ariana Grande) v resnici zlobna, prežeta s plitvo ošabnostjo, sebičnostjo, narcizmom, grandomanijo.
-
Julie molči
Julie (Tessa Van den Broeck) je odlična tenisačica, veliki belgijski teniški up, ponos prestižne teniške akademije. Svoje življenje je podredila tenisu. Onstran tenisa – onstran nonstop treningov – ni ničesar. Ko pa neka tenisačica, nekdanji up, Juliejina predhodnica, naredi samomor, sprožijo preiskavo proti njenemu trenerju, ki je zdaj Juliejin trener. Suspendirajo ga. Preiskava strese akademijo. Toda Julie, ki naj bi pričala, sklene, da bo raje molčala.
-
Rdeči
Rdeči je božični film, ki zelo spominja na Telesnega stražarja, le da telesnega stražarja – Kevina Costnerja, če hočete – igra Dwayne Johnson, alias The Rock, njegovega megazvezdniškega varovanca – nadomestek Whitney Houston – pa Božiček (J. K. Simmons), alias Rdeči. In ja, Božička ugrabijo. Ko se to zgodi, se Rdeči – Amazonova 250-milijonska »vsebina« – prelevi v bombastično akcijsko »komedijo«, v kateri si ob vsem tipičnem trušču in hrušču kljuko podajajo bodyguard, megahekerski ločenec/zasvojenec/izgubljenec (Chris Evans), čarovnica (Kiernan Shipka), droni, igrače, troli, velikanski snežaki, govoreči severni medvedi, jeleni (no, košute), shape-shifterji, tajne organizacije in eksotične lokacije (od Severnega tečaja do Arube), toda tiste, ki javkajo, joj, kako nasilni, cinični in vulgarni so sodobni božični filmi, je treba opozoriti, da so božični filmi takšni – nasilni, cinični in vulgarni – že od nekdaj (spomnite se le klasik Sam doma in Umri pokončno) in da so – z Rdečim vred – le simptomi samega božiča, ki je nasilen, ciničen in vulgaren tako s svojo skomercializiranostjo in kičavostjo kot s svojim demoniziranjem, izključevanjem in zatiranjem vseh tistih, ki na božični večer ostanejo sami in ubogi in depresivni, brez družine in prijateljev, potemtakem v svojem monokulturnem jinglebellskem glorificiranju kapitalizma, v katerem dobi le ta, ki vanj verjame.
-
Izolacija
Če v filmu nekoga pustijo v kaki zapuščeni stavbi, da bi jo nadzoroval, potem vemo, da se bodo slej ko prej začele dogajati čudne reči, da se mu bodo začeli prikazovati strašljivi, groteskni ljudje in da se mu bo začelo mešati od paranoje. Kaj šele, če ga – tako kot biologa Jovana (Miloš Biković) v srbski Izolaciji – pustijo v koči sredi gozda in mu rečejo, da bo zdaj dneve in noči, povsem sam in odrezan od sveta z baterijo kamer nadzoroval premike živali. Tu je res le še vprašanje časa, kdaj mu bodo živali vrnile pogled, kdaj mu bo pogled vrnil gozd in kdaj mu bo pogled vrnilo vse tisto, kar v gozdu navdaja z nelagodjem, strahom in negotovostjo.
-
Gladiator II
Logično – začne se z bitko. Uvodna bitka v Gladiatorju je po srditosti spominjala na zavezniško izkrcanje v Spielbergovem Reševanju vojaka Ryana, v Gladiatorju II pa uvodna bitka – rimska ladijska invazija na numidijsko afriško trdnjavo – izgleda kot rimejk izkrcanja na obali Omaha. Toda brez epske gravitacije. Bolj spominja na rutinsko obleganje iz Robina Hooda – ali Napoleona. Rimska vojska, ki jo vodi general Marcus Acacius (Pedro Pascal), zlomi Numidijce, Lucius (Paul Mescal), njihov junak, pa pristane v suženjstvu in rimskem kolizeju, gladiatorski plen krvoločne resničnostne publike, ki hoče čedalje brutalnejše igre ( ja, gladiatorstvo je bilo prvi resničnostni šov), zato ne preseneča, da v kolizej – v slogu Spielbergovega Žrela – namestijo tudi orjaški bazen z morskimi psi, ki žrejo nesrečne gladiatorje. Ko jih ne žrejo nosorogi in pavijani. In medtem ko neustrašni, besni, maščevalni, brezobzirni Lucius postaja ljubljenec publike in Macrinusa (Denzel Washington), skuliranega makiavelističnega poslovneža/sužnjelastnika, ki proximovsko – in trumpovsko – preži na prestol, skuša Marcus Acacius – v spregi z Lucillo (Connie Nielsen) – strmoglaviti kruta, zavojevalska, dekadentna, nora, bebava cesarja, Geto (Joseph Quinn) in Caracallo (Fred Hechinger), ki izgledata zdaj kot sifilitični verziji Beavisa in Butt-Heada, zdaj kot dementni verziji Romula in Rema, zdaj kot kostumirani verziji gospoda Kidda in gospoda Winta iz bondiade Diamanti so večni in zdaj kot retrogresivni verziji Donalda Trumpa. Cesarja, ki bi se dobro podala Hiši Gucci, sta karikaturi, Lucius, veliki gladiator, Maximusov sin, strah in trepet pavijanov, pa ima še hujši problem: potrebuje kar štiri antagoniste (Geto, Caracallo, Macrinusa, Acaciusa), da bi pokrili psihološko-intelektualno-emocionalni »teren«, ki bi ga moral pokrivati sam.
-
Jelenček Niko 3
Ko Jelenček Niko, ki hoče postati del Božičkove vprege (»letečih sil«), v grozi ugotovi, da potem ne bo več videl svoje družine (in to niti za božič) in da si je treba mesto v tej prestižni vpregi izboriti na tekmovanju (kdo je hitrejši, kdo bo prej onstran severnega sija in nazaj ipd.), je povsem jasno, da so temule drugemu nadaljevanju nežnega, sladkega, staromodnega Jelenčka Nika – ki je pri nas pred leti presenetljivo postal orjaški hit, tako rekoč fenomen – družinske in skupnostne vrednote ljubše od neoliberalne tekmovalnosti in trumpovske zmagovalnosti, tem bolj, ker vmes – z možno odpovedjo božiča – nakaže, kaj bi kapitalizem ustavilo vsaj tako kot covid.
-
Don’t Move
Iris (Kelsey Asbille), zjebana in stravmatizirana (nekdanja mati), zavije v globok gozd in stopi na klif, a ji samomor prepreči naključni mimoidoči, sočutni in simpatični Richard (Finn Wittrock), ki pa jo takoj zatem ugrabi – psycho. Zjeban in stravmatiziran. Iris in Rich sta perfect match – Tinderja niti ne potrebujeta. Iris kakopak zbeži (hvala bogu, da je s sabo vzela žepni nož), toda še preden rečete Begunec ali Rust Creek ali Girl in Woods, jo Rich že omami, paralizira in prelevi v negibni, nemočni, neslišni objekt, ki ga potem do konca kot paket prevaža sem ter tja, s čimer pa triler, ki ga je produciral veliki Sam Raimi, izvede antiklimaktični salto mortale, saj to, kar naj bi kritiziral (moško toksičnost in posesivnost, objektiviranje žensk), fetišistično ponuja kot svoj selling point. (Netflix)
-
Oddity
Videli smo številne grozljivke, ki se dogajajo v starih podeželskih vilah in dvorcih, toda Oddity – perfektna, impozantna, čudovito sublimirana kombinacija folk horrorja, paranormalnega trilerja, kammerspiela, feminističnega slasherja, antične tragedije in whodunita – je nekaj posebnega, saj vas navdaja s permanentnim morbidnim strahom, ki ne popusti.
-
Eden od tistih filmov, ki nam ponosno kažejo, katere hite vse si lahko privoščijo
Če alien v Osmem potniku ne bi raztrgal Johna Hurta, ampak bi z njim zaživel v sožitju, no, simbiozi, bi postala hibridni superjunaški Venom – tako kot alien in raziskovalni novinar Eddie Brock (Tom Hardy) v trilogiji o Venomu. Bila bila neuničljiva, strah in trepet globalnega in intergalaktičnega zla. Stalno bi se sicer prepirala, a nič ju ne bi ustavilo – in če bi John Hurt padel z letala, bi se alien prelevil v njegovo padalo. Tako kot se imperialni, sarkastični, kameradski, kanibalski, marvelizirani alien v Zadnjem plesu, sklepnem delu trilogije, prelevi v Eddiejevo padalo. In ja, bila bi skoraj tako zabavna kot Deadpool – ali pa Stan & Olio.
-
Goodrich
Andyja Goodricha (Michael Keaton), losangeleškega galerista, sredi noči pokliče njegova precej mlajša žena, Naomi (Laura Benanti), ki mu razkrije, da je na rehabilitaciji in detoksikaciji – Andy je šokiran, saj ni imel pojma, da ima težave, da je odvisna od tablet. Še huje: na rehabilitaciji in detoksikaciji bo ostala tri mesece, tako da bo moral za njuna devetletna dvojčka (Vivien Lyra Blair & Jacob Kopera) sam poskrbeti – prvič v življenju. Nič čudnega, da ni opazil težav svoje žene. Tudi težav svoje prve žene (Andie MacDowell) ni opazil. In tudi v življenju Grace (Mila Kunis), svoje hčerke iz prvega zakona (ravno noseče), je vedno manjkal.
-
Terrifier 3: Božič klovna Arta
Terrifier je bil kot Noč čarovnic in Krik – tako pretirano brutalen, da je deloval komično. Tako odločen, da je deloval prelomno. Tako ekscesen, da je deloval avantgardno – kot Andy Warhol na steroidih. In seveda – stare filme je tako odprl, odrl in razžagal, da je deloval cinefilsko. Terrifier 3 sklene, da bo šel še dlje, magari do konca – saj je božič! Spet! Klovn Art (David Howard Thornton), absolvent slasherja, body horrorja in torture porna, multižanrski veseljak, kralj terorja in mesarskih instalacij, satirik dobrega okusa, strup za idiote, najprej – brez diskriminiranja otrok – razseka spečo družino ( ja, videl je Predbožično moro, Črni božič, Gremline, Teksaški pokol z motorko, Umri pokončno, Sam doma), potem pa svoj križarski brend politične nekorektnosti – »Ni upanja, ni Boga!« – prelevi v pekel, ki ga lahko ustavi le »zadnje dekle« (Lauren LaVera) in ki je skoraj tako agoničen, grotesken, burlesken in krvav kot Biblija.
-
Henry Fonda za predsednika
To, kar je Thom Andersen z esejističnim dokumentarcem Los Angeles Plays Itself (2003), skompiliranim iz filmov, ki so se dogajali v Los Angelesu, naredil za Los Angeles, Alexander Horwath z esejističnim dokumentarcem Henry Fonda za predsednika, skompiliranim iz filmov, ki jih pilotira Henry Fonda, naredi za Ameriko. Los Angeles je igral Los Angeles – Henry Fonda je igral Ameriko. Veljal je za »tipičnega Američana«, za »kvintesenco Amerike«, za njeno »vest«. Vedno je bil zadržan, umirjen, nevsiljiv, zanesljiv, emocionalno distanciran, premišljen, preudaren, liberalen, alternativa ameriški toksični »možatosti«, varuh liberalne demokracije.
-
Zlobna pisemca
Olivia Colman, pobožna malomestna devica, ki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja še vedno živi s staršema (Margaret White je njuna sestra!), začne dobivati »strupena« pisma, za katera obtoži bujno, vulgarno, nonkonformistično sosedo (Jessie Buckley), utelešenje neodvisne, opolnomočene ženske, (ki jo skuša patriarhat ustaviti ipd.), toda film – lahkotna komedija, posneta po resnični zgodbi – se preveč zaljubi v svoje skeniranje farsičnih whodunitov, kot so Nož v hrbet, Smrt na Nilu ali Glej, kako bežijo. (Max)
-
It’s What’s Inside
Velik, Odštekani petek, Kakršen oče, takšen sin, Vice Versa, Od deklice do bejbe – ja, to so komedije zamenjave telesa. Toda čas je, da vidite boljšo – It’s What’s Inside. Na zabavo, na kateri se zbere hormonska mladež (Brittany O’Grady, James Morosini, Alycia Debnam-Carey, Devon Terrell ipd.), pride tudi falirani Forbes (David W. Thompson), po novem tehnofrik, kreator družabne igre, ki sproži epsko zamenjavo teles – travm, strahov, želja, zavisti, maščevanj. In Greg Jardin, sicer debitant, to vsesplošno zamenjavo prelevi v osupljivi ringelšpil, manični, hiperaktivni mindfuck, lucidni, ultrakinetični puzzle, v katerem Odštekani petek hitro mutira v Vse povsod naenkrat, ta pa v Face-Off in Zbeži!, fr e netično vrnit e v potlače nega, ples smeti nezavednega. (Netflix)
-
Genialna prevara
»Vse je transakcija,« slišimo v temle rimejku tajskega megahita, ki pokaže, kako lahko v kapitalizmu vsi zmagajo – bogataši nimajo pojma, a imajo denar, reveži so genialni, a nimajo denarja. Reveži morajo le poskrbeti, da bodo bogataši izgledali genialni – pa bodo imeli denar. In tako začne Lynn (Callina Liang), genialna matematičarka iz revne priseljenske družine, ki jo sprejmejo na elitno zasebno šolo (v resnici hoče na Juilliard), svojim bogataškim sošolcem med testi najprej pošiljati listke s pravilnimi odgovori, potem pa si izmisli celo znakovni jezik, da bi goljufanje »amazonizirala«.
-
Will & Harper
Will Ferrell in Harper Steele sta se spoznala pri oddaji Saturday Night Live – Ferrell je pokal vice, Steele jih je pisal. Če je Ferrell počil kak dober vic, ga je gotovo napisal Steele. V hipu sta postala najboljša prijatelja. Pandemija ju je ločila, le za kratko, a ravno dovolj, da je dobil Ferrell pismo, v katerem mu je Steele razkril, da je vmes prešel v žensko. Ferrell ne more skriti, da je bil v zadregi, toda road trip, na katerega kreneta (po poteh spominov in tovarištva, tu in tam rahlo boratovsko), je priložnost, da se bolje spoznata in da bolje spoznata tudi Ameriko, no, njeno osrčje, čigar predsodki in nestrpnost – s transfobičnim guvernerjem Indiane vred – pa so tako predvidljivi kot sladkobni soundtrack tega dokuja, ki resno, močno, prepričljivo temo zavije v nepotrebno, pretirano sladkobo, s čimer jo skoraj iztiri. Tem bolj, ker tisti spontani »čustveni« trenutki izgledajo preveč naštelani, ker sam doku ustvarja vtis, da je breme na strani Harper, pa čeravno ni, ta se je že našla, in ker njen »ganljivi » dictum »Ljubim to deželo, samo ne vem, če mi ljubezen vrača« presenetljivo zveni kot Rambov krik »I want, what they want, and every other guy who came over here and spilled his guts and gave everything he had, wants – for our country to love us as much as we love it!« S cukrom nad nestrpnost? Ne ravno. (Netflix)
-
Lonely Planet
Laura Dern igra slavno, a nervozno, sveže ločeno ameriško pisateljico, ki pride na koktajlsko rezidenco v »osupljivi« maroški del Sahare, Liam Hemsworth pa igra finančnika (»private equity«), ki tja pride s svojim dekletom (Diana Silvers), pisateljico, avtorico nepričakovanega bestsellerja. Logično, Hemsworth se zahaklja z Lauro Dern (brez panike, Kamasutro tu le omenjajo), toda na tako naiven in klišejski način, da je banalnejša od tega le eksotična kulisa uslužnega, vljudnega tretjega sveta, čigar edina naloga je, da svetovljanskim Američanom omogoči, da se zaljubijo. Tretji svet je nahajališče dragocenih naravnih virov – tudi čustev, ljubezni. Problem je le v tem, da domačini s tem – tako kot z naravnimi viri, zlatom, diamanti, redkimi minerali – nimajo kaj početi, Američani pač. Tretji svet je oder, na katerem se domačini nikoli ne zaljubijo – le Američani. Vsi domačini tudi govorijo angleško. Sami veste, kaj se zgodi, kadar Američani pridejo v eksotične puščavske dežele, v katerih domačini ne znajo angleško – zbombardirajo jih v kameno dobo. Da bi ustvarili svet, ki bo varen za demokracijo – in ljubezen.
-
Vikend misija: Tajpej
John Lawlor (Luke Evans), agent ameriškega urada za boj proti drogam, si skuša malce »odpočiti« na Tajvanu, kjer se hitro zaplete z Joey (Lun-Mei Gwei), vrhunsko šoferko (za ferrari je to, kar je Dončić za košarko), s katero je imel pred leti afero in ki je zdaj poročena z dilerjem št. 1 (Sun Kang), na katerega je njun sin (Wyatt Yang), produkt one afere (in fen delfinov), tako alergičen, kot je Sneguljčica alergična na mačeho.
-
Jezero Caddo
Jezero Caddo, ki se dogaja v močvirju na meji med Luiziano in Teksasom, je briljanten mindfuck, ki vam ne pove, kaj se dogaja. To je film, ki mu ne vidimo v glavo – in ki tudi ne pusti, da bi mu videli v glavo. A glavo definitivno ima. Zato nas tudi tako spretno, lucidno, nadrealistično, žmohtno in intrigantno vodi skozi labirintno zgodbo o tesnobnem čistilcu močvirja (Dylan O’Brien), ki še vedno ni prebolel prometne nesreče, v kateri je umrla njegova mati, jezni, trmoglavi Ellie (Eliza Scanlen), ki ima napete odnose z materjo (Lauren Ambrose) in očimom (Eric Lange), in njeni osemletni polsestri Anni (Caroline Falk), otroški verziji Anne (Lea Massari) iz Antonionijeve Avanture (1960), ki skrivnostno izgine (in jezu, ki bo preoblikoval prihodnost in čas, in volkovih, ki se vračajo, in metuljih, ki umirajo), pri čemer zastavi nekaj vprašanj, na katera ni odgovorov, in odgovori na nekaj izgubljenih vprašanj, vprašanj izgube, ki jih lahko artikulirajo in oživijo le špranje, divjina in močvirje mindfucka.
-
Predinova Muca Copatarica
Muco Copatarico in prijatelje, paket slovenskih animiranih filmov, ki kroži po kinih in v katerem so Gospod Filodendron in jablana (Grega Mastnak, 2016), Hribci – Zajtrk (Marjan Manček, 1993), Koyaa – Vesele vilice (Kolja Saksida, 2019), Egon Klobuk (Igor Šinkovec, 2011) in Maček Muri – Tekma (Jernej Žmitek, 2020), pilotira povsem nova Muca Copatarica, ki jo je po pravljici Ele Peroci in ilustracijah Ančke Gošnik Godec nežno, eterično, elegantno spredel Rok Predin, toda Muca Copatarica, ki pospravlja, popravlja in obnavlja razmetane ali odvržene otroške copate, ne postane Pehta, temveč natanko to, kar je že od nekdaj bila – zagovornica recikliranja in trajnostnega razvoja. Predin v njej najde to, kar jo za nazaj ustvari kot našo živo sodobnico.
-
Rebel Ridge
Ramba, ki ga je leta 1982 povsem brez razloga maltretiral, šikaniral in teroriziral podeželski šerif, v filmu Rebel Ridge, ki je nastajal dlje kot piramide, nadomešča temnopolti, predirno karizmatični, čudovito stoični, brezmejno potrpežljivi Terry Richmond (Aaron Pierre), nekdanji marinec, ki skuša iz ječe – s plačilom varščine – spraviti svojega bratranca, toda luizianski šerif Sandy Burnne (Don Johnson) in njegova pomočnika – zagrenjeni, zakompleksani, skorumpirani, fašistoidni patrioti z rasističnim spinom – mu ta trip tako nesramno in brutalno pokvarijo, da jim napove dolgo psihološko vojno, mojstrovino suncujevske taktike, kontraintuitivnosti, aktivizma in suspenza. Rebel Ridge je kul, šekspirjanski in noir, skoraj vestern, Richmond, ki svojega denarja ne more in ne more dobiti nazaj, pa malce spominja na Walkerja (Lee Marvin), ki denarja ni in ni mogel dobiti nazaj v Boormanovi klasiki Point Blank. (Netflix)
-
Divja robotka
Na samotni otok nasede kontejner z robotko ROZZUM 7314, alias Roz, ki je sprogramirana za služenje. Izpolni vse naloge. »Samo recite,« pozove bobre, ki jo le začudeno gledajo, a od tega začudenja do nestrpnosti in sovražnosti je le korak. Živali tega otoka – lisice, rakuni, grizliji, oposumi, gosi ipd. – v njej vidijo le tujko, parazitko, nebodijetreba. »Pošast!« Ne sprejmejo je. Razlog več, da si želi domov – kot E. T., WALL-E ali Tom Hanks v Brodolomu. Toda njena ustrežljivost, njena dobrodušnost je tako nalezljiva kot sočutnost in solidarnost živalske skupnosti – način, kako tale elegantni, vizualno briljantni, duhoviti, ghiblijevski animirani film gradi skupnost, otoško utopijo (mrak, nevarnosti, splav), pa je tako nalezljiv kot način, kako senzibilizira in opolnomočuje mašino, ki se upre programiranosti in kapitalizmu, tehnološki korporaciji, svoji »materi«, da bi sama postala mati, ki svojega »otroka« – no, posvojenca, malega gosaka – nauči tisto, kar je bistveno: kako plavati in leteti – kako migrirati.
-
Mejdan: Med vodo in ognjem
Tale odisejada Malega (Viktor Savić), srbskega Rockyja mešanih borilnih veščin, »stroja za denar«, ki ga pot navzgor pelje tudi skozi mariborski ring, se sicer pofočka na vse klišeje športnih filmov (mrtvi prijatelj, moralno superiorni trener, spolzki menedžer, mračni posredniki, mafijci ob ringu, fatalna ženska, videi treningov ipd.), a je žanrsko tako naivna, da se komaj premika – tudi med borbami.
-
Sestre v savni
V dokuju Sestre v savni, ki izgleda kot dopolnilo Babičinega seksualnega življenja (via Urška Djukić), si Estonke vseh starosti v leseni savni – gole, zelo razpoložene, čudovito sproščene, anonimne – pripovedujejo in delijo zgodbe o tem, kako nasilno je življenje med moškimi: kako nenehno pritiskajo nanje, kako jih zlorabljajo, kako jih navdajajo s sramom (pred svojim telesom ipd.), kako jih silijo v rojevanje, kako rojevajo mrtve otroke, kako jim ženskost predstavljajo kot bolezen (in devištvo kot ultimativno valuto!), kako jih skušajo »vzburiti« s pozami iz porničev, kako jim svobode – recimo pravice do izbire – ne dopuščajo in kako nenehno živijo na robu posilstva. Ena izmed njih je že bila posiljena.
-
Štiri hčere
Včasih se mačka tako ustraši za svoje mladiče, da jih požre, pravi Olfa Hamrouni, Tunizijka, protagonistka metafilma, ki ga snemajo o njej in njenih štirih hčerah. Mlajši, Eja in Tejsir, še živita z njo, starejši, Rahma in Gofran, pa sta izginili. Požrl ju je volk, pravi Olfa. Volk je Islamska država. Ker sta »drugje«, ju igrata igralki, Nour Karoui in Ichraq Matar, Eja in Tejsir igrata sebe, tudi Olfa igra sebe, le v prizorih, ki so tako mučni, da jih ne bi mogla sama odigrati, jo igra tunizijska zvezdnica Hend Sabri, vse moške – Olfinega moža, njenega ljubimca in policista – pa igra isti igralec, Majd Mastoura, kar poudari enodimenzionalnost in monotonost patriarhata. In največja varuhinja patriarhata je prav Olfa, katere mati je bila hiperzaščitniška in hiperzatiralska – pred zunanjim svetom jo je zaščitila tako, da jo je brutalno zatrla.
