-
The Forgiven
The Forgiven, ki ga je posnel John Michael McDonagh, avtor Policista, v katerem je blestela Katarina Čas (in brat Martina McDonagha, avtorja Duš otoka), je triler, pri katerem stalno, sistematično in konsistentno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, a ne veš, kaj. Zahodne elite, med katerimi sta tudi zakonca David (Ralph Fiennes) in Jo (Jessica Chastain), doktor in otroška pisateljica, si v Maroku – nekje v gorovju Atlas – omislijo dekadentno, hedonistično, dionizijsko, kokainsko počitnikovanje, ki spominja na zahodna kolonialna »počitnikovanja« pred stotimi leti. Film se dogaja danes, a izgleda tako, kot da se dogaja v kolonialni preteklosti ali pa vsaj v turističnem mehurčku, ki nudi »avtentično« kolonialno doživetje: zahodnjaki, kralji sebičnosti in ošabnosti, ki jih vodi dandyjevski Matt Smith in ki kar pokajo od kolonialne nostalgije, se delajo superiorne (v svoji privilegirani zdolgočasenosti brezmejno uživajo), domačini pa se delajo, da uživajo v ponižnosti in vljudnosti.
-
Hitri in drzni X
Avtorji Hitrih in drznih X so očitno gledali Spielbergov Lov za izgubljenim zakladom in si ob prizoru, v katerem Indiano Jonesa preganja orjaška krogla, rekli: kaj bi lahko naredili s to kroglo? Tole: ko hitre in drzne – Dominica Toretta (Vin Diesel) in njegovo razširjeno družino (»sekto z avtomobili«, kot pripomni nekdo) – pošljejo na misijo v Rim, iz blindiranega vozila, ki ga skušajo oropati, plane orjaška krogla, de facto masivna bomba, ki se začne valiti po Rimu in gaziti vse pred sabo – avti in motorji letijo po zraku, kot bi jih katapultirali. Krogla bombastično drvi proti Vatikanu, Dom pa naredi vse, da bi jo zabremzal. Vatikan ne sme pasti! V Hitrih in drznih X, ki očitno – kot vsak grand finale velikih franšiz – prihajajo v dveh delih (ta del se konča s cliffhangerjem, s kakršnim so se nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, zaključevale epizode holivudskih akcijskih serijalov, originalnih predhodnikov sodobnih akcijskih filmov), je pač vse orjaško, velikansko, monumentalno, rekordno.
-
Mizoginija je viralna, patriarhat je živ
Patriarhat, čedalje militantnejši alter ego kapitalizma, terja red, podreditev, kri: v francoskem trilerju Dvanajstega ponoči, dobitniku šestih césarjev, posnetem po knjigi Pauline Guéna, podalpski detektiv Yohan Vivès (Bastien Bouillon), sicer samski, osamljeni, tesnobni, fanatični kolesar, preiskuje grizlijevski umor mladenke, ki jo je – 12. oktobra 2016 v neki vasi, nedaleč od Grenobla – nekdo zažgal, toda kot se izkaže, umora ženske ni mogoče tako lahko preiskovati. Budžet je prenizek, motivi so prešibki, policijska – moška – apatija je prehuda, predsodki so preveliki, seksizem je preveč nalezljiv. Itak je dobila, kar je iskala! Kaj pa ponočuje! Umor ženske preiskujejo sami moški. Kakega entuziazma pa med njimi ni – žene jih varajo in puščajo. Vivès in njegovi osumijo številne moške, a vse to so le slepe ulice – nikogar ne primejo, nikogar ne privijejo. Eden izmed njih je polomil svoje dekle, nekemu njenemu bivšemu ljubimcu gre ob novici, da so jo našli umorjeno, na smeh, neki reper »poje« o tem, kako jo je hotel zažgati. »Vsak izmed njih bi jo lahko umoril,« dahne Vivès. In v nekem smislu jo je vsak izmed njih res umoril – mentalno.
-
Ghosted
Chris Evans je Cole, astmatični kmet, ki na sejmu sreča Sadie (Ana de Armas), samsko in osamljeno kuratorko (»Moja hladna, prazna hiša ima hladen, prazen hladilnik«), a ne opazi, da med njima obstaja seksualna napetost. Na to ga mora opozoriti branjevka. Še celo tega, da flirtata, ne opazi. In še preden rečete romantična komedija, že eksplozivno vrtita globus, saj se izkaže, da je Sadie v resnici tajna agentka, francoski trgovec z orožjem (Adrien Brody), citat Ernesta Stavra Blofelda, pa misli, da je Evans sunil ekskluzivno orožje za množično uničevanje. Kar se začne v pakistanskem magic busu, ki se prelevi v citat Hitrih in drznih, se konča v atlantski vrtljivi restavraciji, ki se prelevi v centrifugo – brez magičnih trenutkov. Varnostni pas ni nujen – tako je več priložnosti za prepadno visenje iz avta.
-
-
Marlowe
Ko privatnega detektiva Philipa Marlowea (Liam Neeson) leta 1939 obišče bogata dedinja (Diane Kruger), tipična »osupljiva blondinka«, ki hoče, da najde njenega »pogrešanega« ljubimca, rekviziterja nekega holivudskega studia, se odpre portal v losangeleški babilonski labirint, ki ga spletajo medejske fatalke (Jessica Lange), dilerji (Alan Cumming), lastniki nočnih klubov (Danny Huston), politiki (Mitchell Mullen), dekadentne elite, pokvarjeni policaji, mehiški gangsterji in matere, ki hočejo to, kar hočejo njihove hčere, toda vsi so tako medli, sterilni, brezdušni, inertni in voščeni, kot da bi padli iz muzeja noir ikonografije.
-
Varuhi galaksije: 3. dejanje
James Gunn je posnel Varuhe galaksije (in nadaljevanje), ki so bili tako osebni, da so osvežili Marvelovo kinematično vesolje, toda leta 2018, ko naj bi posnel drugo nadaljevanje, so desničarji, razkrinkovalci antitrumpovskih liberalcev, obelodanili njegove stare politično nekorektne »šale« o pedofiliji, posilstvu, aidsu, 11/9 in holokavstu, tako da ga je Disney, lastnik Marvela, odslovil. Potem si je premislil: Disney je pač korporacija, ki noče razočarati svoje klientele, klientela Varuhov galaksije pa je hotela Gunna. Ko je začel vendarle snemati drugo nadaljevanje, Varuhe galaksije: 3. dejanje, je bilo že jasno, da bo kariero nadaljeval pri Warnerju, v DC-jevi superjunaški galaksiji, zato ne preseneča, da tretji Varuhi galaksije izgledajo kot film nekoga, ki je z eno nogo in mislimi že drugje. Vsi sladki, gladki, patetični Varuhi vesoljskega miru – od zapitega, depresivnega Petra Quilla (Chris Pratt) in Draxa (Dava Bautista) do Nebule (Karen Gillan), Mantis (Pom Klementieff) in Groota (Vin Diesel) – se vrnejo, tudi Gamora (Zoe Saldaña), no, njena nova, amnezična, precej ciničnejša verzija (v filmu Maščevalci: Brezmejna vojna jo je ubil njen oče, Thanos), genialni rakun Raketa (Bradley Cooper) – Space Oddity, okej, Creep – pa dobi celo travmatično zgodbo o izvoru, ki je povezana z Visokim evolucionarjem (Chukwudi Iwuji), norim znanstvenikom z božjim kompleksom (kozmični dr. Moreau), njegovim stvarnikom in stvarnikom novega »utopičnega« planeta (Counter-Earth), s katerim se hoče nahraniti tudi destruktivni, diabolični in distopični Adam Warlock (Will Poulter), toda od tiste afinitete do outsiderjev in alternativnosti, tiste lucidne nagnetenosti in tistega finega »bartonfinkovskega« toucha ostaneta le še disneyjevsko opevanje družinskih vrednot (družina je v hladnem, ravnodušnem vesolju vse) in še iskanje prizorov, ki bi se dobro podali štiklom bendov Radiohead, Flaming Lips, The Beastie Boys in The Mowgli’s ter stoprvemu comebacku Sylvestra Stallonea.
-
Klub zadovoljnih žensk: Naslednje poglavje
Diane Keaton, Jane Fonda, Candice Bergen in Mary Steenburgen, najboljše prijateljice in članice knjižnega kluba, ki jih ne loči niti kovidski lockdown (hvala, Zoom!), se pod vplivom svojih najljubših knjig, Coelhovega Alkimista in Normalnih ljudi, ki jih je napisala Sally Rooney, odpravijo na once-in-a-lifetime romantično komični trip po Italiji, pri čemer »najlepša mesta na svetu«, Firence, Rim in Benetke, naskočijo tako strastno, kot da so jih pravkar odkrile – tako kot nekoč Krištof Kolumb Ameriko. Pričakovali bi, da jih bo – tako kot njihova vzornika, Sally Rooney v Normalnih ljudeh in Paula Coelha v romanu Veronika se odloči umreti – zaneslo v Ljubljano, »najlepše mesto«, kar bi se morda tudi zgodilo, če bi jim Turistična zveza Slovenije za filmski »obisk« dobro plačala: film Klub zadovoljnih žensk: Naslednje poglavje namreč izgleda kot dolg, plačan oglas za Italijo. In to res zelo dobro plačan, saj popotnice, ki o staranju vedo toliko vicev, kot jih ve Cyrano de Bergerac o dolgem nosu, in ki bi se druga z drugo poročile, če ne bi bile fanatične heteroseksualke (vsaka fraza – tudi »gnetenje testa« – je double entendre, vsaka italijanska beseda je metafora »tiča«, celo cucina, kuhinja), nenehno poudarjajo, da jih je tja pripeljala »Usoda«, v vsem pa vidijo »Znamenje«.
-
Zveri
V Zvereh se galicijska vas prelevi v bojišče, ko se vanjo preseli francoski meščanski par (Denis Ménochet & Marina Foïs), ki hoče tam prakticirati svoj idealistični, ekološki, organski lifestyle, a pri tem ne naredi ničesar, zaradi česar se deklasirani, zakotni, zapuščeni, deprivilegirani domačini, ki komaj shajajo, ne bi čutili ponižane in izkoriščane, še toliko bolj, ker hočejo zemljo dobro prodati podjetju, ki hoče tam postaviti vetrno elektrarno, in se odseliti, na bolje, toda »kupčija stoletja« bi prišla v poštev le, če bi zemljo prodali vsi, tudi Francoza, ki pa se delata Francoza, saj tega tipa razredne solidarnosti ne priznavata. Dovolj premožna sta, da se jima ni treba solidarizirati.
-
Koroška / Kaj se zgodi, če rečeš, da govoriš slovensko
»Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak da so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme.
-
Mama mafia
Tale farsa, skoraj groteska, že kar burleska, v kateri ameriška predmestna gospodinja (Toni Collette), ki masturbira na kuharske šove in ki jo mož prevara s feministko (»Podpiram vašo pravico do jeze«), podeduje »nevidno družino«, mafijsko kraljestvo v Italiji, in postane doña Balbano, hoče biti feministična (toksični mafijci si bodo želeli, da doña ne bi imela tako visokih pet) in tarantinovska (tem brutalnejše, ko je nasilje, tem komičnejše je), a ne ve, kaj bi z Monico Bellucci, še manj pa, kaj bi s sloganom »jej, moli, fukaj«. (kino)
-
Trije mušketirji
V Franciji se leta 1627 kopičijo smeti: napetosti med katoličani in protestanti se zaostrujejo, državljanska vojna se levi, vojna z Anglijo je pred vrati, kardinal Richelieu (Éric Ruf ) rovari, polarizacija je čedalje eksplozivnejša, kraljica Ana (Vicky Krieps) skrivaj flirta z buckinghamskim vojvodo (Jacob Fortune-Lloyd), fatalna Milady (Eva Green) že leze v Machiavellija, zarot je več kot teorij zarot, kralj Ludvik XIII. (Louis Garrel) pa je tako izgubljen in nemočan, da ga lahko rešijo le trije mušketirji, Athos (Vincent Cassel), Porthos (Pio Marmai) in Aramis (Romain Duris), ki jih nepričakovano okrepi D’Artagnan (Francois Civil), podeželski Clouseau, na katerega se lepijo čudeži. Če je treba, se pred kroglo, ki leti proti njemu, vrže Biblija.
-
Nekega lepega jutra
Sandra, ki jo igra Léa Seydoux, nekdanje »Bondovo dekle«, je pariška mučenica samozatajenosti: ovdovela prevajalka s hčerkico, nebogljenim očetom (Pascal Greggory), nekdanjim profesorjem filozofije, levičarsko materjo (Nicole Garcia) in zakrnelim libidom – spolnih odnosov ni imela že pet let. Ko sreča Clémenta (Melvil Poupaud), svojega starega, poročenega prijatelja, sicer kozmokemika, in mu to pove, ga to vidno vzburi (hej, ker ni toliko časa, je spet devica!), toda vzburjenje je vzajemno, saj tudi on deluje tako, kot da ni fukal že pet let. Pariz postane njun »Bergmanov otok«.
-
Brata Super Mario Film
Leta 1993 so posneli igrano verzijo Nintendove igrice Super Mario Bros. ( ja, japonske igrice o dveh ameriških vodovodarjih), a je povsem propadla – ker je bila povsem brez duha. Trideset let kasneje smo dobili animirano verzijo te Nintendove igrice – ker je povsem brez duha, je postala velik hit. Vidite, kako so se časi spremenili. Pa še nekaj: iz te animacije, ki si celo domišlja, da je po malem reimaginacija Homerjeve Odiseje, ne boste nikoli razbrali, zakaj je igrica Super Mario Bros. postala tak fenomen. (kino)
-
Čudovita polomija
Atletski, tetovirani, promiskuitetni študent (Dylan Sprouse), ki v prostem času blesti v mešanih borilnih veščinah, sreča študentko (Virginia Gardner), ki v prostem času blesti v pokru, toda ko ju stava pripelje v celibatni konkubinat, se tale nenapeta in brezkonfliktna romantična komedija – revizija Umazanega plesa – trudi le še, da ne bi žalila heteroseksualne publike, da ne bi jezila moškega gibanja, alergičnega na feministke in emancipirane ženske, da ne bi mučila tistih, ki od žensk terjajo, da so ženske, in od moških, da so moški, in da bi čim bolj izgledala kot darilo za fene telenovel, ki se začenjajo z besedico Prvič (Prvič, Prvič narazen, Prvič na robu, Prvič resnično srečna), zato niti ne preseneča, da je seks tu – magari šaljivo, burleskno, samoironično – prikazan kot mešana borilna veščina, kot »kontakten« šport, kar je seveda vesela novica za ženske, ki patriarhat doživljajo kot posilstvo. (kino)
-
Renfield
Nicolas Cage je leta 1988 v Vampirjevem poljubu igral literarnega kritika, ki se mu začne od osemdesetih – od narcizma, kokaina, dereguliranega seksa in japijevske ošabnosti – tako mešati, da misli, da je vampir. V zrcalu se ne vidi več. Povsod, tudi v pisarni in stanovanju, začne nositi sončna očala. Natika si čekane. In seveda – ženskam pije kri. »Jaz sem vampir!« Ja, toksičen je. Sesa in žre ženske.
-
Air
Legendarni Michael Jordan, bog NBA in globalne košarke, je kot Jezus Kristus v Wylerjevem Ben-Huru – v obraz ga ne vidimo. Ne pokaže ga. Tega, ki ga »igra«, vidimo s strani in od zadaj, vidimo njegove noge, njegovo senco. Njegovega obraza pa ni na spregled. Njegovih besed tudi ne. A Air – film o tem, kako je Nike vse stavil na Jordana, novi obraz v ligi NBA, in vse dobil – je Ben-Hur: film o tekmovanju in veri, le da dirko konjskih vpreg zamenjajo telefonski pogovori in sestanki. Lahko bi se odvrtel na odru. Lahko bi ga posneli s telefonom.
-
Kiti, varuhi planeta
Carl Sagan je rekel: »Kiti komunicirajo. Morda nam hočejo nekaj povedati. Do zdaj nam še ni uspelo ugotoviti, kaj.« Kdo ve, morda nam hočejo povedati, da so oni izumili Facebook, ne pa Zuckerberg – njihovo »oglašanje«, s pomočjo katerega globalno prijateljujejo, spominja na socialno omrežje.
-
Papežev eksorcist
Če Franco Nero igra papeža, Russell Crowe pa njegovega glavnega eksorcista, potem vas to avtomatično navda s skepso, pa čeravno je film – Papežev eksorcist – posnet po resnični zgodbi o Gabrieleju Amorthu, papeževem eksorcistu št. 1, sicer nekonvencionalnem teologu in odvetniku, nekdanjem partizanu in ustanovitelju Mednarodnega združenja eksorcistov, ki je Hudiča rad nejeverno testiral z zahtevo, naj mu opiše Pekel, in ki je obenem rad rekel, da je Hudič najsrečnejši, ko se mu posmehujemo in trdimo, da ne obstaja, a od resnične zgodbe ne pričakujte preveč, saj izgleda kot imitacija Friedkinovega Izganjalca hudiča (to je bil Amorthov najljubši film, če smo že ravno pri tem), le da se ne dogaja v Washingtonu, temveč v Španiji (in ja, demonično deklico, Lindo Blair z demoničnim glasom Mercedes McCambridge, zamenja demonični deček, Peter DeSouza-Feighoney z demoničnim glasom Ralpha Inesona), kakor tudi ne pričakujte preveč od vatikanskih skrivnosti, ki jih en passant odkrije Amorth (Noe z italijanskim akcentom), kar pa ne pomeni, da se ne morete zanesti na klišeje eksorcističnih filmov, ki itak vedno pridejo s takšnim gladiatorskim truščem, da skoraj upravičijo tako obstoj Cerkve kot obstoj Hudiča, ki ga je Amorth v svoji dolgi karieri izgnal tolikokrat, da bi morala psihiatrija – terapevtka shizofrenije, epilepsije, otroških travm in podobnih »demoničnih« motenj – že zdavnaj ostati brez dela. (kino)
-
Indigo Kristal
Indigo Kristal, v katerem Južni veter sreča Zlatega fanta, je srbska črno-bela kriminalka, ki spominja na holivudske kriminalke iz tridesetih let prejšnjega stoletja – kriminal odsvetuje. Ali bolje rečeno: zločin se ne izplača! Ko se Vuk (Miodrag Radonjić), stravmatizirani kriminalec, po osmih letih vrne iz ječe, ugotovi, da je v Šabcu, njegovem rodnem kraju (izgubljeni, pozabljeni, neperspektivni vukojebini), vse po starem – podzemlje je na polnih obratih, le da nekaterih ni več.
-
Življenje v kapitalizmu ni več mogoče
Ljudi pred kapitalistično represijo varuje le še obsedenost, le še fanatično vztrajanje pri svojem, le še totalna samozaverovanost, le še predanost svoji želji: recimo – le še fassbinderjevska, tako rekoč mučeniška obsedenost Julie (Laure Calamy), samske, samohranilne, brutalno ločene, obupane, zadolžene, jezne hotelske sobarice, ki hoče do boljše službe prispeti v času, ko štrajk javnega transporta povsem ohromi Pariz. Kapitalizem se ustavi, Julie, ki mora vsako jutro zamenjati kopico javnih prevoznih sredstev, da bi prišla na delovno mesto, pa ne – še vedno trza, še vedno se trese, še vedno se giblje, še vedno se vrti, a v prazno. Njeno iskanje poti, da bi prišla na razgovor za novo službo, spominja na manično prizadevanje one tovarniške delavke (Marion Cotillard), da bi – jasno, v filmu Dva dneva, ena noč – obdržala službo. Julie je dokaz, da se je življenje v neoliberalizmu prelevilo v dramo, triler, grozljivko – v perpetuum mobile napetosti, stresa, panike, strahu in negotovosti, non-stop krizo in obsedno stanje, hektični total prekarnosti, boj za preživetje, Grand Guignol prezaposlenosti. Obenem pa je Julie tudi dokaz, da obstajajo alternative, alternativne poti, alternativna prevozna sredstva, alternativna skupnost – najti mora obvode in obvoze. Zanesti se mora na solidarnost. Na štop. Na pirate. Na svojo notranjo divjino, na svojo gverilsko učinkovitost, na svojo partizansko odločnost. Preživeti mora brez kapitalizma, a časa in denarja, da bi živela brez kapitalizma, nima.
-
Money Shot: The Pornhub Story
Tale doku pokaže, kako je Pornhub postal Netflix pornografije (na Pornhubu boste težko našli doku o tem, kako je Netflix postal Pornhub mainstream kinematografije), obenem pa tudi to, kako je – ob popolni dereguliranosti trga in moralni apatiji montrealske korporacije MindGeek, lastnice Pornhuba, sicer velike zbiralke podatkov – postal »prizorišče zločina«, deljenje globalne zlorabe, ilegalne trgovine z otroško pornografijo in drugimi oblikami nekonsenzualnega seksa (spolnega suženjstva in posilstva, kot vemo), kar lepo povzame dictum pornozvezdnice Cherie De Ville: »Če vsem pustiš, da naložijo karkoli, potem se bo zgodilo natanko to – vsi bodo nalagali vse.« (Netflix)
-
Somebody I Used to Know
Romantična komedija, v kateri se ženska (Alison Brie), ki je uspela v velikem svetu, vrne v rojstni kraj, kjer se zaplete s svojim nekdanjim fantom (Jay Ellis Play), ki je tik pred poroko z lokalno rock pevko (Kiersey Clemons), obeta, toda tale, začinjena z multikulturnimi »korektnostmi«, hitro omaga in omahne, saj so liki – itak iteracije monokulturnih likov iz romantične komedije Moj bivši se poroči – tako brezosebni in topli na tako dolgočasen način, da vam je za njihovo romantiko in komedijo čisto vseeno. (Amazon Prime)
-
Pinball: The Man Who Saved The Game
Se vam zdi, da je vaše življenje čedalje kaotičnejše in da ta kaos čedalje težje obvladujete? Da. Pa ste opazili, da je čedalje manj fliperjev? Da. Vidite – v tem je problem. Eno gre z drugim – manj ko je fliperjev, večji je kaos.
-
Mrs. Harris Goes to Paris
Gospa Harris (Lesley Manville), britanska vdova in čistilka, skromna, vljudna in prijazna proletarka, ima v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko željo: da bi odpotovala v Pariz in si kupila obleko, ki bi jo posebej zanjo izdelal Dior. In glej, no – ko ji z veliko zamudo izplačajo kompletno pokojnino po možu, ki je strmoglavil med II. svetovno vojno, se ji velika želja vendarle izpolni: odpotuje v Pariz in si omisli ekskluzivno Diorjevo obleko. Toda obenem naredi še korak več: ker Dior zaradi finančne stiske odpušča šivilje in krojačice, se prelevi v voditeljico stavke.
-
Boston Strangler
Loretta McLaughlin (Keira Knightley) in Jean Cole (Carrie Coon), reporterki časopisa Boston Record American, ki sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja preiskujeta skrivnostne umore bostonskih žensk (zadavljenih z nogavico), ugotovita, da so ti umori povezani, da so serijski in da policija to prikriva – povezav noče videti, preiskavo sabotira. Da Loretta in Jean izgledata kot Carl Bernstein in Bob Woodward, ki sta razkrinkala »afero Watergate«, ne preseneča – to je Watergate. Proti ženskam obstaja organizirana zarota. Stebri patriarhalne družbe – policija, mestne oblasti, politika – pustijo, da moški pobijajo ženske. Pri belem dnevu. Še huje: moške, ki pobijajo ženske, celo ščitijo. In ko preiskava pripelje do Alberta DeSalva (David Dastmalchian), serijskega posiljevalca in sleparja, ki vse te umore prizna (umoril naj bi 13 žensk), se izkaže, da so serijski umori lepa priložnost za moške, ki se hočejo znebiti svojih žensk – le serijskega morilca morajo kopirati, pa jim nihče nič ne more.
-
Dungeons & Dragons: Čast med tatovi
Tole je pa Vojna zvezd v srednjem veku. Veselo, poskočno, robinhoodsko tolpo, ki jo vodita Edgin (Chris Pine) in Holga (Michelle Rodriguez), nekdanja jetnika (»kot brat in sestra«), in ki ropa le bogate, čaka nevarna misija, zadnja misija, »last job«: ukrasti mora relikt, »tablico prebujenja«, ki vrača mrtve. Misija spodleti, »tablice prebujenja«, za katero se izkaže, da je »tablica bogastva«, pa se polasti Forge (Hugh Grant), član tolpe, po novem lord Nizima, tiranski, avtokratski, gostobesedni vladar kraljestva, ki brezmejno uživa v oblasti, tako da frfotavemu Edginu in srditi Holgi ne preostane drugega, kot da sestavita svojo verzijo Maščevalcev, svojo verzijo Sedmih veličastnih.
-
Kajenje povzroča kašelj
Sredi zakotnega francoskega polja se superjunaki spopadajo z orjaškim, pošastnim nindža želvakom. Ker pa je film posnel Quentin Dupieux (Neverjetno, a resnično, Mandibule, Guma, Narobe svet, Semiš jakna), veliki ironist in absurdist, pomeni, da je situacija povsem analogna in low-tech: še otrok bi videl, da je strašna pošast gumijasta, superjunaki – v modrem spandeksu – so patetični brezvezniki s prisiljenimi imeni (Nikotina, Živo srebro, Amonija ipd.), želvaka pa razstrelijo s cigaretnim dimom, »negativno energijo tobaka«. »Dajmo mu raka!«
-
Luther: The Fallen Sun
Film Luther: The Fallen Sun, londonski noir, se začne tam, kjer se je leta 2019 končala serija Luther – z aretacijo in internacijo neortodoksnega višjega inšpektorja Johna Luthra (Idris Elba), Dirty Harryja novega stoletja, za katerim pridejo vsi »učinkoviti« prestopki, ki jih je zagrešil v karieri, da ne rečem seriji. In medtem ko sedi, maskirani serijski morilec, ki je videl Sedem, Žago in druge baročne, pikantne psihotrilerje, izvede svoj performans, ki je tako absurdno elaboriran in tako groteskno spektakularen, da kar ne morete verjeti, da ga je »zrežiral« sociopatski, izumetničeni, dandyjevski IT-jevec David Robey (Andy Serkis) – prej kak Fincher.
-
Šazam! Bes bogov
Superjunaški filmi so paradoksalni: v njih na nitki obvisi usoda sveta, a ne premorejo niti malo napetosti. Puščajo nas hladne, apatične, ker pač vemo, da se ne more nič zgoditi – superjunak, v tem primeru Billy Batson, alias Šazam (Zachary Levi), vedno iz žepa potegne čudežni, magični, okultni trik (le »Šazam!« mora vzklikniti), ki v trenutku reši vse probleme in svet. Superjunak ničesar ne tvega. Še huje, na koncu nas čaka superjunakov neskončno dolg obračun s »karizmatičnim«, »diaboličnim« antagonistom (ali antagonistko), a to, kar bi moralo biti vrhunec napetosti ( ja, klimaks), nas brezmejno utruja in dolgočasi, saj vemo, da antagonist nima nobene možnosti. Superjunaku se ne more nič zgoditi. Njegovo življenje ni nikoli ogroženo. Nikoli ni na kocki. Antagonist je v resnici David, superjunak – tokrat Šazam, šampion Filadelfije (novi Rocky!), ki mora tokrat nevtralizirati Atlasovi hčerki (Helen Mirren & Lucy Liu), pohlepni maščevalki in ugrabiteljici najstnikov – pa je Goljat. In superjunaški film nas prepričuje, naj navijamo za Goljata! Komaj čakamo.
-
Črta
Črta, film švicarske auteurke Ursule Meier (Dom, Otrok iz zgornjega nadstropja), se začne ekstremno upočasnjeno: mladenka (Stéphanie Blanchoud) skuša z nekom divje, jezno, srdito obračunati – zaletava se vanj, kriči, grize, mlati, blazni, a jo dva moška čvrsto držita in vlečeta nazaj. Po zraku letijo kri, znoj in partiture. Ne vidimo, kdo jo je tako razbesnel. Potem pa »razkritje«: Margaret, kot je ime tej popadljivi mladenki, hoče raztrgati svojo mamo (Valeria Bruni Tedeschi), klasično pianistko, ki ni postala koncertna zvezda, temveč »le« učiteljica klavirja (v neki vukojebini).
