Marcel Štefančič jr.
-
Sammy Fabelman (Gabriel LaBelle), fanatični cinefil in nadobudni filmar, avatar Stevena Spielberga, v Paramountovem kompleksu spozna Johna Forda, »največjega filmskega režiserja na svetu«, ki ga pošlje k steni, na kateri visijo fotografije divjega zahoda, pri čemer mu pojasni: »Če je horizont zgoraj, je zanimivo. Če je spodaj, je zanimivo. Če pa je na sredini, potem je le dolgočasno sranje.« Sammy skoči do neba, tako kot do neba skoči leta 1952, ko si s staršema, mamo Mitzi (Michelle Williams), toplo, manično depresivno, nadarjeno koncertno pianistko, in očetom Burtom (Paul Dano), hladnim, distanciranim, briljantnim računalniškim inženirjem, ogleda prvi film, DeMillov cirkuški spektakel Največja predstava na svetu, ki vključuje tudi srhljivo, osupljivo in morasto – za tiste čase res brutalno – železniško nesrečo.
-
Dedek gre na jug, nadaljevanje hita Babica gre na jug (1991), pokaže, kako se je Slovenija v zadnjih tridesetih letih spremenila – in kako jo je kapitalizem brutaliziral. Babica je prišla z osamosvojitvijo, zato je prezrcalila in že kar prežarčila tedanji optimizem, da ne rečem idealizem. Dedek pa zdaj prezrcali in prežarči nasilje, ki ga je nagrmadil kapitalizem: ko se Boris (Boris Cavazza), nekdanji velikan džeza, in Vlado (Vlado Novak), njegov najboljši prijatelj, v družbi Esme (Zala Djurić), romske pevke, ki jo vzameta v svoj avtodom, odpravita proti Srbiji, kjer naj bi Boris, ki je »v življenju zasral, kar se je dalo zasrat«, objel žensko svojega življenja (Ksenija Mišič), se za njimi zapraši vse slovensko podzemlje. Ja, metakomični Dedek, v katerem skuša Vinci dopolniti in popraviti svoje prejšnje filme (Poker in Vampirja z Gorjancev, a še najbolj Oko za oko), je prežgan s korupcijo, kriminalom, cinizmom, streljanjem, ropi, krvjo, raztreščenimi avtomobili, trupli, tiralicami, mačističnim poziranjem, puškami, aferami, zarotami, izsiljevanjem in mehiškim standoffom. Še celo Maruša Majer igra poklicno morilko.
-
V Atheni, pariški muslimanski blokovski primestni soseski, nekoč optimističnem, danes propadlem socialnem »projektu«, je čedalje več žrtev policijskega nasilja in ko mrtev obleži trinajstletni Imir, se njegovi trije starejši bratje različno odzovejo: Abdel (Dali Benssalah), francoski vojak, pozove k miru, Moktar (Ouassini Embarek), mali podjetnik (diler), misli le na dobiček, Karim (Sami Slimane), mlajši od obeh, pa pozove k uporu, direktni akciji in državljanski vojni, ki jo potem sam orkestrira. Zbere na stotine mladih militantnih muslimanov, urbanih gverilcev, s katerimi se zabarikadira v kaotično Atheno, od koder začnejo leteti rakete, molotovke in nihilizem. Robocopi – nemočni, prestrašeni, izgubljeni v svetu, ki ga ne razumejo – jurišajo, se dušijo in gorijo, medtem ko atenski vstajniki – v duhu Ala Pacina, ki je v Lumetovem Pasjem popoldnevu skandiral: »Attica! Attica! Attica!« – skandirajo: »Athena! Athena! Athena!«
-
Hae-joon (Park Hae-il), korejski detektiv, je gotovo videl številne filme noir, v katerih se detektiv zaljubi v fatalno žensko, ki je osumljena, da je umorila svojega moža. In ne le da se vanjo zaljubi, ampak postane tudi njen ljubimec. Ne more se ji upreti. Obsede ga. Z njo gre do konca. Do dna. Hae-joon, fen švedskega detektiva Martina Becka, junaka kriminalk Maj Sjöwall in Pera Wahlöja, je detektiv iz takšnih filmov noir: kadi, toda le skrivaj (žena mu ne pusti), ker ga muči nespečnost, dela ponoči, cinizem nosi namesto kravate, o tesnobi in nasilju bi lahko pisal avtobiografije, nerešeni primeri ga poganjajo v noč. Potem pa s skale, zelo priljubljene plezalske stene, strmoglavi plezalec. Najprej pomislijo, da je padel. Hej, kaj, če je naredil samomor? In kaj, če ga je kdo porinil?
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Kultura | Film
I Wanna Dance with Somebody: Film o Whitney Houston
Queen je bil štadionski bend, ker je imel Freddie Mercury štadionski glas – bil je gej, ki je pel kot angel. Njegov epski vokal, ki je ujel štiri oktave, je bil vizija. Toda film Bohemian Rhapsody je to, da je bil gej, komaj omenil. Kot da ga je sram. Nekaj podobnega se zgodi v mjuziklu I Wanna Dance with Somebody, biografiji Whitney Houston, kjer na začetku sicer omenijo (in pokažejo), da je imela Whitney Houston (Naomi Ackie) romanco s svojo poslovno sodelavko in kreativno direktorico Robyn Crawford (Nafessa Williams), a v nadaljevanju na biseksualnost Whitney Houston in socialne implikacije njene biseksualnosti preprosto pozabijo. Čakate, a nič se ne zgodi. Njena »hipna« lezbičnost izgleda kot non sequitur (kot ostane non sequitur njen strah, da je »premalo« črna).
-
23. 12. 2022 | Mladina 51 | Kultura | Film
Boštjan Hladnik je leta 1971 posnel Maškarado, ki je ustvarila vtis, da je homoseksualnost pri nas, v Sloveniji, že dekriminalizirana – pa ni bila. »Protinaravno nečistovanje med osebami moškega« spola, ki se je kaznovalo »z zaporom do dveh let«, so dekriminalizirali šele leta 1977. Hladnik je to popraznoval s filmom Ubij me nežno, v katerem ženska ženski med seksom nežno dahne: »Ti si kot klavir. Vsak delček tvojega telesa poje po dotiku mojih ustnic.« Nič, Hladnik je hotel oblast verjetno opozoriti, da bi bilo lepo, če bi zdaj dekriminalizirali še lezbištvo. In res, po Titovi smrti so se začela – ob punku – hitro pojavljati osvobodilna družbena gibanja, iz katerih je leta 1984 skočil Magnus, prvi festival homoseksualnih subkultur, ki so mu sledili »gej večeri« v Disku FV, skupina Lilit, homoerotični videospoti Borghesie, lezbozini, revija Revolver in Roza disko (v K4), ki je ponudil tudi prvi drag show (s Salomé, se razume) in v katerem je bila takšna gneča, da se ljudje niso mogli premikati, pravi Nataša Sukič, nekoč aktivistka, zdaj poslanka. Tja so se valile množice iz vse Jugoslavije, saj tovrstnega kluba ni bilo daleč naokoli. »Včasih smo vrata kar zaprli,« pravi poet Brane Mozetič, medtem ko se Miha Lobnik, zdaj zagovornik načela enakosti, spominja, kako pomirjujoče je delovalo, ko je videl, kako se na plesišču objema par istega spola. »Kot bi vzel apaurin.« Vsi so hoteli izgledati progresivno – celo konservativci.
-
23. 12. 2022 | Mladina 51 | Kultura | Film
Vsi se vrnejo, ves Avatarjev kinematični univerzum – James Cameron (še modrejši), 3D (še fantazmagoričnejši), digitalni efekti (še spektakularnejši), Pandora (še psihedeličnejša), Na’vijci (še panteističnejši), pohlepni, zavojevalski, plenilski »ljudje z neba« (še muskularnejši), ameriška vojaška baza, parkirana na Pandorini luni, in Jake Sully (Sam Worthington), nekdanji paraplegični marinec, ki je po novem avatar, asimiliran Na’vijec, poročen z na’vijsko princeso Neytiri (Zoe Saldaña), s katero ima kopico otrok, tudi dva posvojenca, Pajka (Jack Champion), divjega newt-mowglijskega dečka, in Kiri, 14-letno hčerko Sigourney Weaver (no, pokojne dr. Grace Augustine iz Avatarja), ki jo igra Sigourney Weaver. A vrne se še nekdo: ko namreč Sully kolonialistični korporaciji prepreči, da bi kapitalizem razširila v pandorske pragozdove, nadenj pošljejo polkovnika Milesa Quaritcha (Stephen Lang), maščevalnega, sadističnega specialca, ki je sicer v Avatarju umrl, a ga genetsko klonirajo in prepakirajo v na’vijski avatar.
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Kultura | Film
»Weird« Al Yankovic, ameriški popevkar, ki je zaslovel in obogatel s parodiranjem velikih hitov (štikel Eat It je bil parodija Jacksonovega megahita Beat It ipd.), je delno tudi slovenskega rodu (njegov oče, Nick Yankovic, je bil sin Belokranjca Matije Jankoviča in Hrvatice Marije Braj), zato me je zanimalo, ali to v njegovi filmski biografiji – Weird: The Al Yankovic Story – sploh omenijo. Ne, nič ne bo, sem si rekel, ko se v filmu konča njegovo otroštvo – o njegovem slovenstvu ni ne duha ne sluha, le Nick (Toby Huss), njegov oče, tovarniški delavec, je pošasten grobijan, ki mu ne pusti, da bi postal glasbenik (odmev Pevca jazza), še celo harmoniko mu sadistično raztrešči. Ne, Nick Yankovic – primitivni splet frustracij, resentimenta in jeze – ni nič v sorodu s Frankiejem Yankovicem, »ameriškim kraljem polke«, toda Al ni fantazijsko bitje le zato, ker ga, ko odraste in dokončno postane »Weird«, kult, antirocker, parodist in imitator (s harmoniko, brez drog, kombinacija Tilna Artača in Lada Bizovičarja), igra Harry Potter, alias Daniel Radcliffe, temveč tudi zato, ker si številne biografske detajle izmisli.
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Kultura | Film
Avstroogrska cesarica Elizabeta, žena Franca Jožefa, alias »Elise«, alias »Sissi«, modna ikona dvojne monarhije, ekscentrična, poliglotska, dekadentna, baročno osamljena influencerka, rock star 19. stoletja, ki jo igra Vicky Krieps (nekoč sta jo igrali Romy Schneider in Ava Gardner, v Netflixovi seriji The Empress jo igra Devrim Lingnau), leži v kopalni kadi in preizkuša, koliko časa vzdrži pod vodo (po štetju prve služabnice 40 sekund, po štetju druge pa 71 sekund). Kar je tako, kot bi se vprašala: koliko časa ženska vzdrži v 19. stoletju? Ali pa: koliko časa vzdrži v patriarhatu? Ne prav dolgo – hitro se začne dušiti. Elizabeta, zdaj pri štiridesetih (v letih, ko »ženska izgine«, kot slišimo), skuša preživeti patologijo 19. stoletja (njeno humanitarno obiskovanje psihiatričnih azilov, v katerih so vse ženske »melanholične«, ni naključno). Jé čedalje manj, telovadi (se mečuje, galopira, strelja ipd.), noče pozirati »paparacom« (okej, slikarjem), pazi na mere, boji se javnosti, ki ji šteje gube, disciplinira svoje telo, boleče si zateguje korzet, kot bi skušala parodirati restriktivna in rigidna patriarhalna pričakovanja – njena »vitkost« je upor proti vsemu, kar ji vsiljujejo. Včasih omedli – protestno. Včasih skoči skozi okno – samopoškodovanje je njen joie de vivre.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Kultura | Film
Joy (Elizabeth Banks), predmestna gospodinja, zanosi, a noče še enega otroka. Splav pa je v Ameriki še prepovedan. To so »zlata« šestdeseta. Še več: to je »prelomno«, »protestno«, »revolucionarno« leto ’68. Ne za ženske. Do razsodbe vrhovnega sodišča, ki je legalizirala splav, je še kar nekaj let. Joy izve, da bi ji splav morda vendarle dovolili, če bi psihiater ocenil, da je mentalno neuravnovešena. Kul, vzklikne Joy. Pripravljena je biti »nora«. Toda »norost« lahko mirno odpove, ko nenadoma pade v vzporedni svet – izkaže se namreč, da obstaja originalni »vzporedni mehanizem«, emancipatorična podzemska mreža »Call Jane« (Pokliči Jane), ki so jo skrivaj organizirale ženske, da bi ženskam omogočile varen splav.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Kultura | Film
Sara (Juliette Binoche), voditeljica prestižne, angažirane radijske oddaje, že deset let živi z Jeanom (Vincent Lindon), nekdanjim rugbyjskim zvezdnikom, ki ima najstniškega sina z drugo žensko in ki je nekaj let presedel v ječi – ne vemo, zakaj. Toda očitno je dovolj karizmatičen, da Sara z njim vztraja. Nekoč je bil še usodnejši, saj je zaradi njega pustila Françoisa (Grégoire Colin), ki ga vsa ta leta ni videla, niti enkrat, zdaj pa ga je nenadoma bežno zagledala na ulici. Srečno naključje? Serendipity? O, več kot to – François, sicer Jeanov nekdanji prijatelj, namreč ravno ustanavlja novo športno »skavtsko« agencijo, k sodelovanju pa je povabil tudi Jeana. Zakaj? Da bi ji bil bližje? Da bi se jima maščeval? Da bi njun odnos destabiliziral? Hoče zapeljati Saro – ali oba? Ali pa jima hoče le pomagati – v imenu »dobrih starih časov«, ki so tako stari, da so lahko že dobri?
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Kultura | Film
Film Ne skrbi, draga vas bo navdal s skepso do sreče, večne ljubezni in perfektnega življenja. Dogaja se v petdesetih letih prejšnjega stoletja – v idiličnem, razgledniškem, rajskem, kičastem puščavskem mestecu Victory, nekakšni pleasantvillski utopiji, optimistični metropoli ameriškega sna, simetrije in kontrole (»We move as one,« odmeva), v kateri so ljudje brez skrbi. Tu ni ne kriminala ne brezposelnosti. Ne kaosa ne zgub. Politika nikogar ne zanima. Možje delajo, žene jih čakajo. In to vsak dan počne tudi Alice (Florence Pugh) – čaka, da se njen mož (Harry Styles), ki je zamudil na avdicijo za Oglaševalce, vrne iz službe. Alice, ki plava v brezhibnem razkošju (hiška, prijateljice, zabave, trači, kvikiji ipd.), niti ne ve, kaj točno dela, ker ima v projekt, v okviru katerega moški, ki jih vodi gurujsko-muskovski Frank (Chris Pine), »razvijajo progresivne materiale«, še slabši vpogled kot Kay (Diane Keaton) v Botru, toda sanje, flešbeki, halucinacije in prazna jajca – rdeče tabletke – ji kažejo, da je s to idilo in srečo nekaj narobe. Je stepfordska žena, razočarana gospodinja v metavesolju – ali ženska verzija Trumana Burbanka? Film Ne skrbi, draga – bolj Vas ob gozdu kot Trumanov šov ali Matrica – je somračni puzzle, ki ne skriva, da je ljubezen le manipulacija in kontrola, sreča pa le oblika patriarhalne norosti in paranoje.
