-
The Comeback Trail
»Lagal si mi,« sikne Morgan Freeman Robertu De Niru, ki igra filmskega producenta. Freeman igra gangsterja, ki je investiral v njegov zadnji film. Ker pa so katoliške organizacije pozvale k bojkotu, so bile dvorane prazne, blagajne pa tudi. Gangster hoče nazaj svoj denar, De Niro pa bi lahko do tega denarja na hitro prišel le, če bi prodal svoj najboljši scenarij, ki naj bi bil pravi zaklad, »Raj«, novi Državljan Kane.
-
Mainstream
Konec sveta bo seksi. Frankie (Maya Hawke), losangeleška barista, in Jake (Nat Wolff ), njen kolega, spoznata Linka (Andrew Garfield), čudaškega, nastopaškega, skrivnostnega, v miš kostumiranega potepuha (»Je miš ali podgana?«), trola iz nakupovalnega centra, čigar odbite, obscene, lunatične, groteskne, »šokantne« točke Frankie snema in objavlja na YouTubu, kjer postajajo tako vrtoglavo viralne, da se Link – alias No One Special – prelevi v pravo megazvezdniško senzacijo, populistično kombinacijo vplivneža, šarmerja, zapeljivca, karizmatika, guruja in medijskega mesije, ki v slogu Howarda Beala (Peter Finch), norega populista iz Lumetove Televizijske mreže, ponavlja: »Ne bomo več trpeli tega sranja!«
-
My Octopus Teacher
Da bi se kdo sprijateljil s hobotnico? No, s tisto iz bondiade Octopussy že, toda z morsko – njet. Tale doku, ki je nedavno dobil oskarja, pa nam pokaže prav to – ultimativno bližnje srečanje tretje vrste. Tam spodaj, v tistem hladnem algastem gozdu (Cape of Storms), je tako lepo kot v dokujih Davida Attenborougha, trenutek, ko se začneta Craig Foster, južnoafriški okoljevarstvenik v krizi srednjih let, ki je potreboval le malce terapevtske samote (na dah, brez potapljaške opreme), in hobotnica, to čudno brezoblično bitje, ki je tako patetično kot lucidno (čakajte, da nategne morskega psa!) in ki se je milijone let učilo nevidnosti, nežno dotikati in objemati, pa vas bo spomnil na najganljivejše dotike iz filmov Jurski park in E. T., le da hobotnica, mali, igrivi, podjetni, inteligentni osmi potnik, ni specialni efekt.
-
Oxygène
V Kocki se je šest oseb zbudilo v labirintu – niso vedele, kdo so, kje so, kako so tja prišle in kaj naj bi tam počele. V temle ledenem psihotrilerju, ki ga je – med prvim in drugim francoskim lockdownom – posnel francoski kralj groze, gorja in gravža Alexandre Aja (Krvava romanca, Opazujemo te, Piranha, Plazenje), pa se ženska (Mélanie Laurent) zbudi v skrivnostni komori. Ja, tudi njej se zastavijo temeljna eksistencialna vprašanja: kdo sem? Kje sem? Kako sem prišla sem? Kaj tu počnem? A ker ves film – podobno kot Ryan Reynolds v Cortésovem Zakopanem – preživi v tej tesni, omejeni, kokonski, sarkofaški, klavstrofobični, karantenski, neverjetno kinetični komori, tako rekoč negibna, priklopljena na kopico high-tech naprav in sprogramiranih protokolov, intubirana in odvisna od glasu računalnika, na srečo imenovanega M.I.L.O. (Mathieu Amalric), ne pa H.A.L. (a nikoli ne veš), je priložnosti za zastavljanje še drastičnejših, ekstremnejših in grozljivejših vprašanj vse več, še toliko bolj, ker se izkaže, da je komora kriogenična, da je nekje globoko v vesolju, da je Zemljo opustošil virus in da ženski, dejansko znanstvenici, zmanjkuje kisika.
-
-
Zlo ne obstaja
Heshmat (Ehsan Mirhosseini), Iranec srednjih let, gleda TV, z ženo debatira o položnicah in slabi hrani ter nakupuje, preklinja teheranski promet in onesnaženost, rešuje mucke, čisti mamino stanovanje, z družino preživlja srečne trenutke. Sredi noči se zbudi, obrije in stušira ter se odpelje v službo, vstopi v svojo pisarno, ošine steno, na kateri na komandni plošči utripajo rdeče lučke, kar ga zmoti le za hip ali dva, saj mirno nadaljuje s svojimi opravki. Pristavi kavo, pripravi zajtrk, spije kozarec vode. Šele ko začnejo utripati zelene lučke, stopi proti okencu poleg komandne plošče, pogleda skozenj in mirno pritisne na črn gumb – in pred našimi očmi obvisi pet moških. Vidimo le njihove noge, ki trzajo. Po nogah jim začne polzeti urin. Heshmat je eksekutor – obesil jih je. Verjetno niti ne ve, kdo so.
-
Sasquatch
Libertarci že od nekdaj ustvarjajo utopije, v katerih bi lahko živeli v skladu s svojo vero, potemtakem brez davkov, brez regulacij, brez birokracije, brez države ipd., toda ti libertarni raji se vedno izkažejo za slepe ulice. Dokuserija Murder Mountain je pred nekaj leti pokazala, kako so hipiji hribovito okrožje Humboldt na severu Kalifornije prelevili v »skrivno« marihuansko farmo, velikansko utopijo, ki pa se je kmalu sprevrgla v distopijo – v ground zero razbitin in ruševin, zapuščenih stavb in mrtvih con brez telefonskega signala, nasilja in umorov. No, dokuserija Sasquatch pa je videti kot nadaljevanje dokuserije Murder Mountain, le da se osredotoči na okrožji Mendocino in Trinity, drugi stranici »smaragdnega trikotnika« (Humboldt, Mendocino, Trinity), kjer se je leta 1993 zgodil grizlijevski trojni umor, ki naj bi ga zagrešil nihče drug kot Sasquatch, alias Jeti.
-
Without Remorse
»Borili smo se za to, kar bi Amerika lahko bila, a v zameno nismo dobili nobene ljubezni. Zdaj pa so vojno pripeljali v moj dom,« dahne John Kelly (Michael B. Jordan), ameriški specialec, eksplozivni, brezhibni, enodimenzionalni Navy SEAL, ki bi zvenel kot Rambo, če mu ne bi malo prej maskirani neznanci – ja, doma, tako rekoč pred očmi, in ja, očitno ruski tajni operativci (Rusi se res vmešavajo v ameriške notranje zadeve!) – ubili noseče žene (Lauren London). Ker ga to prelevi v maščevalca, neke vrste »samotnega volka«, na ruskem diplomatu takoj testira svoje res unikatne zasliševalne tehnike, potem pa se vključi v novo hladno vojno, ki je tako brezčutno, zarotniško, cinično, nihilistično in toksično okolje, da kar kliče mačistično poziranje, ki ga Kelly objame, saj je to priložnost še za globalno geopolitično maščevanje in lansiranje nove »mavrične« postave Maščevalcev, v kateri sta ob Kellyju še megaspecialka (Jodie Turner-Smith) in operativec Cie (Jamie Bell).
-
Voyagers
Kot kaže, so zmagali zanikovalci podnebnih sprememb. Leta 2063 se je namreč Zemlja tako segrela, da ni več primerna za življenje. Dobra novica: globoko v vesolju odkrijejo planet, na katerem je mogoče živeti. A res globoko v vesolju – in ker naj bi vesoljska ladja tja potovala 86 let, je to slaba novica. Pa vendar dobra novica, saj znanstveniki vendarle najdejo rešitev: tiste, ki jih bodo poslali na oddaljeni planet, na ta planet ne bodo nikoli prišli, ker se bodo prej postarali in neizbežno umrli, zato se bodo med potjo »znanstveno« razplodili, tako da bodo potem na planet zmagoslavno prišli njihovi potomci – in ga kolonizirali, spočeli novo civilizacijo in rešili človeštvo. In res, na dolgo potovanje pošljejo izbrane otroke, laboratorijska bitja, produkte genetskega inženiringa, ki so deset let kasneje, ko postanejo najstniki (Tye Sheridan, Fionn Whitehead, Lily-Rose Depp itd.), videti karantensko – odlično se podajo lirično enoličnemu, sterilnemu, aseptičnemu, klavstrofobičnemu okolju, v katerem ni prostora ne za čustva ne za seks. Toda ko odkrijejo, da jim »modri« sintetični tonik, ki ga uživajo vsak dan, uravnava razpoloženje, paralizira voljo in blokira čustva (dela jih pohlevne, pokorne, podložne), ga začnejo bojkotirati – in še preden rečete Krasni novi svet, se prelevijo v intergalaktične Gospodarje muh.
-
Helmut Newton: lepe in poredne
Boštjan Hladnik je leta 1976 posnel Bele trave, v katerih šofer tovornjaka mlademu parčku oznani: »Med piščancem in človekom ni nobene razlike.« In Hladnik potem ljudi tudi zares snema kot piščance. Še huje – kot zaklane piščance. A ni šel tako daleč kot dobrih dvajset let kasneje sloviti fotograf Helmut Newton, ki je zaklanemu piščancu nataknil čevlje z visokimi petkami. Fotografija je dvignila veliko prahu. Kaj torej: je šlo za skrajni seksizem – ali za feministično kritiko seksistične, mizoginične, šovinistične kulture? Je fotografija dvoumna? Newton je živel od dvoumnosti, ki je poganjala samo kulturo in njene zlorabe. V temle dokuju vidimo številne njegove seanse, ali natančneje, vidimo, kako ženske naredijo vse, kar zahteva (slečejo se, pozirajo, sprejmejo njegove scenarije ipd.), vidimo torej, kako si jih »podredi« (»Videti bodi neverjetna!«), a ko potem vidimo te fotografije, vidimo gole ženske, ki moške gledajo zviška, ledeno, distancirano, dominantno, opolnomočeno. Običajno.
-
We Broke Up
Lori (Aya Cash) in Doug (William Jackson Harper) hodita že deset let. In Doug nenadoma sklene, da bo zasnubil Lori. “Poroči se z mano!” Ko Lori to sliši, začne divje bruhati. To bi bil lahko začetek nečesa intrigantnega in kompleksnega, toda film se odloči, da ju bo najprej ločil, še v isti sapi pa ponovno združil, saj sta povabljena na poroko Lorine mlajše sestre – in ker se ne spodobi, da bi poroko minirala z reklamo za ločitev, se pretvarjata, da sta še vedno skupaj in srečna, ponos politično korektne Amerike.
-
Trigger Point
Kdo je John Wick tega tedna? Barry Pepper! Prav res – glede na množico filmov, ki imitirajo Johna Wicka, se zdi, da je John Wick najvplivnejši film naše dobe. Pepper igra Nicka Shawa, nekdanjega specialca, plačanca skrivnostne »Agencije«, ki se po povsem zafurani, a skrivnostni operaciji skriva v neki vukojebini, kjer ga dohitijo trume skrivnostnih morilcev, ki naj bi jih poslal skrivnostni diabolik.
-
Two Distant Strangers
Oskarja za kratki igrani film je letos dobila tale lucidna, protestna revizija Neskončnega dneva, prirejena potrebam dobe gibanja #BlackLivesMatter. Carter (Joey Bada$$), zapeljivi in igrivi stripar, poln življenja, se zbudi ob Perri (Zaria Simone), ki jo je spoznal prejšnji dan (ali večer), a se ne more odločiti, kaj naj stori – naj še malo uvidevno ostane ali spoštljivo odide, ker je šlo morda le za one night stand. Odide. Toda ko stopi na ulico, ga začne šikanirati belski policist (Andrew Howard). Je tisto, kar kadiš, gandža? Od kod ti toliko denarja? Carter se brani, da je nedolžen, da ni storil nič narobe, da ima pravice, a policistovemu nasilju se ne more izogniti.
-
Mortal Kombat
Mortal Kombat, ekranizacija slovite računalniške igrice (pravzaprav reboot precej zastarele ekranizacije iz leta 1995), je bombastični paket »kompleksne« mitologije, apokaliptičnega turnirskega spopada med dobrim in zlim (med zemeljskimi in nadzemeljskimi, izrazito nešportnimi silami), grotesknih čarovnikov, robotov in pošasti (štiriroki Goro, ledeni Sub-Zero, krvoločna Mileena ipd.), hudo mešanih borilnih veščin in »posebnih« moči, stiliziranega multidimenzionalnega kaosa, zelo tanke zgodbe, bebavih replik, cenenih, dolgočasnih teleportacij in presenetljivo divjega, ekstremnega splatterja.
-
Stowaway
V filmu Stowaway, ki se v celoti odvrti na vesoljski ladji, namenjeni na Mars, je vse polno napetih, počasnih panoramiranj hodnikov in tunelov, pa tudi pomenljivih voženj skozi tunele in praznine, toda to ni Osmi potnik, temveč Četrti potnik. Ali kar: Slepi potnik. Na vesoljski ladji, ki je na dvoletni misiji (in ki uteleša ultimativni lockdown), so trije člani posadke, poveljnica Marina (Toni Collette), biolog David Kim (Daniel Dae Kim) in zdravnica Zoe Levenson (Anna Kendrick), ki pa na lepem – in v grozi – ugotovijo, da je na ladji še četrti človek, inženir Michael (Shamier Anderson), ki je tam obtičal spletom čudnih okoliščin (to je njegova verzija Prekrokane noči, če hočete). Vem, kaj se sprašujete: ali so s seboj vzeli dovolj kondomov? Pozabite, kondomi so irelevantni. Ne potrebujejo jih – zrak pač. Kot namreč hitro izračunajo, je na tej ladji zraka le za tri ljudi, še toliko bolj, ker naprava za filtriranje zraka nepričakovano odpove – četrtega, simpatičnega temnopoltega Michaela, se bodo morali znebiti. Ali pa bodo nekaj tednov pred prihodom na Mars pomrli.
-
Nažgani
Danski oskarjevski Nažgani, ki jih je posnel Thomas Vinterberg, znan predvsem po Praznovanju, Lovu in Komuni, so film o krizi srednjih let. In izvirnejšega filma o krizi srednjih let zlepa ne boste našli, kar pomeni, da lahko brez težav tekmuje s Paynovo kalifornijsko klasiko Stranpota. Martin (Mads Mikkelsen), gimnazijski profesor zgodovine, poročen, a apatičen in svoji družini precej odtujen, in njegovi trije – prav tako skrizirani – kolegi in prijatelji, Tommy (Thomas Bo Larsen), Peter (Lars Ranthe) in Nikolaj (Magnus Millang), sklenejo, da bodo stalno in nenehno in neprestano rahlo alkoholizirani, saj norveški psihiater Finn Skårderud trdi, da se človek rodi s pol promila alkohola premalo.
-
Izbrisati zgodovino
Če ste pred leti gledali film Louise-Michel, ki sta ga posnela Gustave de Kervern in Benoît Delépine, potem se gotovo spomnite, da je šlo za zgodbo o delavcih, ki sklenejo, da bodo najeli poklicnega morilca – likvidiral naj bi direktorja, ki je čez noč zaprl tovarno, v kateri so pustili svoja življenja, svoj znoj, svojo kri. No, v komediji Izbrisati zgodovino, ki sta jo posnela Delépine in de Kervern, pa trije socialni marginalci, ki so postali žrtve nove spletne »ekonomije«, sklenejo, da bodo obračunali s tehnološkimi giganti (Apple, Amazon ipd.). Marie (Blanche Gardin), zapuščena obupanka, se nehote znajde v »porniču«, tako da postane žrtev spletnega izsiljevanja, Bertrand (Denis Podalydès), fen e-trgovine, ima hčerko, ki postane žrtev spletnega zastraševanja, Christine (Corinne Masiero), fenica serij, pa je šoferka (à la Uber), ki ji preživetje ogroža spletni sistem ocenjevanja.
-
Vanquish
Tale akcijski film omenjam le zato, ker ima na portalu IMDB oceno le 2,5, pa četudi v njem igra Morgan Freeman, ki se mu ne ljubi niti vstati – ves film presedi na invalidskem vozičku. Ljubi se mu le toliko, da Vicky (Ruby Rose), svoji oskrbnici, nekdanji profesionalki, kurirki ruske mafije, postavi ultimat: ali bo v tej noči na petih “lokacijah” pobrala denar – ali pa ne bo več videla svoje hčerke. In Vicky se prelevi v kombinacijo Nikite in Johna Wicka, ki ji nekdo dahne: “Slišim, da si jih pobila več kot Quentin Tarantino!” Ne verjemite govoricam. Je pa res, da je v vsakem traču več življenja kot v klišejih, ki jih objema ta film. (Apple TV+)
-
Inheritance
Če ljubite filme s »šokantnimi« preobrati, potem si poglejte tale psihotriler, v katerem Lauren Monroe (Lily Collins), mlada, ambiciozna javna tožilka iz bogataške družine, po očetovi smrti podeduje bunker, v katerem jo čaka prvi »šok«– uklenjeni, povsem zaraščeni, razcapani moški (Simon Pegg), ki ga je imel njen oče tam zaprtega 30 let. Zakaj?
-
The War Below
Ste videli film 1917? Bi radi videli »nadaljevanje«? Potem si poglejte film The War Below, ki popisuje, kako je britanska vojska leta 1917 v bitki pri Messinesu v zahodni Flandriji razbila nemško vojsko, napad pa se je začel z apokaliptično detonacijo devetnajstih podzemnih rovov, ki so jih rudarji skrivaj skopali pod nemškimi položaji. In detonacija je res monumentalna, navsezadnje, slišalo naj bi se jo do Londona.
-
The Courier
Tale britanski hladnovojni vohunski triler, posnet po resnični zgodbi, vas bo spomnil na Spielbergov Most vohunov – ali pa na film, posnet po romanu, ki ga je John le Carré pozabil napisati. Ko Oleg Penkovski (Merab Ninidze), sovjetski vojni heroj in vojaški obveščevalec, na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ameriški ambasadi v Moskvi pošlje namig, da je voljan predati alarmantne tajne dokumente, CIA (Rachel Brosnahan) kontaktira britanski MI6 (Angus Frank), ta pa rekrutira Grevilla Wynna (Benedict Cumberbatch), globalnega trgovskega potnika, ki posluje v deželah vzhodne Evrope. Potrebujejo dobrega igralca. In kdo je boljši igralec od kapitalista, ki komunistom prodaja Zahod?
-
Prinčevo potovanje
V Planetu opic se ljudje izkrcajo na planetu, na katerem vladajo opice, ki jih ujamejo, zaprejo v kletke in začnejo preučevati – opice z ljudmi ravnajo tako, kot običajno ljudje ravnajo z opicami. Prinčevo potovanje, fini, elegantni, akvarelni, mehki francoski animirani film, je reimaginacija Planeta opic, le da so vsi opice, tako priletni Laurent (z opičjim obrazom), princ plemena Laankov, ki ga je po spodletelem jurišu na zamrznjenem morju naplavilo na obalo »drugega« sveta, kjer ga najde mali Tom, kot prebivalci »modernega« džungelskega metropolisa (z opičjim obrazom), še posebej znanstveniki in akademiki, ki začnejo princa – kombinaciji Vitranca (iz Galetovih Kekčevih ukan) in sivolasega mojstra iz starih kungfujev – preučevati, demonizirati, poniževati in diskriminirati. Vsi so torej opice, toda genialni, vsevedni, osvajalski princ, pravi renesančni človek in polihistor, je sumljiv (slepar!), ker je prišlek, migrant, begunec.
-
Gospodična Marx
Eleanor Marx, alias Tussy, radikalna, briljantna, poliglotska hči Karla Marxa in Jenny von Westphalen, je leta 1886 v Londonu režirala Hišo lutk, Ibsnovo dramo o ženi uglednega odvetnika, ki ugotovi, da jo je imel mož vse življenje le za lutko – Noro je igrala kar sama Eleanor, Torvalda Helmerja, njenega moža, pa njen življenjski sopotnik Edward Aveling, sicer biolog, fen Charlesa Darwina in dramatik, ob katerem se bo v naslednjih letih, vse do svojega samomora dvanajst let kasneje (pri triinštiridesetih), počutila kot Nora.
-
Padati
O filmu Padati, režiserskem prvencu Vigga Mortensena, sem že pisal, zato naj vas zdaj, ko je prišel še na slovensko platformo, le opozorim, da gre za film o sinu, ki je gej, in očetu, ki je homofob. Nekoč bi to zadoščalo. Nič več. John (Mortensen), sicer pilot, namreč ni le gej, ampak je tudi poročen z moškim azijskega rodu (Terry Chen), s katerim imata hčerko (Gabby Velis). In oče, Willis Petersen (Lance Henriksen), ni le homofob, ampak je tudi rasist, mizoginik, seksist, konspirolog in lovec. A tudi to še ne zadošča: očeta, ki mu je bilo ob rojstvu sina žal, da ga je spočel (ker bo nekoč itak umrl), se loteva demenca. Izgublja se. Kot očetje in mame v vsakem drugem filmu, ki ga vidimo. Pa tudi to še ne zadošča: oče se preseli k sinu.
-
Thunder Force
Covid-19 in podnebne spremembe niso še nič. Pazite: leta 1983 Zemljo udarijo »medzvezdni kozmični žarki«, ki pri »izbrancih« povzročijo »genetsko transformacijo«, toda le pri tistih, ki imajo sociopatsko osebnost. Tem mutantom pravijo »Miscreants«. Ker so nizkotni – in spačeni. Odgovor nanje predstavljata Lydia (Melissa McCarthy), debelušna proletarka, nora na bend Van Halen (film je bolj nor na AC/DC, še bolj pa na Glenna Freyja, če smo že ravno pri tem), in Emily (Octavia Spencer), genialna znanstvenica, sicer nekdanji sošolki in prijateljici, ki se po dolgi hladni vojni spet srečata, toda bolje bi bilo, če bi odšli na obletnico mature, kot pa da se prelevita v Thunder Force, superjunaški duo, čistilki Chicaga (kriminala, politične korupcije ipd.), skrčeno in okrajšano verzijo Maščevalcev – Lydia je »čudežna«, Emily pa nevidna.
-
Chaos Walking
Veliki Eugene O’Neill je pred skoraj stotimi leti napisal dramo Strange Interlude, ki je bila nekaj posebnega, pa ne le zato, ker je imela devet dejanj in ker je – običajno – trajala pet ur, temveč zato, ker so gledalci slišali tudi notranje monologe likov, njihove misli. V filmu, ki so ga posneli leta 1932, vse skupaj izgleda takole: najprej slišimo to, kar reče Norma Shearer, Clark Gable, Alexander Kirkland ali May Robson, potem pa slišimo še, kaj v resnici misli. Moški recimo reče ženski: O, pozdravljeni, kako ste kaj? A obenem slišimo tudi njegov notranji glas: Kako rad bi ti te objel! Ali kaj takega. Strange Interlude je eno izmed čudes starega Hollywooda. Chaos Walking, posnet po mladinskem romanu Patricka Nessa (The Knife of Never Letting Go), se dogaja na tujem planetu, v »Novem svetu« ( ja, v oddaljeni galaksiji), na novem – avatarskem – divjem zahodu, kjer živijo sami moški, ki pa jih nenehno obdaja »šum«, saj se njihove misli, njihove notranje monologe, neprestano sliši. Ne morejo jih obvladovati. Tako kot jih niso mogli Norma Shearer, Clark Gable, Alexander Kirkland in May Robson.
-
Nobody
Ruski režiser in glasbenik Ilya Naishuller, znan predvsem po videospotih za svoj rock bend Biting Elbows, je leta 2015 posnel film Hardcore Henry, lucidni, frenetični, ultrakinetični, cyberpunkerski akcijski ringelšpil, v katerem smo vse videli skozi adrenalinske oči protagonista, moskovskega postmodernega kiborga, ki melje vse pred sabo – tako kot ustreljeni in ponovno oživljeni protagonist Naishullerjevega videospota Bad Motherfucker. Naishullerjev Nobody ni podaljšek kakega videospota, temveč robustni, stilizirani, kristalno čisti metaremiks filmov Death Wish, John Wick in Ugrabljena, v katerem Charlesa Bronsona, Keanuja Reevesa in Liama Neesona zamenja 58-letni Bob Odenkirk, alias Hutch Mansell, navidez benigni in neškodljivi primestni družinski človek, ki ima službo (v tastovem podjetju!), hiško, ženo (Connie Nielsen), dva otroka in rutinsko, udomačeno, nevpadljivo, mlačno, nevidno, enolično, dolgočasno, »normalno«, sredinsko življenje.
-
Concrete Cowboy
Ko 15-letnega Cola (Caleb McLaughlin) ponovno izključijo iz šole, ga mati iz Detroita odpelje k očetu na divji zahod – v Philadelphio. Tu, sredi mesta, po ulici Fletcher, namreč še vedno jezdijo temnopolti kavboji, pa četudi jih mestna politika in kapital nenehno odganjata in izrivata. Če ne gre drugače, jim očitajo »sanitarne razloge«, saj imajo hleve kar doma – v sobah.
-
Madame
»Ljubezen je bolezen. Z boleznijo pa ne moreš živeti,« pravi Fernande Grudet (Karole Rocher), alias madame Claude. Ko je bila stara 25 let, se je strašno zaljubila. »Hotela sem umreti. Zato sem vzela tablete.« Ni umrla. »Toda ko sem se zbudila, sem ozdravela.« In ker je ugotovila, da imajo moški ženske za kurbe, je sklenila, da bo postala »kraljica kurb«. Ob koncu šestdesetih postane pariška kraljica visoke prostitucije. Posel vodi ostro, avtoritativno, neusmiljeno. »Zdajle moja dekleta delajo. Vzamem jim 30 odstotkov.« Če bo šlo tako naprej, bo imela lepo in varno starost. Vsaj tako si domišlja. A malo verjetno – ker njeno »socialno« omrežje teši tako politike kot poslovneže in kriminalce, namreč postane ženska, ki preveč ve. Nenadoma ima preveč sovražnikov.
-
Moffie
Južnoafriškega apartheida ni več, toda Moffie, ki se dogaja leta 1981, v času apartheida, je še kako aktualen, celo precej aktualnejši od večine filmov, ki se dogajajo danes. Ko namreč 18-letnega Nicholasa (Kai Luke Brümmer), skrivnega geja (»moffie«), pošljejo na obvezno služenje vojaškega roka (nekam na mejo z Angolo), ga pošljejo v tovarno rasizma – vojska mlade belce spreminja v branilce apartheida, rasističnega družbenega sistema. In ko pogledamo v to tovarno rasizma, ko torej gledamo, kako nastaja rasizem, vidimo, koliko nasilja, brutalnosti, brezčutnosti, sadizma in razčlovečenja gre vanj – jasno, vanj gredo tudi neizmerne količine fašizma, nacionalizma, antikomunizma, mizoginije in homofobije.
-
Tina
Glasbeni producent Phil Spector, izumitelj »zvočnega zidu«, je leta 1966 ugotovil, da je Ike Turner le ovira, zato je Tino pustil v studiu samo z »zvočnim zidom«. In ven je planil eruptivni in transformativni štikel River Deep – Mountain High, ki se je hurikansko valil in valil in valil in bi se privalil do Lune, če ne bi radijske postaje štiklom predpisovale tistih treh minut. Ike, ki je Tino na odru poveličeval, doma pa poniževal, ni imel nič proti – samo pisati je moralo, da je to štikel Ika & Tine Turner. Če ste videli film Kaj ima ljubezen s tem? (1993), v katerem je Tino Turner, hčer tennesseejskih obiralcev bombaža, igrala Angela Bassett (Ikea pa Laurence Fishburne), potem veste, kako je reagiral Ike, ko je slišal Tinino izvedbo. Z bledim obrazom in stisnjenimi zobmi je stopil k njej in ji dal roko, rekoč: »Dobra si, Anna, res si dobra.« Vedel je, da jo izgublja. Vedel je, da je večja od njega. Vedel je, da je zanj prevelika. Vedel je, da bo ostal le epizodist, stranski lik. Vedel je, da nič ne more in da je ne bo mogel večno kontrolirati. Pretepal jo je, trpinčil in zlorabljal (»Živela sem življenje smrti. Nisem obstajala«), dokler ni vstala in odšla ter se leta 1978 ločila – pustila mu je vse. Denar, nakit, Proud Mary. Obdržala je le ime – Tina Turner. Ironično: obdržala je Ikeov priimek, a naredila vse, da ne bi bil več pripovedovalec njene zgodbe.
