Mea maxima culpa: Molk v božji hiši

In še opozorilo, da se je s Festivala dokumentarnega filma v Kinodvor preselil Molk v božji hiši, Gibneyjev doku o duhovniškem spolnem nadlegovanju, posiljevanju in izsiljevanju otrok (tokrat nemih!), pa tudi o tem, zakaj Vatikan te pedofilske epidemije ni ustavil, ampak jo je, ravno nasprotno, prikrival ter na vse mogoče in nemogoče načine relativiziral.

Daleč za griči

Če hočete videti ultimativni ljubezenski film, potem si poglejte Daleč za griči, hladni, naturalistični in asketski romunski epos, ki se dogaja na hladni, naturalistični, asketski lokaciji – v samostanu. Ker ga je posnel Cristian Mungiu, romunski novovalovec, avtor filma Štirje meseci, trije tedni in dva dneva, vas ne bi smelo presenetiti, da sta v ospredju spet dve dekleti, najboljši prijateljici, le da tokrat ne polemizirata o splavu, ampak o Bogu.

Za dežjem posije sonce

Bradley Cooper je pred časom preživel Prekrokano noč, potem pa je moral spričo okoliščin še skozi Prekrokano noč 2. Iz dežja pod kap. Ni kaj, Prekrokani noči sta bili pekel. In kaj se zgodi s človekom, ki gre skozi dve taki Prekrokani noči? Je pripravljen še za tretjo?

Mogočni Oz

James Franco igra Oscarja Diggsa, Mogočnega Oza, etično hendikepiranega pozerja iz Kansasa, ki se preživlja z izvajanjem rokohitrskih, čarodejskih, iluzionističnih trikov, toda njegov trg so le vaški sejmi in zakotni cirkusi, tako da so dobički pičli, reputacija, slava in ameriški sen pa vse bolj oddaljeni, kar ga seveda žre in razjeda, še toliko bolj, ker hoče postati novi Harry Houdini in novi Thomas Edison, najraje kar oboje skupaj, popolni vihar obojega, da ne rečem tornado obojega.

Podkupljeno mesto

Tegale pa nisem nikoli razumel: imate mogočnega politika, res despotskega frajerja, ki ima vse pod kontrolo, ki ima vse v lasti, ki ima vse v žepu, ki vse totalno in absolutno obvladuje – razen svoje žene. Vsi mu kimajo in strežejo, le žena ga vara.

Hitchcock

Že če bi veličino tega ali onega filma sodili zgolj po njegovi vplivnosti in prelomnosti, bi Psiho veljal za enega izmed največjih. Alfred Hitchcock bi ga lahko posnel v barvah. Pa ga ni. Z razlogom: cenzura tistega »tuširanja« leta 1960 ne bi požegnala, če bi bilo posneto v barvah. Hitch bi lahko šefu cenzure še tako obljubljal, da bo v zameno za »tuširanje« omilil tisti uvodni prešuštni petting, pa ne bi pomagalo.

Ernest in Celestina

Če bi dinozavri znali govoriti, bi gotovo spletali pravljice, ki bi dinozavrčke strašile z meteorji: če ne boš priden, bo prišel veliki, grdi, črni meteor! Jasno, zavrčki bi zlahka dojeli moralo teh jurskih basni: dinozaver in meteor ne moreta živeti skupaj! In res nista mogla.

Čudovita bitja

Leonardu na koncu Titanika ne bi bilo treba umreti – s Kate bi se lahko na tistem kosu lesa izmenjavala. Nekaj časa bi na njem ležal Leo, nekaj časa pa Kate. Happy end!

Mama

Mama, neogotska grozljivka, ki jo je produciral Guillermo del Toro, se začne na zasneženi, poledeneli cesti: moški, ki je po finančnem in mentalnem kolapsu pobil nekaj svojih sodelavcev in nekdanjo ženo, manično beži s hčerkicama, ki ju je ugrabil, zleti s ceste, obtiči v gozdni koči, kjer ju hoče ubiti, toda v zadnjem trenutku ju pred njegovim koltom reši neka temna, nejasna, spektralna, metuljasta prezenca, za katero pet let kasneje, ko ju najdejo, pravita, da je njuna Mama, ki naj bi ju teh pet let v divjini negovala, hranila in varovala.

Kon-Tiki

Vedno sem bil velik fan norveških polarnih raziskovalcev, kakršen je bil Roald Amundsen, »zadnji viking,« ki je umrl med reševanjem svojega rivala, in nič manjši fan Thora Heyerdahla, norveškega znanstvenika, sicer neplavalca, ki je leta 1947 s primitivnim raftom Kon-Tiki in petimi somišljeniki preplul od Peruja do Polinezije, da bi dokazal, da so – ali pa da bi lahko – Polinezijo pred mnogimi leti naselila južnoameriška ljudstva, toda tale norveška ekspedicijska odiseja, ki sicer pokaže vse Dogodke (viharji, morski psi, opekline ipd.), pa tudi to, da po dolgem času na odprtem morju vsakdo izgleda kot Tom Hanks v Brodolomu, deluje za svoje dobro preveč televizijsko in premalo urgentno, da bi lahko tekmovala z arhivskimi posnetki, ki jih vidimo na koncu in ki so vzeti iz Heyerdahlovega oskarjevskega dokumentarca Kon-Tiki (1950). To, da jih je sredi oceana na raftu z roke posnel neplavalec, jim še vedno daje amundsenski šlif.

Resničnost

Luciano (Aniello Arena) je mali, mali človek iz Neaplja, kar pomeni, da ima veliko razširjeno družino (Italijan pač), veliko otrok (Bog da, kar da) in še več služb – če že ravno ne prodaja rib (ja, svoj štant ima), potem drugim malim, malim ljudem iz soseske, še manjšim od sebe, prodaja robote, hišne pomočnice, ki še najbolj spominjajo na male, male sleparije, saj veste, na »darila« iz piramidnih iger in podobnih špekulantskih shem.

Razbijač Ralph

Ker sem tole Disneyjevo animacijo, nostalgično potopljeno v izgubljeni svet arkadnih iger, recenziral že pred časom, ko naj bi prišla v kino, pa je potem »čudežno« ni bilo, naj le še enkrat poudarim, da Ralph (John C. Reilly), strašni bad guy priljubljene arkadne igre, ki vse ruši in podira, izgleda kot predimenzionirani fizični delavec, kot zapuščeni, zavrženi in ludistični proletarec, ki se reformira tako, da skoči v vojaško arkadno igro, v kateri je lahko junak, kar je povsem v skladu z ameriško ideologijo: tega, ki je socialno izključen in ki kar kipi od gneva, frustracij, adrenalina in sle po destrukciji, je treba le poslati v »dobro« vojno, ki je vedno lepa priložnost za interaktivnost, eskapizem in shock & awe lomastenje po vzporednem svetu.

Mali veliki panda

Mali veliki panda, evropski derivat Kung fu pande, je sicer brez fuja, a pandam – malemu Mančuju in njegovim mesijanskim prijateljem – bi zelo koristil, kajti pande so, kot vidimo, smrtno ogrožene. Ne ogrožajo jih le naravne katastrofe (poplave), ampak tudi ljudje, ki se vse bolj stegujejo v njihov neokrnjeni življenjski prostor. Sporočilo je jasno: pustimo pandam življenjski prostor! Kitajcev pa skoraj milijarda in pol.

Obljubljena dežela

Kapitalizem ima dobre in slabe plati, toda temelji na neločljivosti dobrih in slabih plati, to pa zato, ker so prav slabe plati motor samega kapitalizma. Steve Butler (Matt Damon) in Sue Thomason (Frances McDormand), uslužbenca velike energetske korporacije, »ekonomska morilca,« sta utelešenje slabe plati kapitalizma, maskiranega v dobro plat.

Umri pokončno: Dober dan za smrt

John McClane (Bruce Willis), newyorški die hard policaj, odpotuje na počitnice v Moskvo, kjer pa obtiči med svojim sinom (Jai Courtney), tajnim agentom Cie (»007 iz New Jerseyja«), in ruskim podzemljem, ki rožlja z orožjem za množično uničevanje, tako da potem do konca filma duhamorno ponavlja: »Prišel sem le na počitnice!«

Tatica identitete

Jason Bateman igra uslužbenca neke korporacije, koristnega idiota ameriškega sna, ki se mu na lepem zgodi nekaj srhljivega: ne le, da mu nekdo s kartice pobere ves denar, ampak mu ukrade tudi identiteto. Kdo je storilec? Kapitalizem? Prosti trg? Ne, pač pa frivolna, poskočna, dekadentna debeluška (Melissa McCarthy), white trash, ki počne le to, kar počne kapital – medtem ko spi, se redi. Jasno, na tuj račun. Tatica identitete uči, da je kapitalizem zabaven, toda pod pogojem, da se z njim ne poročiš.

Barbara

Če se vam zdi, da je film noir umrl ali pa zamrl, potem morate vedeti, da še vedno živi zelo dobro, in sicer v nemških filmih, recimo v filmih Christiana Petzolda (Jerichow, Yella, Toter Mann, Notranji mir), ki je zdaj, z Barbaro, pokazal, da je rojen tudi za ekranizacije hladnovojnih trilerjev Johna le Carréja.

Marley

Ko je Bob Marley umrl, je izgledal kot 36-letni starček, zato ni čudno, da se mu je tako mudilo – do šestintridesetega leta, ko ga je izdala njegova »leva polovica«, je moral preseči vse tiste otroške »bolezni« (revščina, mešanec, outsider), napisati in posneti vse tiste regijaške hite, prepotovati vse tiste odre, pofukati vse tiste bejbe, pokaditi vse tiste džojnte, odigrati vse tiste nogometne tekme, preigrati vse tiste rastafarijanske rituale, dobiti vse tiste ideološke bitke (na odru je spravil vodji obeh jamajških frakcij) in preživeti vse tiste mučeniške trenutke (poskus atentata), da bi v šestintridesetih letih storil tisto, za kar bi drugi potrebovali devet življenj. In tale doku lepo pokaže, zakaj je delal tako, kot da bo živel le 36 let. Ostali so delali tako, kot da bodo živeli devetkrat dlje, zato zdaj nastopajo le kot pričevalci, ki so veseli, da so bili lahko zraven.

Na cesti

Ko si na odprti cesti, ne iščeš raja, kjer bi se ustavil in ustalil, ker veš, da ni nič bolj enoličnega od raja. Zdi se ti, da bi lahko vse življenje preživel v avtu, ne da bi kam prišel. Cilj ni, da kam prideš, ampak da se giblješ. Brez misli na korist ali dobiček. To je odprta cesta.

Hvala za Sunderland

Spomnite se prizora iz Leonejevega eposa Bilo je nekoč v Ameriki, v katerem gredo fantje, še otroci, k cipi, tudi najmlajši med njimi, ki mora v zameno za »tisto« prinesti smetanov kolač, potem pa sedi pred vrati, izmenično pogleduje proti smetanovemu kolaču in vratom, na koncu pa raje poje smetanov kolač.

Lovca na čarovnice

Tommy Wirkola, ki nas je pred nekaj leti presenetil z lucidno, groteskno invazijo nacističnih zombijev (Dead Snow), se je s tole brzostrelno akcijsko predelavo pravljice o Janku in Metki, ki sta po novem lovca na čarovniške glave (Jeremy Renner & Gemma Arterton), stegnil v Hollywood, kjer patetično, naravnost groteskno podleže upehanim, diabetičnim, že davno smrtno zadetim klišejem, ki se jih oprime s tako kopistično vnemo in tako smrtno resno, da njegov »mračni« fantazijski epos, ki ne izkoristi niti vseh tistih travm niti samega incestnega potenciala, izgleda le kot silhueta osmega nadaljevanja Nevidnega zla, ki sreča ropot devetega nadaljevanja Podzemlja.

Nesrečniki

Vprašanje, zakaj Hollywood v mjuzikle tlači igralce, ki ne znajo peti, bi si lahko zastavili že pri mjuziklu Mamma Mia! (Brosnan!), zdaj, pri Nesrečnikih, pa bi ga lahko le hrupno ponovili, še toliko bolj, ker po štiklu »I Dreamed a Dream«, zgodnjem vrhuncu, ki ga odpoje uboga Fantine (Anne Hathaway), nadaljevanje tega dolgega mjuzikla zveni le kot antiklimaks (in to kljub temu, da njeno hčer potem igra Amanda Seyfried, ABBA-girl, ki bi lahko materin hit mirno dopolnila s štiklom »I Have a Dream«).

Gangsterska enota

Gangsterji so se vedno radi zabavali. Hej, so si rekli, če smo že ravno obsojeni na smrt, če je krogla proti nam že ravno izstreljena, če že ravno živimo na sposojenem času, potem vsaj uživajmo! Zato so zavzeli Las Vegas.

Zadnja bitka

Comeback Arnolda Schwarzeneggerja, nekdanjega governatorja Kalifornije, ki se je zavzemal za tršo politiko priseljevanja in ki so mu protestniki potem vzklikali, hej, pa saj si tudi ti priseljenec, se ne bi mogel zgoditi v ironičnejšem filmu.

Seanse

Če ste videli Vojakovo vrnitev (1978), film o mentalnih in fizičnih posledicah vojne (vietnamske, se razume), potem se gotovo spomnite, da se je na koncu vse skupaj zvedlo na vprašanje, ali lahko paralizirani vojni veteran (Jon Voight), invalid, priklenjen na voziček, bolje spolno poteši žensko (Jane Fonda) kot njen mož (Bruce Dern), vojni heroj, ali lahko torej ženska s paraplegikom doživi orgazem, ki ga s svojim možem ne more.

Ledeni zmaj

Mik (Philip Olsson), 11-letni fant iz Stockholma, rad zahaja v muzej naravne zgodovine, kjer ga najbolj fascinirajo kiti. Ostareli oskrbnik muzeja ga pouči, da se je kit verjetno razvil iz psa. Mik ga le začudeno gleda. »Poglej njegov penis!«

Film 43

Spomnite se komedije Nori na Mary, v kateri je Cameron Diaz obtičala s spermo v laseh. Ne med seksom, ampak na suho. To je bilo obenem odvratno in smešno: odvratno je bilo zato, ker se je to zgodilo na suho, ne med seksom, ne potemtakem v svojem »naravnem« okolju, smešno pa je bilo zato, ker ni vedela, da ima v laseh spermo. Kaj je moški ekvivalent tega? Kaj je moški ekvivalent sperme, ki visi z las? Moda, ki visijo z vratu!

Lincoln

Spielbergov Lincoln, za katerega se je že vnaprej vedelo, da bo monument, ki potrebuje nekaj pojasnil, je lani dobil dva uvoda. V filmu Abraham Lincoln proti zombijem, tipični vidiotski B-veselici, je Lincoln med državljansko vojno pobijal zombije, »okužene« vojake konfederacije – vojsko konfederacije, ki se je borila za ohranitev sužnjelastništva in odcepitev sužnjelastniških držav, je okužila »bolezen«.

Brez nadzora staršev

Billy Crystal je bil nekoč – pred stotimi leti – zabaven in duhovit, toda zdaj – sto let kasneje – še vedno prodaja isti humor, iste vice, tako da spominja na ostarele komike, ki hvaležna ušesa za svoj arhaični, retro humor najdejo le še v domovih za ostarele in letoviščih za upokojence. To, kar je vžgalo pred stotimi leti, vžge le še tam.

Teksaški pokol z motorko 3D

Hooperjev Teksaški pokol z motorko (1974), ki je že dobil serijo nadaljevanj, rimejk in potem novo serijo nadaljevanj, je zdaj dobil še en rimejk, ki pa vztraja, da je direktno nadaljevanje Hooperjeve kultne klasike, saj na začetku postreže celo z venčkom prizorov iz Hooperjevega originala, toda to so obenem tudi najboljši prizori tega rimejka, v katerem je ravno toliko logike, da Heather (Alexandra Daddario) podeduje hišo najbolj slavne teksaške kanibalske družine, in toliko nelogičnosti, da Leatherface postane njena kri, in to več kot le v enem smislu, tudi tistem, ki jo spremeni v Heatherface.