Kritika / Najini otroci

za +

Murielle se poroči.

Najini otroci je film, v katerem se dogajajo divje, hude, šokantne, brezkompromisne, tako rekoč neizrekljive reči. Nekatere reči so izrečene na neizrekljiv način, drugih pa sploh ni treba izreči, ker jih izrečejo kar same situacije, seksualna politika zahodne družbe in odnosi med osebami, ki se imajo za družino in ki že vnaprej mežikajo katastrofi. Film je posnet po tragediji.

Lahko bi bil posnet po Evripidovi Medeji, zgodbi o ženski, “strašni” maščevalki, ki jo zaradi moževe prevare pograbi tak bes, da pobije svoja otroka. Medeja je Murielle (Émilie Dequenne), mlada Belgijka, ki se poroči z Mounirjem (Tahar Rahim), Belgijcem maroškega rodu, posvojencem Andréja Pingeta (Niels Arestrup), premožnega, navidez svetovljanskega zdravnika, ki ima glede mešanja dveh kultur, zahodne in muslimanske, pomisleke, do samega Mounirja pa tako pokroviteljski – da ne rečem kolonialistični – odnos, da postane življenje pod isto streho nevzdržno, toda – ironično! – ne za Mounirja, ampak za Murielle, ki začne mentalno vse bolj razpadati. Je to razlog, da pobije svoje štiri otroke? Ne vemo. Kajti film nas ne spusti k njej. V resnici nas ne spusti k nikomur, ampak raje ostaja na distanci. Dovolj daleč, da ne zapade v senzacionalizem ali entertainment, in obenem dovolj blizu, da začutimo neuspeh asimilacijske in imigrantske politike – tako politike, ki skuša v zahodno kulturo asimilirati muslimane, kot politike, ki skuša v patriarhalni družbeni red asimilirati ženske. Patriarhat ima pač ženske le za imigrantke, zato ni čudno, da ga doživlja kot posilstvo.

(Kinodvor)