Stranski učinki

Frazo »zdravje financ« dobro poznate. Tu je že vse od začetka finančne in gospodarske krize, ki je načela tudi »zdravje ljudi«, kar vas pripelje do vprašanja: kaj je bilo prej načeto, zdravje financ ali zdravje ljudi? Kdo je prej zbolel, finance ali ljudje?

Vaje v objemu

Metod Pevec malce spominja na Camerona Crowa: svoje junake ima vedno zelo rad. Vse. Do njih je zelo materinski, saj ne pusti, da bi se jim zgodilo kaj hudega, obenem pa je do njih tudi zelo očetovski, saj ne pusti, da bi šli predaleč. V Pevčevih filmih je zato dovoljeno vse, kar je znano, varno, sprejemljivo in nekontroverzno, prepovedano pa vse, kar bi motilo okus mamic, ki imajo male otroke, tako da ne morejo gledati »groznih« stvari.

Veliki Gatsby

Baz Luhrmann – Michael Bay romanc – bi celo Tolstojevo Ano Karenino prelevil v Romea in Julijo, zato ne čudi, da je v Romea in Julijo prelevil Fitzgeraldovega Velikega Gatsbyja.

Velika poroka

Če ste gledali Fordovo Poštno kočijo, potem se gotovo spomnite Indijancev, ki se divje podijo za poštno kočijo – kričijo in streljajo, streljajo in streljajo. Ja, streljajo na vse – razen na konje, ki vlečejo poštno kočijo. Tu se vprašate: zakaj ne ustrelijo teh konjev? Če bi jih, bi poštna kočija obstala. Na to vprašanje je odgovoril že sam John Ford: »Če bi Indijanci ustrelili konje, ne bi bilo filma!« Kar nas pripelje do Velike poroke, kataloške farse, v kateri se Robert De Niro in Diane Keaton, ki sta že ločena, pretvarjata, da sta še vedno poročena. Kar ni le absurdno, ampak idiotsko: zakaj to počneta? Saj jima ne bi bilo treba? Toda če tega ne bi počela, ne bi bilo filma. To je edini razlog za obstoj tega sitkomskega all-star rimejka francoskega hita: obstaja le zato, da ne bi neobstajal. Če seveda odštejete zelo prisiljeno dejstvo, da »srečo« hlinita zato, da bi impresionirala zelo pobožno biološko mater svojega kolumbijskega posvojenca. Ime ji je Madonna.

Klic v sili

Brad Anderson je pred leti Christiana Bala prepričal, da je za vlogo v trilerju The Machinist tako shujšal, da je izgledal kot totalni anoreksik. Zdaj, nekaj trilerjev kasneje, pa se lahko ponaša le še s tem, da je Abigail Breslin prepričal, da je tretjino Klica v sili preždela v modrčku, preostanek pa v prtljažniku avtomobila, v katerega jo stlači psihopatski ugrabitelj, ki ima kompleks Buffalo Billa iz filma Ko jagenjčki obmolknejo. Halle Berry, telefonistka v klicnem centru, ki ravno potrebuje katarzično odrešitev, jo skuša rešiti, toda na svojo roko (policija je preveč pasivna, neučinkovita, nesposobna ipd.), kar pomeni, da se njene napake množijo s hitrostjo njenih close-upov, ki pa so tam zato, da bi prikrili, da je Klic v sili le imitacija Cortésovega Pokopanega.

Dvigni

Kaj je ameriški sen? Če vprašate Michaela Baya, avtorja Podlih fantov, Armagedona, Pearl Harborja in Transformerjev, potem je ameriški sen nekaj, v kar naj bi se stekalo vse najboljše, steka pa se vse najslabše – rasizem, homofobija, ksenofobija, nestrpnost vseh vrst, seksizem, antisemitizem, verski fundamentalizem, pohlep, steroidni narcizem, obsedenost s slavo, primitivizem, mizantropija, mentalni striptiz, infantilizem, lahkovernost, vulgarni humor, logika ekscesa, življenje po podobi avtomobilske reklame.

Zlobni mrtveci

Sam Raimi je rekel, da je dal Fedeju Alvarezu, urugvajskemu debitantu, pri rimejku svojega kultnega šokerja Zlobni mrtveci (1981) povsem proste roke. Rečem lahko le: proste roke je dal pravemu človeku.

Iron Man 3

Iron Man 3 je Smrtonosno orožje s superjunaškim oklepom, ki se sam – kot magnet – prilepi na telo. Iron Man 3 je Zadnji skavt s kozmičnim teroristom, ki mu je ime Mandarin (Ben Kingsley), toda povsem lahko bi mu bilo ime tudi Osama bin Mandarin (»Hočeš prazno življenje ali smiselno smrt?«).

Holy Motors

Leos Carax, francoski pop anarhist in kultni auteur (Boy Meets Girl, Nečista kri), ni filma posnel že vse tja od kontroverzne Pole X, ki je vključevala tudi hardcore felacijo, potemtakem že 13 let. Kar seveda pomeni, da je spet nedolžen. Ker filma ni posnel že 13 let, se spet lahko počuti kot debitant, ki si prvenec v glavi vrti leta in leta, ga premleva, premetava, dopolnjuje, pili, perfekcionira. V svoji glavi ga posname, še preden ga posname.

Film, da te kap 5

Kaj se vam zdi bolj trapasto: to, da Charlie Sheen in Lindsay Lohan spočneta tri otroke, ali to, da se Film, da te kap 5 potem – ko te tri otroke, ki izginejo, posvojita Ashley Tisdale in Simon Rex – prelevi v parodijo Paranormalnega?

Razglasitev vojne

Če ste kdaj videli film Lorenzo’s Oil, ki ga je pred leti posnel George Miller (ja, avtor Pobesnelih Maksov), potem se gotovo spomnite, s kakšno bojno vnemo sta se Nick Nolte in Susan Sarandon lotila reševanja svojega fatalno bolnega sina.

Zambezija

Animirane filme danes delajo povsod, širom sveta, tudi v najbolj eksotičnih deželah, toda na koncu vsi ti animirani filmi izgledajo kot holivudske produkcije – po malem Disneyjeve, po malem Pixarjeve in po malem DreamWorksove. In če rečemo, da se »na koncu« zvedejo na holivudski skupni imenovalec, jih precenimo.

Zavetje

Zavetje se začne kot triler, toda kot slab triler: ko ženska, ki beži (ne vemo, zakaj beži), sede na avtobus, ki odpelje, ni več dosegljiva. Ne moreš je več dobiti. Ne moreš za njo. Pa četudi si policaj, FBI ali pa njen pedantni mož, izrezan iz filma V postelji s sovražnikom. Avtobus je pač zapik. Ko se pred tvojimi očmi odpelje z avtobusom, postane neizsledljiva. Nerealistično? Totalno.

Čudežu naproti

Neil, ki ga igra Ben Affleck, je Američan, ki v Evropi spozna Marino (Olga Kurylenko), ločenko z 10-letno hčerko. Odpelje ju v Ameriko, nekam v ruralno Oklahomo, toda tako kot se Marina slabo vklaplja v Neilov svet, se Neil slabo vklaplja v Marininega. Marina je imigrantka, ki odkriva Novi svet (Ameriko), zato je njena odiseja – njen »Oklahoma Rush« – metafora mučeniške izkušnje prvih kolonistov Amerike (strah pred neznanim, občutek krivde ipd.), toda bolj ko se njun odnos krha, bolj postaja jasno, da je tudi Neil le imigrant – ne imigrant v Ameriki, ampak imigrant v tem svetu. Ali natančneje: imigrant v času.

Pozaba

Tom Cruise je spet Jack, toda na srečo ne Jack Reacher, ampak Jack Harper. Če sploh je Jack, kaj šele Jack Harper. Njegova identiteta je namreč tako spolzka, kot so spolzki njegovi spomini. In njegovi spomini so tako spolzki, kot so bili spolzki spomini Arnolda Schwarzeneggerja – alias Douglasa Quaida – v Popolnem spominu, le da ljudje v Pozabi ne zbežijo na Mars, ampak na Titan, največjo izmed Saturnovih lun.

Ljubimci nad oblaki

Španija je v krizi, tako da le še cepeta na mestu, po malem pa že tudi strmoglavlja, vlada je nemočna in brez idej, ljudstvo je pasivno, paralizirano, uspavano, zapeljano. Pedro Almodóvar je to agonijo Španije – na svoj kričeč, kičast način – prevedel v karnevalsko verzijo filma katastrofe.

Samo veter

Ko je Madžarsko leta 2008 zgrabila kriza, so madžarski ekstremisti takoj našli krivce za krizo – Rome. Njih in njihove otroke so zasuli s svincem in molotovkami. Benedek Fliegauf ujame mučno, strašno, res nelagodno tesnobo romske družine, ki nikoli ne ve: so tisti čudni poki, šumi in šelestenja, ki jih slišijo okrog svoje hiše, znak, da so zdaj na vrsto prišli tudi oni, ali pa je samo veter? Upajo sicer, da so to le zvoki narave, toda zvoki družbe, ki so jim stalno izpostavljeni (rasistične psovke, šikaniranje, maltretiranje, odrivanje, grožnje, poniževanje, revščina ipd.), jim dajejo malo upanja, da bodo dan preživeli, še toliko bolj, ker so neznanci nedavno sadistično pobili sosednjo romsko družino. Romi – mati (Katalin Toldi) in dva otroka (Gyöngyi Landvai & Lajos Sarkany), vsi neprofesionalni igralci – skušajo živeti čim bolj vsakdanje, kot da ni nič, toda Fliegaufov lakonični minimalizem, slog danske Dogme (ročna kamera, naravna svetloba, naravni zvoki), nam daje vedeti, da gledamo skupnost, ki je – zaradi ledenega, brutalnega, sistemskega rasizma – stalno na vrsti. Zvoki narave zanjo niso več ločljivi od zvokov družbe.

Ne

Predstavljajte si, da živite v grobi diktaturi. Ljudje izginjajo, ječe pa so polne disidentov, ki jih mučijo, zlorabljajo in streljajo – teror. Dodajte še cenzuro. Nobene svobode. Nobenega veselja. Nobene sreče. Le kdo bi hotel živeti v taki državi? Ven pa ne morete. Lahko le pobegnete, če vas med poskusom bega ne likvidirajo. Toda potem se zgodi nekaj neverjetnega: diktator razpiše plebiscit! Ali natančneje: razpiše ljudsko glasovanje o zaupnici! Tisti, ki ste za to, da diktator ostane na oblasti, obkrožite DA, tisti, ki ste za to, da oblast izgubi, pa obkrožite NE! Je to mogoče? Nemogoče! Tega ne bi storil noben diktator! O, pač – natanko to je leta 1988 – po petnajstih letih diktature – storil čilski diktator Augusto Pinochet.

Duša

Zunajzemeljska bitja, ki hočejo mir, demokracijo in strpnost, osvojijo Zemljo, se polastijo ljudi in jim ukradejo identiteto, tako da vsako telo dobi novo dušo. In ker vsi ljudje dobijo novo dušo, isto dušo, na Zemlji zavladajo večni mir, prijateljstvo, bratstvo in konsenz (konec vojn, nasilja, revščine), saj vsi ljudje mislijo in čutijo isto.

G.I. Joe: Maščevanje

G.I. Joe: Maščevanje, ki izgleda kot ena sama dolga ekspozicija, je zadnji film, od katerega bi pričakovali, da bodo enovrstičnice res trajale eno vrstico. Tu ni časa, da bi enovrstičnice trajale celo vrstico – ko se namreč sproži akcija, kar se itak dogaja ves čas, leti iz vseh smeri in v vse smeri (rafali, rakete, eksplozije, katane, spidermanski nindža-fuji ipd.), tako da tudi kadri ne trajajo dlje kot enozložnice, včasih niti dlje kot interpunkcije.

Padec Olimpa

Najprej smo te dni izvedeli, da je severnokorejska vojska v popolni bojni pripravljenosti. Potem pa smo izvedeli, da je v vojnem stanju – da je torej tik pred napovedjo vojne Južni Koreji. In ne le Južni Koreji, ampak vsem zunanjim sovražnikom, ki dišijo po kapitalizmu. Kar ni mala stvar, če pomislite, da ima Severna Koreja 10-milijonsko vojsko in nuklearno orožje. Toda vsi so takoj rekli, da Kim Džong Un ne misli resno. Da hoče le malce mednarodne pozornosti – vrgli mu bomo kos mesa, pa bo dal mir! Rekli pa so tudi, da hoče Kim s tem rožljanjem le impresionirati svoje ljudstvo: najprej bo ropotal in grozil z apokalipso in jedrskim dežjem, potem pa bo na lepem oznanil, da je rešil mir – in ljudstvo ga bo slavilo kot heroja.

Srečen za umret

Slovenski filmski center je nedavno sofinanciral hrvaški film Nočne ladje, v katerem se upokojenec, ki ga pošljejo v dom za ostarele, zaljubi v brhko upokojenko. Zdaj so Hrvati uslugo vrnili in sofinancirali slovenski film Srečen za umret, v katerem se upokojenec, ki ga pošljejo v dom za ostarele, zaljubi v brhko upokojenko.

Prvo leto po poroki

Prvo leto po poroki je romantična komedija, ki se začne s poroko. Ona je Nat (Rose Byrne), on je Josh (Rafe Spall). Kdo ali kaj sta, je nepomembno, ker je pomembneje to, da nenadoma ugotovita, da se sploh ne poznata.

Polnih 21

Farsa Polnih 21 je pri nas – v času, ko v Kolosejih in Planetih nič zares ne gre – presenetljivo dobro gledana, kar pa ne čudi: zdi se, kot da je ustvarjena za deželo stereotipov, nestrpnosti in sovražnega govora.

Krudovi

Krudovi niso Pixar, ampak Dreamworks. In ker smo že ravno pri Dreamworksu: Krudovi niso Kung Fu Panda, kaj šele Shrek, ampak le animirana verzija Kremenčkovih. Ata Krud, mama Krud, tašča Krud, hčerka Krud, sin Krud. Živijo sami – v svoji dolgočasni, enolični, kamniti jami. Sami so svoje pleme, svoja nacija in svoja država. Ker živijo v kameni dobi, od njih ne pričakujemo, da bodo govorili, ker pač ljudje – okej, praljudje, neandertalci – tedaj še niso govorili, toda Krudovi – namesto da bi slikali po stenah – govorijo. In ob tem kar gorijo.

Kauwboy

Ken Loach, danes steber velikih filmskih festivalov, dobitnik Zlate palme in slavljeni, tako rekoč panteonski auteur, je nekoč, ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil še zelo mlad in ko so Evropo stresale podobne vibracije kot danes, posnel sublimni film o 15-letnem dečku iz rudarskega yorkširskega sluma, ki najde ptičje gnezdo, iz katerega odnese mladiča, ki ga potem prelevi v svojega ljubljenca, prijatelja in učenca. Imenuje ga Kes. In tako je naslov tudi temu kultnemu filmu, sicer Loachevemu prvencu.

Jack, morilec velikanov

Jack, morilec velikanov, dokaj rutinski, pregovorno predvidljivi 200-milijonski fantazijski epos, izgleda kot sanremski štikel: najprej uvodno recitiranje, pa melodični refren, spet malce recitiranja, pa melodični refren, še malce recitiranja, pa melodični refren, spet recitiranje – in na koncu refren, ki ga dvakrat ali trikrat ponovijo.

Hyde Park na reki Hudson

Ko gledate tole kostumsko fantazijo, ki temelji na »resnični zgodbi«, imate občutek, da gledate Šoferja gospodične Daisy. Laura Linney igra Daisy, šoferja, ki jo vozi okrog, pa igra Bill Murray. Atmosfera, ki ju obdaja, je zaspana, zasanjana, ležerna – tako kot v Šoferju gospodične Daisy. Ko sta se v avtu peljala gospodična Daisy in njen temnopolti šofer, so vsi rasni problemi izginili. Tu izginejo vsi politični problemi.

Lore

30. aprila 1945 je Joseph Goebbels nemški naciji sporočil: »Srce Nemčije je prenehalo biti. Führer je mrtev.« Vsega je bilo konec. Hitler ga je sicer določil za novega kanclerja tretjega rajha, toda tudi Goebbels ni trajal – 1. maja je naredil samomor. Skupaj z ženo. Pred tem pa sta zastrupila svojih šest otrok. Kar naj bi dalo Goebbelsovi smrti pečat tragičnosti (recimo v smislu antične tragedije), ji je dalo pečat »odvratne ironije«, kot je rekel nemški zgodovinar Joachim Fest.

Vodja

Če hočete videti Film, potem si poglejte Vodjo, ki ga je posnel gospodar filma, Paul Thomas Anderson. Tako kot v filmosih Tekla bo kri, Vroče noči in Magnolija nas tudi v Vodji odpelje v čas, ko se Amerika ponovno rojeva – tokrat v leto 1950, povojni čas razcveta in blaginje, ko Amerika začenja znova. Ko hočejo vsi živeti, ko se hočejo vsi preroditi in prenoviti, ko se skušajo, podobno kot v drugih Andersonovih eposih, preleviti v novo skupnost, novo ad hoc družino – dovolj imajo umiranja, vojn, šokov, uničevanja, krize. Hočejo red.