Marcel Štefančič jr.

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Film

Grand Budapest hotel

The Grand Budapest Hotel, 2014
Wes Anderson

Včerajšnji svet.

Če Wes Anderson v svoj film pripelje vse svoje fetiše, igralce iz svojih prejšnjih filmov, od Edwarda Nortona, Adriena Brodyja, Billa Murraya in Willema Dafoeja do Jeffa Goldbluma, Boba Balabana, Owena Wilsona, Jasona Schwartzmana in Tilde Swinton, potem veste, da misli resno – vsaj tako resno kot avtobio-

graf, ki se zaveda, da je njegova nostalgija le karikatura spominov in da je zgodovina njegovim spominom le v napoto. Ergo: dekle v parku bere knjigo Grand Budapest Hotel, v kateri Avtor (Tom Wilkinson) pripoveduje, kako je pred davnimi leti v Republiki Zubrowki spoznal Zera Moustafo (F. Murray Abraham), lastnika nekoč slavnega, grandioznega, monumentalnega in rajskega, zdaj propadlega hotela Grand Budapest, ki mu je pripovedoval, kako ga je gospod Gustave H. (Ralph Fiennes), kapriciozni oskrbnik, obseden s starimi in še starejšimi ženskami, najraje blondinkami, pred davnimi leti vzel za postreščka (zdaj ga igra Tony Revolori), kar ju je odpeljalo na številne poskočne, obešenjaške, groteskne, bizarne, nevarne, cliffhangerske avanture, ki so ju zbližale, niso pa mogle preprečiti razpada “starega sveta”, brezhibne politične, kulturne in estetske utopije, katere simbol je bil prav hotel Grand Budapest, “nekdanji sedež imperija”, pojem brezmadežne elegance, idilične urejenosti, morbidnega humorja, asketske vljudnosti, diskretnosti in civilizacijske idealnosti, tako značilnih za pokopališča.

Republika Zubrowka, v kateri si lahko živel po svoje, ne da bi ti kdo to očital, in v kateri si lahko začel spodaj in končal zgoraj, je kakopak predvojna Srednja Evropa, strašna sila, ki ubije to utopijo, pa so fašizem, teror in II. svetovna vojna. Ko gledate Grand Budapest hotel, ki so ga navdihnili teksti Stefana Zweiga, imate občutek, kot da berete Včerajšnji svet, Zweigovo melanholično himno rajski, izginuli Avstro-Ogrski, “staremu svetu”, ki je izginil, še preden je Wes Anderson vanj vstopil. Najdete ga lahko le še v starih holivudskih filmih, ki so jih nekoč, tam v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, snemali srednjeevropski melanholiki in nostalgiki, holivudski gastarbajterji, ne le Ernst Lubitsch in Erich von Stroheim, ampak tudi bratje Marx. In v teh filmih je ta stari svet Srednje Evrope in Avstro-Ogrske tako stiliziran, tako otročje odbit, tako magično barvit, tako utopičen, tako eleganten, tako estetski, tako benevolenten, tako precizen, tako evropski, tako ruritanski, tako originalen in tako osamljen kot v Grand Budapest hotelu. Kot da ni nikoli obstajal. Kot da se je rodil v holivudskem studiu. Kot da je bil le vic. In če rečem, da jih dobi po prstih, to ni le evfemizem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.