Grega Repovž

12. 1. 2024  |  Mladina 2  |  Uvodnik

Uvodnik / »Drv ne damo!«

Konec preteklega tedna je po družbenih omrežjih najprej v Ameriki, nato pa po Evropi, tudi v Sloveniji, zakrožila fotografija treh avtobusov mestnega prometa iz Osla. Avtobusi stojijo v neodmetanem snegu, visokem okoli 80 centimetrov. Pripis, ki so ga objavljali ljudje, je bil takle: »Poglejte te avtobuse v Oslu, zgodil se je popoln kolaps zaradi temperatur med –7 in –14 stopinj, električni avtobusi so se spremenili v ledene kocke.« Takšnih laži je na družbenih omrežjih in za gostilniškimi omizji ogromno – takšne zgodbice so del človeštva, pretiravanja pa tudi.

Zeleni spopad

V Sloveniji lani ni bilo nobenega referenduma. Kar je logično. Referendumi, ki so jih v zadnjih letih razpisale politične stranke, so bili praviloma neuspešni. Morda se bo to letos spremenilo. Nova Slovenija je že na začetku leta napovedala, da bo stranka, če bo vlada s spremembo energetskega zakona »še naprej trmarila«, državljane pozvala, naj zahtevajo referendum. Ker je dovolj! A stvari niso takšne, kot se zdi na prvi pogled.

TV komentar / Marcel se vrača

Januarja se na TV Slovenija vrača Marcel Štefančič, jr., najbolj znani honorarni sodelavec TV Slovenija, sicer pa novinar tednika, ki ga pravkar berete. Naj zapišemo še enkrat: vrača se Marcel Štefančič, jr. Ne vrača pa se oddaja Studio City.

Čas za bojkot Evrovizije

Ruska federacija je leta 2014 anektirala Krim in vzpostavila rusko vladavino nad polotokom, ki je bil okroglih šestdeset let prej sicer dodeljen ukrajinski sovjetski socialistični republiki in nato neodvisni Ukrajini. Dve leti kasneje je na Evroviziji s čustveno balado 1944 slavila ukrajinska predstavnica Jamala. Pevka krimskotatarskega rodu je pesem posvetila svoji prababici, ta je bila ena izmed okoli 250 tisoč Tatarov, ki jih je leta 1944 s krimskega polotoka dal deportirati sovjetski diktator Josif Visarionovič Stalin v okviru kolektivnega kaznovanja zaradi domnevnega sodelovanja z nacisti. Šlo je za politično sporočilo na sicer apolitičnem dogodku, kot tega (tudi v svojem pravilniku) predstavljajo pri Evroviziji.

Največji moralni problem našega časa

Nelson Mandela je večkrat poudaril: »Palestina pomeni največji moralni problem našega časa.« Vedel je, kaj govori: hej, vse življenje se je boril proti apartheidu – in ga zrušil! In apartheid, segregacijo, kolonializem in rasizem je vedno prepoznal – zlahka. Na prvi pogled. Še več, izraelski apartheid mu je tako bil v oči, da je leta 1994 oznanil: »Mi, Južnoafričani, ne bomo svobodni, dokler ne bodo svobodni vsi Palestinci.«

Nicki Minaj: Pink Friday 2

Že pri singlu Barbie World, ki ga je Nicki Minaj skupaj z Ice Spice posnela za soundtrack največje in najbolj rožnate filmske uspešnice lanskega leta, se je zdelo, da je raperka dosegla ustvarjalno dno. A z novo ploščo Pink Friday 2, ki naj bi bila nadaljevanje njene prelomne plošče iz leta 2010, je zabredla še globlje in resno opozorila, da si naziva kraljica rapa preprosto ne zasluži več.

Ukinitev oddaje Panorama ni škandal, temveč nuja

V času prve Janševe vlade, med letoma 2004 in 2008, smo doživeli prvi obsežen in grob politični prevzem medijev v samostojni Sloveniji. Med ključnimi tarčami je bila RTV Slovenija, kjer je imel največ težav informativni program. Njegova verodostojnost je strmoglavila. Poročanje se je spremenilo, nekaterih tem ni več obravnaval, druge je obravnaval bolj naklonjeno oblasti. Zaradi nemogočih razmer ga je v le nekaj mesecih zapustilo najmanj 15 izkušenih novinarjev in voditeljev. Nadomestili so jih večinoma mladi, neizkušeni kadri.

Vlada ne bi

Zdravko Počivalšek 14.785 evrov, Simona Kustec 13.438 evrov, Andrej Šircelj 12.629 evrov, Andrej Vizjak 12.311 evrov, Aleš Hojs 10.079 evrov, Franc Kangler 8829 evrov – to so le nekateri najvišji funkcionarji bivše vlade Janeza Janše, ki so z zadnjo plačo pred letom in pol prejeli najvišja nadomestila za neizrabljen dopust v letih 2021 in 2022. Čeprav je že pol leta povsem jasno, da si teh nadomestil ne bi smeli izplačati in so z njimi oškodovali državni proračun – skupaj je šlo za skoraj četrt milijona evrov, pa denarja od bivših funkcionarjev nihče niti ne terja. Vlada, ki ima edina možnost vložiti tožbe, očitno ne namerava sprožiti postopkov.

»Sodnik bo s tabo brisal tla«

Zakaj žrtve spolnega ali pa družinskega nasilja, ki se v resnici pogosto prekrivata, ne prijavljajo teh kaznivih dejanj na policiji vse do zadnjega ali pa sploh ne? Razlogov je več, med njimi pa je gotovo tudi žalostno dejstvo, da v postopkih pred državnimi organi – na policiji, centrih za socialno delo in pred sodiščem – nimajo podpore. Nasprotno, ponovno in dodatno so viktimizirane, razčlovečene. Pogosto se znajdejo v drugačnem, a na prvi pogled podobno brezizhodnem položaju, iz kakršnega so komaj dobro izstopile, ko so zapustile nasilnega partnerja in zoper njega podale uradno prijavo.

Zbirka pričevanj žrtev družinskega nasilja

Ob 34-letnici delovanja Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja so v društvu zbrali zgodbe 23 žrtev intimnopartnerskega nasilja in jih objavili v knjigi V njeni koži. Gre za prvoosebne pripovedi žensk, ki so ob pomoči društva prebrodile najhujše.

Vse se začne pri odnosu

Razprave, čemu v mreži zdravstvene oskrbe na Slovenskem dati prednost – javnemu ali zasebnemu, je bolj učinkovito prvo ali drugo – se že dolgo s precej žolča brezplodno vrtijo v krogu nasprotujočih si pogledov in interesov. Tudi zato je pojem reforme postal izpraznjena beseda, ki prej namiguje na prevrat, na popolno razgradnjo obstoječega, kot na potrebne spremembe. Pa vendar, tudi v tako kompleksnem, še več, izjemno občutljivem sistemu, kot je zdravstveni, najbrž ni vse slabo, da bi se šli revolucijo, in četudi nismo veliki – samo dva milijona nas je – verjetno ni nemogoče sobivanje obojega. A poglejmo zadeve tokrat z druge, pozitivnejše strani. Kaj je to, kar v zdravstvu že imamo?

Injekcije v Sloveniji

Tako kot večino zahodnega sveta je tudi Slovenijo zajela evforija zaradi novih zdravil za izgubo telesne teže s semaglutidom. Kratkoročni učinki so evidentni, slovenske strokovnjake skrbijo predvsem dolgoročne posledice in zapostavljanje drugih metod izgubljanja telesne mase. V nasprotju z Nemčijo v Sloveniji Wegovy še ni na voljo, zato zdravniki pacientom predpisujejo kar Ozempic. Evropska agencija za zdravila (EMA) je namreč v letu 2022 odločila, da se Ozempic sme uporabljati tudi v ta namen. Ni še znano, kdaj bi lahko v Slovenijo prišel tudi Wegovy, je pa tiskovni predstavnik Novo Nordiska v Sloveniji, Dominik Černi, potrdil, da se trudijo, »da bi bilo zdravilo za zdravljenje debelosti v Sloveniji na voljo čim prej«.

Zakaj imajo zdravniki prav?

Zdravniki so ta teden ponovno stavkali, po statistiki, ki jo vodi zdravnik Dušan Keber, že enajstič, odkar imamo samostojno državo, kar je svojevrsten rekord.

Vlado Miheljak

12. 1. 2024  |  Mladina 2  |  Dva leva

Komentar / Nemi krik slovenske diplomacije

Molk ni vedno zlato, kot pravi bebava ljudska modrost. Tudi ne zločin sam po sebi. A molk neredko omogoča zločin. V zgodovini so se zločini zgodili ali se niso nehali, ker so tisti, ki bi morali kričati, obnemeli, se pritajili. Ne samo politiki. Tudi civilna družba in mediji. Če hočemo imeti politiko in diplomacijo, ki bo uveljavljala naše interese, ji moramo gledati pod prste, jo nenehno nadzorovati in nadležno spraševati.

Nedostojni sodniki

Sodniki grozijo s sindikalnim bojem za zvišanje plač, ker se te, kot pravijo, že desetletja realno znižujejo in ker vlada in državni zbor odločbe ustavnega sodišča, ki zahteva zvišanje sodniških (in tožilskih) plač, niti po letu dni še nista uresničila. Napovedujejo stavko, zahtevajo odstop ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan in premiera Roberta Goloba, grozijo z blokado izvedbe evropskih volitev, kjer imajo sodniki vlogo v volilnih organih, in podobno. Odločili so se za grob politični jezik in način, ki je že na prvi pogled povsem neprimeren in nedostojen glede na njihovo vlogo v družbi.

Kaj pa učitelji?

Evropska komisija je pred koncem leta objavila letno poročilo, ki analizira razvoj nacionalnih sistemov izobraževanja in usposabljanja v državah Evropske unije. V povezavi z učiteljskim poklicem je za Slovenijo med drugim omenjeno, da se spoprijema s pomembnimi preizkušnjami pri zaposlovanju učiteljev in ohranjanju privlačnosti tega poklica, pa tudi, in to je res skrb zbujajoč podatek, da se kljub na splošno precejšnjemu zaupanju javnosti v izobraževanje velika večina učiteljev v primarnem izobraževanju počuti, kot da družba ne ceni njihovega dela. Le 5,6 odstotka jih meni, da družba njihovo delo ceni, kar spada med najmanjše deleže v Evropski uniji, kjer povprečje znaša 17,7 odstotka.

»Vleči te mora nekaj nerazumljivega«

Eksperimentalni filmi praviloma niso prva izbira slovenskih festivalskih žirij, zato je Ne misli, da bo kdaj mimo, ki je septembra na 26. Festivalu slovenskega filma v Portorožu osvojil vesno za najboljši film, več kot dobrodošla anomalija. Oziroma, kot je zapisal kolega Marcel Štefančič, jr., nezaupnica Slovenskemu filmskemu centru in njegovim igranim celovečercem. Gromov celovečerec je namreč popolnoma drugačen: kot »izjemno čustvena simfonija gibanja« nas hipnotizira z dolgimi kadri, posnetimi iz izjemno nizke, »nečloveške« perspektive, in z neprestanim gibanjem kamere, ki je tako hipnotično, omotično, da pri nekaterih izzove celo fizično nelagodje. Grom nas brez besed, brez kadrov obrazov, brez podob oprijemljive človeškosti vodi po, kot je v svoji recenziji zapisal Štefančič, »stanovanjih, ulicah, podhodih, metrojih, parkih, parkiriščih, gozdovih, drevoredih, stopniščih, gradbiščih, trajektih, mestih, velemestih in Metelkovi, ob morju, pod mostovi in po snegu, podnevi in ponoči, med stoli, hišami, železniškimi tiri, knjigami in protestniki«. Kot breztelesni voajer, izgubljena prikazen, ki se mota med nogami človeštva in nekaj išče … ali pa beži.