Moško trpljenje postalo prioriteta slovenske kinematografije

Novi slovenski filmi izgledajo tako, kot bi jih napisal Chat-GPT: vsi moški namreč brezmejno trpijo. Vsak novi slovenski film je zgodba o moškem, ki ga brutalizirajo, mučijo, trpinčijo. V Opazovanju huligani brutalno pretepejo fanta, ki se potem – ja, ves film – bori za življenje, v Šterkijadi oče brutalizira sina (»Igor, pejt na kolena, pa te ne bo pretepu«, kriči njegova mama), v Poslednjem heroju agonično, patetično trpi France, ker ne more preseči svojega očeta-partizana-heroja (Primož Pirnat, ki ga igra, bi lahko brez problema igral Cankarjevo mater), v filmu Zbudi me mladi kriminalec (Jure Henigman) tako krčevito trpi, da izgubi spomin, v Možu brez krivde lastnik gradbenega podjetja (Brane Završan), ki ga paralizira infarkt, le še groteskno hrope, ječi, hrza in trza, v Vzorniku začnejo Jana (France Mandić), novinca na neki novomeški šoli, vrstniki takoj maltretirati, v Šepetu metulja pa začne Jana (Ali Ogrizek), novinca na neki celjski srednji šoli, takoj maltretirati profesor.

Peter Sloterdijk / »Šele če lahko rečeš ne, ja nekaj pomeni«

Peter Sloterdijk (1947) je eden najpomembnejših filozofov današnjega časa. Njegovo najbolj znano delo, Kritika ciničnega uma, ki je v Nemčiji izšla leta 1983, je najbolj prodajano filozofsko delo v nemškem jeziku po drugi svetovni vojni. V njem je na 1000 straneh, ob 200-letnici Kantove Kritike čistega uma, cinično kulturo razglasil za vladajočo obliko duha. Cinik je zanj oblika moderne, nesrečne, napačne in bankrotirane zavesti. Ko je knjigo izdal, je bil prepričan, da je cinizem dosegel svoj vrh, ni pa si predstavljal, da se bo v naslednjih 40 letih ta praksa še bolj razširila, je dejal ta teden v Ljubljani, na festivalu Indigo, kamor je prišel na pogovor s Slavojem Žižkom na temo resnica, ki ga je organiziral Goethe Institut. Sloterdijk in Žižek sta na neki način pripadnika dveh različnih filozofskih struj. Žižek ostaja zvest kritični teoriji, torej Adornu, pa pred njim Heglu in seveda Lacanu ter tako naprej. Sloterdijk, ki je kritično teorijo razglasil za mrtvo, pa je bolj ljubitelj Nietzscheja oziroma tiste konservativne filozofske prakse, ki se po navdih venomer vrača v staro Grčijo. A vendarle, kot je bilo vidno tudi v ljubljanski debati, med njima obstaja veliko spoštovanje. Konec koncev Žižek večkrat ponovi, da bi Sloterdijka seveda poslal v gulag. Torej v stalinistično koncentracijsko taborišče. A bi hkrati uredil, da bi Sloterdijk ob nedeljah tam dobil dve porciji juhe. Kar je velik kompliment.

Kdo je nasilen?

Kaj je nasilje in kdo je nasilen? Naj začnemo s primerom deklice v srednje velikem slovenskem mestu. Stara je 12 let, obiskuje osnovno šolo, kjer je vsak dan žrtev nekaterih sošolcev, tistih malih tiranov, ki si višajo rejting tako, da nadlegujejo druge. Prihaja iz družine, ki si težko privošči malo več, zato ne obiskuje prostočasnih dejavnosti. Sošolci so to zaznali – zlobni ji siknejo, da je »klošarka«. Na to je že večkrat opozorila razredničarko. In tako je nekega dne, ko ji je bilo vsega preprosto preveč, ko ji je počil film, enega od tistih, ki so že dolgo časa nad njo izvajali teror, mahnila z roko. Razmerja so se kar naenkrat spremenila. V šoli so bili vsi ogorčeni, vmešala se je tudi svetovalna služba, deklica pa je bila označena za nasilnico.

Grega Repovž

13. 10. 2023  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Uvodnik / Brez epiloga ne bo šlo

Čeprav je ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik pretekli petek odstopila, s tem vlade ni razbremenila teže razkritij o nepravilnostih pri javnem razpisu za delovanje nevladnih organizacij. Te so bile namreč zlorabljene – ne le, ker so bile dejansko prikrajšane za denar, ki ga je ministrica namenila navideznim nevladnim organizacijam, ampak ker sta bila njihov ugled in spoštovanje v javnosti zlorabljena, da bi nekaj posameznikov, očitno povezanih z ministrico, pridobilo javna sredstva. Gre za zavržno ravnanje, ki preprosto zahteva epilog, predvsem pa močno prevetritev načina razdeljevanja javnih sredstev v javnem sektorju.

Svetopisemski abortus

Kot veste, je svet ustvaril Bog. Najprej je ustvaril dan in noč – in potem še ostale reči. Nebo in zemljo, floro in favno, raj in kačo. V tem ustvarjanju je blazno užival. Vsaj tako se je zdelo. A je nanj kmalu padla senca dvoma – začel je početi čudne reči. Obnašati se je začel eratično. Prvi ženski, ki je v raju jedla z drevesa sredi vrta (in ki je dala »naga« jesti tudi prvemu moškemu), je srdito siknil: »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« Ženskam je kar tako, meni nič, tebi nič, nakopal strašne bolečine in moško gospodovanje – ker se je tako odločil. Ker je to lahko storil.

Kaj se skriva za ustavnimi spremembami?

Kadar se spreminja ustava in ne gre za kako spremembo po navodilih Evropske unije ali siceršnje »usklajevanje« slovenskega pravnega reda z mednarodnim, smo priča nečemu izredno redkemu in tudi morda ne povsem nepomembnemu za vsakdanje življenje. To se pravkar dogaja. Politika tokrat ne pripravlja sprememb ustave glede osnovnih človekovih pravic, pač pa glede mehanizmov parlamentarne politične ureditve. Bo imela torej po novem politika manj ali več vpliva na imenovanje sodnikov? Bo dostop do ustavnega sodišča še bolj omejen? In ali bodo bodoče predsednice ali predsedniki vlade lahko kar sami menjali ministre? Politične stranke imajo na mizi tudi spremembe volilnega sistema.

Kemični Franc

Skupine lobistov najpomembnejših panog, povezanih s kmetijstvom – gre zlasti za proizvajalce pesticidov in gnojil –, so bile v zadnjih treh letih in pol nenehno v stiku z majhno skupino evropskih poslancev iz vrst Evropske ljudske stranke (EPP), tudi z našim Francem Bogovičem. Gre za skupino poslancev, ki je v ospredju prizadevanj za ustavitev ključnih evropskih reform za varstvo okolja in podnebja, je prejšnji teden razkril novinarski portal DeSmog, ki po vsem svetu spremlja prizadevanja za oviranje podnebnega ukrepanja.

TV komentar / Ko so politiki še imeli znanje in predvsem pogum

Konec političnega uravnoteževanja na TV Slovenija in ponoven zagon normalnega profesionalnega novinarstva prinašata tudi konec anksioznosti za gledalce. Zdaj nismo več v smrtni grozi, kakšnega neotesanega ali nevednega gosta iz vrst desne kvazi inteligence bomo morali gledati pa tokrat v Odmevih. In ko se je v torek v studiu Odmevov kot gost pojavil bivši predsednik republike in nekdanji pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov Danilo Türk, smo vedeli, da bomo dobili to, kar od medija pač pričakujemo: kakovostno analizo dogajanja v Izraelu in Gazi, začinjeno z geostrateškim uvidom. In to se je tudi zgodilo.

Poveličevanje nacizma

V Nemčiji, Avstriji in ponekod drugod so različne oblike poveličevanja nacizma prepovedane, v Sloveniji pa je mogoče nekaznovano dvigati roko v nacistični pozdrav, častiti Hitlerja, izobešati nacistično zastavo, poveličevati holokavst … V najboljšem primeru se pogovarjamo o prekršku, kršitvi zakona o javnem redu in miru, opominu, morda nekaj deset evrih kazni, če sploh. Zato je recimo tudi na cestah mogoče opaziti avtomobile z napisom »Arbeit macht frei«, nacističnim križem in številom »88«, ki je oznaka za »Heil Hitler«, po osmi črki abecede. Vsekakor, tudi če sankcija za takšno početje obstaja, ni dovolj učinkovita.

Prve žrtve na Ljubljanskem barju

Mesec dni je mimo, odkar se je na območju Ljubljanskega barja začel križarski pohod na invazivne tujerodne glodavce, nutrije, z namenom eksterminacije oziroma odvzema celotne populacije iz naravnega okolja. Doslej naj bi bilo odlovljenih okoli 50 nutrij, odlov pa se izvaja v skladu s stališči stroke najbolj humano metodo nastavljanja pasti, t. i. živolovk, in kasnejšim streljanjem živali v glavo.

Blokada

Banka Slovenije je v ponedeljek izdala poročilo o finančni stabilnosti, analitični dokument, v katerem razčlenjuje sistemska tveganja v gospodarstvu. Glavno sporočilo tega dokumenta je: »Sistemska tveganja za bančni sistem so se v zadnjem obdobju znižala in izboljšala.«

Prihaja digitalni družinski zdravnik

Ena najpogostejših pripomb, ki jih v zadnjem času slišimo od družinskih zdravnikov, je, da postajajo zgolj administrativni delavci. Ta občutek se pri njih razrašča tudi zato, ker hodijo pacienti k njim predvsem po recepte in z že izdelanimi prepričanji ter izpiski iz Googla. A ta razmah amaterske medicine, ki jo je spodbudil internet, želijo po nekaterih zdravstvenih domovih in na ministrstvu za zdravje obrniti sebi v prid po načelu, če ste pacienti že tako pametni, pa postanite zdravniki tudi vi. Ne bo se povečala le avtonomnost medicinskih sester, ampak tudi avtonomnost pacientov.

V smrtnem objemu

Ko je bil leta 1948 ustanovljen Izrael, je bilo z domov pregnanih okoli tri četrt milijona Palestincev. Številni so se naselili v Gazi in na Zahodnem bregu, ki naj bi nekoč, čeprav nista geografsko povezana, tvorila palestinsko državo. Potem pa je Izrael junija 1967 vojaško zasedel še ti dve ozemlji. Leta 2005 je takratni izraelski premier Ariel Šaron zaukazal enostranski umik judovskih naselbin in vojaških oporišč iz Gaze z enim samim ciljem: odrezati to območje od preostalega sveta. Na kopnem ga je vojska zagradila s sistemom (tudi električnih) ograj in betonskih pregrad, podprtih z opazovalnicami oziroma ostrostrelskimi stolpi, na morju pa je palestinskim ribičem dovoljeno ribarjenje zgolj v pasu treh navtičnih milj vzdolž obale. Leta 2007 je bila zapora območja, tako rekoč, popolna. Izrael že 16 let nadzira in sistematično omejuje dostop vseh oblik pomoči v Gazo. To je namerna politika »brez blaginje, brez razvoja«, kot jo je že na samem začetku opisal takratni izraelski obrambni minister Ehud Barak. Gre za načrt, da prebivalce Gaze komajda ohranjajo pri življenju. Izraelski človekoljubni organizaciji Giša je oktobra 2010 na podlagi zakona o dostopnosti informacij uspelo pridobiti tajne dokumente ministrstva za obrambo, v katerih so navedeni matematični izračuni, koliko časa je potrebnega, da prebivalstvu v Gazi zmanjka vseh osnovnih zalog, nujnih za preživetje, oziroma, kot je zapisano, »da mu zmanjka zraka«.

Moda je nepolitična / Res zgolj »incident« na sejmu mode v novem Rogu? 

Prejšnji teden je v Ljubljani potekal teden mode. To je skromna prireditev, dejansko ji moramo pogledati zelo skozi prste, da ji pripoznamo to visokoleteče ime.

Na katerih političnih prireditvah bi predstavniki cerkve lahko sodelovali in na katerih ne?

Duhovnik katoliške cerkve je blagoslovil še eno politično profilirano prireditev, to pa je spodbudilo razpravo o primernosti tovrstnih dejanj in o načelu ločitve cerkve od države. Cerkev ima bogato zgodovino podpiranja političnih strank, že nekaj časa je pri tem na prvem mestu SDS.

Mitja Slavinec je prejel nagrado za življenjsko delo v visokem šolstvu

Odbor za podeljevanje nagrad na področju šolstva je prejšnji teden ob svetovnem dnevu učiteljev podelil najvišje državne nagrade na področju šolstva. Podelil jih je sedem, od tega pet za življenjsko delo in dve za izjemne dosežke. V prvi skupini nagrajencev se je znašel tudi Mitja Slavinec, univerzitetni profesor z mariborske Fakultete za naravoslovje in matematiko, sicer državni sekretar na šolskem ministrstvu v času Janševe vlade, ki je ob posebnih priložnostih h koritu še posebej rad pristavil svoj piskrček.

Vlado Miheljak

13. 10. 2023  |  Mladina 41  |  Dva leva

Komentar / Dobro jutro in miren sen

Kako absurdno in kruto hkrati! Prejšnji petek sem v Mladini objavil kritiko zunanje ministrice Tanje Fajon in sploh slovenske zunanje politike ob sprenevedanju glede priznanja Palestine. Na kratko, Fajonova je iz nezavezujočega položaja in udobnega sedeža evroposlanke pozvala slovensko politiko, naj že vendar prizna Palestino, saj so za to doseženi »kriteriji mednarodnega prava za priznanje«. To je bilo davnega leta 2014. No, danes kot zunanja ministrica vlade, v kateri daje poudarek zunanji politiki in prevzema zanjo vso moralno odgovornost, o priznanju Palestine striktno molči … In samo dan, pravzaprav nekaj ur po objavi (v soboto zjutraj) je izbruhnila v deželi lažnih obljub, obetov, cikličnih vojn, sprenevedanj, nenehnih spopadov in terorističnih dejanj nova kriza, ki bo – tako vse kaže – po razsežnosti in številu žrtev presegla vse dosedanje. Vsaj kar se civilnega prebivalstva tiče. Če odmislimo sporadične teroristične samomorilne akcije in povračilne ukrepe omejenega dometa, tokrat prvič civilno prebivalstvo – na eni in drugi strani! – ni kolateralna škoda, ampak osrednja tarča.